Jedro

Tožena stranka v obravnavani zadevi ni konkretno preverjala, kako bi slabe higienske razmere vplivale na dojenčico v primeru vrnitve, vključno z možnostjo oskrbe le-te in možnostjo staršev, da zagotovita ustrezno varstvo in oskrbo dojenčice. Spanje med ščurki lahko označimo kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, zlasti, ko gre za dojenčke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-7310/2023/13 (1221-07) z dne 19.3. 2024 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-7310/2023/13 (1221-07) z dne 19.3. 2024 odloži do izdaje pravnomočne odločbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32 člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1) najprej združila postopke oz. upravne zadeve prosilcev za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A. in B. B. ter njene mladoletne hčerke C. C. v en postopek (1. točka izreka sklepa) in nato zavrgla prošnje vseh tožnikov (2. točka izreka) za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2023 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito (3. točka izreka sklepa). Predaja se izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnike, to je od 11. 4. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek (4. točka izreka sklepa).

2. V obrazložitvi sklepa je najprej navedeno, da je tožena stranka združila postopke obravnave za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 130 člena ZUP-1, ki določa, da se v primeru, ko se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi sklepa navaja, da so tožniki pri toženi stranki dne 30.11.2023 vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prvo in drugo tožnik sta prošnji za mednarodno zaščito vložila zase in za svojo mladoletno hčerko.

3. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da sta bila prvo in drugo tožnik(ca) v evidenco že vnesena 14. 11. 2023 kot prosilca v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 11. 12. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in 23. 12. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnikov.

4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5. Prvo tožnik in drugo tožnica sta bila pri toženi stranki zaslišana dne 18. 1. 2024. 6. Prvo tožnik je na zaslišanju navedel, ob prisotnosti tolmačke za španski jezik in po tem, ko je bil seznanjen s potekom postopka dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški, da v Republiki Hrvaški ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito. Tam je bil le dva dni. V državo je vstopil iz Bosne in Hercegovine, kjer se je rodila njegova hčerka. V Republiki Hrvaški ga je skupaj z družino prijela policija in ga odpeljala na policijsko postajo blizu meje, kjer so opravili registracijo. Vzeli so jim podatke in ga vprašali, kam je namenjen. Povedal je, da v Španijo. Vzeli so mu tudi prstne odtise, saj to iz varnostnih razlogov naredijo v vseh državah. Dali so mu papir, iz katerega je izhajalo, da se mora zglasiti v azilnem domu v Zagrebu, nato pa so jih odpeljali na avtobusno postajo in jih tam pustili. Po končanem postopku na policijski postaji so se zglasili v azilnem domu v Zagrebu. Tam so ostali dan ali dva. Prišli so zvečer in ostali še dve noči, preden je skupaj z družino azilni dom zapustil. Na vprašanje uradne osebe, zakaj tam ni počakal do konca postopka, je prosilec pojasnil, da nikoli ni želel ostati v Republiki Hrvaški in tam zaprositi za mednarodno zaščito. Želel je priti v Republiko Slovenijo, ker ima tukaj živeče prijatelje, ki mu lahko pomagajo. Ko je zapuščal Kubo, je želel priti v Španijo ali v Slovenijo, odvisno od tega, do kam bi ga pripeljala finančna sredstva, ki jih ima na voljo. O azilnem domu v Zagrebu ne more povedati veliko, ker tam ni ostal dolgo. Tam je bila higiena bolj slaba, po stenah pa so bili ščurki. Hrana je bila v redu. V azilnem domu zdravstvene oskrbe niso potrebovali, ne on ne njegova družina. Morda bi lahko le hčerko peljala na pregled, saj je bila stara le dva meseca. V Republiki Hrvaški razen s policisti niso imeli stika z drugimi uradnimi osebami. Stike z drugimi osebami v azilnem domu so imeli le, ko so predložili kartico, da so dobili obrok hrane, drugače pa so se ves čas zadrževali v sobi. Prvo tožnik je pojasnil, da so, ko so prišli v azilni dom, tam predložili dokument, ki jim ga je dala policija, na ta dokument pa jim je dežurna oseba napisala številko sobe in jim dala kartico z različnimi številkami, ki so jo kasneje uporabljali za vstop v jedilnico. To kartico mu je vzela hrvaška policija, ko je bil na poti v Republiko Slovenijo. Edino, kar mu ni bilo všeč v Republiki Hrvaški, je bila obravnava s strani policije, ki je bila slabša v primerjavi s to v Republiki Sloveniji. Res je, da so jih obravnavali bolje, ker ima hčerko. Ne bi mogel reči, da ravno tako slabše, vendar je bil njihov pristop drugačen. V Sloveniji gledajo nate kot na normalnega človeka. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bi bila, v kolikor bi bili vrnjeni v Republiko Hrvaško, njegova prošnja za mednarodno zaščito tam korektno obravnavana, je prvo tožnik odgovoril pritrdilno. Čeprav si želi, da bi se postopek opravil tukaj, ne v Republiki Hrvaški. Če bi se zavedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Hrvaški, ne bi zaprosil tudi tukaj, saj ve, da za mednarodno zaščito ne moreš zaprositi v dveh državah. Prvo tožnik je še dodal, da postopek v Republiki Hrvaški ni pravilen, saj ga v nobenem trenutku ni nihče vprašal, ali želi zaprositi za mednarodno zaščito. Povedal jim je, da želi le humanitarno pomoč. To, da so mu vzeli prstne odtise, pa je razumel kot varnostno zadevo, da imajo pregled nad tem, kdo vstopa v državo. Na koncu razgovora je prvo tožnik potrdil, da je razumel vsa vprašanja in da nima kaj dodati, pripomb na zapisnik pa ni imel. 7. Nato je bil razgovor opravljen z drugo tožnico. Iz zapisnika št. 2142-7310/2023/9 (1221-09) z 18. 1.2024 izhaja, da je bila drugo tožnica v prisotnosti tolmačke za španski jezik najprej seznanjena s potekom dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški. Pojasnila je razumela. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne zadržke v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško, je prosilka odgovorila, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito. Prišli so v Republiko Hrvaško, vendar so naslednji dan že odšli, ker niso želeli ostati tam. V azilni dom so prišli zvečer, tam so prespali in ostali cel naslednji dan, nato pa so drugi dan odšli, torej so ostali dve noči. Večino časa so bili v sobi. Pogoji za hčerko tam niso bili primerni. Po steni in po postelji so lezli ščurki, zato je imela hčerko ves čas na prsih. Ves čas je morala namreč paziti, da ščurki niso zlezli na hčerko ali na stekleničko za hranjenje. Hrana v azilnem domu je bila v redu. Zdravstvene oskrbe niso potrebovali, vendar pa jih nihče ni vprašal, če jo potrebujejo, še posebej zato, ker ima majhnega otroka. Ko ji je zmanjkalo vitaminov za hčerko, je morala sama poiskati ordinacijo in jih prositi za vitamine, ki jih je potem dobila V azilnem domu ni imela stikov z uradnimi osebami oziroma ni imela nobenega razgovora. Na vprašanje uradne osebe, ali je podala prstne odtise v Republiki Hrvaški, je prosilka odgovorila pritrdilno in dodala, da je bilo to na policijski postaji. Nadalje je pojasnila, da v Republiki Hrvaški ni imela nobenih težav, vendar ji ta država vseeno ni všeč. Ni ji bil všeč azilni dom niti nič drugega. Zdi se ji, da je v Republiki Hrvaški dobila izkaznico prosilke za mednarodno zaščito, ni pa imela nobenega razgovora. Zvečer, ob prihodu, so jim dali zeleno kartico, s katero so lahko jedli v jedilnici. Nato so jim dodelili sobo, ki je bila razmetana in umazana, zato sta jo morala z možem najprej očistiti. Vse, kar je bilo umazano, stvari sta zavila v rjuho in vrgla v vrečo. Povedala je, da te tam nihče ne vpraša, če kaj potrebuješ, za vse moraš prositi sam. Že prvi večer je prosila za odeje, mleko za hranjenje hčerke in pleničke, vendar je vse to dobila naslednji dan. Na vprašanje uradne osebe, zakaj v azilnem domu ni počakala do konca postopka, je prosilka pojasnila, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito in tam tudi ni imela namena počakati. Šli so v azilni dom, si odpočili in odšli naprej. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti. Na koncu razgovora je prosilka potrdila, da je razumela vsa vprašanja in še dodala, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito in tam tudi ni imela nobenega razgovora.

8. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po skrbni in natančni proučitvi obeh izjav tožnikov ugotovila, da tožnika nista navajala kakršnihkoli težav niti z uradnimi osebami niti s kakšno drugo osebo. Na policijski postaji v Republiki Hrvaški so opravili predhodni postopek, nato pa so bili kot prosilci za mednarodno zaščito napoteni v azilni dom v Zagrebu, kjer so se tudi zglasili. Prvo tožnik je sicer omenil, da mu v Republiki Hrvaški ni bila všeč edino obravnava s strani policije, ki je bila slabša v primerjavi s to v Republiki Sloveniji, oziroma je bil pristop drugačen, vendar pa tega ni posebej konkretiziral. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, ki navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Iz omenjene sodbe izhaja, da je potrebno upoštevati, da tudi ob predpostavki, da se sledi navedbam o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med Republiko Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče po navedbi tožene stranke (prvih dveh tožnikov?) nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Kot navedeno je tožnik omenil slabše oziroma drugačno ravnanje hrvaške policije, pri čemer tega ni konkretiziral, vendar se to po mnenju tožene stranke pravzaprav niti ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Iz tega razloga tožena stranka teh navedb v konkretnem primeru ne šteje kot relevantnih v takšnem smislu, da bi kakorkoli lahko vplivale na odločitev o predaji prosilcev Republiki Hrvaški.

9. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da iz izjav drugo tožnice izhaja, da je tekom osebnega razgovora omenila, da je v ordinaciji azilnega doma dobila vitamine za otroka, ki jih je potrebovala. Poleg tega je izjavila, da te v azilnem domu nihče ne vpraša, ali kaj potrebuješ in moraš za vse prositi sam. Prvi večer je prosila za odeje, mleko za hranjenje otroka in plenice, vse to pa je dobila naslednji dan. Pri tem je potrebno upoštevati, da na omenjene stvari niti niso čakali cel dan, ampak morda le nekaj ur, saj so namreč v azilni dom prišli zvečer, naslednji dan pa so imeli vse potrebno že zagotovljeno. Iz izjave drugo tožnice po mnenju tožene stranke torej jasno izhaja, da je vse, kar je potrebovala za dvomesečno hčerko, tako z vidika zdravstva kot nege, tudi dobila. Poleg tega je evidentno, da je v azilnem domu, kjer so bili prosilci nastanjeni, zdravstvena ordinacija, kar pomeni, da bi v primeru, če bi zdravniško oskrbo potrebovali, to po vsej verjetnosti tudi dobili, tako kot so dobili vitamine za hčerko.

10. V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do navedb obeh tožnikov glede slabih higienskih razmer v azilnem domu v Zagrebu. Oba tožnika sta tekom razgovora omenila, da je bila higiena v azilnem domu bolj slaba, saj je bila soba, ki jim je bila dodeljena, razmetana in umazana, zato stajo morala najprej očistiti, poleg tega pa naj bi po steni in po postelji lezli ščurki. V zvezi s tem tožena stranka organ pojasnjuje, da je domnevna prisotnost ščurkov odraz nekega trenutnega stanja, ki se lahko sanira, zato prisotnost teh insektov v prostorih azilnega doma ne more predstavljati ravno sistemskih pomanjkljivosti pri pogojih za sprejem prosilcev. Ne gre namreč za to, da bi bili ščurki v tej nastanitvi stalno prisotni, je pa možno, da so se pojavili, saj takšen pojav v primeru velikega števila prosilcev v prostorsko omejenih kapacitetah ni tako zelo nenavaden. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da so se prosilci v azilnem domu v republiki Hrvaški nahajali zgolj manj kot dva dni, zato njun opis bivanjskih razmer niti ne more biti jasen pokazatelj splošnega stanja v azilnem domu. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 81/2023 z 10. 5. 2023 navaja, da je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. V konkretnem primeru sta prosilca kot negativno izkušnjo v azilnem domu v Republiki Hrvaški izpostavila le prisotnost ščurkov, kar pa glede na navedeno nikakor ni povezano z nevarnostjo nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru vrnitve v to državo. Tožena stranka še pojasnjuje, da prosilca poleg navedenega nista omenila nobenih drugih pomanjkljivosti, s katerimi bi se srečali tekom njihovega kratkotrajnega bivanja v azilnem domu.

11. Tožena stranka navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov (navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021). Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnikov in da ti niso izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnikov.

_Navedbe tožnikov_

12. Tožniki so zoper izpodbijani sklep vložili tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka (pooblaščenka je v tožbi izdani upravni akt napačno poimenovala odločba). Poleg tožbe so vložili še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

13. Tožniki v tožbi najprej povzemajo bistvene dele obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je tožena stranka obrazložila, zakaj v Republiki Hrvaški niso podane t.i. sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi preprečevale vrnitev v Republiko Hrvaško, in, da je po mnenju tožene stranke treba upoštevati, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko so imeli prosilci še priznan status prosilca za mednarodno zaščito.

14. Nadalje navajajo, da je Upravno sodišče RS že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med t i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se problematični t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki nezakonito vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. Ločnica med tema dvema postopkoma, ki jo je naredila tožena stranka, je sicer do neke meje relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

15. Poleg tega tožniki tudi menijo, da je bistveno v tem primeru, da gre za družino, ki predstavlja po ZMZ-1 ranljivo skupino. V primeru te družine še posebej to velja, ker imajo še dojenčico. Vračanje na Hrvaško, kjer se družina ni počutila dobro, bi pomenilo dodaten stres za celo družino. Veliko težo seveda predstavljajo tudi njihovi razlogi zakaj so zapustiti Kubo in sicer, da je bila zaradi protestov prosilka B. B. (druga tožnica) na Kubi zaprta in sicer leto in pol. 16. Tožniki prilagajo tudi informacije o stanju na Hrvaškem glede Dublinskih povratnikov. O tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem namreč lahko sklepajo tudi na podlagi naslednjih poročil, ki poročajo o onemogočanju dostopo do azilnega postopka, nasilje hrvaških policistov, itd. Tako sklopi informacij prikazujejo: - 1. sklop številka 1 prikazuje informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov - 2. sklop številka 2 prikazuje informacije o sodbah pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopki pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil - 3. sklop številka 3 so informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci -4. sklop številka 4 so informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč.

17. Tožniki so tudi menja, da se sklepa sploh ne da preveriti, ker ni obrazložen oziroma tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti zaradi katerih se jih ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Tožena stranka je namreč zgolj na kratko navedla, da ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, saj imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna.

18. Hkrati s tožbo tožniki vlagajo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v kateri predlagajo, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Kot utemeljujejo tožniki, so v tožbi izkazali, zakaj v njihovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožnikom prizadelo nepopravljivo škodo. Namreč, gre za družino, ki po ZMZ-1 spada v skupino ranljivih. Družina ima namreč dojenčico in bi predaja Hrvaški za njo vsekakor predstavljala stres, ker so se na bivanje v azilnem domu v Logatcu ravno navadili in si ustvarili nek ustaljeni dnevni ritem. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutno in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP (t i. "arguable claim"), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. Ker tožba zoper izpodbijani sklep ne bi zadržala njegove izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožniki uspeli s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njihove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz četrtega odstavka 5. člena EKČP. _Odgovor na tožbo_

19. Tožena stranka se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato pri njem vztraja. Tožena stranka ne more sprejeti tožbenih argumentov tožečih strank in se v celoti sklicuje na uveljavljeno sodno prakso in na obrazložitev izpodbijanega sklepa, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije tožečim strankam prošnje za mednarodno zaščito zavrglo na podlagi Dublinske uredbe1. 20. V nadaljevanju se tožena stranka obsežno izreka glede t.i. štirih sklopov informacij, ki so jih predložili tožniki in s katerimi utemeljujejo obstoj t.i. sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Te informacije tožena stranka zavrača v glavnem iz razloga, da se nanašajo na t.i push back-e in da ne se ne nanašajo na osebe, ki jim je že bil priznan status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

21. V zvezi z navedbami tožečih strank glede tega, da gre za družino z dojenčico, kar predstavlja ranljivo skupino, tožena stranka pojasnjuje, da je že v izpodbijanem sklepu obširno pojasnila, česa vsega so bile tožeče stranke v Republiki Hrvaški deležne v smislu sprejema in oskrbe in se na tem mestu ne bo ponavljala. Na tem mestu pa izpostavlja še, da iz odgovorov Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023 izhaja, da mora tožena stranka pristojni organ Republike Hrvaške najmanj tri dni pred predajo obvestiti o morebitnih zdravstvenih težavah prosilcev tako v smislu fizičnega, kot duševnega zdravja, da se lahko omogoči ustrezen sprejem prosilec. Evidentno je torej da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da tožeče stranke po vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bi bile deležne ustrezne oskrbe.

22. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 3. 4. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, na glavni obravnavni je tudi zaslišalo prvo tožnika in drugo tožnico.

23. Na zaslišanju je prvo tožnik povedal, da vztraja pri vseh navedbah, kot jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. Ponovno je izpostavil slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu, vključno z navedbo, da so bili v sobi, v kateri so bili nastanjeni z dojenčico, prisotni ščurki. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti, v Slovenji je blizu tega, da si uredi delo oz. zaposlitev, konkretno je omenil razgovor za službo v ... Z razmerami v azilnem domu v Logatcu je zadovoljen, povedal je še, da so ločeni od ostale populacije.

24. Tudi drugo tožnica je vztrajala pri izpovedbi, ki jo je podala pred toženo stranko. Tudi ona je izpostavila slabe higienske razmere, vključno s prisotnostjo ščurkov, v azilnem domu v Zagrebu. Izpovedala je, da je imela težave pri iskanju pomoči za malčico, ker ni bilo v azilnem domu (Zagreb) prisotnega tolmača, zato si je morala pomagati s prevajalnikom na telefonu, kar je znatno otežilo sporazumevanje. V tem azilnem domu tudi niso bili ločeni od ostale populacije. Na drugi strani so v azilnem domu v Logatcu ločeni od ostale populacije, ker ima ta azilni dom poseben oddelek za družine. V azilnem domu Logatec si je tudi poiskala delo. Prav tako je zdravniška oskrba za dojenčico ves čas prisotna, tudi aktivno sprašujejo, ali potrebujejo kakšno pomoč. Higiena v Logatcu je zelo dobra in po njenem mnenju je podano primerno okolje za oskrbo dojenčice.

_Sodna presoja_ **K točki I izreka:**

25. Tožba je utemeljena.

26. Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožnikov za mednarodno zaščito.

27. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

28. Sodišče ugotavlja, da sta bila prvo tožnik in drugo tožnica nesporno s strani hrvaških pristojnih organov vneseni v Centralno evidenco EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito. Vendar pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka glede na prisotnost dojenčice aktivno preveriti v državi sprejema, kako bo le-ta, torej dojenčica v Republiki Hrvaški obravnavana z vidika njenih specifičnih potreb. Tega tožena stranka ni storila, tudi izpodbijani sklep se v obrazložitvi v ničemer ne nanaša na posebne potrebe dojenčice glede oskrbe, prehrane, zdravstvenih potreb. Tožena stranka zgolj navaja, da bi naj bil dostop do zdravnika omogočen, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj iz tega, da bi se naj v azilnem domu v Zagrebu nahajala ambulanta, kar po mnenju sodišča ne zadošča za sklep, da je dejansko na voljo tudi zdravniška oskrba za dojenčico, ki zahteva posebno zdravniško oskrbo - pediatra. Sodišče zavrača tudi navedbo tožene stranke, da bi se naj že v izpodbijanem sklepu obširno pojasnila, česa vsega so bile tožeče stranke v Republiki Hrvaški deležne v smislu sprejema in oskrbe. Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu tožena stranka zgolj navedla, da bi naj prisotnost ščurkov v prostorih azilnega doma predstavljajo rešljiv problem, ki bi naj očitno bil zgolj prehodne narave. Pri čemer pa ni navedeno nobeno dejstvo, kako bi naj sploh tožena stranka ugotovila, da gre za prehoden problem, pri tem pa verjame tožnikom, da so bile higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu slabe. Tožena stranka izpostavlja še, da iz odgovorov Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023 izhaja, da mora tožena stranka pristojni organ Republike Hrvaške najmanj tri dni pred predajo obvestiti o morebitnih zdravstvenih težavah prosilcev tako v smislu fizičnega, kot duševnega zdravja, da se lahko omogoči ustrezen sprejem prosilec. Po mnenju tožene stranke naj bi torej bilo evidentno, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da tožeče stranke po vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bi bile deležne ustrezne oskrbe. Sodišče ugotavlja, da odgovori Republike Hrvaške 216-03/23-07/29405 in 216-03/23-07/29404 s 23. 12. 2023 predstavljajo zgolj t.i. splošno zagotovilo in se v ničemer ne nanašajo na obravnavani primer, saj gre za izjave, na katere se tožena stranka redno sklicuje v vseh postopkih vračanja v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Navedeno kvečjemu potrjuje, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni konkretno preverjala, kako bi slabe higienske razmere vplivale na dojenčico v primeru vrnitve, vključno z možnostjo oskrbe le-te in možnostjo staršev, da zagotovita ustrezno varstvo in oskrbo dojenčice.

29. Prvo tožnik in druga tožnica sta tako v postopku pred toženo stranko, kot na glavni obravnavi izrecno izpostavila izredno slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu, vključno s prisotnostjo ščurkov v prostoru. Drugo tožnica je celo navedla, da je morala z roko pokriti dojenčico, da bi preprečila plazenje ščurkov po njej in da zaradi prisotnosti ščurkov niso smeli zaspati. Po oceni sodišča navedeno predstavlja nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe) v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, saj tožena stranka ni preverila, ali bodo v primeru vrnitve tožniki nastanjeni v istem azilnem domu v Zagrebu, v katerem so že bili predhodno nastanjeni. Sodišče pri tem ugotavlja, da je nesporno, da so bili tožniki že udeleženi v azilnem postopku, saj so bili nameščeni v za to predvidno stavbo oz. azilni dom. Posledično je v obravnavni zadevi docela neupoštevno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso, ki loči med postopki pred policijo v primeru nezakonitega prečkanja državne meje in postopki, ko je prosilcem že priznan status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ni sporno, da so tožniki že bili v postopku za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, čeprav so sami bili mnenja, da so prstne odtise podali zgolj iz, kot so navedli, varnostnih razlogov. Tožena stranka bi po mnenju sodišča morala najmanj pridobiti posebna zagotovila za primer tožnikovo, zlasti pa posebna zagotovila glede varstva in oskrbe dojenčice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti presoditi, kako bi sam postopek vračanja na Hrvaško vplival na dojenčico glede zagotavljanja največji koristi otroka - dojenčice, česar pa ni storila.

30. Sodišče meni, da je treba za obravnavani primer smiselno enako uporabiti prakso Sodišča EU je v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji, kjer je zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Dublinske uredbe opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče je v citirani zadevi izpostavilo, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Dublinske uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Kljub temu pa po presoji Sodišča EU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. V obravnavani zadevi sicer nobeden izmed tožnikov ni zatrjeval slabega zdravstvenega stanja, vendar po oceni sodišča starost dojenčice predstavlja takšno stanje, da vrnitev v slabe higienske razmere v Republiki Hrvaški predstavlja dejansko nevarnost da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU.

31. Nadalje sodišče meni, da v primeru vračanja otrok, zlasti še takšnih, ki se še dojijo in imajo zlasti posebne potrebe, organe odločanja, torej toženo stranko, pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito zavezuje neposredno že prvi odstavek 56. člena Ustave RS, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Ta določba zavezuje tudi toženo stranko, da potrebe otrok posebej obravnava v postopkih mednarodne zaščite in pri tem posebej upošteva potrebe otrok po varstvu in negi, zlasti v primeru dojenčkov. Vsekakor spanje med ščurki lahko označimo kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, zlasti, ko gre za dojenčke, če že mogoče tožena stranka meni, da lahko odrasli lažje prenesejo slabe higienske razmere. Določba prvega odstavka 56. člena Ustave RS je dodatno konkretizirana v Družinskem zakoniku2 (v nadaljevanju DZ), ki v 7. členu uzakonjuje načelo otrokove koristi. V četrtem odstavku 7. člena DZ je tako državnim organom naložena pozitivna dolžnost, da morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. Načelo otrokove največje koristi je dodatno uzakonjeno v 15. členu ZMZ-1, ki v prvem odstavku 15. člena ZMZ-1 izrecno določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov, pri čemer je torej poudarjena _največja_ korist otroka in ne samo korist otroka.

32. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka kakorkoli ugotavljala korist otroka, konkretno tretje tožnice, v primeru vrnitve celotne družine v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Na podlagi 1. odstavka 15. člena ZMZ-1 bi morala pri odločanju upoštevati in zagotoviti celo največjo korist otroka. Upoštevajoč dejstvo, da sta prvo tožnik in drugo tožnica izrecno izpostavila slabe higienske razmere v azilnem domu v Zagrebu, bi morala tožena stranka v skladu s podano trditveno podlago tožnikov najmanj preveriti, v kakšnih razmerah bi bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški po vrnitvi, z zagotovilom, da bo v tem primeru zagotovljena otrokova največja korist. Po oceni sodišča že samo vračanje v higienske razmere, ki so slabše od higienskih razmer v trenutni nastanitvi v Republiki Sloveniji, ne predstavlja uresničevanja otrokovih največjih koristi. Poleg pomožnih kriterijev iz drugega odstavka 15. člena ZMZ-1, ki določajo dejavnike, ki se naj upoštevajo pri ocenjevanju otrokove največje koristi, mora tožena stranka po mnenju sodišča upoštevati tudi zakonsko definicijo vsebine starševske skrbi iz prvega odstavka 136. člena DZ, ki izrecno kot vsebino starševske skrbi določa skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, tudi preživljanje otroka. V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka po oceni sodišča torej presojati tudi, kako bi morebitna vrnitev v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka vplivala na zmožnost obeh staršev, da skrbita za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego in preživljanje. Pri tem bi morala tožena stranka dodatno upoštevati, da je tretja tožnica dojenčica in ima zaradi tega poudarjene potrebe po negi, oskrbi in skrbi za zdravje in s tem povezanimi zmožnostmi staršev za preživljanje, npr. za pridobivanje dohodkov za ustrezno izvajanje starševske skrbi. V primeru, da tožena stranka oz. uradna oseba, ki presoja prošnjo za mednarodno zaščito ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za ugotovitev dejstev, potrebnih za zagotavljanje največje koristi otroka, torej tretje tožnice, mora tožena stranka postaviti izvedenca v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZMZ-1, ki lahko poda odgovor na vprašanje, ali bi vrnitev v Republiko Hrvaško zagotovila največjo korist tretje tožnice, upoštevajoč pri tem tudi (in ne samo) dejstva, ki so jih glede nastanitve v Republiki Hrvaški že navajali tožniki in jih je tožena stranka sprejela kot verodostojne.

33. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi, ki odločajo o prošnji za mednarodno zaščito, bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na stanje zadevne osebe, v konkretnem primeru dojenčice. Glede tega je zlasti primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza tožnikov iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje, upoštevajoč pri tem načelo največje otrokove koristi.

34. Tožniki so po presoji sodišča z izpovedbami pred toženo stranko, kot tudi z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazali, da higienske razmere, v katerih so bili nastanjeni v Republiki Hrvaški, ne zagotavljajo največje otrokove koristi. Zaradi tega bi morala tožena stranka, upoštevajoč povzeto sodbo Sodišča EU, pridobiti individualno zagotovilo, da bi bili tožniki v primeru vrnitve nastanjeni v razmerah, ki najmanj ustrezajo razmeram v Republiki Sloveniji glede higiene in oskrbe dojenčkov, dodatno upoštevajoč zmožnost zagotavljanja preživljanja tretje tožnice s strani staršev, torej njihovo zmožnost pridobivanja dohodka. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov iz katerega niti ni razvidno, kako zagotavljajo največjo korist otroka, v tem konkretnem primeru ne zadošča. 35. Sodišče se strinja tudi s tožbeno navedbo, da izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, ker tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti zaradi katerih se tožnikov ne bi moglo vračati. Drži tudi tožbena navedba, da je tožena stranka zgolj na kratko navedla, da ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, saj imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Sodišče še ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni navedla dejstev oz. zaključkov, iz katerih bi lahko razbrali, da je v postopku glede tretje tožnice (pri čemer se je sama odločila za združitev postopkov) sploh ugotavljala največjo korist otroka in kako bi morebitna vrnitev v Republiko Hrvaško zagotovila uresničitev največje koristi tretje tožnice, pri čemer mora na največjo korist otroka paziti oz. jo ugotavljati po uradni dolžnosti na podlagi 15. člena ZMZ-1, kot tudi na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ. Glede na navedeno ni možen preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa v zvezi z zagotavljanjem največje koristi otroka - tretje tožnice, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

36. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, pri čemer sodišče tudi ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odločitev na podlagi 2. tč. 63 člena ZUS-1 .

37. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka, tudi glede na ugotovljeno dejansko stanje glede slabih higienskih razmer v azilnem domu v Republiki Hrvaški, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zagotavljanje največjih koristi otroka, torej tretje tožnice, v primeru izročitve v Republiko Hrvaško. Tožena stranka bo morala ugotoviti, ali samo dejstvo predaje Republiki Hrvaški ne zagotavlja varstva največje otrokove koristi. V primeru odločitve, da se tožniki izročijo Republiki Hrvaški, pa bo morala tožena stranka pridobiti individualno zagotovilo, da bo tretja tožnica dejansko deležna takšne skrbi in oskrbe, ki bo najmanj enaka tej, ki jo ima v Republiki Slovenji in bo tako zagotovljena največja otrokova korist. 38. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tako se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb in gradiva, ki so ga tožniki predložili v namen dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti v v azilnem postopku v Republiki Hrvaški, posledično tudi ni presojalo navedb tožene stranke, s katerimi je ta zavračala navedbe tožnikov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški.

**K točki II izreka:**

39. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. Tožniki težko popravljivo škodo med drugim utemeljujejo s tem, da bi v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa, ko bi bili izročeni Republiki Hrvaški, bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi stopnja verjetnosti izkazana že s tem, ko tožena stranka ni izrecno prerekala navedb v zvezi s samim predlogom za izdajo začasne odredbe, neprerekane navedbe pa se štejejo za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Ker je sodišče v tej sodbi zavzelo stališče, da obstaja nevarnost, da bi lahko že predaja sama po sebi vsaj tretji tožnici povzročila škodo zaradi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, zaradi slabih higienskih razmer v azilnem domu v Republiki Hrvaški in posledično ne bi bile varovane največje koristi otroka, je iz tega razloga sledilo navedbam v predlogu za izdajo začasne odredbe in ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe s tem izpolnjeni. Izdana začasna odredba se nanaša tudi na prvo tožnika in drugo tožnico, saj kot starša tretje tožnice ne moreta biti ločeno vrnjena v Republiko Hrvaško, ker je njuna prisotnost ob tožnici nujna za zagotavljanje starševskih dolžnosti do tretje tožnice.

1 Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Ur. I. EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2013 2 Družinski zakonik, Uradni list RS 15-729/2017