Jedro

Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci. Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.

Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 608/2024-13 z dne 3. 4. 2024 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7310/2023/13 (1221-07) z dne 19. 3. 2024, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. S sklepom z dne 19. 3. 2024 je toženka zavrgla prošnje za mednarodno zaščito, ki so jih vložili prvi tožnik, druga ter tretja tožnica. Toženka je odločila, da bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da higienske razmere v hrvaškem azilnem domu, v katerem so bili tožniki nastanjeni in kamor naj bi bili vrnjeni, ne zagotavljajo največje otrokove koristi ter da predstavljajo tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato je sodišče štelo, da bi morala toženka pridobiti individualno zagotovilo, da bodo tožniki v primeru vrnitve nastanjeni v razmerah, ki bodo glede higiene in oskrbe dojenčkov najmanj enakovredne slovenskim, pri tem pa naj bi upoštevala tudi zmožnost zagotavljanja preživljanja tretje tožnice s strani staršev, torej njihovo zmožnost pridobivanja dohodka. V ugotovljenih okoliščinah običajno ravnanje hrvaških organov in pridobljeno splošno zagotovilo, iz katerega ni razvidno, kako zagotavljajo največjo korist otroka, ne zadostuje. Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne omogoča vsebinskega preizkusa, ker ne vsebuje razlogov o tem, ali je toženka v postopku glede tretje tožnice sploh ugotavljala največjo korist otroka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 15. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in četrtega odstavka 7. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ).

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi njen sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Meni, da je v obravnavanem primeru treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki velja med državami članicami; izjemne okoliščine, ki bi terjale odstop od tega načela, pa niso podane. Pritožnica pojasnjuje, da so bili tožniki v azilnem domu nastanjeni le tri dni, imeli so svojo sobo, redne obroke, prav tako sta prvi tožnik in druga tožnica v doglednem času prejela vse, kar sta potrebovala za oskrbo mladoletne tretje tožnice. To, da je bila soba, v kateri so bili nastanjeni, umazana, in sta jo prvi tožnik in druga tožnica morala očistiti, nikakor ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Nepomembno je tudi, da potrebščin za oskrbo mladoletne tožnice nista dobila avtomatsko, temveč sta morala zanje zaprositi. Pritožnica vztraja pri tem, da je prisotnost ščurkov v sobi težava prehodne narave. Glede na kratkotrajnost bivanja tožnikov v domu, možnost zapustitve sobe, in glede na to, da so pristojni ugodili vsem njihovim prošnjam, ni mogoče sklepati, da so ščurki sistemski problem v azilnem domu ali problem, ki ga pristojni ne bi bili pripravljeni reševati. O njem ne poročajo niti drugi prosilci, ki jih pritožnica obravnava v dublinskem postopku predaje. Izpostavlja, da evropski organi dokumentov, v katerih bi bil sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali in torej obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni z ničemer dokazan. Pritožnica dalje meni, da ni imela dolžnosti, da preveri, kako bi sam postopek predaje vplival na mladoletno tožnico, saj ni mogoče sklepati, da bi lahko uro ali dve dolga vožnja z avtomobilom šestmesečnemu otroku kakorkoli škodovala. Pri tej presoji je sodišče povsem zanemarilo, da je mladoletna tožnica prestala veliko bolj naporne poti, ko sta odrasla tožnika prehajala ozemlja več držav. V zvezi z očitkom, da v konkretnem primeru ni presojala največje koristi otroka, pojasnjuje, da te glede na stališča, ki jih je zavzelo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-661/17 z dne 23. 1. 2019, ni bila dolžna ugotavljati. Položaj otroka je namreč neločljivo povezan s položajem staršev in v njegovo največjo korist je, da ostane z njimi. Ker v konkretnem primeru ni bilo nobenega dvoma, da odrasla tožnika dobro skrbita za mladoletno tožnico, in glede na ugotovljeno dejansko stanje, pritožnica ni imela dolžnosti, da razmere v Republiki Hrvaški dodatno razišče. 4. Tožniki v odgovoru na pritožbo pritrjujejo odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje in predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna.2

7. Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati (kot pravilno navaja sodišče prve stopnje), da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.3

8. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.4 Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.5 Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.6

9. V tem pogledu pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci.8 Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.

10. Kadar pa sodišče ugotovi, da v drugi državi članici prihaja do kršitev teh minimalnih standardov, mora, kot je bilo prej pojasnjeno, opraviti presojo njihove resnosti. Šele, če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, lahko vzbudijo dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

11. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je treba upoštevati vse elemente, ki jih predloži prosilec, da bi se ugotovil obstoj nevarnosti, da bo obravnavan v nasprotju s 4. členom Listine, pri čemer morajo sodni organi države članice, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih elementov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, preučiti resničnost uveljavljanih pomanjkljivosti.9

12. Del te presoje oziroma njen naslednji logični korak je ocena o stopnji resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.10 Okoliščine, ki bi bile glede na navedeno sodno prakso lahko pravno relevantne za presojo, pa so predvsem trajanje, obseg oziroma (ne)izogibnost izpostavljenosti, morebiten vpliv na zdravje tožnikov, ukrepi tožnikov in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti in druge tehtne specifike primera (starost, pripadnost posebej ranljivi skupini). Celovita dokazna ocena terja tudi argumentiran odziv na nasprotne navedbe toženke o vzrokih, prehodni naravi in rešljivosti te težave.

13. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri tej presoji posebno težo dalo le okoliščini, da so bili v sobi, v kateri so bili nastanjeni tožniki, prisotni ščurki, in da ta pomanjkljivost že zaradi starosti dojenčice dosega posebej visok prag resnosti. S tem pa je že samo opravilo presojo obstoja resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje v Republiko Hrvaško in to v 30. točki obrazložitve tudi navedlo. Taka presoja pomeni že presojo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za domnevo, da zadevni osebi grozi dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Ob taki presoji ponovno odločanje o predaji Republiki Hrvaški tudi ni več mogoče, saj mora država članica že zaradi utemeljene domneve o obstoju nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ugotavljati, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), če ne, postane odgovorna država članica (tretji pododstavek drugega odstavka istega člena).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je omenjeno presojo sodišče prve stopnje opravilo pomanjkljivo, saj je ni oprlo na potrebno celovito dokazno oceno po vseh kriterijih, ki jih je sodna praksa razvila v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili. Ugotovitev toženke, da je šlo za prehoden problem, je sodišče prve stopnje štelo za neizkazano, zagotovila pristojnega organa Republike Hrvaške, da bodo omogočili ustrezen sprejem prosilcev, pa zavrnilo kot splošne izjave, na katere se tožena stranka redno sklicuje v tovrstnih postopkih. Pri tem pa je prezrlo, da 31. člen Uredbe Dublin III prav z namenom zagotavljanja posebnih potreb oseb (vključno z zdravstveno oskrbo), ki se predajajo, določa obveznost izmenjave bistvenih informacij pred izvedbo predaje.

15. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev minimalnih standardov glede nastanitve družin ali zdravstvene oskrbe dojenčkov. Ugovor toženke, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da tožeče stranke po vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bi bile deležne ustrezne oskrbe, je zavrnilo na podlagi stališča, da bi morala toženka zato, ker so bile higienske razmere (pri čemer je izpostavilo le prisotnost ščurkov) v času njihove nastanitve slabe, konkretno preverjati, kako bi te vplivale na dojenčico, vključno z njeno oskrbo in možnostjo staršev, da zagotovita ustrezno varstvo in oskrbo dojenčice (28. točka obrazložitve). Tako stališče pa je napačno, saj zaradi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami (na katerem temelji cel azilni sistem) pristojnemu organu ne more biti dopuščeno, da zato ker ni informacij o obstoju pomanjkljivosti, ki vplivajo na sprejem in obravnavo prosilcev, od države članice zahteva dodatne informacije ali posamezna jamstva glede pogojev za sprejem takega prosilca.11

16. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je prosilec dojenček oziroma dojenčica. Izpodbijana sodba namreč temelji tudi na očitku o toženkini opustitvi varstva največjih otrokovih koristi. To je sporno za pritožnico, ki se ne strinja, da bi morala ugotavljati, kar ji za ponovljeni postopek nalaga izpodbijana sodba v 32. in 34. točki obrazložitve.12 S tem nasprotuje, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno, očitku v izpodbijani sodbi o nepravilni uporabi določb ZMZ-1 in Listine EU ter s tem povezanim nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.

17. S tem povezana napačna materialnopravna izhodišča, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče deloma že zavrnilo, zato se v nadaljevanju osredotoča na položaj in obravnavo mladoletne tožnice.

18. V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU se morajo pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). Tudi prvi odstavek 6. člena Uredbe Dublin III določa, da je pri izvajanju postopkov iz te uredbe primarna skrb držav članic največja korist otroka.

19. Vendar pa ugotovitev, da gre za otroka (tudi če je ta dojenček), sama po sebi še ne zanika v 6. točki obrazložitve tega sklepa omenjenega načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Med te sodijo seveda zaščita pravic, ki jo Uredba Dublin III zagotavlja v 31. členu (vključno s potrebno zdravstveno oskrbo) z izmenjavo bistvenih informacij pred izvedbo predaje.

20. Gre za splošne zakonske določbe, s katerimi je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca in brez povezave s predmetom odločanja.

21. Sodišče prve stopnje je očitek, da je toženka spregledala (osebne) okoliščine in morebitno ogroženost tretje tožnice, oprlo le na starost mladoletne tožnice in na prej omenjeno pomanjkljivo presojo pomena slabih higienskih razmer v času nastanitve tožnikov v Republiki Hrvaški. Glede na druge nesporne ugotovitve, tj., da sta odrasla tožnika v času bivanja na Hrvaškem prejela vse potrebno za oskrbo dojenčice in da nobeden od njih nima zdravstvenih težav, pa ni jasno, katerih potreb na Hrvaškem ne bi mogli zadovoljiti oziroma zakaj obstaja tveganje, da bi jim bile odrečene. Odrasla tožnika v postopku tudi nista trdila, da jima ne bi bile zagotovljene druge pravice, na primer do zaposlovanja in poklicnega usposabljanja, ki bi vplivale na izvrševanje starševske skrbi. Vrhovno sodišče se zato strinja s pritožnico, da so napotila sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

22. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje pri presoji nezakonitosti izpodbijane odločbe toženke izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, zaradi take zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo tudi dejansko stanje, ki bi omogočalo oceno o stopnji resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja nepopolno ugotovljeno. Zato in ker druge navedbe strank niso bistvene, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 80. - 84. točka obrazložitve. 3 Prav tam, 87. točka obrazložitve. 4 Sodbe SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve), C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (65. točka obrazložitve). 5 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 6 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Glej 11. točko uvodne izjave Direktive 2013/33/EU. Prim. tudi 11. in 64. točko uvodne izjave (nove) Direktive (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 75. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 10 V zvezi s tem, kakšen prag resnosti morajo dosegati zatrjevane pomanjkljivosti glej npr. sodbo ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 252. do 263. točka obrazložitve. Tudi SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve). 11 Tako generalni pravobranilec SEU v 37. točki sklepnih predlogov v zadevi C-392/22. 12 Ugotavljanje, kako bi morebitna vrnitev v Republiko Hrvaško vplivala na zmožnost obeh staršev, da skrbita za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in preživljanje; upoštevanje poudarjene potrebe po negi in oskrbi mladoletne tožnice; postavitev izvedenca za ugotovitev dejstev, potrebnih za zagotavljanje največje korist otroka; pridobitev individualnega zagotovila, da bi bili tožniki v primeru vrnitve nastanjeni v razmerah, ki najmanj ustrezajo razmeram v Republiki Sloveniji.