Jedro

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč temeljijo na racionalno in objektivno sprejemljivih argumentih, ki zaradi svoje prepričljivosti izključujejo vsakršen dvom o neuporabi metode, predpisane v 8. členu ZPP.

Za meritorno odločanje je potreben višji dokazni standard od verjetnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Konkretne okoliščine primera v obravnavani zadevi niso bile takšne narave, da bi zahtevale olajšanje opisanega dokaznega standarda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 3.186,84 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 133.886,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 1996 do plačila in odločilo o pravdnih stroških. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da obstajajo trije (enakovredni) možni vzroki za motnje v delovanju centrale tožeče stranke: napake pri delovanju programske opreme tožeče stranke; ravnanje operaterjev tožene stranke; preobremenitev oziroma blokade centrale tožene stranke. Tožbeni zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu ni mogoče sklepati o protipravnem ravnanju tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je na telefonskih linijah prihajalo do motenj in prekinitev. Izvedenec je v izvedenskem mnenju dopustil možnost, da je bil razlog za to na strani tožene stranke, pri čemer je poudaril, da bi bilo to možno brez večjih posegov v telefonsko centralo. Ker je bilo delovanje številk s predpono 090 pod njenim nadzorom, je bilo mogoče s spremembo v programu klice preusmerjati drugam, prekiniti zvezo ali dajati znak zasedeno. Tožnica je med postopkom zatrjevala obstoj interesa tožene stranke za tako ravnanje. Celoten način delovanja tožene stranke, ki ima naravo protipravnega ravnanja, je potrdila priča A. G., ki se je v kritičnem obdobju ukvarjala z istovrstno dejavnostjo kot tožnica. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno ocenili izvedensko mnenje v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem po povezavi z izpovedjo omenjene priče. S tem sta zagrešili bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je nekritično in zato zmotno sledilo sodišču prve stopnje, da sicer obstaja verjetnost, da so motnje povzročali vsi trije po izvedencu podani vzroki, vendar pa ni prepričano v nobenega od njih. Če sodišče meni, da obstaja kumulacija možnih vzrokov za nastanek škode, mora vsakega od vzrokov dokazno oceniti v luči izvedenega dokaznega postopka, česar sodišče prve stopnje ni storilo. S tem je zagrešilo kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je raven dokaznega bremena postavilo tako visoko, da dokaznemu standardu praktično ni mogoče zadostiti. Nelogično in neživljenjsko je, da bi si tožnica sama povzročala škodo, zato lahko kot vzrok za zatrjevane motnje ostajajo le okoliščine, ki so zunaj njene sfere. Vpliv na delovanje sistema komercialnih številk je imela samo tožena stranka, ki je imela monopolen položaj na trgu telekomunikacij in brez nje tožnica svoje dejavnosti sploh ne bi mogla opravljati. O tem izpodbijana sodba nima razlogov.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega odgovora. Opozarja, da prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilo o dokaznem bremenu je bilo pravilno uporabljeno. Breme dokazovanja nosi tisti, ki nekaj trdi, razen če zakon ne določa drugače. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče opozarja, da citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj o obravnavani zadevi, to je obstoja motenj v telefonskih zvezah in vzrokih zanje in nedopustnem ravnanju toženca.

7. Tudi nestrinjanje z dokazno oceno, ki ga je mogoče strniti v očitek, da sta nižji sodišči zmotno ocenili izvedensko mnenje F. G. v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti izpovedjo priče A. G., lahko pomeni le kritiko dejanskih ugotovitev in s tem nedovoljen revizijski razlog. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga vsebuje 8. člen ZPP, ne more biti podana že iz razloga, ker se tožnica na to kršitev, ki je v pritožbi ni uveljavljala, prvič sklicuje šele v reviziji. Ne glede na to revizijsko sodišče dodaja, da dejanske ugotovitve nižjih sodišč temeljijo na racionalno in objektivno sprejemljivih argumentih, ki zaradi svoje prepričljivosti izključujejo vsakršen dvom o neuporabi metode, predpisane v 8. členu ZPP.

8. Za obstoj odškodninskega delikta morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi njegovi elementi, pri čemer trditveno in dokazno breme glede njihovega obstoja (razen krivdne odgovornosti) nosi oškodovanec, torej tožnica. Materialnopravno pravilo o dokaznem bremenu je bilo torej v konkretnem primeru pravilno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav je tožnica svoje trditve o protipravnem ravnanju toženca uspela izkazati kot pretežno verjetne. Za meritorno odločanje je namreč potreben višji dokazni standard od verjetnosti, in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.(1) Konkretne okoliščine primera v obravnavani zadevi niso bile takšne narave, da bi zahtevale olajšanje opisanega dokaznega standarda. Celo nasprotno, že sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi poudarilo, da je bila omejena spoznavna možnost ugotovitve pravega vzroka motenj pogojena s tem, da pravdni stranki v času sojenja nista več razpolagali s strojno in programsko opremo ter ustrezno podatkovno bazo, na podlagi katere bi izvedenec lahko določneje opredelil vzroke nastalih motenj. Tožnica je imela možnost predlagati ustrezno zavarovanje dokazov v skladu s prvim odstavkom 264. člena ZPP, vendar te možnosti ni izkoristila, zato se ni mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da „je sodišče raven dokaznega bremena tožeče stranke postavilo tako visoko, da mu praktično ni mogoče zadostiti“.

10. Vrhovno sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03), in znašajo 3.186,84 EUR.

Op. št. (1): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, stran 53 in 348.