Jedro

Za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu je tožeča stranka imela možnost predlagati ustrezno zavarovanje dokazov. Te procesne možnosti ni izkoristila, kljub temu, da je sodni postopek za uveljavljanje terjatve pričela že z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno sklepanje, da bi prvostopenjsko sodišče potem, ko tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, moralo na to sklepati z nižjim dokaznim standardom od stopnje prepričanja oz. samo prepričanje utemeljevati zgolj na podlagi posameznih posrednih dejstev.

Tudi pri sklepanju o obstoju relevantnih dejstev na podlagi indicev mora biti sklop oz. veriga teh indicev tako močna, da pri sodišču ustvarja prepričanju o resničnosti določenega dejstva, ki pri izkušenem človeku ne ustvarja resnega dvoma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 133.868,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 1996 do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 10.323,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in procesnih določb ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je namesto prvotno tožeče stranke, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, pravdo prevzela njena ustanoviteljica M. M. K. Pritožbeno sodišče tudi v nadaljnjem tekstu pojem tožeče stranke uporablja tudi v kontekstu, ko se sklicuje na pogodbeno razmerje tožene stranke s prvotno tožečo stranko.

Predmet odločanja z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička, ki naj bi bila povzročena s protipravnim ravnanjem tožene stranke. To naj bi bilo v tem, da so bile s strani tožene stranke tožeči stranki povzročene motnje na telefonskih linijah, preko katerih je tožeča stranka ponujala svoje storitve oz., da naj bi telefonske klice, ki so bili namenjeni tožeči stranki, preusmerjala na druge telefonske številke, s čemer je tožeči stranki onemogočila pridobivanje zaslužka iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v prvem sojenju in dopolnjenega dokaznega postopka z zaslišanjem priče A. G. po oceni vseh izvedenih dokazov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ključni argument za odločitev prvostopenjskega sodišča je v oceni, da na podlagi izvedenih dokazov sodišče ne more s potrebno stopnjo prepričanja sklepati na to, da je do motenj pri poslovanju tožeče stranke prišlo v posledici ravnanja in posegov tožene stranke, kot je zatrjevala tožeča stranka.

Glavni očitek pritožnice v pritožbi se nanaša na po njenem mnenju nepravilno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov s strani prvostopenjskega sodišča. Pritožnica na ta način izpodbija dejansko podlago odločitve prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da je trditveno in dokazno breme pri protipravnem ravnanjem kot materialni predpostavki odškodninskega zahtevka na strani oškodovanca, to je tožeče stranke. Ali je tožeča stranka temu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila, mora sodišče presoditi v okviru proste presoje izvedenih dokazov, ki so jih stranke ponudila v potrditev svojih trditvenih navedb (8. člen ZPP). V okviru dokazne ocene je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožeče stranke, da je pri njenem poslovanju v spornem obdobju v letu 1996 prihajalo do motenj pri klicih strank na njene telefonske linije. Glede na nasprotujoča si stališča pravdnih strank o možnih vzrokih za tovrstne motnje, je prvostopenjsko sodišče svojo dokazno oceno oprlo predvsem na mnenje izvedenca, ki ga je prvostopenjsko sodišče imenovalo za pomoč ugotovitev o možnih vzrokih za nastajanje motenj, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Kot je v izčrpni dokazni oceni pojasnilo prvostopenjsko sodišče, tudi izvedenec kljub svojemu strokovnemu znanju ni mogel ponuditi zanesljivega odgovora o vzrokih za nastale motnje pri tožeči stranki. Njegova omejena spoznavna možnost glede opredelitve do vzrokov za motnje pri tožeči stranki je bila pogojevana z dejstvom, da v času izdelave izvedenskega mnenja ni več razpolagal s programsko opremo niti tožeče niti tožene stranke, ki sta jo uporabljali v spornem obdobju pogodbenega sodelovanja. Izvedenec se je v izvedenskem mnenju tako lahko opredelil le na ta način, da je dopustil tri možne vzroke za nastanek motenj pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ob takšnih ugotovitvah ter ob oceni drugih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi zaslišanih prič sklepalo, da ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati na vzrok za nastale motnje zgolj v ravnanju tožene stranke, kot je zatrjevala tožeča stranka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče pri dokaznem sklepanju moralo večjo težo dati izpovedi v ponovljenem postopku zaslišane priče A. G., ki naj bi narekovala drugačno dokazno oceno izvedenskega mnenja. Prvostopenjsko sodišče se je dokazno opredelilo do izpovedi priče A. G. Ključna pa je ugotovitev, da se je izpoved navedene priče nanašala zgolj na njene zaznave pri poslovanju podjetja F. T. F. s.p. in ne neposredno na tožečo stranko. Njene zaznave, tudi če bi jim sodišče sledilo, bi v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke lahko predstavljale le enega od indicev, ki naj bi nakazovali na vzrok nastalih motenj v ravnanju tožene stranke. Tudi s strani tožeče stranke zatrjevan interes tožene stranke v preusmerjanju klicev na njene številke, bi lahko predstavljalo le enega od tovrstnih indicev. Vendar tudi pri sklepanju o obstoju relevantnih dejstev na podlagi indicev mora biti sklop oz. veriga teh indicev tako močna, da pri sodišču ustvarja prepričanju o resničnosti določenega dejstva, ki pri izkušenem človeku ne ustvarja resnega dvoma. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da iz izvedenih dokazov ni mogoče s tako prepričljivostjo sklepati na vzrok za nastale motnje pri tožeči stranki v ravnanju tožene stranke. Nepravilno je torej sklepanje pritožnika v pritožbi, da bi bilo potrebno že na osnovi možnosti enostavnega posega tožene stranke v telefonsko centralo potrebno sklepati, da je tožena stranka svoj položaj z zatrjevanim posegom tudi dejansko zlorabila.

Ugotovitve izvedenca o možnih vzrokih za motnje na strani tožeče stranke so tako ostale na abstraktni ravni, pogojevane s tehničnimi predpostavkami. Pri tem pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče, raven dokaznega bremena tožeče stranke postavilo tako visoko, da mu praktično ni moč zadostiti. Omejena spoznavna možnost ugotovitve pravega vzroka motenj je bila očitno pogojena s tem, da v času sojenja pravdni stranki nista več razpolagali s strojno in programsko opremo ter ustrezno podatkovno bazo, na osnovi katere bi se izvedenec lahko določneje opredelil o vzrokih za nastale motenje. Za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu je tožeča stranka vsekakor imela možnost med drugim tudi predlagati ustrezno zavarovanje dokazov v smislu 1. odstavka 264. člena ZPP. Tožeča stranka te procesne možnosti ni izkoristila, kljub temu, da je sodni postopek za uveljavljanje terjatve pričela že z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine dne 24. 10. 1996. Materialnopravno je zmotno zato pritožbeno sklepanje, da bi prvostopenjsko sodišče potem, ko tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, moralo na to sklepati z nižjim dokaznim standardom od stopnje prepričanja oz. samo prepričanje utemeljevati zgolj na podlagi posameznih posrednih dejstvih.

Ker se prvostopenjsko sodišče na osnovi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo opredeliti do vprašanja vzroka za nastale motnje, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da bi prvostopenjsko sodišče tudi možen vzrok v preobremenjenosti telefonske centrale moralo šteti v breme tožene stranke, ob tem, da tožeča stranka v smislu odškodninske podlage niti ni utemeljevala pogodbene odškodninske odgovornosti v smislu 2. odstavka 262. člena ZOR (sklicevala se je namreč le na izrecno naklepno ravnanje tožene stranke), je odločilno, da sodišče na osnovi izvedenih dokazov ni moglo izključiti vzroka, ki bi lahko izviral iz sfere same tožeče stranke, to je iz njene programske opreme.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da tožeča stranka v okviru pritožbenih navedb ni uspela izpodbiti prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti škodnega ravnanja tožene stranke kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je upoštevaje zgoraj podane razloge odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.