Jedro

Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem posojil niso izpolnili subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 oziroma subjektivne biti dejanja. Upoštevaje pravilo akcesornosti udeležbe pa obtoženec, ki jim je kreditiranje družb posojilojemalk odredil, ne more veljati za napeljevalca, saj domnevni "glavni storilci", ki to niso, sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja.

Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo kot temelj njene odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD mora že pojmovno hkrati pomeniti tudi neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov h kaznivemu dejanju, kar se odrazi v kombinaciji z drugimi temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. V situacijah, ko v pravni osebi ni organa, ki bi vodil ali nadziral storilca, ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva in vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Že zavestna (naklepna) odločitev obtoženca kot direktorja družbe, da bo protipravno ravnal, pomeni sprejem ter (v tej zadevi) nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa pravne osebe, kar je temelj njene odgovornosti za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD.

V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano pomočniku, morata biti tako pomočnikovo izvršitveno ravnanje kot dejanje glavnega storilca konkretizirani do te mere, da je mogoče že iz samega opisa razbrati, ali pomočnikovo ravnanje pomeni prispevek, podporo in podobno olajšanje storitve kaznivega dejanja glavnemu storilcu. Naklep pomočnika je dvojen, zajeti mora tako ravnanje pomoči kot tudi ravnanje glavnega storilca, zato mora biti subjektivni odnos pomočnika v opisu dejanja konkretiziran v razmerju do izvršitvenega ravnanja glavnega storilca, ne le do prikrajšanih družb.

Izrek

I. Pritožbama zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obtoženega spremeni tako, da se iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je drugemu naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja s tem, da je v točneje spodaj navedenih časovnih okoliščinah med 7. 11. 2008 in 30. 6. 2009 na sedežu gospodarske družbe B. d. d. v ... na naslovu ... v svojstvu njenega zakonitega zastopnika - direktorja tako s samo sklenitvijo ini podpisom posojilnih pogodb, in sicer: - posojilne pogodbe, sklenjene dne 7. 11. 2008 med družbo B. d. d. in družbo C. d. d. za znesek v višini 350.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. B 2-2008, sklenjene dne 4. 12. 2008 med družbo B. d. d. in družbo C. d. d. za znesek v višini 300.000,00 EUR; - pogodbe o posojilu št. Č-B-2009/1, sklenjene dne 8. 1. 2009 med družbo B. d. d. in družbo Č. d. d. za znesek v višini 15.000,00 EUR; - pogodbe o posojilu št. Č-B-2009/2, sklenjene dne 23. 1. 2009 med družbo B. d. d. in družbo Č. d. d. za znesek v višini 1.000.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. B-Č, sklenjene dne 10. 2. 2009 med družbo B. d. d. in družbo Č. d. d. za znesek v višini 10.000.000,00 EUR; - okvirne posojilne pogodbe št. B 1-2009, sklenjene dne 11. 2. 2009 med družbo B. d. d. in družbo C. d. d. za znesek v višini 2.600.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. DKEP004/09, sklenjene dne 16. 2. 2009 med družbo B. d. d. in družbo D. d. d. za znesek v višini 10.000.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. B-Č, sklenjene dne 18. 2. 2009 med družbo B. d. d. in družbo Č. d. d. za znesek 550.000,00 EUR; - pogodbe o kratkoročnem posojilu, sklenjene dne 1. 5. 2009 med družbo B. d. d. in družbo E. d. d. za znesek v višini 6.500.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. DKEP015/09, sklenjene dne 10. 6. 2009 med družbo B. d. d. in družbo D. d. d. za znesek v višini 6.300.000,00 EUR; - posojilne pogodbe št. 1-2009/B, sklenjene dne 30. 6. 2009 med družbo B. d. d. in družbo F. d. d. za znesek v višini 1.700.000,00 EUR, ki so glede na celotni obseg posojilnih tokov v višini 54.300.000,00 EUR predstavljale po svoji vsebini in naravi bodisi obnovo oziroma podaljšanje veljavnosti že predhodno sklenjenih posojilnih pogodb v višini 12.800.000,00 EUR, bodisi prevzem dolga v višini 35.000.000,00 EUR bodisi neposredna denarna nakazila posojilodajalcev v korist družbe B. d. d. v višini 6.500.000,00 EUR, kot tudi z nadaljnjo porabo tako pridobljenih finančnih sredstev, ki vključuje med drugim tudi že omenjeni nakup delnic ... od družbe G. d. d., pomagal v pravkar navedenem obsegu obdolženemu H. H. pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, pri čemer se njegov naklep ter s tem povezano zavedanje, da z opisanim ravnanjem pomaga obdolženemu H. H. pri omenjenem kaznivem dejanju, zrcali zlasti v njegovem vedenju, da družba B. zaradi svoje prezadolženosti in s tem povezanega presežka svojih obveznosti nad svojim razpoložljivim premoženjem, prevzetih obveznosti po zgoraj citiranih posojilnih pogodbah ne bo sposobna poravnati, pa je navkljub takšnemu zavedanju v mesecu novembru 2008 začel s sklepanjem posojilnih pogodb ter s takšno finančno politiko družbe, ki jo je kot njen direktor vodil, nadaljeval iz meseca v mesec vse do izteka meseca junija 2009 na način in v obsegu, kot to izhaja iz zgoraj podane dinamike posojilnih tokov ne glede na dejstvo, da družba B. d. d. ni bila v stanju vrniti posojila niti iz vsakokratne predhodno sklenjene posojilne pogodbe niti zagotoviti zgoraj omenjenim posojilodajalcem kakršne koli ustrezne oblike zavarovanja ter nenazadnje tudi v zavedanju, da so se na družbi B. d. d. z delom tako pridobljenih finančnih sredstev izvršili tudi nakupi delnic ... od družbe G. d. d. najmanj v višini 20.000.000,00 EUR, ki so bili na prikrit način financirani v izrecnem nasprotju z določilom 248. člena ZGD-1, ki take transakcije prepoveduje, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 ter 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanci F. d. d., Č. d. d., E. d. d., D. d. d. in C. d. d. s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

II. Pritožbi obtoženega H. H. in pritožbama njegovega zagovornika se delno ugodi in se glede tega obtoženega izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se mu določena kazen zniža na 3 (tri) leta in 10 (deset) mesecev zapora, zniža pa se mu tudi enotna kazen na 9 (devet) let in 5 (pet) mesecev zapora.

III. V preostalem se pritožba obtoženega H. H. in pritožbi njegovega zagovornika, v celoti pa pritožba zagovornikov pravne osebe I. d. o. o. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Obtožena pravna oseba I. d. o. o. je dolžna plačati sodno takso v znesku 2.100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obtožene za krive in sicer: - obtoženega H. H. storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen štiri leta in dveh mesecev zapora, zatem pa mu je po prvem odstavku 55. člena KZ-1, upoštevajoč enotno kazen zapora petih let in desetih mesecev zapora, izrečeno za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X 59294/2010 z dne 19. 7. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014, pravnomočno dne 9. 7. 2014, ki se šteje za določeno, v skladu z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devetih let in devetih mesecev zapora, v katero mu je vštelo del že prestane kazni od 16. 10. 2014 dalje, - obtoženega A. A. storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 ter 38. členom istega zakona, za kar mu je izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora, - obtoženo pravno osebo, gospodarsko družbo I. d. o. o., pa za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), za kar ji je izreklo denarno kazen v znesku 50.000,00 EUR.

2. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da so obtoženi H. H., A. A. in obtožena pravna oseba dolžni plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s sklepom.

3. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance F., Č., E., D. in C. s premoženjskopravnim zahtevkom zoper A. A. napotilo na pravdo.

4. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje obtoženo J. J. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanjem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom istega zakona. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je v tem delu odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožene ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca Č. in C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

5. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujejo: - obtoženi H. H. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče sodbo odpravi in ga oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje; - zagovornik obtoženega H. H. z vložitvama dveh pritožb, ki sta prispeli na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 31. 3. 2015 in ki sta po vsebini identični, le z razliko, da je v pritožbi, ki je bila oddana 30. 3. 2015, na strani 14 in 27 deloma povzeta tudi vsebina dveh judikatov Vrhovnega sodišča RS, sicer pa se zagovornik pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o sankciji in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, oziroma podrejeno, da se obtoženca kaznuje mileje; - zagovornika obtoženega A. A. in sicer iz Odvetniške pisarne ... zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o sankciji, ki predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom, oziroma podrejeno, da se obtoženca kaznuje mileje. Drugi zagovornik in sicer odvetnik ... pa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje; - zagovorniki obtožene pravne osebe I. pa zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagajo, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se odloči, da obtožena pravna oseba ni odgovorna za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena ZOPOKD, ki naj bi ga storil takratni zakoniti zastopnik H. H., oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

6. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. sta utemeljeni, zaradi česar je pritožbeno sodišče A. A. oprostilo očitka obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 ter 38. členom KZ-1. Delno so utemeljene pritožbe obtoženega H. H. in njegovega zagovornika in sicer glede odločbe o kazenski sankciji, ki jo je sodišče obtoženemu H. H. znižalo tako v določeni kazni za obravnavano kaznivo dejanje kakor tudi v izreku enotne kazni, sicer pa je v preostalem pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, v celoti pa pritožbo zagovornikov pravne osebe I. in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede spremembe obtožnice in zavrnitve dokaznih predlogov

7. Pritožbam zagovornika obtoženega H. H. in pravne osebe I. je skupno, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je državnemu tožilcu dovolilo spremembo obtožnice zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, pritožnika svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je spremembo obtožnice dopustilo, izražata s povsem identičnimi razlogi kot pred sodiščem prve stopnje. Na vse navedbe oziroma pomisleke obrambe je sodišče prve stopnje izčrpno odgovorilo na strani 19 do 20 izpodbijane sodbe in tem razlogom se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kakšni so bili posegi v obtožnico, da se s tem historični dogodek ni spremenil oziroma se je sprememba obtožnice nanašala na isti historični dogodek, da je sledila obširnemu izvedenemu dokaznemu postopku, predvsem mnenju izvedenca finančno ekonomske stroke, da se je izvedba navedenega dokaza pričakovala ter da v primeru, če je dejansko stanje povezano s pravnim vprašanjem, ni dvoma, da lahko tožilec v zvezi s tem vprašanjem spremeni svoje stališče iz katerih koli razlogov in tudi zaradi tega spremeni obtožnico. Res je sicer sodišče zapisalo, da ni dvoma, da ne bi smel tožilec spremeniti obtožnice (zadnji odstavek 20 strani izpodbijane sodbe), vendar pa gre za očiten lapsus, saj je skozi celotno predhodno razlago razvidno utemeljevanje sodišča v smeri razlage prvega odstavka 344. člena ZKP glede dopustnosti spremembe obtožnice oziroma iz katerih razlogov jo državni tožilec lahko spremeni.

8. Torej ocena sodišča prve stopnje o dopustnosti spremembe obtožnice je pravilna. O tem sicer obstaja tudi že obsežna sodna praksa, iz katere izhaja, da sprememba obtožnice niti ni vezana na nove dokaze, ampak lahko državni tožilec spremeni obtožnico glede na svojo presojo dejanskega stanja neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča že njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov seveda potem, ko so bili ti dokazi na glavni obravnavi neposredno izvedeni. Vezan pa je le na istega obtoženca in na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Državni tožilec je torej ravnal v okviru svoje pristojnosti po prvem odstavku 344. člena ZKP in drugačno pritožbeno razumevanje te določbe ne more uspešno izpodbiti pravilne odločitve sodišča, ki je spremembo obtožnice dopustilo in sprejelo.

9. Kot je razvidno iz podatkov spisa, so bili obtoženci s spremembo obtožnice seznanjeni, pisno modificirana obtožnica z dne 28. 10. 2014 jim je bila vročena, njena sprememba na naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2014 pa naznanjena. Državni tožilec je na naroku dne 4. 11. 2014 spremembo obtožnice obrazložil. Nasprotna stran in sicer obtoženci in njihovi zagovorniki so se opredelili do spremenjene obtožnice. Predsednica senata je obtožene poučila in pozvala, da glede na spremenjeno obtožnico lahko dopolnijo svoje zagovore, kakor tudi podajo dodatne dokazne predloge. Obtožencem je na voljo dala čas, da se pripravijo za dodaten zagovor in obtoženci so se tudi zagovarjali ter svoje zagovore dopolnili na naroku 11. 11. 2014 oziroma zakonita zastopnica pravne osebe 18. 11. 2014. 10. Glede na navedeno procesno dogajanje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zaradi spremenjene obtožnice niso bile kršene oziroma okrnjene pravice obtožencev do obrambe, pač pa je bila ta pravica spoštovana. Poleg tega pa, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je sprememba obtožnice glede na izvedbo dokazov tudi pričakovala in tudi iz tega vidika obtoženci niso bili spravljeni v nekakšen položaj presenečenja oziroma negotovosti.

11. Zagovornik obtoženega H. H. trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič K. K., predsednika uprave banke L., M. M., predsednika uprave banke N. in O. O. kršilo obtoženčevo ustavno pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP, saj bi bili izpovedbi prvih dveh prič, če bi potrdili, da banke v obravnavanem obdobju niso nameravale odpoklicati posojil, za obtoženega H. H. razbremenilni, glede na to, da mu sodba očita, da je vedel, da banke posojil družbi B. ne bodo podaljšale in da je zato očitano kaznivo dejanje storil naklepno, medtem ko bi bilo obrambi obtoženega H. H. z zaslišanjem O. O. omogočeno, da bi izpodbijal verodostojnost obremenilnih prič in sicer tistih, ki so podpisale notarsko overjeno izjavo z dne 21. 9. 2009 "Povzetek relevantnih dejstev o navodilih obvladujoče družbe F. d. d., izdanih na podlagi 545. člena ZGD-1". Prav tako bi lahko pojasnil okoliščine v katerih so bili sklenjeni sporni posojilni posli. Zaradi neizvedbe navedenih dokazov je sodišče po stališču zagovornika zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje, zaradi česar je sodba nepravilna in obremenjena z bistveno kršitvijo kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Enako kršitev izpodbijani sodbi očitajo tudi zagovorniki obtožene pravne osebe I., zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju prič M. M. in O. O. ter obtoženi H. H. zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče O. O. 12. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedene dokaze upravičeno in utemeljeno zavrnilo in za tako svojo odločitev navedlo prepričljive razloge na straneh 25 do 32 ter 37 do 38, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V zvezi s predlogom za zaslišanje K. K. in M. M. pa ne gre zgolj za to, da bi K. K., kot to navaja zagovornik, potrdil, da na sestanku v maju 2009 nobena banka ni izrazila nasprotovanja podaljšanju kreditov, kar je tako ali tako že povedala priča P. P., pač pa predvsem za to, da dokazna predloga po zaslišanju teh dveh prič nista bila vsebinsko napolnjena oziroma so bile navedbe obrambe o zagotovilih bank za podaljšanje kreditov oziroma spremembo kratkoročnih v dolgoročne presplošne, ker ni bilo navedeno kdo, kdaj, komu in kaj konkretno je v zvezi z ročnostjo zagotavljal. Sicer pa so bila vsa dejstva o kreditnih poslih, kar je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe na večih mestih, dovolj razjasnjena z drugimi personalnimi dokazi, saj so bančniki iz banke R. izpovedovali o sorodnih dejstvih, ter listinskimi dokazi, poleg navedenega in kar je bistveno pa je bila glavna upnica B. banka R., ki je že v letu 2008 opozarjala, da kreditov B. ne bo podaljšala, pri čemer je zadolženost B. pri R. znašala na dan 24. 12. 2008 kar 141.550.000,00 EUR. Predvsem pa je tudi netočna pritožbena trditev zagovornika obtoženega H. H., da je sodišče prve stopnje naklep obtoženega H. H. gradilo na dejstvu, da je vedel, da banke posojil družbi B. ne bodo podaljšale, pač pa je to le ena od okoliščin, na kateri sodišče prve stopnje gradi obtoženčev naklep. Res je, da se sodišče v razlogih sodbe v delu, kjer razlaga zavrnitev dokaznih predlogov, ni izrecno opredelilo do razlogov o tem, zakaj M. M. ne bi mogel pričati v zvezi s prodajo delnic ..., kar je bil del dokaznega predloga zagovornika obtožene pravne osebe, vendar pa je sodišče na drugih mestih v izpodbijani sodbi obširno pojasnjevalo postopke v zvezi s prodajo delnic T. 13. Pritožbeno sodišče tudi prepričujejo razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče O. O. Tudi na pritožbeni ravni ni dvomov v oceno sodišča prve stopnje, da obramba ni izkazala verjetnosti, da bi navedeni kot priča lahko izpovedoval o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s sklepanjem posojilnih pogodb, pač pa le na nivoju splošnosti in nekonkretiziranosti, prav enako pa velja tudi za vsebino notarske izjave predstavnikov posojilodajalcev, pri čemer se je sodišče do verodostojnosti vsebine notarske izjave predstavnikov posojilodajalcev in njene vsebine kot take opredelilo v povezavi z izvedbo drugih dokazov. Sicer pa tudi iz notarsko overjene izjave priče O. O. z dne 13. 8. 2014 ni razvidno katere podrobnosti naj bi bile predmet sestankov o sestavi notarske izjave predstavnikov posojilodajalcev, niti v kakšnem svojstvu naj bi bil na primer O. O. navzoč na teh sestankih. Poleg navedenega pa tudi priče in obtoženi niso potrdili, da bi bil O. O. navzoč na sestankih, kjer so se odrejala kritična posojila ali sestavljala notarska izjava. Razlogi zakaj zaslišanje navedene priče ni potrebno, so prepričljivo argumentirani in obširno pritožbeno navajanje z enakimi argumenti, kot je bil dokazni predlog predlagan in upravičeno zavrnjen, ne morejo biti uspešni. Zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, za katerega obramba meni, da je potreben, saj samo presodi in odloča o tem, kateri dokaz bo izvedlo, seveda z upoštevanjem ustavnih kriterijev, da mora biti dokaz materialno pravno relevanten ter da mora biti utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti in da se sicer v dvomu šteje vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da ne bo uspešen. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da dokazni predlog ni bil substanciran do takšne stopnje, da bi bil konkretno utemeljen s tem, katero odločilno dejstvo se bo ugotavljalo, namreč trditev o tem, da je bil priča O. O. seznanjen z okoliščinami sklepanja posojilnih pogodb, ne pove nič konkretnega, prav tako pa nič konkretnega ni bilo v utrjevanju dokaznega predloga v zvezi z notarsko izjavo predstavnikov posojilodajalcev, sicer pa je bil v tem delu ta predlog tudi odvečen, saj je glede notarsko overjene izjave sodišče verodostojnost slednje presojalo z zaslišanjem njenih podpisnikov, kakor tudi drugih izvedenih dokazov. Nenazadnje je potrebno opozoriti tudi na izpovedbo priče S. S., ki je med zaslišanjem na glavni obravnavi dne 10. 7. 2014 na izrecno vprašanje obrambe odgovorila, da O. O. pri sestavljanju predmetne notarske izjave predstavnikov posojilodajalcev sploh ni bil zraven. Sam obtoženi H. H. pa je na glavni obravnavi dne 14. 10. 2014 na pripombo predsednice senata, da ne obtoženi ne katera od prič ni izjavila, da je bil O. O. navzoč na direktorskih sestankih v letih 2008 in 2009, na katerih so se odrejala sporna posojila, izrecno odgovoril, da "to drži", torej da O. O. ni bil prisoten.

Glede drugih pritožbenih navedb zagovornika obtoženega H. H. in obtoženega H. H. 14. Pritožbeno sodišče uvodoma, kar je že pojasnilo, pripominja, da je obtoženčev zagovornik zoper izpodbijano sodbo vložil dve pritožbi, ki sta obe prispeli na sodišče prve stopnje dne 31. 3. 2015, pri čemer je bila prva oddana priporočeno po pošti dne 28. 3. 2015, druga pa 30. 3. 2015. Pritožbi sta skoraj identični s tem, da je v kasneje oddani pritožbi na strani 14 predstavljena vsebina sodbe VS RS I Ips 7935/2015, na strani 27 pa je prvemu odstavku dodan stavek, ki se ukvarja s sodbo VS RS I Ips 259/98. Pritožbeno sodišče je seveda presodilo obe pritožbi, pri čemer pa pripominja, da je v izogib slovničnemu obremenjevanju obrazložitve besedilo v nadaljevanju oblikovano na način, da se o pritožbah ne izraža v dvojini, temveč v prijaznejši edninski obliki.

15. Drži, da je sodišče prve stopnje iz izreka sodbe izpustilo obtožbeni očitek, da je obtoženi očitano kaznivo dejanje storil tudi v vlogi (so)lastnika družbe I., pri čemer je pojasnilo, da je aktivni subjekt kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 lahko zgolj storilec, ki vodi (ali nadzira) gospodarsko dejavnost. Zapisano pa še ne pomeni, da obtoženec v kritičnem obdobju ni bil (o čemer ni dvoma) oziroma da ni ravnal kot eden od direktorjev I., torej kot vodstveni kader družbe. V dokaznem postopku zaslišane priče (predstavniki posojilodajalcev) so se res opredeljevale glede vprašanja lastniške strukture dejanskega koncerna od I. navzdol, ki je bila vsem vpletenim nedvomno znana vsaj že v pomladnem času leta 2008, pri čemer ni odveč izpostaviti izpovedbe priče P. P., ki je izrecno opisala več situacij, ko se ji je obtoženi predstavil kot lastnik oziroma direktor I. Ne glede na to, da je bil obtoženec za predstavnike posojilodajalcev res bolj prepoznan kot direktor F., ni sprejemljivo pritožbeno sklepanje, da odsotnost njegovega posebnega predstavljanja kot direktorja I. izključuje vodstveni položaj v krovni obvladujoči koncernski družbi. Drugače povedano, tudi če se predstavniki posojilodajalcev s samim obtoženim ali med seboj niso pogovarjali o obtoženčevem položaju v I. (čeprav so ga brez dvoma poznali), to še ne pomeni, da obtoženec ni bil direktor krovne družbe dejanskega koncerna vseh družb posojilodajalk in posojilojemalk ter da ni s tega položaja odrejal lansiranja spornih posojil. Nesprejemljivo je namreč trditi, da obtoženi ni ravnal (tudi) kot direktor I., saj je to dejansko bil, njegove vodstvene funkcije pa ni mogoče umetno, malodane nasilno, ločevati od njegovih ravnanj, kot to neuspešno ravna zagovornik. Pripomniti je, da pritožba na strani 14 protispisno povzema izpoved priče Š. Š., češ da na sestankih "direktorjev" niso vedeli, da je obtoženec direktor I., saj je priča v resnici nikalno odgovoril na vprašanje, ali so se o tem razmerju pogovarjali, ne pa zanj vedeli. Preozko je tudi pritožbeno stališče, ki poskuša uveljavljati arbitrarno ločnico med obtoženčevima položajema direktorja in (so)lastnika I., povezani očitek notranjega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni utemeljen. Medtem ko je ravnanje s položaja direktorja družbe pomembno zaradi izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, je pozicija večinskega koncernskega lastnika ključna za razumevanje motiva obtoženčevih ravnanj, kar vse je prepričljivo razgrnilo že sodišče prve stopnje, ter prav tako relevantna za presojo poslovnih potez družb posojilodajalk, sledeč nedvoumno izraženi volji lastnika koncerna, ki je bil hkrati še direktor F. kot obvladujoče družbe skupine F., to je nadrejene vsem družbam posojilodajalkam, ne pa tudi posojilojemalkama. Ob pritrditvi zadevnim razlogom sodbe se ravno na tej točki pokaže zmotnost pritožbenih navedb, da obtoženec s položaja svojih (prepletajočih se) funkcij v družbi I. posojilodajalcem ni odrejal nobenih navodil. Medtem ko je kot direktor F. lahko dajal navodila hčerinskim družbam posojilodajalkam za izplačilo posojil, je njih realizacijo pri posojilojemalkah kot materinskih družbah F. lahko odredil le v vlogi direktorja "vrhovne" družbe I., kar je sodišče prve stopnje analitično obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se s predmetno presojo strinja ter se, da ne bo ponavljanja, razlogom pridružuje. Povsem nepomembno je, če je obtoženec izjavo soobtoženega A. A. z dne 5. 3. 2009, naslovljeno na R. v zvezi s prodajo T., podpisal kot fizična oseba, natančneje "največji posredni lastnik družbe B. d. d.", in ne decidirano kot direktor I. Celostni pogled na zadevo, ki pritožbi mestoma umanjka, pokaže, da je zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti znotraj družbe F., katere direktor je bil, obtoženemu v konkretnih okoliščinah omogočil oziroma olajšal prav njegov položaj v krovni družbi I. Še drugače bi bilo mogoče reči, da je bila funkcija v I. vsebinsko uporabljena kot sredstvo, kar je naposled omogočilo oškodovanje družb posojilodajalk. V tem kontekstu se kot pravno napačno izkaže pritožbeno stališče, da obtoženi kot direktor I. ni mogel dajati neposrednih navodil družbam "na dnu" dejanskega koncerna, temveč le neposredno odvisni družbi (kar je sicer bila družba U.) S temi navedbami zagovornik ne more omajati teorije gospodarskega prava niti korporativne prakse, po kateri v strukturi večstopenjskega dejanskega koncerna vplivanje na odvisne družbe lahko prihaja od katere koli obvladujoče družbe, ne le od neposredno nadrejenih (ki so morebiti opredeljene v letnih poročilih), kar je treba vselej presoditi ob upoštevanju vseh relevantnih dejanskih okoliščin. Vse to je sodišče prve stopnje prepričljivo storilo ter pritožbene navedbe zato niso utemeljene. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine obtoženca ne more ekskulpirati, če družbe posojilodajalke v letnih poročilih I. niso eksplicitno navedle kot obvladujoče družbe, pri čemer ni mogoče spregledati dejstva, da so vsi posojilodajalci v svojih (pol)letnih poročilih za leto 2009 poročali o škodljivih posojilnih poslih z obvladujočo družbo v skladu z določilom tretjega odstavka 545. člena ZGD-1 (sodba str. 134). Ob tem je pripomniti, da omenjena določba ureja poročilo o dejansko sklenjenih škodljivih poslih za obvladujočo ali z njo povezano družbo v preteklem poslovnem letu, pri čemer je dokazni postopek pokazal, da z I. posojilodajalci niso sklenili nobene kritične posojilne pogodbe ali izvršili katere od finančnih transakcij, ki so predmet izreka izpodbijane sodbe, zato odsotnost pojavljanja I. v letnih poročilih ali poročilih, skladnih s 545. členom ZGD-1, ni bistveno. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev so tehtno obrazloženi in tudi življenjsko sprejemljivi; logično razlogovanje sodišča, ki temelji na skrbni analitični ter sintezni dokazni oceni izvedenih dokazov pa v kazenskem postopku ni prepovedano ali nezakonito, kot je razumeti pritožbo, ki pa tudi sicer s podajanjem lastne dokazne ocene ne more uspeti.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obtoženec pri očitanem kaznivem dejanju lahko ravnal kvečjemu v udeležbeni obliki napeljevalca, ker da sam ni neposredno sklenil večine inkriminiranih posojilnih pogodb, je potrebno primarno ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje na strani 140 izpodbijane sodbe takšno obrambno tezo zavrnilo s pravilnimi razlogi. Obtožencu se namreč ne očita sklepanje posojilnih pogodb, temveč odreditev sklepanja posojilnih pogodb in z njimi dogovorjenih poslov oziroma finančnih tokov ter nadaljnja uporaba sredstev, vse to pri izvrševanju vpliva obvladujočih družb (I. in F.) na odvisne družbe posojilodajalke. Oseba, ki ji je v okoliščinah kvalificiranega dejanskega koncerna dokazano nadrejeno vodenje ter vplivanje na druge - predstavnike posojilodajalcev, pa ne more veljati za napeljevalca, saj bi za tovrstno materialnopravno konstrukcijo tudi domnevno napeljani, torej predstavniki posojilodajalcev (direktorji, finančniki in drugi zaposleni, ki so bili zaslišani kot priče), morali izpolniti objektivne kot tudi subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Pri tem pa je ključno poudariti, da pritožbeno sodišče ni podvomilo v izčrpno argumentirano dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bili predstavniki odvisnih družb nedvomno zavedeni in sicer glede obtoženčevih zatrjevanj, da se posojila uporabljajo zakonito oziroma za namene tekočega poslovanja družbe B.; poleg tega pa predstavniki posojilodajalcev, ki so se srečevali na t. i. finančnih koordinacijah, niso imeli celovitega vpogleda v obseg ter porabo danih posojil, niti v finančno situacijo I. Ob takšnem dejanskem stanju je nepomembno pritožnikovo opozarjanje na standard skrbnosti dobrega strokovnjaka pri poslovodstvu odvisnih družb, v skladu s katerim bi morali po mnenju pritožbe predstavniki posojilodajalcev zavrniti izpolnjevanje obtoženčevih navodil, saj morebitno (ne)skrbno delovanje predstavnikov odvisnih družb, kar prvenstveno niti ni bil predmet obtožbenega očitka, obtoženca v posledici ugotovljenega zavajanja ne more razbremeniti kazenske odgovornosti. Ob sklicevanju na ustrezne razloge izpodbijane sodbe v izogib ponavljanju je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno opozoriti, da so t. i. posebni nameni storilca (v okvirih obravnavanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1) pridobiti protipravno premoženjsko korist oziroma povzročiti premoženjsko škodo, zahtevani v nekaterih zakonskih opisih (tudi konkretnega kaznivega dejanja) sestavni del biti kaznivega dejanja, natančneje t. i. subjektivne biti dejanja oziroma subjektivnih zakonskih znakov. Če pojasnjenih posebnih namenov glede na dejanske zaključke izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pri zavedenih predstavnikih posojilodajalcev ni mogoče ugotoviti, v njihovem ravnanju, ko so sklepali posojilne pogodbe s V. in B. ter s tem družbama opravili več različnih finančnih transakcij, manjka že bit kaznivega dejanja (in ne "šele" njihova krivda kot tretji element t. i. tridelnega pojma kaznivega dejanja). Drugače povedano - pritrditi je potrebno sodišču prve stopnje, da postopanje predstavnikov odvisnih družb, ki ga je obramba ves čas postopka skušala "kriminalizirati", nima znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Iz navedenega izhaja logična posledica, da obtoženi, ki je predstavnike posojilodajalcev prepričal oziroma odrejal plasiranje posojil, v kazenskopravnem smislu ne more biti napeljevalec, saj domnevni "glavni storilci" sploh niso izpolnili biti kaznivega dejanja (pravilo akcesornosti udeležbe). Zloraba ravnanj nekoga, ki je zaveden, je pravzaprav tipična oblika instituta posrednega storilstva, katerega pravni učinki so po prvem odstavku 20. člena KZ-1 izenačeni s storilstvom, ne z napeljevanjem. Pomembno pa je dodati, da je v izpodbijani sodbi ravnanje obtoženega pravno opredeljeno kot storilstvo, presojano v vsej celovitosti, to je tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna v časovnem pogledu (začenši s postopkom prevzema F. kot osvetlitve motiva za storitev kaznivega dejanja), kot glede posameznih izvršitvenih ravnanj, brez dvoma usmerjenih k cilju pridobitve protipravne premoženjske koristi V. in predvsem B. kot dejanskemu prevzemniku ter v letu 2009 večinskemu lastniku F. Po celostni presoji načrtne vzpostavitve finančnih tokov v sistemu koncerna, za kar se interes osredini zgolj v osebi obtoženega, ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza izključno opredelitvi storilstva. Upoštevaje doslej zapisano se pritožbeno teoretiziranje o "neprištevnosti", "hipnotiziranosti" predstavnikov odvisnih družb, vplivu absolutne sile in drugih institutih pokaže kot brezpredmetno.

17. Zagovornik soglaša s stališčem sodišča prve stopnje na strani 124 izpodbijane sodbe, da storilec očitanega kaznivega dejanja ne sme uporabiti družbe (ne F. niti I.) kot orodja za dosego ciljev, ki jih pravo ne dopušča, ne pritrjuje pa podanemu naziranju, da se standard vestnega in poštenega gospodarstvenika, po prvem odstavku 263. člena ZGD-1, nanaša tudi na interese, povezane s položajem družbe v ekonomskem ter družbenem sistemu, v katerega je vpeta. S pritožbenim razlogovanjem se sodišče druge stopnje ne more strinjati. V teoriji statusnega gospodarskega prava standard "poštenosti" iz 263. člena ZGD-1 pomeni spoštovanje predpisov, poleg ustave, zakonskih in podzakonskih predpisov tudi aktov družbe ter aktov organizacij, v katere je družba povezana ali so člani organov vodenja in nadzora njeni člani, ter spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb in drugih obveznostno pravnih aktov. Poštenost pomeni tudi upoštevanje pravil profesionalne etike, ko so kodeksi in priporočila ter dobri poslovni običaji, uzance ipd., vse to na področju delovanja gospodarske družbe. Nobenega dvoma ne more biti, da je finančno izčrpavanje družb v skupini F. ob odsotnosti ekvivalentnih protidajatev ali morebitnih nadomestil odškodninske narave v nasprotju z interesi lastnikov družb in pomeni poslovno nezvestobo obtoženca kot direktorja obvladujoče družbe do njenih lastnikov, vloga krovne družbe koncerna I., natančneje obtoženčevega vodilnega položaja v njej, pa je že tudi bila pojasnjena. V zvezi z obsežnim pritožbenim teoretskim opisovanjem nujnosti omejenosti (ultimativnosti) kazenskopravne represije, zlasti v družbeno ekonomskem sistemu zasebne lastnine, ki ga med drugim zaznamuje že ustavno načelo svobodne gospodarske pobude ter izpostavljanjem podjetniških smotrov delovanja gospodarskih družb v sistemu kapitalizma (pridobivanje dobička za družbenike) je prvenstveno odgovoriti, da z navedbami v teh okvirih pritožba ne konkretizira nobenih pritožbenih razlogov oziroma kršitev, ki naj bi vplivale na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe, ter se zato pritožbenemu sodišču do predmetnih izvajanj ni potrebno opredeljevati; enako velja za analizo potez socialističnega (samoupravnega) gospodarstva. Tudi sicer pa je, ob načelnem sprejemanju poudarkov pritožbe o dolžnosti članov poslovodstva stremeti k čim višjemu dobičku in zagotavljati družbi čim večjo korist, potrebno opozoriti, da plasiranje kasneje nevrnjenih posojil nikakor ne predstavlja gospodarske ter siceršnje koristi za družbe posojilodajalke, prav nasprotno, logično pa prav tako ne pridobivanje poslovnega dobička. Ob izkazanem škodljivem delovanju obtoženca v "notranjem" razmerju do (lastnikov) družb posojilodajalk, kar je temeljna vsebina kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, se kot nepomembna pokažejo pritožbena izvajanja o kršitvah interesov (pravic), npr. zaposlenih, upnikov in poslovnih partnerjev družbe ter povzemanje inkriminacij KZ-1, ki takšna ravnanja sankcionirajo. Vsi primerom našteti deležniki so v posledici izvršitve kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 prav tako lahko (posredno) oškodovani, kar pa še ne pomeni, da se obtoženi s svojim ravnanjem ni izneveril interesom lastnikov oziroma družbenikov oškodovanih družb, kar je ob upoštevanju celostne kriminalne količine obtoženčevih ravnanj tudi osrednji obtožbeni očitek. Soglašati je s pritožnikom (ki sicer pritrjuje analizi izpodbijane sodbe glede odškodninske odgovornosti obvladujoče družbe v primeru nenadomestitve prikrajšanja pri odvisni družbi v skladu z določiloma 545. in 547. člena ZGD-1), da med odškodninsko ter kazensko odgovornostjo ni enačaja, kljub temu pa kazenska inkriminacija po 240. členu KZ-1 v primerjavi z odškodninsko vsebuje še dodatne (predvsem subjektivne) zakonske znake protipravnega ravnanja; ob dokazanosti objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, kot velja za konkretno zadevo, pa za obsodbo ni nobenih zadržkov. Povedanega ne more omajati pritožbeno opozarjanje na dejstvo, da je bil obtoženec prek kapitalskih povezav večinski lastnik dejanskega koncerna ter posledično dolžan ravnati v korist celotnega koncerna, torej tudi družb I., U., V. in B. Teoretično sicer ni dvoma, da pri koordiniranju poslovanja odvisnih družb z obvladujočega položaja v koncernu pogosto prihaja do srečanja mestoma nasprotujočih si interesov ter kompleksnih dejanskih razmerij, vendar pa to ne pomeni, da so dopustna ravnanja, ki jih je obtožencu, kot je že bilo zapisano, omogočal njegov položaj direktorja in solastnika krovne koncernske družbe ter ki so bila v posledici nedvomno škodljiva za odvisne družbe - posojilodajalke; vse to v okoliščinah, ko nadomestitve nastalih prikrajšanj ni bilo mogoče pričakovati (zavoljo finančnega stanja družbe B., kot bo še obrazloženo), niti do nadomestitve dejansko ni prišlo.

18. Z drugimi besedami - naklepno pridobivanje protipravne premoženjske koristi na škodo drugih (odvisnih) družb ni dopustno niti v danih okoliščinah dejanskega koncerna. Dejstva, ki jih problematizira zagovornik, so v izpodbijani sodbi izčrpno vsebinsko pretresena, v nasprotju s pritožbenim stališčem so obrazložena tudi vsa odločilna dejstva z vidika obtoženčevega protipravnega ravnanja v okoliščinah "celotnega" dejanskega koncerna, prav tako njegovo neskrbno ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 243. člena ZGD-1 v razmerju do družb posojilodajalk. V tem pogledu ni pomembno, da je imela vrhovna koncernska družba I. v kritičnem času le dva (so)lastnika, to je obtoženca in njegovo ženo, ter da je imel obtoženec, tako pritožba, za svoja ravnanja soglasje oziroma polna pooblastila obeh družbenikov, vključno z ženo. Brezpredmetno je sklicevanje na sodbo VS RS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, saj omenjena odločba obravnava vprašanje kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ v razmerju "navznoter", torej v podjetju, kjer je vprašljiva podanost soglasja (edinega) sodružbenika za škodljiv posel do taiste družbe, ne pa do drugih družb, kot v konkretnem primeru, kjer bi bilo absurdno trditi, da zatrjevano soglasje obtoženčeve žene kakor koli izključuje protipravnost kaznivega dejanja. Pa tudi sicer je v omenjeni odločbi izrecno zapisano, da strinjanje družbenika z določenim poslom oziroma ravnanjem ne sme biti protipravne (nezakonite) narave, kar le še dodatno izkazuje neutemeljenost predmetnih pritožbenih navedb. Pritožba izpodbijani sodbi neuspešno očita razlogovanje, da naj bi imel obtoženec po eni strani "željo, da bi dejanski koncern obstal", po drugi pa, da je "želel delu koncerna povzročiti škodo". Dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, obtoženemu očitajo oziroma ugotavljajo delovanje z namenom pridobitve premoženjske koristi V. in B., prek katerih je lastniško obvladoval družbo F., kar pomeni, da je bil zainteresiran za obstoj finančnih holdingov, saj bi mu slednje omogočilo nadaljnje lastniško obvladovanje. Premoženjsko prikrajšanje hčerinskih družb še ne pomeni, da si je obtoženec naklepno prizadeval k njihovemu "propadu", kot je razumeti pritožbo, saj podatki spisa pokažejo, da so bile posojilodajalke v kritičnem času finančno dobro stoječe družbe.

19. Neuspešno je pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno izpodbijane sodbe, ki odreka verodostojnost zagovoru obtoženega o zatrjevanem pričakovanju, da bo mogoče prodati delnice T., najsi gre za 23 % delež družbe v lasti B. v obdobju med junijem in novembrom 2008, ali pa za skupni delež z družbami v skupini F. v sledečem obdobju, kar vse naj bi dokazovalo obtoženčevo prepričanje, da bodo sporna posojila povrnjena v posledici prodaje delnic ... V tem pogledu zagovornik večji del ponavlja obtoženčev zagovor, da bi prodaja T. pomenila izognitev tudi stečaju družb V. ter B. Ključno je poudariti, kar je pravilno storilo že sodišče prve stopnje, da se obtožencu ne očita, da bi "vnaprej" oziroma "ves čas" vedel, da T. ne bo mogoče prodati, kot to razloguje pritožba, temveč da izvedeni dokazi v zadostni meri kažejo, da prodajalec (sprva B., kasneje pa konzorcij več družb) sploh ni izkazal resnega interesa realizirati domnevno nameravane prodaje in to izključno iz razlogov na strani prodajalcev. Gre za dogajanje v času, ko se je obtoženi nedvomno zavedal insolventnosti zaradi ugotovljenega finančnega stanja družbe B., kar decidirano ponazarja že vsebina krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 4. 11. 2008. Zagovornik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni posvetilo procesu prodaje celotnega paketa delnic ... od začetka novembra 2008 dalje, saj se je na straneh 99 do 100 izpodbijane sodbe do tega vprašanja v zadostni meri opredelilo. V zvezi s pritožbenim nestrinjanjem z dokaznimi zaključki sodbe na straneh 89 do 99 glede procesa prodaje delnic ... v lasti B. avstrijski družbi Z. tudi za pritožbeno sodišče ni dvoma, da je Urad za varstvo konkurence med 25. 7. 2008 in 30. 10. 2008 pravno neutemeljeno blokiral prodajo 866.033 delnic po preliminarni ceni 260 milijonov EUR, vendar je odločilno pritrditi sodišču prve stopnje, da do prodaje delnic ter s tem logičnega izboljšanja finančnega položaja družbe B. ni prišlo niti potem, ko je bilo soglasje UVK za prodajo konec oktobra 2008 vendarle dano. Nobenega dvoma ni, saj gre navsezadnje za splošno znano dejstvo, da je borzna vrednost (tudi) delnic ... v okoliščinah globalne gospodarske krize v letu 2008 padala, prav tako ni dvoma, da je bila cena na delnico T. v začetku junija 2008, ko je bila sklenjena predmetna pogodba o nakupu in prenosu delnic, višja kot približno pet mesecev kasneje po izrečenem soglasju UVK. Kljub temu pa iz elektronske korespondence med vodstvom B. in svetovalno družbo avstrijskega kupca z dne 18. 11. ter 20. 11. 2008 izhaja le bežno izmenjanje mnenj o predvideni vrednosti prodaje oziroma nakupa ob upoštevanju spremenjenih okoliščin na trgu, nakar pa je družba B. tista, ki v primeru kupčevega nestrinjanja (do katerega dejansko pride, saj ponudi 107 milijonov EUR) z zahtevano prodajno ceno 160 milijonov EUR decidirano najavlja odstop oziroma razvezo pogodbe. Na dlani je torej sklep, da prodaja delnic B. kot prodajalcu očitno ni bila v interesu, saj ni mogoče spregledati dejstva, da ni prišlo vsaj do nadaljnjih pogajanj o ceni, kot je pričakovati. Pri tem je opozoriti, da gre za časovno obdobje od 7. 11. 2008, ko so na družbo B. že začela pritekati inkriminirana posojila. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi okoliščine prodaje skupnega paketa delnic ..., začenši z objavljeno namero dne 5. 11. 2008, torej v času, ko B. še ni odstopil od prvotne pogodbe z avstrijskim Z. Dokazno gradivo, ki ga je vpogledalo in prebralo sodišče prve stopnje, vsebuje tudi več poročil podjetja Ž., ki je bilo pooblaščeno zbirati ponudbe za odkup večinskega deleža T. po dodatni prevzemni premiji. Tudi iz prebranih poročil te družbe je razviden indikativen podatek, da je bil konzorcij prodajalcev tisti, ki je prijavljenih šest interesentov pozval k izboljšanju odkupnih ponudb, torej tisti deležnik, ki ni sprejel ponujenih možnosti odkupa. Teh kratko povzetih dejstev pritožba niti ne izpodbija, problematizira le stališče sodbe (stran 99 do 100), da hrvaški X spomladi 2009 ni bil med zainteresiranimi za nakup T. Soglašati je sicer z zagovornikom, da je sodišče prve stopnje v tem delu neprepričljivo zaključilo, da se X ni odzval na poziv k zbiranju ponudb, saj je več zaslišanih prič (A. B., C. D., E. F., G. H.) izpovedalo nasprotno in sicer natančneje, da se X res ni prijavil na mednarodni tender, je pa svoj interes izrazil v "zasebnih", individualnih pogovorih in srečanjih. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča vse izpostavljeno ne omaja nedvomnega zaključka sodišča prve stopnje, da je od objave o skupni nameri prodaje večinskega deleža T. do odpoklica bančnih kreditov ter posledično stečaja B. minilo kar sedem mesecev, v vsem tem času pa ne proces mednarodnega razpisa ne dogovarjanje s predstavniki X ni privedlo do nobenih otipljivih finančnih rezultatov, pri čemer se je priča C. D. slikovito izrazil, da je šlo celo za "grobe", to je indikativne ponudbe, testiranje trga. Čeravno je Ž. ena svetovno najbolj priznanih družb za tovrstne postopke, kot poudarja pritožba in čeprav so se v opredeljenih okoliščinah pojavljali potencialni kupci, to ne more dokazovati "resno zastavljene" prodaje T. ter upravičenega pričakovanja sredstev od prodaje delnic ..., saj spisovna dokumentacija, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na nobeni točki ne izkazuje, da bi bila zatrjevana prodaja vsaj kakšen minimalni korak bližje realizaciji, kot navsezadnje že na dan objavljene namere o prodaji skupnega deleža 5. 11. 2008. Ali še drugače povedano, ne izkazuje kakršnega koli zavzetega prizadevanja obtoženih kot prodajalcev k prodaji. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe v zvezi s prodajo delnic ..., pritožbene navedbe pa označuje kot neutemeljene.

20. V največjem delu pritožbenega izpodbijanja dokazne ocene sodišča prve stopnje, da se je obtoženec v obdobju, ko so bila odrejena sporna posojila, zavedal prezadolženosti B., ki jo je prikrila t. i. sprememba računovodske usmeritve glede vrednotenja kapitalskih naložb v odvisna in pridružena podjetja, sicer razkrita v letnem poročilu družbe za leto 2008, zagovornik ponavlja ugotovljeno dejstvo, da je zaradi prehoda vrednotenja naložbe v družbo F. od poštene (borzne) vrednosti k nabavni B. na dan 31. 12. 2008 izkazoval za 63.649.944,00 EUR več kapitala, kar pomeni, da bi bila kapitalska slika družbe ob nespremenjeni računovodski usmeritvi negativna, v bilanci stanja bi namreč izkazovala za 9.514.837,00 EUR negativnega kapitala. Izvedenec ekonomsko-finančne stroke je pri tem pojasnil, da je bil B. v posledici negativnega kapitala že takrat, torej pred koncem leta 2008, prezadolžen ter dolgoročno plačilno nesposoben, solventnost je bila izkazana le zaradi računovodskega prevrednotenja. Javno razkritje izvedenega računovodskega prevrednotenja v letnem poročilu pa še ne pomeni, da bi morala biti vsem potencialnim bralcem, vključno s predstavniki posojilodajalcev vred, že po naravi stvari razvidna resnična kapitalska (ne)ustreznost B. ali celo vzvodi za prevrednotenje, kar ni ekskulpacijski razlog. Mnenje sodnega izvedenca I. J., ki ga izpodbijana sodba sprejema, se nadalje opredeljuje, da spreminjanje računovodske usmeritve ni imelo realistične podlage, kar je izvedenec utemeljil tako pisno kot med zaslišanjem na glavni obravnavi, vsi potrebni razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje, pa so navedeni tudi v sodbi sodišča prve stopnje. Še zlasti logično tehtno in življenjsko sprejemljivo je razlogovanje, da se pravična (poštena) vrednost premoženja finančnega holdinga, katerega premoženje pravzaprav sestavljajo izključno (naložbe v) delnice drugih družb, meri ob upoštevanju borzne cene posameznih naložbenih delnic, ki je v letih 2008 in 2009 zaradi finančne krize rapidno padala. Pri tem ne gre spregledati pomenljivega dela zagovora soobtoženega A. A., da si za vrednost delnic, ki so kotirale na borzi, avtomatsko odtipkal število delnic in ga pomnožil s tržno ceno; z drugimi besedami - kot direktorja B. ga na noben dan ni bilo mogoče presenetiti, da ne bi vedel, koliko ima B. premoženja, je še dodal. Iz podatkov o trgovanju z delnicami ... na ljubljanski borzi za leto 2008, ki se nahajajo v spisu, je razvidno, da se je promet s temi delnicami odvijal skozi vse leto ter je posledično, v nasprotju z izpovedbo priče K. L. o "nelikvidnosti" ljubljanske borze, nedvomno obstajala cena na delujoči borzi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz dokaznega postopka, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje, in vsebine ter ocene izvedenih dokazov ne izhaja noben tehten razlog v utemeljitev stališča, da je v primeru finančnega holdinga za oceno višine njegovega premoženja primernejše upoštevanje nabavne vrednosti in ne poštena cena, ki jo odraža realistično gibanje vrednosti delnic na delujoči borzi.

21. Vsebinsko enakega mnenja svetovalne družbe Ž., izraženega v končnem poročilu novembra 2013, zagovornik ne more izpodbiti s seciranjem dikcije v poročilu, da je bilo računovodsko prevrednotenje v nabavno vrednost delniških naložb "neobičajno". V podkrepitev sicer očitnega nestrinjanja z dokazno oceno pritožnik znova opozarja na nekatere druge izvedene dokaze, do katerih pa se je izpodbijana sodba izdatno opredelila, zato le s ponavljanjem obrambnih tez, ob pomanjkanju dodatno tehtnih pritožbenih razlogov, zagovornik v pritožbenem postopku ne more uspeti. Neuspešno je ponovno sklicevanje na mnenje revizorja M. N. iz revizijske hiše Y, ki je sicer res izdal mnenje brez pridržkov k letnemu poročilu B. za leto 2008, je pa istočasno opozoril na dejstva, ki nakazujejo, kot pravi, pomembno negotovost, zaradi katere obstaja dvom o sposobnosti B., da nadaljuje kot delujoče podjetje. Iz revizorjevega poročila izhaja, da gre pri zadevnih negotovih okoliščinah za proces prodaje T., glede česar se je sodišče druge stopnje že opredelilo, ter za vprašanje (ne)podaljšanja bančnih kreditov, o čemer bo govora v nadaljevanju. Oba problemska sklopa dejanskih vprašanj, ki ju je izpostavil revizor M. N., obtoženega ne razbremenjujeta, prav nasprotno, posledično pa niti opiranje na M. N. revizijsko poročilo v smislu domnevnega razbremenilnega dokaza ne more imeti upoštevne podlage. Sodišče prve stopnje se je prav tako opredelilo do strokovnih mnenj dr. O. P. in mag. R. S. ter prepričljivo razčlenilo razloge, zakaj vsebini omenjenih mnenj ne omajata dognanj postavljenega sodnega izvedenca, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Kot ključno je pripomniti, da tako O. P. kot R. S. neproblematizirajoče sledita mnenju revizorske hiše Y, v nasprotju s katerim pa je izvedenec ekonomsko-finančne stroke identificiral vsebinske pridržke k spreminjanju računovodske usmeritve v letnem poročilu B. za leto 2008. Pritožba nepodprto izraža dvome v strokovnost in profesionalnost sodnega izvedenca. Dodati velja, da R. S. v svojem mnenju gradi celo na izjavah poslovodstva družbe, O. P. pa vendarle ugotavlja, da je imel B. dne 31. 12. 2008 likvidnostne težave, ki jih je reševal z najemanjem novih posojil. Večji del mnenja mag. R. S. temelji na simulaciji finančnih posledic prodaje delnic ... v lasti B. avstrijskemu kupcu Z. v poletnem času leta 2008, kar se v okoliščinah, ki so že bile obrazložene, pokaže kot brezpredmetno, vse povedano pa pritrjuje dokaznemu zaključku izpodbijane sodbe, da ocena o kapitalski ustreznosti družbe B. v kritičnem času ne ustreza resničnosti, česar drugačno dokazno sklepanje v pritožbi ne more izpodbiti. Irelevantno je sklicevanje na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1007/2010 z dne 17. 5. 2011, glede česar vsebuje izpodbijana sodba na straneh 105 do 106 ustrezne razloge, ki jim ni potrebno ničesar več dodati. Za presojo obtoženčevega zavedanja finančnega stanja B. v relevantnem časovnem obdobju pa ni pomembno, kdaj je soobtoženi A. A. kot direktor naposled vendarle uradno objavil nastop insolventnosti družbe.

22. Neuspešno je pritožbeno problematiziranje mnenja izvedenca I. J., češ da je slednji pri svojem delu uporabljal "neprimerne" izraze, kot je npr. "vsebinska" oziroma "posredna" metoda ugotavljanja porabe pridobljenih posojilnih sredstev. Samo poimenovanje za sprejem ugotovitev izvedenca kot logičnih ni odločilno; ključno je, da je izvedenec prepričljivo pojasnil, da gre pri t. i. vsebinski metodi, primernejši za daljše proučevano obdobje, za primerjavo med zadolžitvijo družbe B. na dan 29. 2. 2008 (kot začetek nakupov delnic ...) in zadolžitvijo na dan 30. 6. 2009, kar je zaključek relevantnega časovnega obdobja. Preučevano obdobje znaša kar 16 mesecev, zaradi česar ni na mestu pritožbeno opozarjanje, da izvedenčevega metoda ni primerna za krajše časovno obdobje, kar niti ni vprašljivo. Zaključki izvedenca pokažejo, da je razlika v neto zadolženosti B. na začetku oziroma koncu omenjenega obdobja znašala nekaj več kot 243 milijonov EUR, pri čemer je vrednost nakupov delnic ... v predmetnem obdobju znašala približno 235 milijonov EUR (kar vse je v izpodbijani sodbi obrazloženo in teh dejstev pritožba niti ne izpodbija), zgolj razlika v višini 8 milijonov EUR pa je bila po mnenju izvedenca porabljena za tekoče poslovanje, kot je bilo sicer zatrjevano predstavnikom posojilodajalk. Izvedenec je razumljivo pojasnil, zakaj porabe pridobljenih posojil vselej ni mogoče neposredno ugotoviti, saj se sredstva na poslovne račune družbe stekajo iz različnih virov, nato pa se kot enovita, generična sredstva razporejajo za določen namen. Z drugimi, preprostejšimi, a tudi logičnimi besedami - denarna sredstva, ki se nahajajo na TRR, so generične narave; na njih ne more biti "označeno", natanko katera, čigava sredstva se porabljajo za določene namene, zato je izvedenec mogel "le" znesek 276.307,10 EUR neposredno povezati z nakupi delnic ... s strani družbe B. in ne drži nasprotno (neobrazloženo) pritožbeno problematiziranje že navedenega zneska. Pri svojem delu je izvedenec opravljal tudi pregled prometa na TRR B., zaradi česar so zagovornikovi očitki v tej smeri neutemeljeni, pa tudi sicer ob sprejemanju vsebinske metode izvedenčevega dela nebistveni. Ob pritrditvi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, ki je sledilo vsebinski metodi izvedenca kot argumentirano verodostojni, da so bila vsa posojila (z izjemo 8 milijonov EUR) vsebinsko porabljena za financiranje delnic ..., ni mogoče pritrditi pritožbenemu nestrinjanju z izvedenskim delom, enako neuspešno pa je izpodbijanje dokazne ocene izpodbijane sodbe o porabi posojil za nakup delnic ..., v kar tudi na pritožbeni ravni ni nobenega dvoma. Mnenje izvedenca sodišče dokazno ovrednoti kot vsak drug dokaz, kar je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi storilo in tudi obrazložilo, pri čemer je bilo v izpodbijani sodbi tudi že odgovorjeno na pomisleke obrambe, da je izvedenec podajal vrednostno oceno ter da gre pri metodi opravljenega dela za "poenostavljen" oziroma celo "neuporaben" model, posledično pa se pritožbeni očitki tudi v tem delu pokažejo kot neutemeljeni.

23. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da so bile s sklenitvijo konkretiziranih posojilnih pogodb B. z družbama Č. in D. na način prevzema dolga W. do obeh družb prekršena določila 248. člena ZGD-1, saj je B. s predhodnim prevzemom dolga družbe G. do W. G. poravnal del kupnine (natančneje 20 milijonov EUR) za nakup 472.500 delnic ... po prodajni pogodbi z dne 1. 12. 2008. Pri poslu, ki ga je odredil obtoženec, gre za prepovedan fiktivni pravni posel oziroma t. i. prepovedano finančno asistenco, ki jo ureja 248. člen ZGD-1 v zvezi s prepovedjo pridobivanja lastnih delnic po 247. členu istega zakona. V okviru navedenih določb je sodišče pravilno ocenilo dejansko stanje, ko sta odvisni družbi (Č. ter D.) z vsebinskima posojiloma tretji osebi (B. kot prevzemnik dolgov W.) asistirali pri financiranju delnic družbe (F.), do katere sta posojilodajalca v razmerju odvisnih družb. Skladno z ureditvijo ZGD-1 je namreč nedopustno pridobivanje delnic na račun odvisne družbe, za kar gre nedvomno tudi v obravnavanem primeru. Namen kogentne zakonske ureditve - prepovedi sklepanja fiktivnih poslov po 248. členu ZGD-1 je onemogočiti, da bi se načelo prepovedi pridobitve lastnih delnic izigralo s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi sama pridobila lastne delnice v nasprotju z določilom 247. člena ZGD-1, v konkretnem primeru preko odvisnih družb - posojilodajalk. Kot pojasnjuje teorija statusnega gospodarskega prava je treba prepovedne določbe široko interpretirati, zlasti pri interpretaciji spornih pravnih poslov. Zakonsko besedilo na nobeni točki ne opredeljuje konkretnega pravnega posla, ki naj bi ga družba sklenila, poudarjeno je (kakršno koli) ekonomsko podpiranje pridobivanja lastnih delnic, zato je na mestu kar najširša razlaga vsebine najrazličnejših, a prepovedanih poslov. Določba tretjega odstavka 248. člena ZGD-1 pa še izrecno prepoveduje, da bi družba pridobila lastne delnice s tem, da jih pridobi druga oseba na njen račun, na račun od nje odvisne družbe ali na račun družbe v večinski lasti. Upoštevaje zapisano, kar je tudi sicer obrazloženo že v izpodbijani sodbi, se ni mogoče strinjati s pritožbeno tezo, da pri predmetnih poslih, natančneje opisanih v izreku sodbe, ne gre za kršitev 248. člena ZGD-1. Prevzem dolga na način, da je kot dolžnica v razmerju do Č. in D. kot upnikov vstopila družba B. namesto W., sam po sebi seveda ni sporen, ne drži pa pritožbeno stališče, da je bil za družbi upnici koristen, saj B. svojega dolga v skupni višini 20 milijonov EUR, katerega plačilo je bilo "odloženo" s sklenitvijo dveh posojilnih pogodb, nikdar ni "poplačal", presoja celotne verige prevzemanja dolgov (dejansko stanje v tem delu ni posebej izpodbijano) pa pokaže evidentno kršitev 248. člena ZGD-1. Ne oziraje se na to, da ni prišlo do plačila 472.500 delnic ... G. z neposrednim denarnim tokom, sta na koncu verige prevzemanja dolgov B. nakup financirali družbi Č. in D., t. j. na način, da je B. "zaprl" svoje obveznosti do G. in nato do W. z vsebinsko pridobljenima posojiloma od obeh hčerinskih družb F., kar je ob ustrezni razlagi 248. člena ZGD-1 brez dvoma oblika prepovedane finančne asistence. Pritožbeno omenjanje formalnega postopka t. i. menedžerskega prevzema F. je v tem kontekstu nepomembno, saj inkriminirani nakup delnic ... od družbe G. sploh ni bil del prevzemne ponudbe oziroma procesa prevzema F., ki je bil formalno zaključen že 14. 3. 2008 (odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev); do kritičnih transakcij z delnicami ..., kot izhaja iz spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe pa je prišlo na temelju predpogodbe in dodatka k predpogodbi med B. ter G., kar je vsebinsko povsem neodvisno od prevzemnega postopka, v katerem so bile res obvezne bančne garancije, sploh pa je bil obtožbeni očitek obtožencu v tem delu naklepno ravnanje v nasprotju s prepovedjo iz 248. člena ZGD-1 (o svojih neuspešnih opozorilih oziroma izraženih pomislekih obtožencu v tej smeri je izpovedovala priča S. S.), ne pa okoliščine samega menedžerskega prevzema. Sodišče prve stopnje izpostavljene problematike ni prezrlo, pač pa prav nasprotno, utemeljeno je zaključilo, da je B. z družbami (slamnatimi) soprevzemnicami G., ... in ... sklenil več pravnih aktov (dodatkov k prevzemnemu sporazumu, predpogodb ipd.), s katerimi je bilo dogovorjeno odkupovanje delnic ... od družb soprevzemnic v obdobju po (in ne med) izvedenem prevzemu, kar je nato dejansko potekalo. Nakup delnic ... je bil izveden 1. 12. 2008, posojilni pogodbi s Č. in D. pa sklenjeni 10. 2. oziroma 16. 2. 2009, zato ne drži, da ne gre za relevantno časovno obdobje po obtožbi oziroma sodbi, tudi z vidika presoje obtoženčevega naklepa, ne glede na to, kdaj je bila sklenjena predpogodba med B. in G. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na mnenje Inštituta, ki je bilo izdelano v marcu 2009, sodišče druge stopnje ugotavlja, da vsebina mnenja za obtoženega nima razbremenilne narave, kot to razloguje zagovornik. Pritožba ne omenja ravno ključnega dela mnenja, po katerem gre v primerih, ko so sredstva, posojena obvladujoči družbi (B.), uporabljena za namene pridobivanja nadaljnjih deležev odvisnih družb, ki posojilo dajeta (natančneje deležev materinske družbe F.), za pridobivanje lastnih delnic prek t. i. fiktivnih poslov, ki jih s sredstvi odvisnih družb (Č. ter D.) pridobiva tretja oseba (B.). Navedbe strokovnega mnenja torej potrjujejo utemeljenost obremenilnih sodbenih ugotovitev.

24. Vprašanje (ne)zavedanja o prezadolženosti oziroma insolventnosti B. pritožnik povezuje s problematiko (ne)upravičenosti pričakovanj vodstva družbe in obtoženca kot njenega največjega posrednega lastnika, ali bodo banke, pri katerih je družba najemala kredite, slednje podaljševale. Tudi tega vprašanja sodišče prve stopnje ni prezrlo, kakršen je eden od očitkov pritožbe, pač pa ga je izčrpno analiziralo kot tudi prepričljivo obrazložilo. Zagovornik ne more uspeti z vnašanjem dvomov v pravilno dokazno oceno izpodbijane sodbe, pri čemer se pritožba mestoma celo protispisno sklicuje na podatke dokaznega gradiva. Tako ne drži, da se priča G. H., član uprave R. kot največje kreditodajalke družbi B., ni spomnil razlogov, zakaj kreditiranje I. po juniju 2009 ni bilo več podaljšano, saj je konkretno izpovedal, da sta bila razloga za odpoklic kreditov nezmožnost zagotavljanja t. i. faktorjev zavarovanja, vezanih na vrednost zastavljenih delnic ter iztek roka za dezinvestiranje, t. j. v smislu neuspešne prodaje T. G. H. je še poudaril, da je upravo B. večkrat opozarjal, da se čas za dezinvestiranje izteka, vezano na izglede za podaljševanje kreditov, in to vse od sredine leta 2008 naprej, še zlasti prelomen je bil v tem oziru september 2008. G. H., ki je bil v R. zadolžen za kreditiranje podjetij, je torej potrdil podajanje resnih opozoril družbi že v letu 2008, da je podaljšanje kreditov, če ne bo dezinvestiranja (prodaje delnic ...), zelo negotovo, kar navsezadnje razkriva tudi izjava soobtoženega A. A. z dne 5. 3. 2009, ki ji pritrjuje obtoženi H. H., da bo družba "storila vse" v smeri prodaje deleža v T. Prav tako ne drži, da je predsednik uprave R. Š. T. razlog nepodaljšanja kreditov pripisal sprejetju Zakona o jamstveni shemi RS, saj je priča po predočitvi izpovedbe G. H. vsebinsko pritrdil njegovim razlogom, z nadaljnjo obrazložitvijo, da je bil prav G. H. v upravi največji poznavalec kreditiranja podjetij. Do vsega navedenega se je sodišče prve stopnje opredelilo, pritožba pa ne more uspeti zgolj z izraženim nestrinjanjem z dokazno oceno. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je R. B. še 24. 12. 2008 odobrila nov kredit, podobno tudi banka Q. v februarju 2009, pri več kreditih R. pa so bili reprogramirani roki vračila (nazadnje 16. 4. 2009 na ultimativni datum 3. 6. 2009), sodišče druge stopnje prvenstveno odgovarja, da naknadne poslovne odločitve bank ne negirajo ali izključujejo opozoril vprašljivosti podaljševanja kreditov, nedvomno naslovljenih na I. že v letu 2008, poleg tega pa kreditna politika bank oziroma vprašanje profesionalne (ne)skrbnosti njihovih predstavnikov pri nekaj konkretno izpostavljenih odločitvah ni predmet tega kazenskega postopka (kar tudi ni narava t. i. tajkunskih kreditov samih po sebi); z drugimi besedami - obtoženega ne ekskulpira. Zapisano pa ne pomeni, da so banke še aprila 2009 ravnale enako kot v prejšnjih obdobjih, ko ni bilo opozoril v smeri nepodaljšanja kreditov oziroma njihovih odpoklicev, do katerih je prišlo v juniju 2009. Natančen trenutek odpoklica niti ni ključen, odločilno je, da je do odpoklica prišlo skoraj leto dni po začetku opozoril, da podaljšanje kreditov ne bo več mogoče brez korenitih poslovnih potez na strani B., še bolj bistveno pa, da je obtožencu dokazano, da zatrjevano zanašanje na bančne kredite ni imelo upravičenega temelja celotno obdobje, zajeto v izpodbijani sodbi in sicer od začetka novembra 2008 dalje, v vsem tem času pa družba B. ni izkazala resne namere ravnati v skladu z navodili bank, kar torej ni bilo v interesu niti obtoženega kot večinskega obvladujočega lastnika, nadrejenega direktorju družbe, kot je povedal soobtoženi A. A. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da iz opredeljenih okoliščin ni dopustno sklepati na obstoj direktnega (obarvanega) naklepa pri obtožencu.

25. V zvezi s problematiko nezavarovanosti kritičnih posojil oziroma njihovega zavarovanja izključno z menicami, zagovornik ne more uspeti s podajanjem iztrgane izpovedbe priče Š. Š., da je imela družba C. (in ne kar vse družbe v skupini F.) do konca leta 2008 bančne kredite zavarovane le z menicami. Primarno je že Š. Š. v svoji izpovedbi dodal, da so banke v letih 2008 ter 2009 začele zaostrovati pogoje za zavarovanje kreditov, sicer pa predmet te kazenske zadeve niso (ne)zavarovani bančni krediti C., temveč nezavarovana posojila dana prezadolženi družbi B. Ni dvoma, da zavarovanje posojila v načelu oziroma teoretično ni obvezno, vendar je takšno naziranje pritožbe preozko, saj ne upošteva vseh dejanskih okoliščin, v katerih so bila inkriminirana posojila dana. Pritožnik pri tem ne upošteva izpovedb drugih prič, ki so sodišče seznanile o izraženih pomislekih glede pomanjkanja ustreznih zavarovanj, ki so bili ali pavšalno zavrnjeni, češ da v koncernu niso potrebna, ker bodo posojila zagotovo vrnjena ali pa je bilo pojasnjeno, da ne B. ne V. nimata prostih sredstev za zavarovanje, saj sta imela malodane vse delnice, kot je bilo ugotovljeno, zastavljene za bančne kredite, zaradi česar so družbe posojilodajalke ostale brez zadostnih zavarovanj. Iz letnega poročila B. za leto 2008 tako izhaja, da je imela družba na dan 31. 12. 2008 zastavljene skoraj vse delnice ... in več kot polovico delnic ..., na dan 30. 6. 2009 pa po podatkih KDD delnic ... sploh ni imela prostih, delnic ... pa le 111.891 od skupno 4.732.273 (sodba stran 86 do 87). Posledično je zmotna pritožbena trditev, da je B. še imel prosto premoženje, ki bi omogočilo zadostno zavarovanje, če bi ga družbe posojilodajalke zahtevale. Zaslišane priče so pojasnile, zakaj niso "vztrajali" pri zavarovanih glede na odgovore, ki so jih dobili po nedvomno izraženih pomislekih, pri čemer je le še poudariti, da je v vlogi direktorja ene od družb posojilodajalk, torej F. nastopal prav obtoženi. Pritožba pa ne obrazloži, kako dejstvo, da niti obtoženec ni zahteval zavarovanja od posojilojemalk v dobro družbe, ki jo je vodil, vpliva na izraženo pritožbeno stališče, da je šlo za dolžnost posojilodajalk. Zapisano še dodatno utrjuje pravilnost dokaznega sklepa sodišča prve stopnje o krivdi obtoženca kot direktorja družbe F. d. d. 26. Pritožba ne more omajati obrazloženega dokaznega zaključka izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk, zlasti v kontekstu t. i. finančnih koordinacij, zavajani s strani obtoženca, saj niso imeli celovitega vpogleda v obseg in porabo odrejenih posojil ter v dejansko finančno sliko družbe B. Brez uspeha je ponovno pritožbeno izpostavljanje le dela izpovedbe priče Š. Š., da je bil vsak izmed udeležencev finančne koordinacije vsaj enkrat na eni banki (kreditodajalki), kar naj bi pomenilo, da so imeli vsi udeleženci potrebne finančne podatke. Znova je odgovoriti, da je že Š. Š. izpovedal, da pri tabelah, ki jih je res pripravljal, ni šlo za podatke o denarnih tokovih oziroma porabi posojil med družbami, temveč o stanju bančnih kreditov, saj so želeli vedeti, kolikšna je zadolženost skupine kot celote do bank; o stvareh, ki so bile "zadaj", pa niso nič vedeli. Nadalje pritožba zanemari vsaj izpovedbe prič P. P. (na podlagi predloženih podatkov s strani vsake družbe ni bilo mogoče soditi, podatki niso bili niti usklajeni), S. S. (vključene so bile portfeljske naložbe družb in "eksterne" zadolžitve do bank, "internih" posojil med podjetji pa se ni videlo), U. V. (celotne slike posojilnih konstrukcij med družbami niso prejeli), Z. Ž. (iz prezentacij za banke so bili razvidni le določeni "gabariti", kar je daleč od bilance stanja, vključno s premoženjem B. "bile so le neke nenatančne ocene") in A. Š. (vedela je le za zneske, ki jih je posodila njena matična družba Č.), če omenimo zgolj nekatere. V posledici se kot nesprejemljivo izkaže pritožbeno stališče, da so bili vsi predstavniki finančne koordinacije v celoti seznanjeni s finančno situacijo, čeravno so kdaj pa kdaj obiskali kakšno banko. Sicer pa se pritožbeno sodišče tudi v tem delu pridružuje prepričljivo razčlenjeni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Dokazni postopek je sicer pokazal, da so se nekateri posamezniki (zlasti gre za prokuristko D. S. S. ter posledično direktorja A. T.) uprli sklepanju posojilnih pogodb in sledenju nekaterim drugim navodilom obtoženega, kar pa v ničemer ne zanika dejstva zavedenosti (drugih) članov finančne koordinacije. Do pritožbenih naziranj, da bi morali predstavniki posojilodajalcev skladno s predpostavljenim vrhunskim znanjem in najvišjo stopnjo profesionalne skrbnosti, zavrniti sklenitev za hčerinsko podjetje škodljivega pravnega posla, se je sodišče druge stopnje že opredelilo ter pojasnilo, da omenjeni soobtoženi niti njihovo morebitno postopanje v neskladju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka ne razbremenjuje obtoženca. Izpodbijana sodba je izčrpno analizirala okoliščine, v katerih so predstavniki odvisnih družb dejansko sledili navodilom obtoženca, ne glede na dejstvo, da tega (pravno) niso bili zavezani storiti. Ni pomembno, če obtoženec nikogar od sodelavcev ni odkrito prisiljeval, ustrahoval ali grozil, saj so nedvomno mogoči številni, bolj subtilni vplivi, ki jih je prepričljivo identificiralo že sodišče prve stopnje. Prav tako ni relevantno, da S. S. niti A. T. zaradi izraženega nasprotovanja obtožencu niso doletele otipljive negativne posledice, saj izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da so predstavniki posojilodajalcev ravnali v zmoti (zavedenosti), ne pa v hipotetičnem položaju skrajne sile, kot je bilo že pojasnjeno. Neuspešno je problematiziranje verodostojnosti zaslišanih prič tudi v tem delu pritožbe. V zvezi z nekaj naročenimi mnenji pravnih in ekonomskih strokovnjakov (O. O., Inštitut, E. F.) pritožbeno sodišče v navezi na zgoraj obrazloženo le kratko pripominja, da naročniki strokovnih ekspertiz, kot je razvidno iz dokaznega postopka in tudi razlogov izpodbijane sodbe, strokovnjakom niti niso mogli predstaviti konkretnih problemov v luči realističnega poznavanja dejanskih okoliščin, ki ga v resnici ni bilo, kar vse jemlje relevantno težo različnim svetovalnim mnenjem, ki so tudi sicer v okviru pritožbenih navedb le kratko omenjena. Že večkrat je bilo povedano, da sklepanje posojilnih pogodb med družbami, povezani v dejanskem koncernu, samo po sebi ni problematično, niti v nasprotju s statusno zakonodajo, ki ureja gospodarske družbe; protipravno pa je odrejanje posojil v specifičnih okoliščinah, ki jih tako po objektivni kot subjektivni plati opredeljuje izpodbijana sodba in ki so obtožencu dokazane. S pritožbenim stališčem, da naj bi obtoženi (po očitku preslepitve odvisnih družb, da bodo dana posojila vrnjena, čeprav družbi posojilojemalki tega nista bili sposobni storiti) vsebinsko storil "le" kaznivo dejanje (poslovne) goljufije se ni mogoče strinjati, saj se po celostni presoji obtoženčevega delovanja v obravnavani strukturi kvalificiranega dejanskega koncerna, ki ga vsebuje dejstveni opis izreka izpodbijane sodbe, izriše (občutno širša) kriminalna količina njegovih izvršitvenih ravnanj, ki tudi po zaključku pritožbenega sodišča ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. (Alternativni) znak slednjega po prvem odstavku navedenega člena je ravnanje z namenom pridobiti drugemu (v konkretnem primeru družbama posojilojemalkama) protipravno premoženjsko korist, po drugem odstavku pa objektivno dejstvo pridobitve (velike) premoženjske koristi, ob hkrati podanem direktnem (obarvanem) naklepu (namenu) pridobiti korist v takšni višini. Okoliščine, ki obstoj obtoženčevega naklepa konkretizirajo so opisane v izreku sodbe, kot tudi obširno obrazložene. Pravno neutemeljeno je zato razlogovanje zagovornika, da pridobitev protipravne premoženjske koristi V. ter B. izključi podanost zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Brez osnove je zavzemanje za uporabo drugih (preozkih) inkriminacij, ki ne (za)objamejo predmeta kazenskopravnega varstva v tej kazenski zadevi.

27. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da znesek 77.550.000,00 EUR (gre za seštevek vrednosti denarnih tokov in prevzemov dolgov po kritičnih posojilnih pogodbah, ob upoštevanju vrnjenih posojil v višini 450.000,00 EUR), ki družbam posojilodajalkam ni bil povrnjen, ne pomeni protipravno pridobljene premoženjske koristi. Premoženjsko okoriščenje je pri prejetem posojilu, ki posojilodajalcu nikoli ni vrnjeno, naravnost evidentno, mogoča pa je tudi opredelitev kot pridobitev čistega presežka premoženja ali kot dejanska obogatitev posojilojemalca, vse v posledici kaznivega dejanja. Po pritožbeno omenjeni sodbi VS RS I Ips 438/2006 z dne 19. 4. 2007 se kot premoženjska korist šteje vsako povečanje premoženja, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja. Neupoštevno je sklicevanje na sklep naslovnega sodišča, opr. št. II Kp 12812/2010 z dne 6. 2. 2015, v katerem je bilo med nosilnimi razlogi poudarjeno, da premoženjska korist ne obsega sredstev, ki so bila potrošena za ustvarjanje koristi, vendar pa kaj takega v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno, niti (s strani obrambe) zatrjevano (kot je razumeti pritožba poziva k "odštetju stroškov", toda povsem nesubstancirano ter posledično nejasno), zaradi česar se pritožbene navedbe izkažejo za irelevantne. Prav tako nesprejemljivo je teoretiziranje pritožbe, da obveznost posojilojemalca do posojilodajalca, torej vrniti posojilo, izključuje povečanje premoženja. V knjigovodskem smislu je nedvomno res izkazana terjatev posojilodajalca do posojilojemalca, absurdno pa je trditi, da formalizirani knjigovodski izkazi, navsezadnje pa tudi sklenjene posojilne pogodbe z opredeljenimi načini in roki vrnitev posojil, v kakršnem koli relevantnem pomenu anulirajo dejstvo, da je posojilojemalec, ki ne vrne prejetega posojila, premoženjsko obogaten na račun oziroma škodo posojilodajalca.

28. Očitek sodišču prve stopnje, češ da ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi, po vsebini ni v obtoženčevo korist, za presojo takšne odločitve pa pritožbeno sodišče ob odsotnosti pritožbe državnega tožilca nima zakonskih pooblastil. Na problematiziranje pravne opredelitve kaznivega dejanja ter zanašanja na mnenja pravnih strokovnjakov je bilo že odgovorjeno, izjave ministra za pravosodje pa za odločitev v konkretni kazenski zadevi niso relevantne.

29. V okvirih pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornik ni uspešen pri problematiziranju dejstva, da se obtožencu v izreku izpodbijane sodbe očita ravnanje v nasprotju z načelom skrbnosti dobrega in vestnega gospodarstvenika po 263. členu ZGD-1, s čimer naj bi neposredna uporaba (pravnih) načel kot vrednostnih standardov v konkretni zadevi kršila načeli zakonitosti ter določnosti v kazenskem pravu in sicer v luči ultimativnosti kazenskopravne represije. Takšno stališče je zmotno. Prvenstveno je potrebno pojasniti, da določba 240. člena KZ-1 ne vsebuje pravih blanketnih norm, ki bi se v zvezi s posameznimi zakonskimi znaki sklicevale na dopolnilne norme v sprejetih predpisih z drugih (gospodarsko) pravnih področij. Neposrednih blanketnih napotitev, katerih konketizacijo pritožba neutemeljeno pogreša v izreku in obrazložitvi sodbe, v predmetnih določbah zakona namreč ni; ni pa dvoma, da je vendarle treba upoštevati predpise s širšega področja gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval. Gre torej za t.i. tiho blanketo, kar vse ne v kazenskopravni teoriji, ne v ustaljeni sodni praksi ni vprašljivo. Primeroma se je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 7935/2009-44 z dne 13. 9. 2012 opredelilo, da (lahko) gospodarski položaj ali zaupanje zlorabi tudi tista oseba, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. Že po naravi stvari je posledica tovrstnih zlorab položaja ali zaupanja nastanek oziroma možnost nastanka škode za gospodarsko družbo, natančneje njene družbenike, delničarje, zaposlene, upnike itn. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse potrebne sestavine. To je konkretizirane zakonske znake, vključno z opisom ravnanj obtoženca, ki predstavljajo zlorabo njegovega položaja oziroma zaupanja. Istočasno je smiselno ter dovolj določno opredeljeno njegovo pričakovano ravnanje, ki bi zadostilo kriterijem iz 263. člena ZGD-1. Ravnanje zakonitega zastopnika družbe, ki ne zasleduje interesov podjetja, temveč koristi tretjih oseb (v konkretnem primeru družb posojilojemalk) je tipično izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, saj nasprotuje standardu skrbnega in vestnega ravnanja, ki ga opredeljuje 263. člen ZGD-1 ter o čemer obstaja obsežna sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 59294/2009 z dne 18. 6. 2015 in tam navedena še dodatna judikatura). V tej posledici sodišče druge stopnje nima nikakršnih pomislekov ali dvomov v zaključek, da sklicevanje na določbo prvega odstavka 263. člena ZGD-1 vsebinsko (dovolj) določno opredeljuje pričakovano ravnanje obtoženega, ki ga ni izpolnil; pomen predmetnega določila ZGD-1 pa je v kontekstu opredelitve protipravnosti obtoženčevega ravnanja prav tako ustrezno utemeljen v razlogih izpodbijane sodbe.

30. V okvirih pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja obtoženec najprej izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njegovim zavedanjem prezadolženosti družbe B. v kritičnem obdobju, ko je prihajalo do odreditve in posledičnega plasmaja inkriminiranih posojil, kar je (poleg drugih okoliščin) pomembno za obstoj direktnega naklepa za predmetno kaznivo dejanje. V pritožbi izraža nestrinjanje z dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe o prezadolženosti B., kar utemeljuje s stališčem o pravilnosti ter zakonitosti spremembe računovodske usmeritve v računovodskih izkazih družbe za leto 2008, sklicuje se na poročilo revizorja M. N. iz revizorske hiše Y, prav tako pa izraža mnenje o ustreznosti ocenjene, tj. nabavne vrednosti, kot podlage za vrednotenje pridruženega podjetja F. oz. delnic ... v letnem poročilu B. za leto 2008 (v nasprotju s pošteno, borzno vrednostjo), opirajoč se tudi na izpovedbo priče K. L. o domnevni nelikvidnosti ljubljanske borze. Ker gre po vsebini za praktično popolno prekrivanje s tematskimi navedbami v pritožbah obtoženčevega zagovornika, se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na relevantne razloge, s katerimi je na predmetne pomisleke odgovorilo že pri obravnavi pritožb zagovornika, kot tudi na obrazložitev izpodbijane sodbe, zlasti na straneh 134 - 136. Ob pripombi, da je sicer v letnem poročilu B. za leto 2008 zapisano, da se je družba za spremembo računovodske usmeritve odločila zaradi finančne krize, ne pa zaradi statusa F. kot pridruženega podjetja, je na tem mestu še dodati, da se je do izpovedbe K. L. med zaslišanjem prepričljivo opredelil izvedenec računovodske stroke, ki se z K. L. ni strinjal. Pojasnil je namreč, da je borzna cena delnic ... odločilna iz razloga, ker je imel B. te delnice zastavljene za bančne kredite, pri obstoju takšnega zavarovanja pa nabavna vrednost ne more pomeniti realnega prikaza vrednosti premoženja ("banke hočejo imeti to po borzni ceni"; stran 22 prepisa zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi z dne 14. 10. 2014). Obtoženčevi pritožbi je sicer pritrditi, da se sodišče prve stopnje na strani 104 - 105 izpodbijane sodbe ni izrecno opredelilo do izpovedbe priče K. L., kljub temu pa v izpodbijani sodbi ne manjka obširna obrazložitev razlogov, iz katerih je sodišče sprejelo mnenje izvedenca finančno-ekonomske stroke (strnjeno na strani 110 - 112), ki nasprotuje K. L. izpovedbi, zaradi česar ni govora o odsotnosti zadostnih razlogov glede opravljene dokazne ocene. Neutemeljeno je zato obtoženčevo nestrinjanje z ugotovitvami izvedenskega mnenja. Tudi pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve izvedenca kot prepričljive in logične ter v njih, tako kot sodišče prve stopnje, ne vidi notranjih protislovij, kot to nepodprto zatrjuje obtoženi, tj. niti v delu realističnega vrednotenja premoženja finančnega holdinga z borzno vrednostjo investicijskih delnic. Obtoženec v pritožbi že sam ugotavlja, da se je izvedenec opredelil, da je družba B. v kritičnem času izkazovala solventnost le zaradi izvršenega računovodskega prevrednotenja. Ker za prevrednotenje ni bilo realne podlage, kot že večkrat povedano, je sporna sprememba računovodske usmeritve prikrila dejansko insolventnost družbe, posledično pa tudi pritožbene navedbe obtoženega v ničemer ne razbremenjujejo.

31. V nadaljevanju pritožbe obtoženec, enako kot tudi njegov zagovornik, izpostavlja strokovni mnenji dr. O. P. in mag. R. S. ter sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1007/2010 z dne 17. 5. 2011, kakšnih dodatnih utemeljitev opozarjanja na omenjene listine pa ne ponudi, zato se pritožbeno sodišče znova sklicuje na že podane odgovore k pritožbama njegovega zagovornika. Enako velja za obtoženčevo opisovanje namere prodaje kvalificiranega deleža T., kar je irelevantno, saj do prodaje ni prišlo iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni, pa tudi sicer ostajajo navedbe pritožnika zgolj na ravni pavšalnega špekuliranja. Nepomembna je namreč dilema, ali bi družba B. lahko samostojno financirala prevzem F., vendar to izključno ob pogoju dejansko izvršene prodaje delnic T. Neupoštevne so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da bi lahko družba V., kot večinska lastnica B., 9,5 milijona EUR negativnega kapitala slednjega sanirala z dokapitalizacijo in sicer s konverzijo kapitalskih posojil v lastniški kapital. Ključna beseda pritožbe pri tem je "lahko", saj je dokazni postopek z zanesljivostjo pokazal, da do dokapitalizacije, h kateri obtoženec poziva (šele) v pritožbi, dejansko ni prišlo; kljub temu, da je bilo tako obtoženemu kot vodstvu družbe B. finančno stanje slednje dobro poznano. Do okoliščin neizvedene dokapitalizacije se izpodbijana sodba opredeljuje na straneh 144 - 145 (sicer pri presoji ravnanja soobtoženega A. A.), čemur ni kaj dodati, pritožbeno (šele "post festum") sklicevanje na možnost dokapitalizacije pa ne more biti uspešno. Brezpredmetno je tudi opominjanje na "ostale rešitve v skladu z zakonom" v primeru ugotovljene insolventnosti B., saj je bilo, kot so pokazali dokazni zaključki, v obtoženčevem interesu to dejstvo prikriti in ne razkriti, in to predvsem predstavnikom družb posojilodajalk.

32. Glede dejstev, da je R. B. odobrila kredit še decembra 2008 in ga podaljšala v aprilu 2009, banka Q. pa ga je odobrila v februarju 2009, se je sodišče druge stopnje opredelilo že v delu obravnave pritožb obtoženčevega zagovornika, prav tako pa je pritrdilo sodbeni oceni izpovedbe priče Š. T. Svojega zatrjevanja nepoznavanja finančnega stanja B. obtoženi ne more uspešno izkazati s ponavljanjem sicer nedvomnega dejstva, da ni bil ne računovodja ne direktor omenjene družbe. Sodišče prve stopnje je na straneh 134 - 136 izpodbijane sodbe strnjeno povzelo procesno gradivo, ki dokazuje obtoženčevo zavest o prezadolženosti družbe B., čemur pritožbeno sodišče le pritrjuje; v zvezi s predmetnimi pritožbenimi navedbami pa je potrebno izrecno izpostaviti sodbeno analizo obtoženčevega poslovnega razmerja z direktorjem B., ki pokaže ne samo nadrejeni položaj obtoženca, temveč tudi njegov interes oziroma motiv finančnega oskrbovanja prezadolženega B. (kot dejanskega prevzemnika družbe F.) z načinom odrejanja, plasiranja inkriminiranih posojil, zaradi česar je (ob upoštevanju celote sklenjenih dokazov v obravnavani zadevi) neživljenjsko ter posledično nesprejemljivo (pritožbeno) sprenevedanje obtoženca, češ da (resničnega) finančnega stanja B. naj ne bi poznal. Ugotovitev o obtoženčevem zavedanju prezadolženosti B. pa izhaja tudi iz vsebine krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 4. 11. 2008, ki jo je po naročilu prav obtoženca pripravila dr. E. F. in ki opredeljuje okoliščine finančnega stanja družbe B. ter potrebo po finančni pomoči prek hčerinskih družb. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, le nepodpisanost pogodbe v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ne pomeni, da listina v kazenskem postopku ne more imeti dokazne teže, v konkretnem primeru obremenilne za obtoženca. Še zlasti pa dejstvo, da pogodba ni bila "pravno popolna" oziroma da je predstavljala osnutek z nekaterimi manjkajočimi podatki, ne more pomeniti, da vsebina takšnega "osnutka" ni resnična, kot to skuša prikazati obtoženi. Neuspešno je tudi njegovo sklicevanje na del izpovedbe priče S. S., češ da "bilance B. niso bile slabe". Ta pritožbeni očitek se nanaša na dokazno razlogovanje sodišča prve stopnje glede zavajanja predstavnikov družb posojilodajalk, ki je med drugim potekalo na očiten način prikazovanja nepopolnih in posledično izkrivljenih podatkov o finančni situaciji družbe posojilojemalke, to je B., v okviru finančnih koordinacij. Na vsebinsko enake očitke zagovornika je pritožbeno sodišče sicer že odgovorilo ter iz navedenega razloga obtoženec niti v tem delu pritožbe ne more uspeti.

33. Ne drži, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni vsebinsko pojasnilo dokaznega zaključka, da je družba B. že konec leta 2008 izkazovala potrebo po dokapitalizaciji. Do tega vprašanja se je opredelilo izčrpno, o dejanskih finančnih kazalcih družbe (če ne bi bilo nerealističnega računovodskega prevrednotenja) pa vsebuje vse potrebne podatke mnenje izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Neuspešno je tudi pritožbeno problematiziranje (ne)zadolženosti družbe V., ki za presojo niti ni odločilno. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče pritrjuje življenjsko logičnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, opirajoč se (med drugim) na končno poročilo Ž. iz novembra 2013, da je ob nekoliko boljši likvidnostni sliki V. (ne gre spregledati v pritožbah večkrat omenjenega mnenja dr. O. P., da je imela tudi omenjena družba na dan 31. 12. 2008 likvidnostne težave) vendarle treba upoštevati širši kontekst. Ker je naložba v B. predstavljala največji del premoženja večinskega lastnika V., je izjemno težak finančni položaj B. neobhodno pomenil tudi poslabšano dejansko plačilno sposobnost V. Hkrati je gibanje borznega tečaja delnic ... izkazovalo očitno izgubo vrednosti, večji del delnic ... pa je bil zastavljen. Izvedenec I. J. je na specificirano vprašanje obtoženca odgovoril, da mora vsaka družba izpolnjevati pogoje solventnosti samostojno in da ni mogoče kar seštevati kapitala obeh družb. Kapitalska povezanost družbe matere ter družbe hčere je tako v izpodbijani sodbi prepričljivo razčlenjena, pritožbeno nasprotovanje pa neutemeljeno.

34. V točki B3 pritožbe, kjer obtoženi problematizira vprašanje (ne)zavarovanosti inkriminiranih posojil, ne navaja nobenih dodatnih okoliščin, na katere ne bi bilo odgovorjeno že v delu obravnave pritožb njegovega zagovornika.

35. Enako velja za navedbe v točki B4 pritožbe, kjer obtoženec izraža nestrinjanje s prepričljivo dokazno oceno izpodbijane sodbe glede vprašanja zavajanja predstavnikov hčerinskih družb, znova ponavlja zagovor v zvezi z okoliščinami preprečevanja prodaje T. in zagotovili predstavnikov posojilodajalcev, da se T. prodaja ter v zvezi z (ne)podaljšanjem bančnih kreditov. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev podano pri presoji pritožb zagovornika. Obtoženi tudi ne more izpodbiti verodostojnosti zaslišanih prič s ponavljanjem obrambne teze, da so njihove izpovedbe, kot tudi vsebina notarskega zapisnika o izjavi "Povzetek relevantnih dejstev o navodilih obvladujoče družbe F. d. d., izdanih na podlagi 545. člena ZGD-1" z dne 11. 9. 2009, obremenilne v posledici strahu, da bi se sami znašli v kazenskem postopku.

36. Podobno kot zagovornik tudi obtoženec ne sprejema zaključkov izvedenca računovodsko-finančne stroke. V pritožbi trdi, da so izvedenčeva stališča večkrat v nasprotju z lastnimi ugotovitvami kot tudi "evidentno napačne", česar pa niti ne utemelji s konkretnimi dejstvi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do določenih odgovorov izvedenca, ki bi na prvi pogled mogli vzbuditi dvome v logičnost izvedenskega mnenja (npr. stran 78 - 79) in prepričljivo pojasnilo, zakaj takih pomislekov vendarle ni, s čemer se sodišče druge stopnje strinja. Zgolj ilustrativno je poudariti, da je izvedenec termina "neposredna" ter "posredna" poraba posojilnih sredstev uporabljal v različnih kontekstih, a je kljub temu iz vsebine podanih izvajanj vselej mogoče brez dvoma razumeti, v katerem pomenu besede izvedenec operira s poimenovanjem. Prav tako pa izpodbijana sodba vsebuje razlogovanje (stran 79 - 81), zakaj v določenem delu ne sledi izvedenskemu mnenju; natančneje pri vprašanju zadolženosti B. do materinske družbe V. Ker gre za dejstvo, ki niti ni odločilno, poleg tega pa izolirana nedoslednost ne more izkazovati neverodostojnosti celotnega izvedenskega dela, obtoženec z nestrinjanjem z mnenjem ne more uspeti, kar je bilo pojasnjeno že pri presoji pritožb zagovornika. Podobno velja za ponavljanje zagovora, da B. od družbe G. d. d. ni nabavil nobenih delnic ... v nasprotju z določbami 248. člena ZGD-1. Ob sklicevanju na obrazložitev te odločbe v zvezi z vsebinsko identičnimi pritožbenimi očitki zagovornika je le še enkrat dodati, da je v opisu kaznivega dejanja očitan "direkten" nakup delnic ... od G. s prekršitvijo 248. člena ZGD-1, ne pa "pokrivanje (servisiranje) kreditov, obresti ipd.", kakršna so brezpredmetna pritožbena izvajanja obtoženega ob sklicevanju na mnenje Inštituta, ki porabo sredstev, posojenih obvladujoči družbi za namene pridobivanja deležev obvladujoče družbe tistih, ki posojilo dajeta, kot že povedano, označuje za t. i. fiktivne posle (stran 19 mnenja). Ker strokovno mnenje za obtoženca ni razbremenilno, ni pomembno, kdaj natančno je bilo izdelano. Do pravilnega zaključka izpodbijane sodbe, da je šlo v nasprotju s stališčem pritožbe za nakup 472.500 delnic ..., ki ni bil zajet v formalnem (so)prevzemnem procesu F., pa se je pritožbeno sodišče tudi že opredelilo.

37. V točki B6 pritožbe obtoženi vztraja pri svojem zagovoru v zvezi z okoliščinami prodaje T., ponavlja zagotovila o resnosti načrtovane prodaje, ki so jo preprečili "isti, ki so preprečili tudi nadaljnjih enajst poskusov prodaj", sklicuje se na politične vplive, s tem pa ne more omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki je zagovor obtoženega tudi v tej smeri označilo za neverodostojnega.

38. V točki B7 pritožbe, kjer obtoženi obravnava vprašanje podaljšanja oziroma nepodaljšanja bančnih kreditov družbi B., je obtoženi neuspešen pri podajanju lastne dokazne ocene izpovedb prič Š. T. in G. H. (R.) ter svojega videnja razlogov za odpoklic kreditov B. (šele) v juniju 2009, pri čemer je določen del kreditiranja potekal še konec leta 2008 in v začetku 2009. Do izpostavljene problematike se je sodišče druge stopnje opredelilo v delu pritožb zagovornika ter zato tudi pritožba obtoženega v tej smeri ni utemeljena.

39. V tej odločbi so že bili podani razlogi, zakaj znesek 75.550.000,00 EUR, plasiran na obe družbi posojilojemalki, predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist v smislu čistega presežka premoženja, ki je v vzročni zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem, kot je bilo nedvomno ugotovljeno. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno čemu je tak obtožbeni očitek utemeljen, navsezadnje ekonomsko, zato ne gre pritrditi stališču pritožnika, da višina ugotovljene koristi naj ne bi bila logična. Za tozadevno presojo ni ključno, da je prvotna obtožnica kot adresarja premoženjske koristi navajala družbo I.; na pritožbene očitke o modifikaciji obtožbe v tem delu pa je že odgovorjeno na drugem mestu. Ni sprejemljivo, kot je razumeti, pritožbeno prepričevanje, da družbi posojilojemalki nista razpolagali s premoženjem, pridobljenem na podlagi posojilnih pogodb, saj je poraba sredstev v izpodbijani sodbi natančno pojasnjena. Nesprejemljiva in neutemeljena je pritožnikova trditev, da pri posojilojemalcu po dejanskem prejetem posojilu (tako z denarnim tokom kot z razbremenitvijo obveznosti v posledici prevzema dolga) ne gre za povečanje premoženja, v zvezi z navedenim se je pritožbeno sodišče opredelilo že pri odgovorih na pritožbene navedbe zagovornika, pa tudi sicer sklicevanje na pravno analizo Inštituta iz junija 2002 nima razbremenilne podlage, saj je v sami analizi zapisano, da je premoženjska korist lahko nastala prav na strani družb B. in V., medtem ko je potrebno poudariti, da se sicer analiza prvenstveno ukvarja z očitkom pridobitve premoženjske koristi I., kar ni bilo več predmet obtožbe.

40. Sodišče na različna pravna mnenja ni vezano, jih je pa dolžno oceniti, kar je v konkretnem primeru tudi storilo, vezano pa je na ugotovljeno dejansko stanje in na takšno ugotovljeno dejansko stanje mora samo uporabiti materialno pravo, pri tem pa med drugim upoštevati (predvsem) domačo sodno prakso in ne tujih pravnih ureditev, kot je npr. nemška (prim. tč. 32 sodbe VS RS I Ips 59294/2010 z dne 18.6.2015). Upoštevaje ugotovitve o porabi plasiranih posojil je neutemeljena pritožbena trditev, da V. ter B. ne bi končala v stečaju, če bi bila pridobila kakšno korist. 41. Že na pritožbene navedbe zagovornika je bilo odgovorjeno, da določba 263. člena ZGD-1, ki ureja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, ni le moralno načelo, ki se uporablja pri dokazovanju malomarnosti v civilnih zadevah, temveč prav tako t. i. tihoblanketna dopolnilna norma, na katero se sme sodišče sklicevati (natančneje na obtoženčevo ravnanje v nasprotju z omenjenim standardom skrbnosti) tudi v izreku obsodilne sodbe za kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na pravila proste poslovne presoje (t.i. "business judgment rule"), po katerih smejo člani organov vodenja podjetja sprejemati tudi tvegane odločitve, ne da bi zato vselej (odškodninsko ter navsezadnje kazensko) odgovarjali, zlasti v času gospodarske recesije. Obtoženi pri teh pritožbenih navedbah povzema vsebino pravnega mnenja Inštituta iz februarja 2011, ki se nahaja v spisu, hkrati pa niti ne omeni nobenega od pogojev, ki morajo biti podani za uspešno sklicevanje na prosto poslovno presojo. Gre za kriterije subjektivne dobre vere (odločevalec mora ravnati v poštenem prepričanju, da je njegovo delovanje v kar najboljšem interesu družbe); nevpletenosti v poslovno dejanje (odločevalec ne sme biti v koliziji finančnih oziroma premoženjskih interesov, ne sme pričakovati niti kakršne koli osebne koristi iz tega posla); delovanje mora biti usmerjeno izključno k interesom podjetja. Dokazni postopek kot ga je pravilno izpeljalo sodišče prve stopnje in po njem navedlo pravilne zaključke, pa je pokazal, da ravnanja obtoženca nikakor ni mogoče ovrednotiti v okviru povzetih kriterijev, prav nasprotno - njegovo ravnanje nedvomno ni bilo v interesu družb posojilodajalk, vključno z družbo F., katere direktor je bil v kritičnem obdobju, hkrati pa je ravnal prav v koliziji z osebnimi premoženjskimi interesi po lastništvu F. prek njenega večinskega lastnika B., kar vse mu je omogočil položaj obvladujočega lastnika dejanskega koncerna od družbe I. navzdol. O odsotnosti "poštenega prepričanja" glede delovanja v najboljšem interesu družbe vsebuje razloge tudi "Poročilo o ugotovitvi posebne revizije vodenja posameznih poslov skupine F. d. d." z dne 3. 8. 2010, ki med drugim zaključuje, da kritični posojilni posli niso bili potrebni za opravljanje poslovne dejavnosti F. in njenih odvisnih družb ter niso prinašali koristi manjšinskim lastnikom. Odločitve, ki jih je sprejemal obtoženec (ob poznavanju vseh relevantnih okoliščin, tudi finančnega položaja družb posojilojemalk), so koristile zlasti družbam, katerih solastnik je bil in jih je posredno obvladoval, to je V. ter B. Kot direktor F. in hkrati solastnik oziroma eden od direktorjev krovne obvladujoče družbe I. pa je bil v eklatantnem interesnem konfliktu, saj interesi družb, ki jih je prek svojega lastništva obvladoval, niso bili enaki interesom ostalih delničarjev F. 42. Podobno kot zagovornik tudi obtoženec v svoji pritožbi po oceni pritožbenega sodišča izraža preozko stališče, češ da ni mogoče govoriti o očitanem kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1 v svojstvu direktorja I., saj razpolaganje s premoženjem te družbe sploh ni predmet obtožbe. Navedeno namreč ni odločilno, niti ni potrebno, da bi moral obtoženec pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja zlorabiti zaupanje samega sebe oziroma žene kot solastnice I. Že je bilo povedano, da celostna presoja te kompleksne kazenske zadeve, ki se ji po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izogniti, pokaže, da je evidentno zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti znotraj F. obtožencu omogočil prav njegov položaj direktorja in solastnika I. Slednja družba kot krovna družba celotnega dejanskega koncerna družb posojilodajalk ter posojilojemalk je bila, natančneje obtoženčeva funkcija v njej, po presoji sodišča druge stopnje uporabljena kot sredstvo na logični interesni poti pridobiti protipravno premoženjsko korist družbama posojilojemalkama. Vodstvo obvladujoče družbe v dejanskem koncernu upravlja z odvisnimi družbami na podlagi večinske kapitalske udeležbe. Ker je odvisna družba samostojna pravna oseba, obvladujoča družba pa ima moč odločanja o njenem poslovanju, prvi odstavek 545. člena ZGD-1 obvladujoči družbi prepoveduje uporabiti vpliv na odvisno družbo na način, da bi odvisna družba zase opravila škodljiv pravni posel oziroma da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti (do česar v konkretni zadevi ni prišlo). Prvi odstavek 547. člena istega zakona pa določa odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe prav v primerih, ko ne pride do dejanskega nadomestila nastalega prikrajšanja v posledici vplivov iz prvega odstavka 545. člena, v čemer je sodišče prve stopnje (sodba, stran 125) pravilno identificiralo vzpostavitev razmerja zlorabe položaja ali zaupanja med vodstvom obvladujoče družbe I., to je obtožencem ter samo I. Ob siceršnji pritrditvi takemu pravnemu stališču izpodbijane sodbe, ki zanika stališče pritožbe, da o zlorabi položaja pri I. "navznoter" sploh ni mogoče govoriti, je ob sklicevanju na sodbo VS RS I Ips 7935/2009-44 z dne 13.9.2012 še bolj ključno poudariti najpomembnejše dejstvo, da je obvladujoča družba prek ravnanja obtoženega uporabila svoj vpliv (kot generični pojem za vse možne oblike svetovanja, predlaganja ter navodil), da je posledično odvisna družba oziroma so odvisne družbe ravnale v svojo škodo. Vplivi, konkretno navodila, pa nikoli ne smejo biti take narave, da izčrpavajo odvisne družbe ali jih ekonomsko uničujejo. V zgoraj citirani sodbi VS RS je bila podana pravna interpretacija, ki se ji pritožbeno sodišče v tej odločbi pridružuje, da konkretizacija zakonskih znakov prvega in drugega odstavka 244. člena KZ (ki so vsebinsko enaki določilom 240. člena KZ-1) predstavljajo tudi ravnanja, pri katerih osrednje vprašanje ni zvestoba ali nezvestoba svoji družbi (v konkretnem primeru I.), pač pa položaj, ki je obtožencu omogočil pridobitev koristi drugim družbam (konkretno V. ter B.). Dokazana je namreč vzročna zveza med ravnanjem obtoženca kot direktorja I. ter prikrajšanjem premoženja družb posojilodajalk na pravno nedopusten način, kar se je na drugi strani odrazilo kot premoženjska korist družbama posojilojemalkama. Na ponavljajoče se pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS I Ips 141/2006 v zvezi s soglasjem vseh družbenikov k izvršitvi posameznega posla, je bilo odgovorjeno že pri preizkusu pritožb zagovornika, je potrebno pa dodati, da obtoženi napačno interpretira razloge omenjene odločbe, češ da soglasje družbenikov k protipravnemu poslu kar izključi protipravnost takega posla, kar seveda ne drži in to tudi ne izhaja iz odločbe. Obtoženčevo teoretiziranje o domnevni izključenosti kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 pri enoosebni d. o. o. je v tej zadevi brezpredmetno, le pripomniti pa je še, da tudi pravno napačno.

43. Na drugih mestih te odločbe je bilo prav tako že odgovorjeno na pritožbene očitke, da se obtoženi predstavnikom odvisnih družb ni izrecno predstavljal kot direktor družbe I., odgovorjeno je bilo tudi na protispisno povzemanje izpovedbe priče Š. Š., češ da sodelujoči niso vedeli, da je obtoženec direktor I. in opozorjeno na izpovedbo P. P., da se ji je obtoženec celo večkrat predstavil (tudi) kot direktor I. Neupoštevno je nadaljnje stališče obtoženca, da kot direktor "v mirovanju" dejansko ni bil direktor I., zaradi česar naj bi izjavo soobtoženega A. A. z dne 5. 3. 2009, naslovljeno na R. glede prodaje T., podpisal kot fizična oseba, ne kot direktor. Sam podpis kot fizične osebe še ne pomeni, da ta oseba ne opravlja funkcije direktorja. Po vsem navedenem se tudi v tem delu obtoženčeve pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene.

44. V zaključku pritožbe obtoženi trdi, da je bil obsojen za menedžerski prevzem, kar sploh ni bil predmet obtožbe in tudi ne krivdoreka sodbe. Izraža tudi svoje poglede na družbeno razsežnost inkriminacije po 240. členu KZ-1, zavzema se za najširše spoštovanje svobodne gospodarske pobude, pri čemer že sam prepozna protipravnost situacij, v katerih družba postane sredstvo za oškodovanje tretjih oseb. Z obsežnimi orisi položaja gospodarskih družb v socialističnem sistemu samoupravljanja v nasprotju s kapitalističnim sistemom zasebne lastnine, enako kot zagovornik, v ničemer ne zatrjuje nezakonitosti in/ali nepravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje.

Glede drugih pritožbenih navedb zagovornikov pravne osebe I. d. o. o. 45. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, kar sicer predstavlja bistveno postopkovno kršitev absolutne narave po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba v točki I.1 izreka res navaja, da je obtoženi H. H. ravnal tako v svojstvu direktorja krovne koncernske gospodarske družbe I. kot obvladujoče družbe večstopenjskega dejanskega koncerna, kot tudi v svojstvu direktorja družbe F. d. d.; v točki I.3 izreka, ki se nanaša na odgovornost obtožene pravne osebe, pa, da je obtoženec lahko odredil inkriminirano financiranje družb posojilojemalk zgolj in samo s pozicije direktorja družbe I. d. o. o. Razumljivost in notranjo skladnost izreka sodbe je treba vselej presojati v povezavi z njenimi razlogi. Sodišče prve stopnje se je do izpostavljenega razhajanja, ki to v resnici ni, pravilno opredelilo na strani 147 obrazložitve. Tudi v tej odločbi je bilo že večkrat pojasnjeno, da je predmetno kaznivo dejanje obtožencu v funkciji direktorja F., ki je koncernsko obvladovala družbe posojilodajalke, omogočil njegov položaj v I., ki je bila obvladujoča družba tudi v razmerju do obeh družb posojilojemalk. Ob celostnem razumevanju izreka ter obrazložitve sodbe o kakšni notranji kontradikciji ne more biti govora; celo logično je, da izrek sodbe v delu, ki se nanaša na obtoženo pravno osebo, poudarja obtoženčev položaj ravno v tej pravni osebi, kar je navsezadnje ključno za presojo njene odgovornosti. To pa še ne pomeni, da takšen opis kaznivega dejanja kakor koli izključuje očitek obtoženemu, da je zlorabil tudi svoj položaj direktorja F. 46. Sodišče druge stopnje je že zavzelo stališče do problematike modificiranja obtožnice v tem kazenskem postopku, izpostavljene v več pritožbah, na tem mestu pa se posebej opredeljuje le do modifikacije obtožbe v delu obtožene pravne osebe. Spremembo obtožbe je v nasprotju s stališčem zagovornikov označiti za dovoljeno in dopustno. Prvotno obtoževani temelj odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD, ki naj bi poleg dejstva, da je obtoženi H. H.. ravnal v njenem imenu ter za njen račun, razpolagala tudi s protipravno premoženjsko koristjo, je državni tožilec spremenil tako, da je pravni osebi očital odgovornost na podlagi 1. točke 4. člena ZOPOKD, ki je podana takrat, kadar storjeno kaznivo dejanje pomeni izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov. Dokazni postopek je z gotovostjo pokazal, da obtožena pravna oseba ni bila udeležena v nobeni od spornih finančnih transakcij. Ključno je poudariti, da za obliko prispevka h kaznivemu dejanju storilca, ki se pravni osebi očita na podlagi 3. točke 4. člena ZOPOKD, to je razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo, kot v prvotni obtožnici, ni mogoče trditi, da nastane šele po pojavu prepovedane posledice oziroma šele po storitvi kaznivega dejanja. Z drugimi besedami - tudi če pravna oseba razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo, je moralo biti njeno ravnanje po naravi stvari že predhodno protipravno, saj razpolaganje s premoženjsko koristjo samo po sebi še ne izkazuje kazenske odgovornosti pravne osebe (značilno v primerih, ko bi bila premoženjska korist pridobljena v dobri veri). Prispevek pravne osebe se mora posledično zrcaliti vsaj v času nastajanja prepovedane posledice, to je pred dokončanjem kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je 3. točka 4. člena ZOPOKD edina točka tega člena, kjer kot subjekti prispevka h kaznivemu dejanju storilca niso navedeni vodstveni ali nadzorni organi, to še ne pomeni, da prispevek omenjenih organov ni v predmetni točki zajet že pojmovno oziroma da ga ni potrebno uveljaviti v kateri od oblik odgovornosti po ostalih točkah 4. člena ZOPOKD. Razpolaganje pravne osebe s protipravno premoženjsko koristjo potemtakem vedno pomeni neko vrsto prispevka njenih vodstvenih ali nadzornih organov. Še drugače zapisano - 3. točka 4. člena ZOPOKD ne more biti samostojen temelj odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje, temveč se lahko kvečjemu kombinira s katero od preostalih treh točk (tako Bele idr.: ZOPOKD s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 34-35; enako Selinšek L.: Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 136). Aplikacija dognanj kazenskopravne teorije, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, na konkreten primer, torej pokaže, da ravnanje vodstvenega organa družbe I., natančneje obtoženca kot enega od dveh direktorjev, že od samega začetka obtoževanja v zadevi ni bilo izvzeto iz očitka obtoženi pravni osebi, čeravno je bilo opisano "le" v delu obtožbe, ki se je nanašala na obtoženega H. H. Takšna zgradba obtožbe pa v načelu ni nedopustna, saj se je Vrhovno sodišče RS (primeroma v nedavni sodbi I Ips 14977/2012 z dne 19. 2. 2015) opredelilo, da se lahko celo izrek sodbe glede odgovornosti obtožene pravne osebe sklicuje na opis kaznivega dejanja obtoženega, ki je deloval v svojstvu vodstvenega organa družbe. Posledično je ugotoviti, da je državno tožilstvo z modifikacijo obtožnice v delu, ki se nanaša na pravno osebo, na tem mestu le še (dodatno) konkretiziralo sprejem in izvršitev protipravnega sklepa obtoženca (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) kot direktorja družbe, da bo ravnal na način, ki mu je v tem kazenskem postopku že vseskozi očitan (odreditev sklepanja kritičnih posojilnih pogodb v specifičnih okoliščinah) ter s tem nedvomno ostalo v okvirih istega historičnega dogodka, ki je že ves čas predmet obtožbe. Po povedanem sodišče prve stopnje ni prekršilo določbe prvega odstavka 344. člena ZKP, t. i. relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa v tej posledici ne more biti podana.

47. Zagovorniki so neuspešni pri pritožbeni kritiki, da izrek izpodbijane sodbe v nobenem delu ne konkretizira, kateri vodstveni (ali nadzorni) organ I. naj bi obtoženemu H. H. dal kakšno navodilo za izvršitev kaznivega dejanja oziroma za kakšen sklep, nalog ali odobritev v kontekstu 1. točke 4. člena ZOPOKD naj bi šlo, v čemer neutemeljeno vidijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka absolutne narave po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer v smislu nerazumljivosti izreka sodbe. Izhodišče za odgovor na predmetne navedbe pritožnikov je četrti odstavek 5. člena ZOPOKD, ki določa, da če v pravni osebi razen storilca ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, odgovarja pravna oseba za storjeno kaznivo dejanje v mejah storilčeve krivde. Teorija materialnega kazenskega prava (Bele idr., nav. delo, str. 38-39; Selinšek L., nav. delo, str. 137) pri razlagi omenjene določbe ZOPOKD, ki se ji pritožbeno sodišče pridružuje, poudarja, da v situacijah, ko v pravni osebi ni višjega organa od storilca, t.j. ni organa, ki bi ga vodil ali nadziral (v I. takega organa nedvomno ni bilo), ni mogoče identificirati posebnega, ločenega avtorstva ter vsebine prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja. Za odgovornost pravne osebe poleg storilca v takšnih primerih po nekaterih teoretskih stališčih (Bele) niti ni treba iskati drugega temelja kot izvršitev kaznivega dejanja v imenu, na račun ali v korist pravne osebe; po drugih (Selinšek), ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, pa je treba primere, ko je storilec kaznivega dejanja član vodstvenega (ali nadzornega) organa, z logično interpretacijo umestiti v kontekst 1. točke 4. člena ZOPOKD, prav tak pa je temelj odgovornosti obtožene pravne osebe v izreku izpodbijane sodbe. Pri tem ni pomembno, kot to pravno nepravilno razloguje pritožba, da obtoženemu H. H. ne skupščina ne druga direktorica I. v kritičnem obdobju nista dali nikakršnega sklepa, naloga ali odobritve glede spornih poslov, niti kaj takega obtoženi ni dal samemu sebi. Kot je že bilo rečeno, je treba dejstveni opis temelja odgovornosti pravne osebe presojati v povezavi z opisom kaznivega dejanja pri obtožencu; tudi sicer pa je z dikcijami v opisu dejanja pri pravni osebi, da je obtoženec kot njen zakoniti zastopnik (direktor) storil kaznivo dejanje posledično izvršitvi lastnih protipravnih nalogov oziroma odreditev nezakonitega financiranja družb V. ter B. prek sklenjenih posojilnih pogodb z družbami iz skupine F., dovolj konkretiziran protipravni sklep, ki ga je sprejel obtoženec kot direktor I., in ni potrebno, da bi moral obtoženi (ali kdo drug) takšen sklep formalno (oblično) sprejemati oziroma ga celo kje zapisovati, kot to smiselno skušajo prikazati pritožniki. Že obtoženčeva zavestna (naklepna) odločitev, da bo (na konkretizirano opisan način v izpodbijani sodbi) pritipravno ravnal, s pozicije odgovorne osebe družbe I., vsebinsko pomeni sprejem ter nato tudi izvršitev protipravnega sklepa vodstvenega organa, natančneje obtoženca samega kot direktorja te pravne osebe. Z opredelitvijo ravnanja obtoženega je hkrati specificirano določena tudi lastnost ravnanja, ki izkaže odgovornost pravne osebe (prim. sodbo VS RS I Ips 14977/2012-96 z dne 19. 2. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 14977/2012 z dne 9. 12. 2013). Tako iz izreka izpodbijane sodbe kot iz njenih razumnih in sprejemljivih razlogov pa izhaja utemeljitev zaključka, da je obtoženi nedvomno ravnal v imenu ter v (sicer ne premoženjsko) korist pravne osebe I. kot krovne obvladujoče družbe dejanskega podjetniškega koncerna; vse to v okoliščinah, ki so bile že večkrat, tudi v tej odločbi, nadrobneje razčlenjene. Po zapisanem se kot pravno napačno pokaže pritožbeno razlogovanje, da je smisel odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja na podlagi 1. točke 4. člena ZOPOKD ravno v tem, da storilec kaznivega dejanja ne postopa na lastno pobudo, temveč zgolj izvršuje tisto, kar so mu naročili vodstveni ali nadzorstveni organi v gospodarski družbi, zaradi česar je tudi razumljivo, da izpodbijana sodba o takšnih pritožbenih konstruktih ne vsebuje razlogov. Ob upoštevanju obrazloženega je prav tako nesprejemljivo stališče pritožbe, da bi mogla biti odgovornost pravne osebe I. podana le v primeru, če bi kazniva dejanja storili predstavniki odvisnih družb posojilodajalk, saj se kazenska odgovornost družbe I. izčrpa v pojasnjenem ravnanju obtoženega H. H., očitana kršitev kazenskega zakona pa ni podana. Družba F., ki ima v tem kazenskem postopku status oškodovanke, ni obtožena pravna oseba. Do pomena različnih funkcij obtoženca v strukturi dejanskega koncerna, ki razkrivajo tudi specifične vloge vključenih pravnih oseb, se je sodišče prve stopnje izčrpno opredeljevalo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni smiselno odgovorilo na relevantne materialnopravne dileme.

48. V zvezi s subsidiarnimi pritožbenimi navedbami, da obtožena pravna oseba ne more kazensko odgovarjati niti zato, ker obtoženi H. H. ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, je bilo že pri presoji pritožb obtoženca in njegovega zagovornika odgovorjeno na pomisleke, da obtoženi ni zlorabil položaja kot direktor družbe F., pojasnjena pa je bila tudi vloga njegove funkcije direktorja (ter solastnika) krovne koncernske družbe I. Opredeljeno je bilo ravnanje v nasprotju z interesi F. v korist družb posojilojemalk, opredeljen je bil pomen obtožene pravne osebe kot obvladujoče družbe celotnega dejanskega koncerna, prav tako pa temelji delovanja v nasprotju z interesi slednje v kontekstu vznika odgovornosti po prvem odstavku 547. člena ZGD-1. O zapisanem vsebuje izpodbijana sodba zadostne razloge (strnjeno na strani 125), zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ob sklicevanju na že podane razloge v tej odločbi v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje tudi zagovornikom obtožene pravne osebe odgovarja, da je treba kompleksno dejansko stanje obravnavane zadeve presoditi v vsej celovitosti, to je v nasprotju s parcialnim seciranjem posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, ki je obtožencu v strukturnih okvirih dejanskega koncerna dokazano. Specifičnost dejanskega stanja tako pokaže, da je zloraba položaja v zvezi z razpolaganjem s tujim premoženjem, torej družbe F. (in od nje odvisnih družb v skupini), evidentna, medtem ko je glede razpolaganja s premoženjem I. še enkrat opozoriti na sprejeto, že obrazloženo pravno stališče sodbe VS RS I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012, po katerem za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 ni bistveno vprašanje razpolaganja s premoženjem "matične" družbe, v konkretnem primeru I., pač pa položaj, ki omogoči povzročitev škode oziroma pridobitev koristi drugim družbam, kot je že bilo povedano. Prav v navedenem je srž kazenske odgovornosti obtožene pravne osebe, ne glede na to, da bi bilo družbo I. ob upoštevanju določb 547. člena ZGD-1 moč šteti tudi kot (potencialno) oškodovanko, ki pa v predmetnem kazenskem postopku to ni. Nesprejemljivo je pritožbeno zatrjevanje, da obtoženčev položaj v obvladujoči koncernski družbi I. z vidika odgovornosti te pravne osebe nima nobene vsebinske povezave s kaznivim dejanjem obtoženega H. H. v razmerju do odvisne družbe F. Irelevantno je torej, da premoženje I. dejansko ni bilo udeleženo v nobenih obtožbeno in sodbeno vsebovanih posojilnih tokovih, pritožbeni razlogi kršitve kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa v tej posledici ne morejo biti podani.

49. Zagovorniki v točki IV.B pritožbe stojijo na pravnem stališču, da je ravnanje obtoženega H. H. v razmerju do predstavnikov posojilodajalcev potrebno opredeliti kot udeležbeno obliko napeljevanja h kaznivemu dejanju, vendar pa ne ponudijo kakšnih dodatnih argumentov, na katere sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo že pri obravnavi pritožb obtoženčevega zagovornika. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na tam podane razloge, vključno glede brezpredmetnega teoretiziranja o ravnanju v skrajni sili, ki v postopku niti ni bilo zatrjevano. Enako velja za vnovično nasprotovanje jasni dokazni oceni izpodbijane sodbe o zavedenosti predstavnikov odvisnih družb glede obsega in porabe posojil. Obtoženega ne more eskulpirati pritožbeno stališče o "smešnem" mnenju predstavnikov družb posojilodajalk, da se posojila porabljajo za "kurjavo, elektriko in vodo". Ob siceršnji pritrditvi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpostavljenim vprašanjem, je le še pripomniti, da je upoštevaje vsebino izpovedb zaslišanih prič, ki jih tukaj ne kaže ponavljati, več kot očitno, da predstavniki odvisnih družb glede definiranja "tekočega poslovanja" sicer niso imeli enotnih predstav, je pa nedvomno potrebno soglašati z dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe, da jim je obtoženi H. H. (med drugim) zavajajoče zagotavljal, da bodo izposojena sredstva porabljena izključno za namene tekočega poslovanja, kar pa se je v dokaznem postopku izkazalo za popolnoma neresnično in kar je tudi odločilno. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene, neutemeljeno pa je tudi pozivanje k uporabi drugih inkriminacij oziroma pravnih kvalifikacij po KZ-1 (primeroma kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti oziroma poslovne goljufije - pri tem kaznivem dejanju po 228. členu KZ-1, zgolj mimogrede, niti ni mogoče pridobiti premoženjske koristi "drugemu", kar je bilo ugotovljeno v predmetni zadevi), ki ne zajamejo bistvene kriminalne količine ravnanja obtoženca v okviru 240. člena KZ-1, kot je bilo že obrazloženo. Neuspešno je ponavljanje obrambnih strategij o neskrbnosti predstavnikov posojilodajalcev, ki že na načelni ravni ne more biti razbremenilne narave, solventnosti družb posojilojemalk ter okoliščinah (ne)prodaje T. S sklepnim očitkom v obravnavani točki pritožbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih materialnopravnih vprašanjih, ki jih problematizirajo zagovorniki, pa se sodišče druge stopnje ne strinja. Na strani 140 sodbe je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo, zakaj zaradi svojih specifičnih funkcij v strukturi večstopenjskega dejanskega koncerna, ki jo je sodišče na drugih mestih izčrpno razčlenilo (kot tudi dejanske okoliščine vplivanja na predstavnike posojilodajalcev), obtoženec ne more biti napeljevalec, pač pa le storilec kaznivega dejanja; pripomniti je še - kot oseba z nedvomnim (naj)močnejšim pooblastilom vodenja drugih (Selinšek, nav. delo, stran 120). Sodišče prve stopnje je potemtakem v dovoljšnji meri vsebinsko odgovorilo na vsa pravno relevantna izvajanja obrambe obtožene pravne osebe, zaradi česar izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo absolutne narave (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) niti s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP; ali še drugače - v napadenem delu, ki ugotavlja kazensko odgovornost obtožene pravne osebe, ni nepravilna ali nezakonita.

50. S pritožbenimi navedbami v točki IV.C, da obtoženi H. H. ni ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbama posojilojemalkama V. in B., da za to ni imel nikakršnega motiva ter da ni dokazano njegovo zavedanje in hotenje (krivda), da posojilojemalki posojil ne bosta vrnili, zagovorniki neuspešno ponavljajo obtoženčev zagovor ter izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, na kar vse je odgovorilo sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče v tej odločbi. Razprava o neprimernem poskusu in "zgrešenem udaru" ne izkazuje podanosti pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Ni nelogična ali "absurdna" dokaz(a)na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec deloval z naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist družbama posojilojemalkama, do česar je prišlo tudi v objektivnem smislu. Že večkrat pa je bilo pojasnjeno, da je taka pridobitev premoženjske koristi istočasno pomenila posredno korist (ki se sicer ni odrazila v premoženjskih merilih) za obvladujoče družbe B., ki je lastniško obvladoval F., vse do vrhovne koncernske družbe I. v solasti obtoženega in njegove žene, pri čemer je brez dvoma razviden tudi motiv ravnanja obtoženca, to je, da prek B. še naprej lastniško obvlada F., v čemer pa ni prav nič altruističnega (po pritožbi celo na meji neprištevnosti). Nedvomno so razvidni tudi pridobitni interesi, saj je ključni cilj lastnika vsake gospodarske družbe prav pridobivanje dobička, vendar pa gre za bolj "oddaljeno" posledico motiviranega delovanja, ki je obtožba v smislu konkretizacije zakonskega znaka pridobitve premoženjske koristi (sebi ali) komu drugemu iz povsem razumljivih razlogov ni mogla zajeti. Nesprejemljivo je zato pritožbeno razlogovanje, da je državni tožilec prek modifikacije obtožnice spreminjal subjektivni očitek namena ravnanja obtoženega H. H. Ob upoštevanju celostne slike obtoženčevega načrtnega delovanja v okvirih dejanskega koncerna, od česar skušajo zagovorniki na več mestih nespretno odvrniti pozornost, se pokaže, da je ključni obtožbeni očitek obtožencu ves čas smiselno ter logično enak, izpodbijana sodba pa o tem vsebuje vse potrebne razloge.

51. Obtoženemu H. H. je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje zanesljivo dokazano, da se je zavedal finančnega položaja družb V. in B. v času odrejanja inkriminiranih posojil, kot tudi njegovo zavedanje dejanskih okoliščin v zvezi z (ne)podaljšanjem bančnih kreditov, ter neangažirano ravnanje pri prodaji T. Ob sklicevanju na razloge te sodbe glede ugotovljene odgovornosti obtožene pravne osebe za kaznivo dejanje po 1. točki 4. člena ZOPOKD, ki se osredini v delovanju obtoženca kot vodstvenega kadra družbe, je neutemeljena pritožbena trditev, da zgoraj navedene okoliščine družbi I. niso bile podrobno znane niti ji niso mogle biti znane, enako pa velja za smiselno enako trditev o nepoznavanju dejstev (ne)posrednih odreditev posameznih spornih posojil. V nadaljevanju pritožbene točke IV.Č zagovorniki podajajo lastne dokazne zaključke o tem, da B. v kritičnem času ni bil insolventen, da je bilo utemeljeno pričakovati podaljšanje bančnih kreditov, če se ne bi na banke začeli vršiti politični pritiski (vključno s spremembami zakonodaje o jamstveni shemi), da je prodajo delnic ... preprečilo nezakonito postopanje UVK, sicer pa je bila prodaja T. zastavljena resno, intenzivno ter odgovorno. Do vseh, ponavljajočih se pomislekov, se je pritožbeno sodišče opredelilo že na drugih mestih, zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti podan. Neprepričljivo je stališče pritožnikov o "logični nesmiselnosti" razlogovanja izpodbijane sodbe, da je obtoženi H. H. s plasiranjem posojil poskušal reševati svoj osebni projekt prevzema F., "rešitev" omenjenega projekta v smislu (finančnega) obstoja družbe B. pa bi imela za posledico tudi vrnitev posojil družbam posojilodajalkam. Po prepričanju pritožbenega sodišča takšne neločljive povezanosti, ki jo skuša nakazati pritožba, preprosto ni. Protipravno financiranje družb V. in zlasti B. na škodo družb posojilodajalk še ne pomeni, da bi oškodovanke v primeru izognitve stečaju obeh posojilojemalk posojena sredstva dobile povrnjena, to je v celoti in ob pogojih, ki jih je predstavnikom posojilodajalcev dokazano neresnično prikazoval ter zatrjeval obtoženec, kot je že bilo obrazloženo. Takšna hipotetična izvajanja v pritožbenem postopku ne morejo imeti uspeha.

52. Zagovorniki neuspešno izpodbijajo dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec finančno pomoč odrejal v funkciji direktorja I. (točka IV.D), pri čemer to funkcijo vzporejajo s pozicijo (so)lastnika družbe. Problematizirajo dejansko vprašanje, s katerega od omenjenih položajev je obtoženi predstavnikom posojilodajalcev odrejal dajanje posojil, če sploh, saj naj bi bil prepoznaven izključno v funkciji direktorja F., ne pa kot predstavnik obtožene pravne osebe. Sklicujejo se na del izpovedb nekaterih zaslišanih prič in na vsebino njihove notarsko overjene "izjave", iz česar naj bi bilo razvidno, da družbe I. nihče od vpletenih ni obravnaval kot dela koncernskega sistema, v katerem so potekali finančni tokovi (četudi je nedvomno šlo za krovno obvladujočo družbo celotnega dejanskega koncerna ter čeprav je bila lastniška veriga koncerna znana), obtoženega H. H. pa naj bi mestoma dojemali kvečjemu kot lastnika I., kar pa za izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po 240. člena KZ-1 ne zadošča. Po presoji pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Utemeljitev takšnega zaključka pa je pritožbeno sodišče podalo že v delu odločbe, kjer je presojalo pritožbi zagovornika obtoženega H. H., zaradi česar se na tam navedene razloge, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, v celoti sklicuje. Zagovorniki obtožene pravne osebe v svoji pritožbi ne ponujajo nobenih dejstev, ki ne bi bila ovrednotena že pri odgovarjanju na pritožbi zagovornika obtoženega.

53. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da glede ostalih pritožbenih navedb v vseh pritožbah, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva za presojo te kazenske zadeve, ali pa je nanje že ustrezno in obširno odgovorilo sodišče prve stopnje, tako da dodatni odgovori niso potrebni.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah:

54. Preizkus odločbe o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obtoženega H. H., pokaže, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri odmeri določene zaporne kazni neupravičeno upoštevalo obtoženčevo obsodbo v kazenski zadevi opr. št. X K 59294/2010, v kateri mu je bila izrečena enotna kazen petih let ter desetih mesecev zapora. Obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da sta se tako zadeva, ki je predmet izpodbijane sodbe, kot zadeva, ki se je kasneje vodila pod opr. št. X K 59294/2010, prvotno obravnavali v istem kazenskem postopku, začenši z vložitvijo neposredne obtožnice z dne 19. 7. 2010. Dne 21. 1. 2013 je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje sprejel sklep o izločitvi dela postopka, ki je obravnavan v izpodbijani sodbi, preostali del pa je bil, v kolikor se nanaša na obtoženega H. H., zaključen s sodbo opr. št. X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 49294/2010 z dne 30. 5. 2014, pravnomočno dne 9. 7. 2014. Strinjati se je z zagovornikom, da zgolj formalna ločitev prvotno enotnega postopka (kot je pripomniti) na predlog državnega tožilstva zavoljo "učinkovitejšega zavarovanja odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi", ne more biti v škodo obtoženemu, saj bi bila v nasprotnem primeru, torej ob enotnem obravnavanju obeh kazenskih zadev, kar je načeloma tudi zakonsko pravilo, izrečena le ena sodna odločba in obtoženec ne bi mogel veljati za "predkaznovanega". Zato je sodišče druge stopnje ob pritrditvi pritožbenim navedbam, obtoženemu posledično znižalo določeno kazen, kot izhaja iz izreka te sodbe, navedeno pa se je odrazilo tudi pri ustreznem znižanju enotne zaporne kazni. Ostale okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik pa po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo še nadaljnjega znižanja določene in enotne zaporne kazni. Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje škode, ki naj bi jo s stečajem družb V. in B. utrpel obtoženec, saj se pri tem spregleda škoda, ki je nastala hčerinskim družbam (natančneje njihovim lastnikom) v skupini F., ki v nasprotju s stališčem pritožbe, ni nepovezana s stečajem V. ter B. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da sta obe družbi posojilojemalki (v končni instanci) končali v stečaju zaradi odpoklica bančnih kreditov, pri čemer pritožba spregleda, da je bila omenjena nevarnost obtoženemu znana že daljši čas, kot je bilo obrazloženo, pa je kljub temu naklepno izvršil očitano kaznivo dejanje. Ob upoštevanju kompleksnega dejanskega stanja celotne zadeve pri odmeri kazni nedvomno ni bistveno, če obtoženi H. H. neposredno sebi ni pridobil premoženjske koristi. Zato pritožbeno ponavljanje navedenih okoliščin ne more imeti uspeha niti v delu izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji.

55. Zagovorniki obtožene pravne osebe odločbe o kazenski sankciji posebej ne izpodbijajo, zato je pritožbeno sodišče predmetno odločbo preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravni osebi izreklo denarno kazen na predpisanem zakonskem minimumu, saj je ocenilo, da za izrek strožje kazni ni razlogov, zlasti ob upoštevanju dejstva, da družba I. ni pridobila premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče z utemeljitvijo odmere denarne kazni v tem delu izpodbijane sodbe soglaša. 56. Ob upoštevanju zgoraj obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP delno ugodilo pritožbam obtoženega H. H. in njegovega zagovornika ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede tega obtoženega spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je omenjene pritožbe, v celoti pa pritožbo zagovornikov obtožene pravne osebe I. d. o. o., na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri obravnavi pritožb ni ugotovilo kršitev, na katere mora po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

57. Ker je bilo zaradi spremembe odločbe o kazenski sankciji delno odločeno v korist obtoženega H. H., sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka v tem delu ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

58. Zagovorniki obtožene pravne osebe v pritožbenem postopku niso uspeli, zato je družba I. d. o. o. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati 2.100,00 EUR sodne takse (odmerjena taksa v višini 1.400,00 EUR po tar. št. 7118 Zakona o sodnih taksah, pomnožena s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe po tar. št. 7122 ZST-1). Navedeni znesek je odmerjen ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka, gre za kazensko zadevo izjemne zahtevnosti ter premoženjskih razmer taksne zavezanke (o.p. 7.1./A k tarifni tabeli ZST-1).

Glede oprostilnega dela te odločbe

59. Pritožbeno sodišče pritrjuje zatrjevanjem obrambe, da v opisu kaznivega dejanja obtoženega A. A. niso podani znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja v nadaljevanju, saj je opis kaznivega dejanja nejasen in presplošen in iz njega ni določno in konkretno navedeno, kako je obtoženi A. A. pomagal H. H. pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe položaja in pri katerem konkretnem dejanju ali dejanjih obtoženega H. H., ki predstavljajo izvrševanje kaznivega dejanja zlorabe položaja, je pomagal A. A. 60. Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vsa odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno oziroma kaznivo dejanje konkretizirajo. Kazenskopravni očitek obtoženemu A. A. vsebovan v izreku izpodbijane sodbe je, da je obtoženemu H. H. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, s tem, da je v času med 7. 11. 2008 in 30. 6. 2009 kot direktor gospodarske družbe B. d. d. v ... s sklenitvijo posojilnih pogodb z družbo F. ter družbami iz skupine F., to je družbami Č. d. d., D. d. d. in C. d. d., na podlagi katerih so navedene družbe kot posojilodajalke posodile B. za skupaj 54,3 milijone EUR denarnih sredstev kot tudi z nadaljnjo porabo tako pridobljenih finančnih sredstev, ki vključuje med drugim tudi nakup delnic ... od družbe G., pomagal H. H. pri izvrševanju kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa je opisan še subjektivni odnos obtoženega v smislu njegovega vedenja in zavedanja, da družba B. zaradi svoje prezadolženosti ne bo sposobna poravnati obveznosti po sklenjenih posojilnih pogodbah ter vedenja in zavedanja, da se del tako pridobljenih finančnih sredstev uporablja za nakup delnic ... od družbe G. v višini 20 milijonov EUR, ki so bili financirani v nasprotju s prvim odstavkom 248. člena ZGD-1. 61. Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako pa mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. V predmetnem opisu kaznivega dejanja pa je izvršitveno ravnanje H. H. opisano le s trditvijo, ki je zgolj materialno pravne narave in sicer, da mu je A. A. pomagal pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe položaja, ob tem pa ni opisano pri katerem konkretnem dejanju ali dejanjih obtoženega H. H., ki predstavljajo izvršitev kaznivega dejanja zlorabe, je pomagal A. A. Po stališču pritožbenega sodišča bi moralo biti že v izreku predstavljeno oziroma konkretizirano ravnanje glavnega storilca. Predno je prišlo do modifikacije oziroma spremembe obtožnice je bilo v tem okviru zatrjevano, "da je A. A. s sklenitvijo pogodb in njihovo realizacijo v smeri nadaljnje porabe na njihovi podlagi pridobljenih denarnih sredstev, pomagal H. H. pri uporabi denarnih sredstev družb iz skupine F. d. d. za potrebe nezakonitega financiranja njegovega zasebnega menedžerskega prevzema družbe F. d. d.".

62. Prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi sama pomoč v kazensko pravnem smislu ni konkretizirana, saj sama sklenitev posojilnih pogodb ne pove še ničesar v smeri pomoči h kaznivemu dejanju glavnega storilca, saj v nadaljevanju ni konkretizirana poraba sredstev, pridobljenih po posojilnih pogodbah, ampak je le na splošni ravni navedeno, da nadaljnja poraba posojilnih sredstev pridobljenih po posojilnih pogodbah kaže na pomoč. Takšen opis kaznivega dejanja po presoji pritožbenega sodišča, ki pritrjuje pritožbam, ne zadosti zahtevi po določnosti kaznivega dejanja. A. A. ravnanje je namreč opisano le v odnosu do posojilodajalk, ne pa v odnosu do ravnanja obtoženega H. H. 63. V nadaljevanju opisa v izreku izpodbijane sodbe se sicer navajajo okoliščine, ki da kažejo na direktni naklep obtoženega A. A. Subjektivni odnos do dejanja se praviloma ne vnaša v izrek sodbe, pač pa je to prepuščeno razlogom sodbe, pa tudi navajanje subjektivnega odnosa v zvezi z obtoženim A. A. je konkretiziran le v odnosu do posojilodajalk, ne pa do izvršitvenega ravnanja H. H. Naklep pomagača je namreč dvojen in sicer mora zajeti tako samo ravnanje pomoči, kakor tudi ravnanje glavnega storilca.

64. Pritožbenemu sodišču je sicer jasno, da A. A. ravnanja ni mogoče obravnavati izolirano od celotnega kriminalno pravnega ravnanja, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja, ki se nanaša na obtoženega A. A., glede na že povedano, toliko nejasen, nekonkretiziran in nedoločen ter nedorečen, da teh pomanjkljivosti ni mogoče sanirati oziroma nadomestiti z razlogi sodbe.

65. Glede na vse pojasnjeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama zagovornikov, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženemu očita kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, kaznivo dejanje, zaradi česar je pritožbama ugodilo in obtoženega oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. 66. Ker je sodišče druge stopnje pritožbama zagovornikov obtoženega A. A. ugodilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb, ki so v posledici narave sprejete odločitve postale brezpredmetne.

67. Glede na takšno odločitev je pritožbeno sodišče v nadaljevanju odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu, kakor tudi potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun, oškodovance pa je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.