Jedro

Sprememba obtožnice, temelječa na spremenjenem vrednotenju dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, je dopustna, če je skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno) sodni praksi. Obramba mora izkazati materialnopravno pomembnost predlaganega dokaza.

Možnost posrednega storilstva, je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja.

Vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, se presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval. V dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj ni dopustno.

Pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv.

Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist. Pravica do obrambe ne more biti kršena s spremembo obtožnice, s katero tožilec preoblikuje opis in zmanjša obtožbene očitke.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati 1.500,00 EUR sodne takse, obsojena pravna oseba A. P., d. o. o., pa 2.500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 11. 2014 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu določilo kazen štiri leta in dva meseca zapora in mu, upoštevaje enotno kazen pet let in deset mesecev zapora (izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014, zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ-1), izreklo enotno kazen devet let in devet mesecev zapora, v katero mu je vštelo del že prestane kazni od 16. 10. 2014 dalje. Obtoženega M. R. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojeno pravno osebo, gospodarsko družbo A. P., d. o. o., je spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), in ji izreklo kazen 50.000,00 EUR. A. A., M. R. in pravni osebi je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovane delniške družbe P. L., P. U., D., R. in F. je s premoženjskopravnimi zahtevki zoper M. R. napotilo na pravdo. Obtoženo V. R. je oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja pomoči pri nadaljevanjem kaznivem dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Odločilo je, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki obtožene ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun. Oškodovani delniški družbi P. U. in F. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili obsojeni A. A. in njegov zagovornik, zagovorniki obtoženega M. R. ter zagovorniki obsojene pravne osebe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 12. 2015 ugodilo pritožbama zagovornikov obtoženega R. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tega obtoženca oprostilo obtožbe; odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun, oškodovane delniške družbe P. L., P. U., D., R. in F. pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Pritožbi obsojenega A. A. in pritožbama njegovega zagovornika je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu znižalo določeno kazen na tri leta in deset mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa na devet let in pet mesecev zapora. V preostalem je njune pritožbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo zagovornikov obsojene pravne osebe. V nespremenjenih delih je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojeni pravni osebi pa naložilo 2.100,00 EUR sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojene pravne osebe, obsojeni A. A. in njegov zagovornik, zaradi, kot uvodoma navajajo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Obsojenec in njegov zagovornik predlagata, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred povsem spremenjenim senatom. Predlagata tudi prekinitev izvrševanja pravnomočne sodbe. Zagovorniki obsojene pravne osebe Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da odloči, da pravna oseba ni odgovorna za kaznivo dejanje, podredno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteve niso utemeljene. Sodbi sta zadostno obrazloženi, sprememba obtožnice je bila zakonita, zavrnitev dokaznih predlogov utemeljena. Pravni standard vestnega in poštenega gospodarstvenika je bil ustrezno presojen. Osebe, ki jim je obsojenec odrejal sklepanje posojilnih pogodb, so v izreku opredeljene dovolj določno. V preostalem vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahtev.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, obsojeni pravni osebi ter njunim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. 6. S prvim odstavkom 344. člena ZKP je predpisano, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot obtoženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride, ker sta si dve pravici v nasprotju in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali pa mu otežuje njegov položaj, pomeni zlorabo pravice. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice. Sprememba obtožnice ne sme okrniti obtoženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obtožencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.1 Iz strokovne literature in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki se navezuje na stališča Ustavnega sodišča, izhaja, da lahko tožilec spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice, neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne.2 Tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek - obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi se obtožencu očitalo povsem drugo kaznivo dejanje,3 temveč gre lahko pri spremenjeni obtožnici le za drugačno dejanje.4 Sodišče nima podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi poskušal z zlorabo tega pooblastila spraviti obtoženca v neugodnejši procesni položaj ali mu neupravičeno otežiti obrambo.5

7. Državni tožilec je s spremembo z dne 28. 10. 2014 posegel v več delov obtožnice. Vložnik svoja izvajanja osredotoča na spremembo opisa obsojenčevega namena. V prvotni obtožbi je tožilec obsojencu očital, da je ravnal z namenom, da bi družbi I., d. d., preko nje družbi A. P., d. o. o., ter preko te družbe (ki jo je lastniško obvladoval) sebi pridobil premoženjsko korist ali da bi povzročil premoženjsko škodo; v spremenjeni pa, da je ravnal z namenom, da bi drugemu pridobil premoženjsko korist. Državni tožilec je v delu, na katerega se sklicuje vložnik (izpust namena pridobiti premoženjsko korist sebi in družbi A. P., d. o. o., in namena povzročiti premoženjsko škodo), zmanjšal obtožbene očitke, kar pomeni, da je sklep o okrnitvi pravice do obrambe v obravnavanem primeru izključen. Poleg tega je bil obsojenec seznanjen s spremembo in je imel zadosten čas in možnosti za pripravo dodatnega zagovora. Ker ne gre za spremembo, ki bi mogla okrniti obsojenčevo pravico do obrambe po merilih, opredeljenih v točki 6 obrazložitve te sodbe, Vrhovno sodišče ostalih navedb o kršitvi te pravice ni presojalo.

8. Ugotoviti določeno dejstvo pomeni spoznati ga na pravno določen način ter njegov obstoj tudi logično in izkustveno dokazati. Dejstva se ugotavljajo neposredno (z lastnim opažanjem procesnega organa) in posredno (na podlagi dokazovanja - z neposrednimi dokazi in s posrednimi dokazi, to je indici). Dokaz je vir spoznanja o pravno pomembnem dejstvu. Ocena dokazov pomeni preizkus njihove verodostojnosti in ugotovitev, da določeno pomembno dejstvo obstoji ali ne obstoji.6 Pravna norma (katere značilnost je, da opredeljuje abstraktni dejanski stan), seveda ne more biti vir spoznanja o dejstvih (ki tvorijo konkretni dejanski stan). To ne pomeni, da med abstraktnim in konkretnim dejanskim stanom (pravom in dejstvi) ni nikakršnega medsebojnega vpliva. Argumentacijska teorija opozarja, da zgornje in spodnje premise ni mogoče ostro ločevati, saj so dejanska vprašanja v določenem smislu tudi pravna (razsežnost konkretnega dejanskega stanu ugotavljamo glede na pravno možne abstraktne dejanske stanove), pravna vprašanja pa so tesno povezana z dejanskimi (ker jih dejanska osmišljajo in sodoločajo, kakšen naj bo njihov pravni pomen).7

9. Povedano drugače: pravilna uporaba materialnega prava (zgornje premise pravnega silogizma) je vselej pogojena z ugotavljanjem in presojo pravno relevantnih dejstev (spodnja premisa pravnega silogizma). In obratno; abstraktni dejanski stan usmerja in hkrati zamejuje raziskovanje in ugotavljanje pravno relevantnih dejstev konkretnega historičnega dogodka. Ostro ločevanje med zgornjo in spodnjo premiso pravnega silogizma in "potovanje pogleda sem in tja" je torej uporabno kot teoretični koncept,8 v praksi pa sta obe premisi med seboj tesno povezani in soodvisni ena od druge. V konkretni zadevi je tožilec očitno spoznal, da je sprememba obtožnice nujna. Pri tem se je oprl na argumentacijo pritožbenega sodišča glede vprašanja prejema (pridobitve) premoženjske koristi z vidika družbenikov finančnega holdinga, v zadevi, ki je bila po tožilčevi oceni v bistvenem primerljiva z obravnavano. Drugačen tožilčev pogled na dejansko stanje povsem očitno izhaja iz okoliščine, da je spremenil obtožnico. Šlo je torej za položaj spremenjenega vrednotenja dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, kar je glede na stališča argumentacijske teorije povsem običajno in sprejemljivo. Izostanek tožilčeve utemeljitve spremembe obtožnega akta sam po sebi tudi ni odločilen za presojo dopustnosti spremembe obtožnice.9 Enako velja v primeru, ko ta ni najbolj ustrezna. Bistveno je, da je sprememba skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno)sodni praksi. V obravnavanem primeru je bilo temu zadoščeno, pri čemer po posegu ni šlo za drugo, temveč za drugačno dejanje, sprememba pa, kot že pojasnjeno, obsojencu ni bila v škodo. Zatrjevana kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP zato ni podana. Glede vložnikovih načelnih (sistemskih) pomislekov o primernosti zakonskega pooblastila za spreminjanje obtožnice na glavni obravnavi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da takšno pooblastilo po oceni Ustavnega sodišča ni v neskladju z Ustavo,10 do kršitev človekovih pravic v zvezi s tem institutom pa v konkretni zadevi tudi ni prišlo. Nenazadnje je tudi vložnik v uvodnem utemeljevanju zatrjevane kršitve v zahtevi navedel, da je obramba tožilstvo že na prvi obravnavi pozvala, naj še pred podajo zagovorov obtožencev in izvedbo dokaznega postopka spremeni obtožnico, s čimer je tudi sama, v nasprotju s poznejšimi navedbami, implicitno nakazala, da je sprememba obtožnice dopustna.

10. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih - če so dopustne in za odločitev pomembne - v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vložnika pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo.11

11. Vložnik zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do "obširnih" pritožbenih navedb glede nedopustnosti spremembe obtožnice z dne 28. 10. 2014. Iz sodbe sodišča druge stopnje (točke 7 - 10 obrazložitve) izhaja prav presoja navedb o nedopustnosti spremembe obtožnice z dne 28. 10. 2014. V takem položaju bi moral vložnik določno navesti, katerih pritožbenih navedb sodišče ni presodilo. Tega ni storil, zato so očitki o zatrjevani kršitvi presplošni, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presodilo. Le dejstvo, da se je višje sodišče mestoma sklicevalo na razloge v sodbi sodišča prve stopnje, ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih zakonskih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, prvi odstavek 395. člena ZKP) in ustavnih kršitev (23., 25. in 29. člen Ustave).

12. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.12 Obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva, in 3) če z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno pomembnega dejstva in da bo dokaz v korist obtoženca.13 Šteje se, da je vsak dokazni predlog v korist obtoženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.14

13. Vložnik neutemeljeno navaja, da zavrnitev predlogov za zaslišanje A. R., nekdanjega predsednika uprave H. B., d. d., in M. K., nekdanjega predsednika uprave N., d. d., pomeni kršitev pravic obrambe. Dejstva, ki sta jih želela zagovornika obsojenca in obsojene pravne osebe dokazati (nenasprotovanje oziroma zagotovila kreditodajalcev o "podaljšanju posojil" še v maju 2009, kar naj bi pomenilo, da je obsojenec tak razplet upravičeno pričakoval, to pa naj bi izključilo njegov naklep), namreč ne bi mogla vplivati na sklep o insolventnosti družbe I., d. d., in o obsojenčevi seznanjenosti s to okoliščino. Morebitno podaljšanje zapadlosti glavnice namreč nima vpliva na obseg pogodbenih obveznosti kreditojemalca, posledično pa tudi ne na stopnjo njegove prezadolženosti (ki je opredeljena s presežkom pogodbenih obveznosti nad sredstvi). Z drugimi besedami, delniška družba I. bi imela tudi ob morebitnem podaljšanju zapadlosti glavnic iz kreditnih pogodb nespremenjen obseg svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar bi bila stopnja njene prezadolženosti (ob nespremenjenem obsegu sredstev) enaka. Prav odrejanje sklepanja posojilnih pogodb kljub zavedanju, da zaradi prezadolženosti dejanski posojilojemalec (I., d. d.) ne bo sposoben vrnitve izposojenih sredstev, je ključen očitek obsojencu, na katerega morebitno utemeljeno pričakovanje podaljšanja zapadlosti kreditnih glavnic ne bi moglo vplivati in ga ne razbremeniti. Vrh tega je iz spisovnega gradiva razvidno, da 30-milijonska kreditna pogodba z dne 16. 6. 2008 (priloga C2320), na katero se je v utemeljitvi dokaznega predloga sklicevala obramba, sploh ni bila sklenjena z ljubljansko družbo H. B., d. d., temveč s celovško družbo H. B. International, AG. Glavni kreditodajalec je bila družba N., d. d., ki je že v letu 2008 opozarjala, da zapadlosti glavnice ne bo podaljšala, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Zagovornik obsojenca se je pri utemeljevanju predloga za zaslišanje M. K. skliceval na izpovedbo D. K., tedanjega finančnega direktorja družbe F., d. d., ki je sicer res izpovedal, da je bil marca 2009 z M. M. in M. R. na sestanku s predstavniki družbe N., d. d., kjer so pregledovali zadolženost skupine P. L., d. d., in družbe I., d. d., do te banke; da je bil namen teh sestankov zagotovitev reprogramiranja kreditov na daljši rok; in (na vprašanje zagovornika) da banke niso imele pomislekov glede reprograma. Vendar je K. tudi jasno povedal, da posebnih sklepov ali izplena ni bilo.15 Drži, da je priča M. M., tedanja prokuristka družbe R., d. d., in izvršna direktorica družbe D., d. d., izpovedala, da na sestanku maja 2009 s predstavniki družbe H. B., d. d., nobena banka ni izrazila nasprotovanja podaljšanju kreditnih glavnic, je pa tudi poudarila, da je šlo za sestanke načelne in ne operativne narave.16 Nenasprotovanje in odsotnost pomislekov glede podaljšanja zapadlosti glavnic, o čemer sta izpovedali priči, pa seveda nista istovetna z zagotovili o tem podaljšanju. Tudi druge okoliščine (padanje tržne vrednosti delnic PILR in MELR in posledična zmanjšana kreditna sposobnost družbe I., d. d.; zahtevana dodatna zavarovanja terjatev kreditodajalcev; visoka stopnja obremenjenosti sredstev z zastavno pravico; visoki mesečni obrestni izdatki v višini dveh milijonov EUR), ugotovljene po nižjih sodiščih, ne dajejo opore za sklep o zagotovilih o podaljšanju zapadlosti kreditnih glavnic ali o utemeljenem pričakovanju takih zagotovil. Sodišče sme zavrniti izvedbo relevantnega dokaza, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, po prepričanju sodišča že ugotovljeno z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče v takem primeru oceni spoznavno vrednost dotlej izvedenih dokazov, odločitev o izvedbi predlaganega dokaza pa je odvisna od dokazne ocene teh, že izvedenih dokazov, ki dokazujejo ali izključujejo obstoj istega dejstva kot predlagani dokaz, četudi sodi dokazna ocena šele na konec sojenja, ko so izvedeni vsi dokazi.17 Poleg tega, da obrambi ni uspelo izkazati pravne pomembnosti predlaganih dokazov, po oceni Vrhovnega sodišča povzeto dokazno gradivo in ugotovljena dejstva možnost obstoja zatrjevanih dejstev izključujejo.

14. Vložnik neutemeljeno graja zavrnitev predloga za zaslišanje D. M. Kot navaja, je obramba njegovo zaslišanje predlagala, da bi izpovedal o neverodostojnosti obremenilnih izjav poslovodij družb posojilodajalk glede obsojenčevih navodil za sklepanje inkriminiranih posojilnih pogodb (izpovedal naj bi, da ni res, da so vse delali po navodilih obsojenca). Taka izpovedba bi bila za poslovodje družb posojilodajalk nedvomno obremenilna, vendar vložnik ne pojasni, v čem bi razbremenila obsojenca. Prvo namreč ne implicira slednjega. To pomeni, da ni izkazal materialnopravne pomembnosti predlaganega dokaza. V zvezi z izpovedovanjem o okoliščinah sklepanja posojilnih pogodb je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da pri sklepanju teh poslov M. ni bil prisoten. Zatrjevano dejstvo, da se je obsojenec posvetoval s pravnimi in finančnimi strokovnjaki, pa sta nižji sodišči tudi brez izvedbe tega dokaza sprejeli v dejstveni sklop pravnomočne sodbe.

15. Vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec zlorabil položaj direktorja družbe A. P., d. o. o., med drugim z navedbo, da sta nižji sodišči "posredno" ugotovili, da obsojenec v tem svojsvu ni dajal navodil ali se predstavljal v tej vlogi. Vložnik na tej podlagi uveljavlja, da so 1) sodbeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, 2) da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), in 3) da odločitvi nižjih sodišč nista zadostno obrazloženi. Navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da: - obsojenec (finančnim) direktorjem odvisnih družb pri odrejanju sklepanja posojilnih pogodb ni pojasnjeval, s katerega položaja to počne, - (finančni) direktorji odvisnih družb niso imeli enotne predstave o obsojenčevi vlogi, večinoma so ga dojemali kot direktorja družbe P. L., d. d., so pa poznali lastniško strukturo koncerna od družbe A. P., d. o. o., navzdol, - ne glede na predstave direktorjev odvisnih družb sta obsojencu vlogi direktorjev družb P. L., d. d., in A. P., d. o. o., omogočili odrejanje sklepanja inkriminiranih posojilnih pogodb, - čeprav se obsojenec ni predstavljal kot direktor družbe A. P., d. o. o., ni dvoma, da je vodil večstopenjski dejanski koncern z družbo A. P., d. o. o., kot kot krovno obvladujočo družbo, - je bil bistven položaj direktorja družbe A. P., d. o. o., saj je lahko "prejem" posojil v družbah I., d. d., in C., d. d., (ki sta bili v koncernu hierarhično umeščeni nad družbo P. L., d. d., in pod družbo A. P., d. o. o.) zaradi koncernske strukture obsojenec odredil le v svojstu direktorja družbe A. P., d. d., ne pa v svojstvu direktorja družbe P. L., d. d. Povzeti razlogi so razumni in zadostni, deloma temeljijo neposredno na izvedenih dokazih, deloma na sklepanju z znanih na neznana dejstva (indična metoda). Pritožbeno sodišče se je s tem dejstvenim sklopom strinjalo in mu pristavilo ugotovitev, da so predstavniki družb posojilodajalk poznali obsojenčev poslovodni položaj v družbi A. P., d. o. o., ki jo je pojasnilo na strani 43 svoje sodbe (sklicevanje na izpovedbo M. M., da se ji je obsojenec večkrat predstavil tudi kot direktor družbe A. P., d. o. o.). Neutemeljena je tudi vložnikova navedba, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o tem, da so bili direktorji odvisnih družb zavedeni: ti razlogi so predvsem na straneh 137 - 138 sodbe sodišča prve stopnje in na straneh 16, 31 ter 49 - 50 sodbe sodišča druge stopnje.

16. Vložnik neutemeljeno navaja, da obsojenec ni storilec kaznivega dejanja, temveč napeljevalec ali morda posredni storilec. Obsojenec je namreč s svojim lastnim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja - odredil sklenitev posojilnih pogodb na način, opisan v krivdoreku. Gre torej za položaj iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 (storilec kaznivega dejanja je vsak, ki ga stori osebno). Kot izhaja iz strokovne literature, to pomeni tako imenovano neposredno storilstvo, ki temelji na izpolnitvi celotnega zakonskega opisa kaznivega dejanja z lastno telesno dejavnostjo.18 Možnost posrednega storilstva (gre seveda za obliko storilstva in ne udeležbe), je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja, bistvo posrednega storilstva pa je v tem, da posredni storilec sam ne izpolni znakov kaznivega dejanja, temveč obvladuje kaznivo dejanje prek oblasti nad voljo neposredno delujočega.19 Iz konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja torej izhaja, kot sta pravilno ocenili nižji sodišči, neposredno storilstvo, ne pa kakšna druga vrsta storilstva ali celo udeležbe, kot zmotno meni vložnik.

17. Na vprašanje, s kakšno skrbnostjo bi moral ravnati obsojenec in na kakšen način bi moral (smel) upoštevati tudi koristi celotnega koncerna in ne le njegovih posameznih delov, je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je na strani 19 svoje sodbe pojasnilo, da v dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj preprosto ni dopustno. Vrhovno sodišče pripominja, da je v strokovni literaturi poudarjena dolžnost poslovodstva obvladujoče družbe, da varuje interese odvisne družbe, upoštevajoč interese njenih družbenikov; da je v tej literaturi zavzeto stališče, da zakon posebnih interesov koncerna ne priznava;20 in da so jasne napotke, kako ravnati v položaju, v katerem se je bila znašla družba I., d. d., vsebovali insolvenčni predpisi.

18. Vložnikova teza, da gospodarska družba nima svojih interesov, temveč so njeni interesi istovetni z interesi njenih družbenikov, je v očitnem nasprotju s stališčem v strokovni literaturi, da so interesi družbe kot celote ločeni od individualnih interesov družbenikov.21 V okviru teorije o nasprotnih interesih v družbi so vrh tega prepoznani in ovrednoteni tudi interesi podjetja kot skupka premoženja in ljudi, organiziranih in namenjenih opravljanju gospodarske dejavnosti (katerega nosilec in njegova pravna oblika je gospodarska družba).22 Vložnik navaja, da kaznivo dejanje zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti varuje le interese družbenikov, ne pa ostalih udeležencev in širšega, družbeno-ekonomskega sistema. Vendar očitno spregleda pojasnila pritožbenega sodišča (strani 18 in 34 sodbe), da se obsojencu očita prav škodovanje interesom družbenikov odvisnih družb. Družbe v posredni večinski lasti gospodarske družbe A. P., d. o. o., ki jo je lastniško in poslovodno obvladoval obsojenec, še zdaleč niso bile edine družbenice družb posojilodajalk, zato vložnik zaman poudarja, da je obsojenec z ženo v celoti lastniško obvladoval družbo A. P., d. o. o. Obsojencu se očita škodovanje interesom družbenikov družb posojilodajalk (z odrejanjem posojil, za katera je vedel, da jih ne bo mogoče vrniti), kar ustreza eni od v sodni praksi sprejetih opredelitev znaka izraba (zloraba) položaja. S poudarjanjem, da je bistvo kaznivega dejanja zlorabe položaja po 240. členu KZ-1 nezvestoba poslovodstva do družbenikov in družbe, vložnik pritrjuje pravnim stališčem v izpodbijani pravnomočni sodbi. Povsem zgrešena je navedba, da gospodarska družba nima svojih pravic - iz, denimo, ustavnosodne presoje namreč izhaja prav nasprotno stališče, katerega bistvo je, da je tudi pravna oseba, vključno z gospodarsko družbo, lahko nosilec nekaterih človekovih pravic in svoboščin.23

19. Vložnik navaja, da je določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 del kazenskopravnega očitka, naslovljenega na obsojenca. Sodišče prve stopnje se je pri opredeljevanju pojma "zloraba položaja" res oprlo tudi na to določbo in pojasnilo, da njena kršitev pomeni izrabo položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo in pristavilo, da enačaja med odškodninsko in kazensko odgovornostjo ni, ker inkriminacija po prvem odstavku 240. členu KZ-1 vsebuje dodatne, zlasti subjektivne prvine, ki dispozicijo inkriminacije razlikujejo od dejanskega stanu civilnega delikta. Sodišči sta se oprli tudi na judikaturo Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, 1) da je izraba položaja vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, do katerega je storilec na podlagi njenih notranjih pooblastil (pogodba, statut, navodila članov družbe itd.) sicer upravičen, vendar pa pri tem namesto interesov gospodarske družbe zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb; v tem se tudi kaže nezvestoba do družbe oziroma njenih družbenikov, 2) da položaja v navedenem smislu ne izrablja samo tisti, ki prekorači svoja pooblastila, pač pa tudi tisti, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD, ter 3) da je že po naravi stvari posledica tovrstnih zlorab položaja (in drugih načinov izvršitve kaznivega dejanja) nastanek oziroma možnost nastanka premoženjske škode za gospodarsko družbo oziroma njene družbenike, delničarje, zaposlene, upnike itd.24

20. Obsojenec je bil torej v obravnavani zadevi kot poslovodja krovne koncernske družbe (A. P., d. o. o.) in kot poslovodja nižje koncernske družbe (P. L., d. d.) tako na čelu koncerna (prek krovne družbe A. P., d. o. o.) kot tudi "koncerna" znotraj koncerna, nekakšnega podkoncerna (prek nižje družbe P. L., d. d.). Članice "podkoncerna" so bile družbe posojilodajalke, ki so po navodilih obsojenca finančno pomagale "vmesni" družbi I., d. d. (ta družba je bila del koncerna, umeščena nad "podkoncern" in družbo na čelu tega "podkoncerna" in hkrati pod krovno koncernsko družbo). Iz ureditve v ZGD-1 po tolmačenju nižjih sodišč izhaja, da bi moral obsojenec uresničevati ne le interese krovne (A. P., d. o. o.) in nižje družbe (P. L., d. d.), ki ju je neposredno vodil, temveč tudi interese družb (in družbenikov) posojilodajalk (članic "podkoncerna"), ki jim je dajal navodila za poslovanje. Takšno opiranje na predpise korporacijskega prava je po oceni Vrhovnega sodišča povsem pravilno. Pri zakonskem znaku zloraba položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 gre namreč za tako imenovano tiho blanketno napotitev. Njeno bistvo je smiselno (vsebinsko, implicitno, ne-izrecno) sklicevanje na pojme, ki so podrobneje urejeni z drugimi predpisi in imajo praviloma v celotnem pravnem sistemu enak pomen, če njegovega pomena za kazensko pravo ne določa posebna razlagalna norma.25 Stališče, da je upoštevanje predpisov s širšega področja gospodarskega prava nujno za razlago večine gospodarskih kaznivih dejanj (blanketne norme), je sprejeto tudi v strokovni literaturi26 in ustavnosodni presoji - po oceni Ustavnega sodišča se vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval.27 Upoštevaje razloge v tej in predhodni točki sta torej nižji sodišči utemeljeno ocenili, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika v položaju vodenja dejanskega koncerna vključuje tudi zahtevo po varstvu interesov odvisnih družb in njihovih družbenikov.

21. Glede očitka o neskladnosti med željo po obstanku koncerna in škodovanju dela koncerna se je sprejemljivo izreklo že pritožbeno sodišče - prikrajšanje odvisnih družb še ne pomeni, da si je obsojenec prizadeval za njihov propad, saj so bile družbe posojilodajalke tedaj v dobrem finančnem stanju (stran 20 sodbe). Ne drži očitek, da je sodišče druge stopnje zašlo v nasprotje s seboj, ko je najprej ugotovilo, da je družba A. interes za nakup delnic družbe M., d. d., izrazila na "zasebnih", neformalnih srečanjih, nato pa ocenilo, da resnega namena za prodajo ni bilo. Razkorak med zatrjevanimi (fingiranimi) in dejanskimi nameni namreč ni neobičajen, stališče pritožbenega sodišča pa posledično ni nerazumno. Ne drži niti očitek, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb glede pozivov bank k dezinvestiranju v letu 2008 in podaljševanj in celo odobravanj novih kreditov v letih 2008 in 2009 (stran 29 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik svojo grajo o protispisnosti in neskladju med razlogi sodbe sodišča druge stopnje opira na zgrešeno razumevanje teh razlogov. Sodišče druge stopnje namreč na strani 30 svoje sodbe ni zapisalo, da družbi I., d. d., in C., d. d., nista imeli nobenih prostih sredstev za zavarovanje terjatev iz posojilnih pogodb, temveč je zapisalo, da so bili pomisleki družb posojilodajalk glede pomanjkanja zavarovanj, o katerih so izpovedale priče, zavrnjeni s pojasnilom, da družbi nimata prostih sredstev za zavarovanje, saj sta imeli, kot je bilo ugotovljeno, malodane vse delnice zastavljene za zavarovanje kreditov, zaradi česar so družbe posojilodajalke ostale brez zadostnih zavarovanj. Na tej podlagi je sklenilo, da je zmotna pritožbena trditev, da je družba I., d. d., še imela prosto premoženje, ki bi omogočilo zadostno zavarovanje, če bi ga družbe posojilodajalke zahtevale. Ker ti razlogi pomenijo oceno o nezadostnosti preostalih sredstev za namen zavarovanja, ne pa o njihovem popolnem izostanku, niso v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča, da je imela družba I., d. d., zastavljeno več kot polovico delnic MELR (torej z ugotovitvijo, da je imela nekaj prostih sredstev), zato očitani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

22. Do navedb glede pravne opredelitve (zakaj ne gre za poslovno goljufijo) se je zadostno opredelilo že pritožbeno sodišče (stran 32 sodbe). Enako velja za navedbe o višini protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (točka 27 sodbe) in o tako imenovanem pravilu podjetniške presoje (točka 41 sodbe). Glede ne-odvzema te premoženjske koristi Vrhovno sodišče pripominja, da sam izostanek odvzema še ne pomeni, da koristi ni bilo, glede pravila podjetniške presoje pa, da so merila, na katera se sklicuje pritožbeno sodišče, sprejeta tudi v praksi gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča, ki kljub izostanku zakonske vpeljave pravila podjetniške presoje dopušča uporabo te pravne ustanove (sodba in sklep III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015). Nižji sodišči sta razumno in zadostno pojasnili oceno izpovedb prič Nine Plavšak in Dušana Jovanoviča, zato zatrjevana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

23. Z navedbami, da obsojenec ni ravnal v svojstvu direktorja družbe A. P., d. o. o.; da je verjel, da bodo posojila vrnjena; da si je resno prizadeval za prodajo delnic družbe M., d. d.; da prodaja teh delnic ni bila izvršena iz drugih razlogov in ne zaradi pomanjkanja resnega namena družbe I., d. d.; da obsojenec ni lažnivo zatrjeval, da bodo delnice družbe M., d. d., prodane; da je bila družba I., d. d., sposobna vrniti prejeta posojila in da 31. 12. 2008 ni bila insolventna; da obsojenec (v začetku novembra 2008) ni vedel, da banke ne bodo podaljševale kreditov in da delnice družbe M., d. d., ne bodo prodane; da obsojenec ni ravnal z (direktnim, obarvanim) naklepom; da ni mogel in tudi ni nikogar zavajal in ukazoval; da so bila posojila zakonita; da je obsojenec ravnal kvečjemu z goljufivim namenom; da obsojenec ni ravnal z goljufivim naklepom; da se kreditna sredstva niso porabljala za financiranje nakupa delnice družbe P. L., d. d.; da pravni strokovnjaki niso bili zavedeni; da je bila premoženjska korist ugotovljena zmotno; in podobnim vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

24. Navedb o časovni veljavnosti kazenskega zakona; pomanjkljivi obrazložitvi obsojenčevega namena pridobiti premoženjsko korist; kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe (stran 34 zahteve za varstvo zakonitosti); nedoločnem opisu konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja; in neprimernosti sklicevanja sodišča prve stopnje na odločbo Vrhovnega sodišča, ne obsojenec ne zagovornik nista uveljavljala v pritožbi, zato so zaradi materialne neizčrpanosti nedovoljene (peti odstavek 420. člena ZKP). Iz enakega razloga so nedovoljene tudi navedbe vložnika glede pravila podjetniške presoje, kolikor presegajo pritožbene navedbe obsojenca, in posplošene navedbe o kršitvi načela zakonitosti, s katerimi vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje (stran 37 zahteve za varstvo zakonitosti).

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. 25. Vložnik navaja, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj se je oprlo na mnenje sodnega izvedenca in zakaj ni sprejelo mnenj revizorja D. H. ter pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij D. M. Pri tem izhaja z napačne predpostavke, da mora sodišče druge stopnje pravno pomembna dejstva, na katera se sklicuje (kadar v dejansko stanje ne posega), obrazložiti na enak način kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje namreč odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 395. člena ZKP).28 Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do izpovedbe pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, na kar opozarja vložnik, vendar Vrhovno sodišče sprejema stališče pritožbenega senata, da je presoja njegove izpovedbe implicitno zajeta v presoji mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo (glede na to, da si njuni stališči glede istega vprašanja nasprotujeta), ki je razgrnjena predvsem na straneh 110 - 112 sodbe sodišča prve stopnje. Očitno je, da je sodišče stališče pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij zavrnilo, ker je ocenilo, da so razlogi, ki utemeljujejo nasprotno stališče, prepričljivi. Smiselno enako velja za posplošene navedbe glede ne-opredelitve do mnenja revizorja in za navedbe glede pomanjkljive obrazložitve vpliva obremenjenosti delnic z zastavno pravico na njihovo ceno. Z izpodbijanjem stališča sodišča druge stopnje, da je pri vrednotenju delnic odločilno, ali so obremenjene z zastavno pravico, obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prvega odstavka 395. člena ZKP, 23. ter 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah zato niso podane.

26. Vložnik neutemeljeno navaja, da je pritožbeno sodišče prekršilo določbo 387. člena ZKP (privilegij pridruženja), ker ni presodilo pritožbenih navedb obtoženega R. glede insolventnosti družbe I., d. d., in fiktivnosti prevzema dolga, ki naj bi bile v korist obsojencu. Navedba je presplošna, da bi jo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, saj vložnik ni zadostno opredelil vsebine pritožbe, na katero opozarja, in pojasnil njenega pomena za odločitev v svoji zadevi. Sklicevanje na "dodatne vidike[,] zakaj I. [, d. d.,] ni bil insolventen in [...] zakaj ne bi bil, tudi [...] če do vrednotenja delnic po nabavni ceni ne bi prišlo", ne zadošča. Poleg tega je zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.29 Vložnik vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodbe ni utemeljil (niti je ni zatrjeval), zato Vrhovno sodišče tudi iz tega razloga ni moglo presoditi, ali je podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Enako (glede splošnosti in vzročne zveze) velja za zatrjevano kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj bi pritožbeno sodišče ne presodilo navedbe, da je I., d. d., vsak poslovni dogodek objavil na "seonetu" (spletna stran http://...i).

27. Vložnik neutemeljeno navaja, da v zvezi z vprašanjem zavajanja predstavnikov odvisnih družb pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb obsojenca in njegovega zagovornika glede izpovedb D. K. (finančna poročila je pripravljal za celo skupino), A. K. (poslovno-finančni podatki so bili dostopni direktorjem), D. Z. (vedeli so, da poteka proces prodaje delnic družbe M., d. d., zato bo dovolj premoženja za izpolnitev obveznosti) in O. S. (finančne podatke so zbirale družbe same). Pritožbeno sodišče je utemeljitev presoje teh navedb zapisalo na straneh 30 in 31 sodbe. Pri tem resda ni povzelo vsake pritožbene navedbe posebej in se nato do njih opredelilo, temveč je s povzemanjem upoštevnih delov izpovedb teh in drugih prič, torej z uporabo tudi sintezne dokazne ocene (presoja vsakega dokaza v zvezi z drugimi dokazi) ugotovilo neutemeljenost pritožbenih navedb, ki slonijo le na analitični dokazni oceni (presoja vsakega dokaza posebej). Vložnikov pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv (prvi odstavek 355. člena ZKP), zato ga je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo.

28. Vložnik pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da je netočno povzelo pravno mnenje Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje - IECG Maribor, zasebni zavod za podjetniško in poslovno svetovanje, iz junija 2012 (priloga B776). Ocena, da je premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, lahko nastala na strani družb I., d. d., in C., d. d., je namreč zapisana na strani 14 pravnega mnenja.

29. Pojasnila nižjih sodišč o premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, so razumna in zadostna. Jasno je, da (kot smiselno navaja vložnik) sama neizpolnitev obveznosti vrniti izposojena denarna sredstva nima vpliva na obstoj te obveznosti in njej ustrezne terjatve. Pravilno je tudi stališče v pravnem mnenju, na katerega se sklicuje vložnik, da "najem kredita" pod normalnimi pogoji ne pomeni povečanja premoženja posojilojemalca, ker je pač zavezan ta sredstva vrniti (običajno celo z obrestmi). Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), kar pomeni, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Če dolžnik obveznosti ne izpolni ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Neposreden učinek veljavne sklenitve pogodbe je torej nastanek pravice pogodbene stranke od druge stranke zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zavezala opraviti s sklenitvijo pogodbe, in tej pravici nasprotna obveznost druge pogodbene stranke, da opravi to izpolnitveno ravnanje. Obligacijska pravica zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti se imenuje izpolnitveni zahtevek30 oziroma terjatev.31 Dospelost (zapadlost) obveznosti je čas, ko mora dolžnik obveznost izpolniti, upnik pa je upravičen zahtevati njeno izpolnitev.32 Terjatev je vsekakor premoženjska pravica, prav tako kot denarna sredstva, a se posamezne oblike premoženjskih pravic medsebojno razlikujejo predvsem po likvidnosti, zato gotovina in terjatev, čeprav se glasita na isti znesek, za imetnika običajno nista enako ugodna. Vendar za presojo premoženjske koristi ni bistven upnikov, temveč dolžnikov vidik. Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist. Dejstva, da posojilojemalec razpolaga z nečim, kar mu ne pripada, seveda ne spremeni okoliščina, da je posojilodajalec to, s čimer razpolaga, pa mu ne pripada, dolžan vrniti. Okoriščen je prav zato, ker tistega, kar je dolžan vrniti, ne vrne. Stališče vložnika, da "če bi obe družbi res pridobili [premoženjsko korist], bi jo lahko knjižili v svoje premoženje in [...] že zaradi tega zato ne bi pristal[i] v stečaju," je zgrešeno, saj se vsako prejeto sredstvo knjiži, posebne kategorije za protipravno premoženjsko korist pa Slovenski računovodski standardi in ZGD-1 (zaenkrat) ne predpisujejo.

30. Vložnik pri graji sodbe pritožbenega sodišča izhaja z napačnega stališča, da je to sodišče v premoženjsko korist štelo le posojila z denarnim tokom. Pritožbeno sodišče je namreč na več mestih pojasnilo, da gre za premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem tako pri posojilnih pogodbah z denarnim tokom kot pri pri posojilnih pogodbah s prevzemi dolga (strani 32 in 40 sodbe).

31. Vložnik pritožbenemu sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je prevzem dolga fiktiven posel. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je družba I., d. d., s prevzemom dolga družbe F., d. d., tej družbi poravnala del kupnine (20 milijonov EUR) za delnice družbe . L., d. d. (...), in da je posel, ki ga je odredil obsojenec, prepovedan fiktiven pravni posel (prepovedana finančna asistenca po 248. in 247. členu ZGD-1), saj sta odvisni družbi (P. U., d. d., in R., d. d.) s posojiloma družbi I., d. d., pomagali pri financiranju nakupa delnic obvladujoče družbe (P. L., d. d.). Iz razlogov izhaja, da je izraz fiktivnost vezan na tako imenovano marginalno rubriko 248. člena ZGD-1 ("fiktivni posli"). Pojasnilo, zakaj je pritožbeno sodišče dejstvo, da sta odvisni družbi (R., d. d., in P. U., d. d.) obvladujoči družbi (I., d. d.) posodili denarna sredstva in ji s tem pomagali pri financiranju nakupa delnic vmesne družbe P. L., d. d., uvrstilo pod zakonski dejanski stan po 248. členu ZGD-1, torej ni izostalo, zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vložnikovo vnovično posplošeno sklicevanje na pritožbene navedbe nekdanjega soobtoženca in na ustanovo privilegija pridruženja iz 387. člena ZKP je neupoštevno iz že pojasnjenih razlogov.

32. Vložnik navaja, da je ugotovitev sodišč o tem, da je direktorjem odvisnih družb prikrival slabo finančno stanje družbe I., d. d., v neobrazloženem nasprotju z izpovedbami teh direktorjev, da so bili seznanjeni z besedilom osnutka krovnih pogodb, v katerem je opozorilo o grozeči insolventnosti družbe I., d. d; da je dokazni postopek pokazal, da ni odrejal posojil; in da kaznivega dejanja ni mogel izvršiti sam. S tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navedba, da je pritožbeno sodišče posplošeno zavračalo pritožbene argumente, je presplošna, da bi jo Vrhovno sodišče lahko presodilo.

33. Navedb o nedoločnem opisu konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ne obsojenec ne zagovornik nista uveljavljala v pritožbi, zato so zaradi materialne neizčrpanosti nedovoljene (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov pravne osebe

34. Vložniki opozarjajo na razhajanje med točkama I. 1 in I. 3 krivdoreka. Pravilno navajajo, da je v prvi točki opisano, da je obsojenec kaznivo dejanje izvršil v svojstvu direktorja družbe A. P., d. o. o., in direktorja družbe P. L., d. d., v slednji točki pa je opisano, da je dejanje lahko storil "zgolj in samo" s položaja direktorja družbe A. P., d. d. (pravilno: d. o. o.). Vložniki utemeljeno navajajo, da je treba (tudi) konkretne in posamične pravne akte, kar sodba nedvomno je, razlagati prvenstveno jezikovno. Kot izhaja iz strokovne literature, je jezikovna razlaga prva razlagalna stopnja, ki določa možen besedni pomen predmeta razlage, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Vendar pa je dolžnost razlagalca, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami razlage, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Te metode so zlasti logična, sistematična, zgodovinska in teleološka.33 Pritožbeno sodišče je pojasnilo, 1) da je treba izrek presojati v povezavi z razlogi: na strani 147 sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je obsojenec dejanje storil v obeh svojstvih, da pa je bil "neobhoden" prav položaj direktorja krovne koncernske družbe - A. P., d. o. o., ker mu je le ta položaj omogočal, da je dosegel, da je družba I., d. d., sprejela finančno pomoč posojilodajalk, 2) da je smiselno, da izrek v delu, ki se nanaša na obsojeno pravno osebo, poudarja obsojenčev položaj v tej pravni osebi, in 3) da tak opis ne izključuje očitka o njegovi zlorabi položaja direktorja družbe P. L., d. d. To pomeni, da je sodišče druge stopnje jezikovno razlago dopolnilo z drugimi razlagalnimi metodami in prišlo do drugačnega rezultata, kot ga indicira jezikovna razlaga. Vložniki bi morali argumentirano pojasniti, zakaj tak razlagalni rezultat ni ustrezen. Le s sklicevanjem na jezikovno razlago v tem položaju ne morejo izpodnesti stališč pritožbenega sodišča, temelječih na kompleksnejšem razlagalnem pristopu.

35. S prvim odstavkom 344. člena ZKP je med drugim predpisano, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko sanje, sme ustno spremeniti obtožnico, in da se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Kot pojasnjeno v točki 6 obrazložitve te sodbe, lahko tožilec spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, saj je bistvena tožilčeva subjektivna ocena na glavni obravnavi izvedenih dokazov. Tožilec je obtožbeni opis, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v imenu in v korist pravne osebe, ki odtlej razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo, nadomestil z opisom, da kaznivo dejanje obsojenca pomeni izvršitev njegovih protipravnih nalogov oziroma odredb s položaja direktorja te pravne osebe. Ta sprememba po presoji Vrhovnega sodišča pomeni zmanjšanje obtožbenih očitkov. Opis, da obsojenčevo dejanje pomeni izvršitev njegovih protipravnih nalogov oziroma odredb s položaja direktorja obsojene pravne osebe, je namreč implicitno vsebovan že v dispozitivu izvorne obtožnice v delu, ki se nanaša na obsojenca. V njem je namreč opisano, da je dejanje izvršil s položaja (med drugim) direktorja družbe A. P., d. o. o. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 14977/2012-96 z dne 19. 2. 2015 sprejelo stališče, da se izrek sodbe glede odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje lahko sklicuje na del izreka, v katerem je opisano ravnanje storilca, iz katerega izhaja, da pomeni njegovo ravnanje izvršitev sklepa, ki ga je sam sprejel kot vodstveni organ obsojene pravne osebe.

36. Ker je tožilec s spremembo z dne 28. 10. 2014 obtožbene očitke zmanjšal (izpustil je očitek o razpolaganju s premoženjsko koristjo kot temelj kazenske odgovornosti pravne osebe, implicitnemu opisu izvršitve protipravnega naloga pa je le dodal izrecen opis tega pravnega temelja), kršitev pravic obrambe obsojene pravne osebe, ki jo uveljavljajo vložniki, ni podana. Ne drži torej navedba vložnikov, da je tožilec s posegom v obtožbo vanjo vnesel opis novega prispevka pravne osebe, saj da je razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo nadomestil s protipravnim sklepom, nalogom ali odobritvijo njenih vodstvenih organov, zaradi česar naj se spremenjena obtožnica ne bi več nanašala na isti historičen dogodek. Kot že pojasnjeno, ne gre za opis novega prispevka (temelja odgovornosti), temveč za preoblikovanje že obstoječega opisa iz njegovega implicitnega v izrecno stanje, ki upoštevaje vse okoliščine pomeni zmanjšanje obtožbenih očitkov. Do navedb vložnikov, da je bila sprememba obtožnice z dne 28. 10. 2014 nedopustna, ker naj bi podlaga za to spremembo ne bilo tožilčevo (na izvedenih dokazih temelječe) spoznanje o spremembi v obtožnici navedenega dejanskega stanja, temveč drugačna pravna presoja zadeve, se je Vrhovno sodišče smiselno že opredelilo (točki 8 in 9 obrazložitve te sodbe).

37. Vložniki navajajo, da v krivdoreku ni opredeljeno, kateri organ pravne osebe je obsojencu dal navodilo, naj odvisnim družbam odredi sklepanje posojilnih pogodb (navodilo za izvršitev kaznivega dejanja). Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, opiraje se na stališče v odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 14977/2012-96 z dne 19. 2. 2015, iz krivdoreka izhaja, da je obsojenec izvršil sklep, ki ga je v svojstvu vodstvenega organa sprejel sam. Gre torej za organ, imenovan poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Ta sklep, ki ustreza pojmu sklep, nalog ali odobritev vodstvenega organa iz 1. točke 4. člena ZOPOKD, je po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi zadostno opredeljen in je bil osrednjega pomena za obsojenčevo odrejanje sklepanja inkriminiranih posojilnih pogodb odvisnim družbam. Na presojo obsojenčeve krivde ne vpliva, ali so poslovodje odvisnih družb, ki so odredbe, temelječe na opisanem obsojenčevem sklepu, izvršili (sklenili posojilne pogodbe), izpolnili znake kaznivega dejanja, in ali bi lahko kazensko odgovarjala tudi družba P. L., d. d. To pomeni, da so izvajanja obrambe (v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje) v zvezi z razlogi za izključitev protipravnosti in krivde poslovodij odvisnih družb stranskega pomena, zato se nižji sodišči do njih nista bili dolžni opredeliti na način, za kakršnega si prizadevajo vložniki.

38. S četrtim odstavkom 5. člena ZOPOKD je predpisano, da če v pravni osebi razen storilca ni drugega organa, ki bi lahko vodil ali nadziral storilca, odgovarja pravna oseba za storjeno kaznivo dejanje v mejah storilčeve krivde. Pritožbeno sodišče je predstavilo dve različni stališči, izoblikovani v strokovni literaturi - po prvem v takem položaju (v katerem ni mogoče ugotoviti ločenega, posebnega prispevka pravne osebe v razmerju do storilčevega kaznivega dejanja) kot temelj odgovornosti pravne osebe zadošča izvršitev kaznivega dejanja v imenu, za račun ali v korist pravne osebe. Po drugem, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče, pa sama izvršitev v imenu, za račun ali v korist pravne osebe ne zadošča, temveč mora biti podan eden od temeljev odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD. Kot tak temelj je pritožbeno sodišče opredelilo 1. točko te določbe (izvršitev protipravnega naloga vodstvenega organa). Vložniki neutemeljeno problematizirajo pojasnila pritožbenega sodišča, da je v tem primeru z opredelitvijo ravnanja storilca določen tudi prispevek pravne osebe. Za razliko od fizične osebe, ki je zaradi svojih bioloških lastnosti sposobna sama oblikovati in izražati voljo, je pravna oseba namreč umeten subjekt (pravna in ne naravna tvorba), ki sam ne more oblikovati in izražati volje, temveč lahko to v njenem imenu počne le fizična oseba - njen zastopnik.34 V strokovni literaturi je stališče, da je dejavnost organa hkrati dejavnost pravne osebe, kar je opredeljeno kot podlaga za njeno kazensko odgovornost,35 sprejeto tudi na podlagi tako imenovane Gierkejeve organske teorije o deliktni odgovornosti pravnih oseb (katere bistvo je, da so pravne osebe realne osebe, ki delujejo v vsakdanjem življenju - so subjekt civilnega prava, zato ni razloga, da ne bi mogle biti tudi subjekt kazenskega prava),36 prevladujoče v teoriji in sprejete pri pripravi predloga ZOPOKD.37 V obravnavani zadevi je vlogo poslovodnega organa (zastopnika) imel obsojenec, zato ni v dejstvu, da se njegovo ravnanje in prispevek pravne osebe prekrivata, prav nič nenavadnega. Vložniki opozarjajo, da odredba samemu sebi ni navzven zaznavno ravnanje in kot tako ne sme biti kaznivo (sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča Up-758/03 z dne 23. 6. 2005, v kateri je zavzeto stališče, da iz načela zakonitosti kazenskega materialnega prava, kot je določeno s prvim odstavkom 28. člena Ustave, med drugim izhaja, da more biti kaznivo samo človekovo dejanje kot objektivno zaznaven dogodek). To sicer drži, vendar vložniki ne upoštevajo, da je v 1. točki 4. člena ZOPOKD in v konkretnem dejanskem stanu kot prispevek pravne osebe in temelj njene odgovornosti označena izvršitev protipravnega naloga vodstvenega organa, ne pa le sam sprejem takega sklepa. Pri tem in nadaljnjih izvajanjih (o nesprejemljivosti kaznivosti same odločitve o protipravnem ravnanju) vložniki spregledajo, da obsojenčevo delovanje ni ostalo pri golem naklepu, temveč je kaznivo dejanje, za izvršitev katerega se je bil odločil, tudi dokončal. 39. Vložniki neutemeljeno navajajo, da se pritožbeno sodišče ni zadostno opredelilo do pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona sodišča prve stopnje, ki naj bi štelo, da obsojena pravna oseba odgovarja tudi za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo položaja v družbi P. L., d. d. Povsem jasno je, da obsojena pravna oseba odgovarja le za svoj prispevek h kaznivemu dejanju obsojenca. Le dejstvo, da ni obsojena tudi družba P. L., d. d., ali kakšna tretja dozdevna ali zatrjevana kazensko odgovorna pravna oseba, še ne pomeni, da obsojena pravna oseba odgovarja zanjo ali namesto nje, kot menijo vložniki. Glede na jasnost položaja so razlogi pritožbenega sodišča o podobni pritožbeni navedbi povsem zadostni.

40. Vložniki pravilno navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb v zagovornikovi zaključni besedi (nekonkretiziranost očitkov o tem, kateri organ je obsojencu dal navodilo in za kakšno navodilo sploh gre; če ne gre za kaznivo dejanja predstavnikov družb posojilodajalk, potem tudi krovna koncernska družba ne more biti odgovorna; če je krovna družba odgovorna, bi morala biti odgovorna tudi P. L., d. d., saj se obtožencu očita, da je zlorabil poslovodna položaja v obeh družbah). Vendar s tem ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov). Sodba namreč nima razlogov, če v nasprotju s tretjim odstavkom 368. člena ZKP sploh nima obrazložitve, ali če manjka obrazložitev katere izmed odločb, vsebovanih v izreku sodbe.38 Prav tako ne gre za relativno bistveno kršitev iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, saj je sodišče določno in popolnoma pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj.

41. Navedba vložnikov, da sta nižji sodišči ocenili, da je obsojenec ravnal v nasprotju z interesi obeh družb, ki ju je vodil, kar naj ne bi bilo mogoče, je zmotna. Sodišči sta namreč ugotovili, da je bilo njegovo ravnanje v prid krovne koncernske družbe. Vložniki izpostavljajo, da se pojem tujega premoženja v okviru inkriminacijske biti "zloraba položaja ali danega zaupanja glede razpolaganja s tujim premoženjem" nanaša le na premoženje tiste družbe, v kateri ima obsojenec (poslovodni) položaj, torej na premoženje družbe A. P., d. o. o. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bil obsojenec, ki vodstvenega položaja ni imel le v krovni koncernski družbi (A. P., d. o. o.), temveč tudi v nižji koncernski družbi (P. L., d. d.), iz predhodno pojasnjenih razlogov dolžan uresničevati tudi interese odvisnih družb (torej družb, ki jih ni neposredno vodil) in njihovih družbenikov. Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) in Ustave (28. člen) zato niso podane.

42. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno.39 Vložniki neutemeljeno zatrjujejo samovoljnost ocene sodišča prve stopnje, da je obsojenec kaznivo dejanje izvršil (le) v svojstvu direktorja krovne koncernske družbe. Sodbeni razlogi namreč ne vsebuje nobenih prvin, ki bi nakazovale sodniško samovoljo. Vložniki utemeljeno navajajo, da je državni tožilec s spremembo opisa prejemnika premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, posredno posegel tudi v opis vsebine obsojenčevega naklepa. Obsojencu je namreč tudi s spremenjeno obtožnico očital, da je ravnal z namenom drugemu pridobiti premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče je zavzelo drugačno stališče (da tožilec s spremembo obtožnice ni spremenil opisa obsojenčevega namena), ki je sicer napačno (morebitnega vpliva na nezakonitost sodbe sodišče druge stopnje vložniki ne zatrjujejo), ni pa samovoljno (ni že na prvi pogled očitno napačno ali ne-oprto na razumne pravne argumente). To pomeni, da zatrjevani kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave nista podani.

43. Navedbe vložnikov glede zavrnitve predlogov za zaslišanje M. K. in D. M. je Vrhovno sodišče smiselno že obravnavalo v točkah 13 - 14 obrazložitve te sodbe. Enako velja za navedbe o napeljevanju kot obliki udeležbe pri obravnavanem kaznivem dejanju (točka 16 obrazložitve te sodbe). Do očitkov v zvezi z udeležbo se je pritožbeno sodišče zadostno in prepričljivo opredelilo. Stališče, da so iz sodbe sodišča prve stopnje izostali razlogi o zavrnitvi predloga za zaslišanje M. K. v zvezi z zaslišanjem o ponudbi glede delnic MELR, je zgrešeno. Vložniki so dokazni predlog utemeljevali tudi z navedbo, da se je obtoženi R. skliceval na predlagano pričo kot na nekakšnega častnika za zvezo med "CPM v navezi z NKBM in politiko v zvezi z dvema ponudbama, ena za delnice P. L., druga za delnice M.". Po presoji Vrhovnega sodišča je ta utemeljitev tako pomanjkljiva in splošna, da se sodišče do nje ni bilo dolžno opredeliti.

44. Z navedbami, da obsojenec ni mogel zlorabiti obeh poslovodnih položajev hkrati; da ni mogel zlorabiti svojega položaja v družbi A. P., d. o. o.; in z navedbami, s katerimi utemeljuje očitek sodniške samovolje pri ugotovitvi dejanskega stanja (obsojenčevo odrejanje posojil v svojstvu poslovodje družbe A. P., d. o. o.) vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navedb o samovoljnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja vložnik ni uveljavljal v pritožbi, zato je zaradi materialne neizčrpanosti nedovoljena (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

45. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteve pa so vložene tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

46. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec in njegov zagovornik z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 1.500,00 EUR po tarifni številki 7115 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Zagovorniki obsojene pravne osebe z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojena pravna oseba dolžna plačati sodno takso v višini 2.500,00 EUR po tarifni številki 7118 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Vrhovno sodišče je tarifi odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca in obsojene pravne osebe.

1 Odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 in U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010. 2 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 718. Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 144/2010 z dne 31. 3 2011, I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, I Ips 311/2007 z dne 11. 10. 2007, in druge. 3 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 718. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 224/2004 z dne 19. 1. 2006. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 91/2006 z dne 7. 9. 2006. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2008 z dne 16. 10. 2008. 6 Dežman, Zlatko, in Erbežnik, Anže: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 529 - 545. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017. 7 Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2011, str. 317. 8 Podrobneje o pravnem silogizmu glej Furlan, B.: Teorija pravnega sklepanja, v Zborniku znanstvenih razprav, št. 10 1933-34, str. 29-53. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 338/2009 z dne 28. 1. 2010, podobno tudi sodba I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010. 10 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. 11 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. 12 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-3663/07-15 z dne 10. 9. 2009 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 307/2006 z dne 1. 3. 2007 in I Ips 24186/2010-150 z dne 29. 5. 2014, in druge. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009. 14 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 88346/2010-106 z dne 19. 2. 2015 in I Ips 59776/2012 z dne 18. 6. 2015. 15 Glej prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 15. 4. 2014, str. 10. 16 Glej prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 4. 2014, str. 41. 17 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, tč. 10. 18 Ambrož, M.: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu. GV Založba, Ljubljana 2014, str. 43. 19 Ambrož, M.: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu. GV Založba, Ljubljana 2014, str. 45 - 48. 20 Ivanjko, Šime, in drugi: Korporacijsko pravo. GV Založba in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 978. 21 Kocbek, Marijan, in drugi: Nadzorni sveti in upravni odbori v delniških družbah in družbah z omejeno odgovornostjo. GV Založba, Ljubljana 2010, str. 25. 22 Ivanjko, Šime, in drugi: Korporacijsko pravo. GV Založba in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 97 - 122 in 156. 23 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013. 24 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, I Ips 7935/2009-44 z dne 13. 9. 2012. Podobno: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 378/2006 z dne 22. 6. 2007 in I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015. 25 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007 in tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 37326/2012 z dne 9. 4. 2015. 26 Selinšek, Lilijana: Gospodarsko kazensko pravo. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 109. Jenull, Hinko: Pomen in razlaga pojmov gospodarskega prava kot znakov kaznivih dejanj, v: Pravosodni bilten 2/2010, str. 8. 27 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-268/05 z dne 5. 7. 2007. 28 Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Ips 19513/2011 z dne 8. 9. 2016, tč. 8. 29 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016, XI Ips 48365/2016-887 z dne 2. 2. 2017, I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013, in druge. 30 Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 203. 31 Brus, Marko: Uvod v zasebno pravo, splošni del civilnega prava. GV Založba, Ljubljana 2011, str. 331. 32 Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 958 in 962. Plavšak, Nina, in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 338 in 339. 33 Primerjaj Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2013, str. 369-370; in Lukić, Radomir D.: Tumačenje prava. Savremna administracija, Beograd 1961, str. 44-51. 34 Kocbek, Marijan, in drugi: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 199. 35 Deisinger, Mitja: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. GV Založba, Ljubljana 2007, str. 40 in 41. 36 Deisinger, Mitja: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. GV Založba, Ljubljana 2007, str. 40. 37 Predlog Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja - EPA 202 - II - prva obravnava. Poročevalec Državnega zbora, št. 30, 9. julij 1997, str. 21. 38 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46657/2010-34 z dne 6. 10. 2011. 39 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-460/14 z dne 1. 7. 2014, in druge.