Jedro

Dejstvo je, da je v obravnavani zadevi vložena tožba prvotožeče stranke, to je organa, ki je na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke dolžan posredovati v tej odločbi navedene dokumente. Glede na tretji odstavek 10. člena ZInfP pa to pomeni, da ima vložena tožba organa suspenzivni učinek že na podlagi navedene določbe ZInfP, kar tudi za pritožnico ni sporno. Zato je izvršitev odločbe tožene stranke zadržana že na tej podlagi oziroma na podlagi tožbe prvotožeče stranke, zato je predlagana začasna odredba (najmanj) preuranjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo prvo in drugotožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadržala izvršitev odločbe tožene stranke, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je bilo prvotožeči stranki kot organu v smislu Zakona o informacijskem pooblaščencu – ZInfP naloženo, da mora prosilcu X, d. o. o. v roku 30 dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo pogodbe o svetovanju in pomoči pri informacijski tehnologiji, sklenjeni dne 12. 3. 2010 med A, d. o. o. in prvotožečo stranko, kopijo standardnega obrazca naročila, ki ga prvotožeča stranka pošlje A, d. o. o., na podlagi te pogodbe in standardnega obrazca poročila, ki ga A, d. o. o., pošlje prvotožeči stranki na podlagi prejetega naročila in opravljene storitve v skladu s to pogodbo.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker v obravnavanem primeru izpodbijana odločba glede na tretji odstavek 10. člena ZInfP še ni postala izvršljiva.

3. Drugotožeča stranka, ki je tožbo vložila na podlagi 18. člena ZUS-1, v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ki jo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe prava (75. čl. ZUS-1), predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Navaja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahteva prvotožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne, bistveno kršilo prvi odstavek 7. člena ZUS-1, saj prvotožeča stranka predloga za izdajo začasne odredbe sploh ni vložila. Je pa v tožbi izrecno navedeno, da vlaga predlog za izdajo začasne odredbe drugotožeča stranka, ki ima za izdajo take odredbe samostojen pravni interes. Prva in druga tožeča stranka namreč nista v nikakršni posebni zvezi, razen to, da je drugatožeča stranka istočasno tudi zakoniti zastopnik prve tožeče stranke. Zgolj iz razloga, ker se tožba vlaga zoper isto izpodbijano odločitev in so podani pogoji za združitev postopka, je bila vložena ena tožba. Nista pa prva in drugotožeča stranka nujni sospornici, zaradi česar bi morala biti odločitev za obe tožeči stranki identična. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je bilo obrazloženo, da bi v primeru, da prvotožeča stranka umakne tožbo ali pa, da bi sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je vložila prvotožnica, zavrnilo, postala odločba tožene stranke izvršljiva, s tem pa bi za drugotožečo stranko, če o njeni tožbi sodišče še ne bi odločilo, nastopile povsem enake posledice, kot da bi sodišče tožbo zavrnilo. Na ta način pa bi bila drugi tožeči stranki kršena pravica do poštenega sojenja, ki je ustavno varovana pravica (23. člen Ustave Republike Slovenije).

4. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tretji odstavek 10. člena ZInfP pa določa, da je organ, (to je oseba, ki je zavrnila prosilčev zahtevek za dostop do informacij), če zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument. 7. Po ZUS-1 je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu pravočasno vložena tožba, ki je sposobna za meritorno obravnavo, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po njeni vložitvi vse do pravnomočne odločitve o tožbi.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, ne da bi se sicer spuščalo v presojo procesnih predpostavk obeh vloženih tožb, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlagana začasna odredba zavrne, pravilna. Dejstvo je, da je v obravnavani zadevi vložena tožba prvotožeče stranke, to je organa, ki je na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke dolžan posredovati v tej odločbi navedene dokumente. Glede na tretji odstavek 10. člena ZInfP pa to pomeni, da ima vložena tožba organa suspenzivni učinek že na podlagi navedene določbe ZInfP, kar tudi za pritožnico ni sporno. Zato je izvršitev odločbe tožene stranke zadržana že na tej podlagi oziroma na podlagi tožbe prvotožeče stranke, zato je predlagana začasna odredba (najmanj) preuranjena.

9. Ker je mogoče predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 vložiti vse do izdaje pravnomočne sodbe, jo bo lahko drugotožeča stranka, če bo nastopil kateri od primerov, ki jih ta navaja v predlogu za izdajo začasne odredbe in v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (umik tožbe prvotožeče stranke, katere zakoniti zastopnik je drugotožeča stranka, in odločitev sodišča prve stopnje le o tožbi prvotožeče stranke), ponovno vložila na podlagi svoje, še odprte tožbe.

10. Res je sicer, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe vložila le drugotožeča stranka, vendar odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tudi zahteva prvotožeče stranke, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

11. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).