Jedro

Lovska organizacija objektivno odgovarja za škodo na kmetijskih nasadih, ki jo povzroči divjad. Pogoj je, da oškodovanec stori vse, kar more in kar je dolžan storiti, da bi škodo preprečil. Njegova sodelovalna dolžnost je izpolnjena, ko lovsko organizacijo obvesti takoj, ko škoda po divjadi prične nastajati, in nato v sodelovanju z lovsko organizacijo uporabi vsa primerna zaščitna sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 4.067.939 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Na tožnikovem nasadu jagod je srnjad povzročila škodo, ki v obliki izpada dohodka za leti 1995 in 1996 znaša 4.067.939 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper drugostopenjsko sodbo je vložila revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da v izpodbijani sodbi ni upoštevana določba 21. člena ZVGLD, po kateri je s tem, ko je nasad ograjen, izločen iz lovnih površin. V postopku ni nihče ugotavljal krivde tožnika zaradi nestrokovno nameščenega elektronskega pastirja. Tožnik je ravnal v nasprotju z 18. členom ZOR, ker svoje obveznosti ni izpolnjeval z zadostno skrbnostjo, zato je sam odgovoren za škodo. Tožnik pred nasaditvijo jagod ni obvestil tožene stranke. Jagode je posadil na očitno neustreznem zemljišču. Med postopkom je zamolčal, da je na isti parceli posadil solato. Pri izračunu škode sodišče ni upoštevalo manjših stroškov, ko je v letu 1996 odpadlo drago ročno delo. Toženi stranki ni bila dana možnost ugotavljanja višine škode v upravnem postopku. Izvedenec se je oprl na ugotovitve A.M., ta pa pri ugotavljanju škode ni pritegnil tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla, da tožena stranka navaja nove trditve v zvezi z namestitvijo električnega pastirja, glede katerih je prekludirana, v ostalem pa navaja dejstva, na katera se je brezuspešno sklicevala že v prejšnjem postopku. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodišče ni zavzelo nobenega stališča o dokazih v prid tožene stranke, to je strokovnih člankih, glede sadilnega materiala in glede ostale problematike v zvezi z jagodami. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za pavšalno trditev, saj tožena stranka ne pojasni, katerega konkretnega dokaza sodišče ni ocenilo in na katero konkretno okoliščino naj bi se tak dokaz nanašal. Iz razlogov sodišč prve in druge stopnje pa jasno izhaja, da sta se sodišči konkretno opredelili glede vseh relevantnih okoliščin v zvezi s škodo na tožnikovem nasadu jagod. Razlogi o kvaliteti sadilnega materiala, primernosti zemlje za pridelovanje jagod in o upoštevanju stroškov v drugem letu gojenja jagod, so podrobni in prepričljivi, tako da z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka ne more biti uspešna.

Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava. Predhodno povzete revizijske trditve pretežno napadajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska trditev o nestrokovno nameščenem električnem pastirju je nedovoljen poseg v dejansko stanje, kar velja tudi za trditev o neustreznem zemljišču. Višina škode je ugotovljena po izvedencu. Upoštevana je korist od posajene solate, pa tudi manjši stroški, ker v letu 1996 ni bilo treba opraviti določenih del. Višina premoženjske škode je dejansko vprašanje, na to in na ostale prej navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Za odškodninsko pravdo zadošča, da je tožnik povzročeno škodo prijavil pristojnemu upravnemu organu. To je ugotovljeno in ta procesna predpostavka iz 22. člena ter četrtega odstavka 75. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD, Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86) je izpolnjena. Takrat je bila tožena stranka posebej obveščena o tem upravnem postopku in je po predstavniku sodelovala v ustrezni komisiji, kot izhaja iz zapisnika z dne 1.3.1995 (A 6).

Komisija je ugotovila določena dejstva, vendar so njene ugotovitve le eden od dokazov, enako kot izpoved priče A. M. ter izvedensko mnenje I. D., kar vse je bilo podlaga za ugotavljanje škode in določitev odškodnine. Revizijski očitki na račun upravnega postopka se tožeče stranke ne tičejo, saj ga ni vodila ona. Tožeča stranka je morala v šestih mesecih od prijave škode upravnemu organu vložiti tožbo za povrnitev škode po divjadi (2. odstavek 75. člena ZVGLD), nakar se je višina škode ugotavljala v tej pravdi v skladu z določbami ZPP.

Ugotovljeno je, da je v zvezi s škodo zaradi divjadi tožnik storil vse, kar je mogel in kar je bil dolžan storiti, kar je v sodbah nižjih sodišč izčrpno obrazloženo. Revizijsko sodišče te razloge sprejema in pritrjuje, da je tožnik izpolnil obveznosti iz drugega odstavka 69. člena ZVGLD o uporabi ustreznih zaščitnih sredstev.

Tožena stranka tudi v reviziji vztraja pri trditvi, da tožnik tožene stranke pred nameravano zasaditvijo nasada jagod o tej nameri ni obvestil tožene stranke. Revizijsko sodišče docela soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnik svojo sodelovalno dolžnost v smislu prvega odstavka 69. člena ZVGLD pravilno izpolnil s tem, ko je toženo stranko obvestil takoj, ko je škoda po divjadi pričela nastajati. Takrat je v sodelovanju s toženo stranko uporabil vsa primerna zaščitna sredstva. Pravilen je torej materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik storil vse, kar je bil dolžan storiti, da bi škodo preprečil, zaradi česar je upravičen do povrnitve škode (tretji odstavek 71. člena ZVGLD).

Končno revizijsko sodišče tudi ne sprejema revizijske trditve, da ni bila upoštevana določba 21. člena ZVGLD o tem, da so ograjeni nasadi izločeni iz lovišča, zaradi česar tožena stranka ne more odgovarjati za nastalo škodo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da z električnim pastirjem ograjenih zemljišč niti ni mogoče šteti kot zemljišč, ki so v skladu z 21. členom ZVGLD z aktom ustanovitelja lovišča izločena iz lovišča. Ne glede na to pa je sprejemljiva samo taka razlaga 21. in 71. člena ZVGLD, ki jo je zavzela ustaljena sodna praksa (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, št. 1-2/88, str. 48), da odgovarja lovska organizacija ne glede na krivdo tudi za škodo na kmetijskih kulturah v ograjenih, iz lovišča izvzetih površinah za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, sadovnjakih in drevesnicah, ki jo povzroči divjad). Upoštevaje navedeno ustaljeno razlago torej tudi ograditev tožnikovega zemljišča z jagodami z električnim pastirjem nima za posledico neodgovornosti tožene stranke za nastalo poljsko škodo. Tožena stranka, ki je lovska organizacija, je po 71. členu ZVGLD objektivno odgovorna za škodo, ki jo je povzročila divjad na tožnikovem nasadu jagod, zato gre tožniku odškodnina v višini, kot sta jo ugotovili nižji sodišči. Glede na navedeno je zaključiti, da so vse revizijske trditve in oba revizijska razloga neutemeljeni, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s to vlogo ni prispevala k njegovi odločitvi, tako da ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP) in jih mora kriti sama.