Jedro

ZVGLD določa odškodninsko odgovornost lovske družine. Ta se te odgovornosti lahko razbremeni, če sam oškodovanec ni izpolnil tistega, kar mu nalaga 2. odst. 71. člena. Vsebino v tem členu navedene dolžnosti je treba presojati v skladu s standardom skrbnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 4.067.939,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2000 dalje. Toženo stranko je obenem še zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožnika v višini 403.449,00 SIT prav tako z ustrezajočimi pravnimi pripadki. V preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodiču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik meni, da se prvostopno sodišče sploh ni spuščalo v ugovor o temelju tožbenega zahtevka. Navajajoč določbe Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, meni, da tožnik do plačila odškodnine ni upravičen, ker oškodovanec ni storil vsega, kar je bil po tem zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter samoupravnega sporazuma iz 69. člena dolžan storiti, da bi škodo preprečil. Kot bistveno pritožnik izpostavlja, da tožnik ni obvestil tožene stranke o tem, da ustanavlja nasad jagod ter da za to potrebuje ustrezno zaščito. Pritožnik sodišču očita, da na ta in s tem povezana vprašanja, ki jih določa zakon, v sodbi ni odgovorilo. Pritožnik navaja, da je za škodo izvedel šele marca 1995, to pa je bilo po tem, ko je tožnik škodo prijavil in jo je ustrezna komisija že pregledala. Tožena stranka na podlagi navedenega meni, da ni mogla ustrezno reagirati, niti ji ni bilo dano, da bi sodelovala pri ugotavljanju škode. Dalje navaja, da v t.i. upravnem postopku škoda ni bila ugotovljena po posebni komisiji. Pritožba nato izpostavlja pričanje priče M, ki je kmetijski pospeševalec za kulturo, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da je ta priča iz tega razloga pristranska. V sklepnem delu pritožbe pa tožena stranka navaja ugovore zoper višino prisojene odškodnine, pri čemer večinoma povzema očitke, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (način ugotavljanja škode v izvensodnem posoptku, trditev o uničenju nasada s herbicidom s strani tožnikovih ljudi, manjko ugotovitve, ali je škoda nastajala tudi po tem, ko je tožena stranka izročila tožniku lovskega pastirja ter ali ga je ta dejansko uporabljal). Nazadnje pa še meni, da bi bil tožnik dolžan zatrjevani aktivni nasad obvezno ograditi, pa tega ni storil. Višina škode pa naj bi bila napačno ugotovljena tudi zato, ker bi bilo treba upoštevati še kvaliteto sadilnega materiala in čas trajanja kulture.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter sprejema razloge izpodbijane sodbe, zato bo v nadaljevanju odgovorilo le še na pritožbene navedbe. Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor zoper temelj tožbenega zahtevka ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje izrecno ugotovitev, da je tožnik toženo stranko o nasadu in prvi škodi, povzročeni po divjadi, obvestil jeseni 1994 (glej l.št. 80). Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nadalje pravijo, da so takrat namestili električnega pastirja, kar pa ni preprečilo nadaljnje škode. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč - Ur.l. SRS 25/76 (ZVGLD) namreč v 10. poglavju (Preprečevanje in povračilo škode) dolžnosti imetnika zemljišča, da pristojno lovsko družino obvesti o nasadu ali gojenju kulture, izrecno ne določa. Takšna sodelovalna dolžnost morda lahko izhaja iz celotne zasnove tega poglavja, vendar pa se ob tem nujno zastavlja vprašanje kakšna sta obseg in vsebina te sodelovalne dolžnosti. 3. odstavek 71. člena določa, da se škoda ne povrne, če oškodovanec ni storil vsega , kar je bil po tem zakonu in na podlagi s tem zakonom predvidenih podzakonskih aktov ter samoupravnega sporazuma iz 69. člena zakona dolžan storiti, da bi škodo preprečil. Zakon imetniku zemljišča nalaga izrecno le to, da mora uporabljati ustrezna zaščitna sredstva, ki mu jih priskrbi lovska organizacija (2. odstavek 69. člena ZVGLD). Tega dolžnostnega ravnanja po ugotovitvah sodišča prve stopnje oškodovanec ni opustil. Nadaljnje dolžnosti iz medsebojnih razmerjih pa naj bi urejal samoupravni sporazum, katerega obstoj pa je glede na konkretno naravo takšnega pravnega akta dejansko vprašanje ter ga nobena od strank ni zatrjevala, kaj šele predložila. Obseg dolžnosti oziroma konkretenje obseg obveščanja je zato mogoče določiti z uporabo splošnih pravil, ki urejajo skrbnostno ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanja pravic (18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravšnja mera med obema skrajnostima (izključna dolžnost imetnika zemljišča, da o nameravanem nasadu predhodno obvesti pristojno lovsko organizacijo na eni strani ter izključna dolžnost lovske družine da nadzoruje območje lovišča na drugi strani) ta, da je imetnik nasada v skladu s standardem zahtevane skrbnosti dolžan o škodi obvestiti lovsko družino takoj, ko prične škoda nastajati. Takšna mera je tudi v skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava glede preprečevanja škode (16. člen ZOR). Poleg argumenta zahtevane skrbnosti ene in druge stranke, govori za takšno rešitev tudi dejstvo, da ZVGLD imetniku zemljišča takšnega dolžnega ravnanja izrecno ne nalaga ter je zato opustitev dolžnega ravnanja lahko ekskulpacijski razlog, kolikor je kot tak določen z zakonom oziroma kolikor izhaja iz narave samega pravnega razmerja. Pritožbeno sodišče meni, da bi zato sleherno razširjanje obsega imetnikove dolžnosti preko zgoraj opredeljene mere predstavljalo nedopustno ekstenzivno razlago zakona. Iz navedenih razlogov je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da izključitveni razlog po 3. odstavku 71. člena ZVGLD v obravnavanem primeru ni podan, saj je tožnik s tem, ko je jeseni leta 1994 o nastajajoči škodi obvestil toženo stranko (te dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbije), svojo dolžnost tudi izpolnil. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je nadalje razvidno, da tudi toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se na to prijavo ne odzvala ustrezno, saj je tožniku priskrbela električnega pastirja. Na ta način sta obe stranki izpolnili svoje dolžnosti, ki jih zaradi preprečevanja škode predvideva 10. poglavje ZVGLD. Ker se je navzlic temu škoda nadaljevala, je treba uporabiti pravilo 71. člena ZVLGD, ki za tako nastalo škodo uveljavlja odškodninsko odgovornost lovske družine. Lovska družina se lahko te svoje odgovornosti reši, če dokaže oškodovančevo opustitev ( 71/3 člen ZVGLD; kar ji ni uspelo ter o čemer je govora že zgoraj) ali če dokaže, da je bila v spornem času prepisana prepoved lova, saj v tem primeru za škodo odgovarja tista družbenopolitična skupnost, katere organ je odredil prepoved lova (71/2 člen ZVGLD). Tega pa v obravnavani zadevi ni nihče niti zatrjeval. Iz navedenih razlogov je v pritožbi ponovljen ugovor zoper obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke neutemeljen. Prav tako pa so neutemeljeni tudi pritožbeni poskusi, prikazati pretrgano vzročno zvezo med ravnanjem divjadi in nastalo škodo, češ da je bil nasad uničen zavoljo napačnega škropljenja s herbicidom. Sodišče prve stopnje je po opravljeni dokazni oceni (l.št. 82) ugotovilo, da tega sklopa dejstev tožena stranka ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče nima nobenih razlogov, da obrazložene dokazne ocene ne bi sprejelo, pritožnik pa je tudi ne napada drugače, kakor s ponavljanjem trditve, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo, da bi bil tožnik svoj nasad dolžan ograditi. Pritožba namreč za takšno trditev nima nobene pravne podlage. Obseg dolžnega ravnanja po splošnih pravilih odškodninskega prava pa takšne podlage iz zgoraj navedenih razlogov tudi ne nudi, dokler tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Za zaključek, da je sam oškodovanec ravnal neskrbno pa morajo biti podane (in tudi zatrjevane) konkretne okoliščine, v obravanem primeru bi to bila, kot že rečeno, oškodovančeva pasivnost po tem, ko je škoda že pričela nastajati. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem še enkrat poudarja, da takšne pasivnosti tožniku ni bilo mogoče pripisati.

V preostalem delu pritožbe pa se prepletajo vprašanja procesne narave ter dejanska vprašanje glede višine škode. Pritožba namreč po eni strani zatrjuje, da oškodovanec ni sprožil ustreznega izvensodnega postopka (72. člen ZVGLD), spričo česar je podana negativna procesna predpostavka po 4. odstavku 75. člena ZVGLD (vsaj tako je vsebinsko razumeti pritožbena prizadevanja), po drugi strani pa je takšno, po mnenju pritožbe nepravilno ugotavljanje škode pripeljalo tudi do napačne ugotovitve o njeni višini. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi te pritožbene očitke. Kar se tiče procesne predpostavke, določene v četrtem odstavku 75. člena ZVGLD, pritožbeno sodišče odgovarja, da je oškodovanec pravočasno vložil prijavo škode pri Upravni enoti Brežice, kar ugotavja že sodišče prve stopnje. Prijava škode pa je tudi edini pravni akt, ki ga zakon predvideva kot procesno predpostavko. Od tod dalje teče upravni postopek po uradni dolžnosti ter oškodovanec nanj niti nima vpliva. Zato in zaradi zastaralnih rokov, ki jih zakon v 2. in 3. odstavku 75. člena ZVGLD navezuje tudi na trenutek prijave (!), od oškodovanca gotovo ni mogoče zahtevati, da bi moral z vložitvijo tožbe čakati do odločitve v upravnem postopku. Kot procesna predpostavka prav tako ni določeno, da bi moral oškodovanec pred vložitvijo tožbe s toženo stranko skupaj ugotavljati višino škode. Tožnik takšno možnost toženi stranki ponudi že s prijavo oziroma še pred tem z ustreznim pozivom oziroma obvestilom lovski družini (72. člen ZVGLD). Vse kar presega to, z zakonom mu naloženo dolžnost, pa sodi v sfero svobodnega izvensodnega reševanja sporov, ki oškodovancu ne preprečuje sodnega varstva. V sodnem postopku pa se škoda ugotavlja po splošnih dokaznih pravilih Zakona o pravdnem postopku. Prav v skladu s tem pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Višino škode je ugotovilo s pomočjo izvedenca. Ker je imela tožena stranka na to mnenje pripombe, je izvedenec izdelal še dopolnilno mnenje. Tudi slednjega tožena stranka sicer ni sprejela, vendar pa je že postavljeni predlog po pritegnitvi novega izvedenca potem umaknila, s čimer je ostalo izvedensko mnenje izvedenca Doberška neizpobito. Enako zato velja glede odločitve sodišča prve stopnje, ki se je na takšno izvedensko mnenje nato tudi oprlo. Iz tega razloga tudi bolj ali manj splošen pritožbeni ugovor zoper višino ugotovljene škode, ne more biti utemeljen.

Ker je pritožba neutemljena ter niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).