Jedro

Primarno načelo odškodninskega prava je, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Vendar pa je treba od tega načela odstopiti, če obstojijo pravne ovire za tak način reparacije škode. V konkretnem primeru tožnika od tožencev ne moreta zahtevati, da slednja izvedeta kakršnakoli sanacijska dela na nepremičnini, ki je v solasti tožnikov in tretje osebe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (3. točka izreka) tako spremeni, da morata tožeči stranki tožencema povrniti 181.935,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj tožena stranka sanira nepravilno izvedena dela na objektu v Ljubljani, 29, na način, kot izhaja iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 2,000.000,00 SIT za stroške sanacije in odločilo, da morata tožnika tožencema nerazdelno povrniti 194.535,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2000 dalje do plačila. Proti sodbi sta se pritožila tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da 190. čl. ZPP določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Treba je upoštevati, da je zahtevana sanacija posledica škodnega ravnanja toženih strank in ima sanacijski tožbeni zahtevek naravo odškodninskega zahtevka. Podrejeni tožbeni zahtevek tudi ni zastaran, saj škoda ni nastala samo v poletju 1992, temveč tudi kasneje in še traja. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki priznalo tudi stroške zastopanja na ogledu in čakanju na ogled v višini 140 točk odvetniške tarife. Ogleda ni bilo, saj ga je sodišče pravočasno preklicalo. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da tožnika od toženih strank ne moreta zahtevati, da se izvedejo kakršnakoli dela na nepremičnini, ki je v solasti tožnikov in tretje osebe, to je D.L.. K temu še dodaja, da je temeljno načelo odškodninskega prava vzpostavitev stanja pred škodnim dogodkom (prvi odst. 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Kadar pa obstajajo kakšne pravne ovire za naturalno restitucijo, je treba od načela odstopiti in uveljavljati denarno odškodnino. Prav takšna pravna ovira za vzpostavitev prejšnjega stanja pa obstoji v obravnavanem primeru. Ni namreč mogoče dopustiti, da bi toženca s svojimi sanacijskimi deli posegala v nepremično premoženje, ki je do ene polovice v solasti tretje osebe - D.L.. Določilo prvega odst. 190. člena rešuje le vprašanje procesne, ne pa tudi materialne legitimacije: odtujitev ni ovira, da se pravda o odtujeni stvari ne dokonča. Če so učinki odtujitve na procesnem področju v tem, da teče pravda naprej med dosedanjima strankama, pa to še ne pomeni, da singularno nasledstvo ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Materialnopravno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožeče stranke relativno zastarala. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odst.376. čl. ZOR). Pri vprašanju, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo, je odločilno, kdaj se je škoda iz določenega škodnega dogodka tako manifestirala, da lahko uveljavi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pri premoženjski škodi je treba šteti, da so relevantne okoliščine tožeči stranki postale znane takoj, ko je imela možnost ugotoviti obseg škode na nepremičnini, izražen v denarju. Vse potrebne podatke za opredelitev obsega nastale škode je lahko tožeča stranka ugotovila najkasneje takrat, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke J.S., to je 3.9.1992. Čeprav trenutek, ko je oškodovanec prvič zvedel za škodo, ni vedno sočasen s škodnim dogodkom, v konkretnem primeru trditveno gradivo tožeče stranke ni nudilo podlage za sklepanje, da se je pozneje pojavila kakšna nova posledica poškodbe, od katere bi lahko začel teči nov zastaralni rok. Ker je sodišče, ko je odločilo o glavni stvari, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Utemeljeno pa graja tožeča stranka odločitev o pravdnih stroških v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo tudi stroške v zvezi z ogledom na kraju samem 9.11.1998. Iz uradnega zaznamka z dne 9.11.1998 izhaja, da sta bila oba pooblaščenca pravdnih strank obveščena o preklicu izvedbe tega dokaza. Ker torej toženi stranki ti stroški ne pripadajo, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je znesek, ki ga mora tožeča stranka povrniti toženi stranki znižalo za 140 točk (pristop 80 točk, čakanje 60 točk) in sedaj znaša 181.935,00 SIT (4. tč. 358. čl. ZPP).