Jedro

V prvem odstavku 376. člena ZOR določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. To pomeni, da bi morala tožnika zahtevek za povrnitev škode v denarju uveljavljati najkasneje do 04.09.1995 in da je bila opredelitev subsidiarnega tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 01.06.1999 prepozna. Dejstvo, da škoda še vedno traja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na utemeljenost terjatve ne more vplivati.

Izrek

Revizija proti zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka (prva točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in proti sklepu o povrnitvi pravdnih stroškov (tretja točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in prvi odstavek sodbe sodišča druge stopnje) se zavrže. Revizija proti zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka (druga točka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od tožencev zahtevala popravilo nepravilno izvedenih hidroizolacijskih del in nepravilno položenega tlaka, tako kot je opisano v prvi točki izreka sodbe, sicer bi popravilo lahko opravila tožnika na stroške tožene stranke. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala plačilo odškodnine zaradi nepravilno izvršenih del v znesku 2.000.000 SIT. Proti tej sodbi sta se tožnika pritožila, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Delno ji je ugodilo le v stroškovnem delu.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, sta tožnika pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer pred spremenjenim senatom oziroma oziroma drugemu sodniku. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom trdita, da solastništvo tretje osebe (in ne več tožencev) na napremičnini ne more izničiti namena 190. člena Zakona o pravdnem postopku. Poleg tega D. L. ne nasprotuje obravnavani sanaciji.

Sodiščema prve in druge stopnje tudi očitata, da sta spregledali, da je v tožbenem zahtevku predvideno pooblastilo, da v primeru, da toženca ne sanirata nepremičnine, na njune stroške to storita tožnika, ki sta kot solastnika nepremičnine upravičena do njene sanacije. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom pa pojasnjujeta, da škoda ni nastala samo v poletju 1992, kot ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, temveč nepravilna izvedba hidroizolacije na delu objekta še traja v obliki zamakanja, vlage in odstopanja ometov.

Kakšna nadaljnja škoda je nastajala, bi lahko pojasnil izvedenec, toda sodišče prve stopnje tega dokaza kljub predlogu tožeče stranke ni izvedlo. Na koncu se tožnika upirata tudi odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov in grajata njihovo odmero.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l., št. 26/99) je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Reviziji proti sodbi o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka in proti sklepu o stroških nista dovoljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti že pravnomočnim sodnim odločbam, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila uporabljena pravica do pravnega sredstva, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št 33/91 z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Uradnem listu št. 42/97 in 66/2000). Zato je revizija omejena in je dovoljena proti sodbam samo v tistih primerih, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Še bolj je omejena proti sklepom.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V konkretnem primeru sta tožnika označila vrednost tožbe zaradi sanacije del v znesku 500.000 SIT, zato revizija ni dovoljena in jo je sodišče po prvem odstavku 377. člena ZPP zavrglo. Dovoljenost revizije proti sklepu (odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je sklep, ki je povzet v sodbeni izrek) je opredeljena v 384. členu ZPP. Po prvem odstavku tega člena jo je mogoče vložiti samo proti takemu sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, po tretjem odstavku tega člena pa proti sklepu, s katerim je bilo zavrženo pravno sredstvo. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov, revizija proti sklepu o povrnitvi pravdnih stroškov ni dovoljena. Zato je sodišče tudi ta del revizije zavrglo po 377. členu ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP.

Revizija proti tistemu delu sodbe, s katerim je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 2.000.000 SIT je dovoljena, a ni utemeljena. Ob dejanski ugotovitvi sodišč (ki jo sprejemata tudi revidenta), češ da je škoda nastala tedaj, ko so bila poleti 1992 nestrokovno izvedena dela, oziroma najkasneje 03.09.1992, ko je bilo izdelano izvedensko delo izvedenca gradbene stroke J. S. (prvi odstavek na tretji strani sodbe višjega sodišča), sta sodišči pravilno upoštevali ugovor zastaranja. V zvezi z zastaranjem terjatve sta pravilno uporabili materialnopravna določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do št. 57/89) o zastaranju terjatev. ZOR v členih od 371. do 381. določa čas, ki je potreben za zastaranje, in v 376. členu ga posebej določa za odškodninske terjatve. V prvem odstavku tega člena določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. To pomeni, da bi morala tožnika zahtevek za povrnitev škode v denarju uveljavljati najkasneje do 04.09.1995 in da je bila opredelitev subsidiarnega tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 01.06.1999 prepozna. Dejstvo, da škoda še vedno traja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na utemeljenost terjatve ne more vplivati. Kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, bi lahko tožnika najkasneje 03.09.1992 lahko ugotovila vse relevantne okoliščine, ki so potrebne za nastanek odškodninske terjatve in tudi do tedaj nastalo škodo in dejstvo, da bo nastajala bodoča škoda. Ker tožnika tudi ne navajata, da bi se kasneje pojavila kaka nova oblika škode, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da je subsidiarni tožbeni zahtevek zastaral, in sta ga zavrnili. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo proti zavrnitvi subsidiarnega odškodninskega zahtevka tožeče stranke.