Jedro

Vsakdo je v prvi vrsti sam odgovoren za svojo varnost, kar velja tudi za delavce pri delu na gradbišču (12. člen ZVZD-1). Po navedenem zakonskem določilu mora delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje, med drugim pa mora tudi skrbeti, da so njegova sredstva za delo v brezhibnem stanju. Zgrešena je torej pritožbena teza, da bi tožnikov delodajalec moral zagotoviti dovolj široko in nepoledenelo pot. Kot že navedeno, je tožniku spodrsnilo na paleti, zato ni pomembno, ali so bila tla poledenela. Poleg tega ni naloga delodajalca, da neprestano nadzoruje, kje in kako delavci puščajo delovne pripomočke na delovišču. Še manj je dolžan te pripomočke čistiti namesto samih delavcev, zato je pretirana tožnikova zahteva, da bi moral v njegovem primeru delodajalec poskrbeti tudi za suho oziroma nepoledenelo paleto, na katero je tožnik stopil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 32.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2021 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 875,36 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba nima razlogov o neskladnih in celo nasprotujočih si toženkinih trditvah glede vzroka za nastanek tožnikove poškodbe. Sodišče si je napačno razlagalo pisno izjavo prič A. A. in B. B., ki je bila podana pred pravdo, medtem ko sta priči v pravdi o tem, kako je tožniku spodrsnilo, izpovedovala drugače. Tožnik poudarja, da mu ni spodrsnilo pri sestopu z notranjega odra na paleto, temveč med hojo po betonski plošči, ko je zaradi preozkega prostora moral stopiti na paleto, ki je bila poledenela. Ni res, da je tožnik sodeloval pri razporeditvi delovnih pripomočkov na betonski plošči, kjer se je izvajalo delo. Ko je prišel v četrto nadstropje, je bila paleta že tam. Do padca je prišlo, ker tožnikov delodajalec ni poskrbel za dovolj široko pot, po kateri bi tožnik lahko prišel do materiala, poleg tega pa so bila tla tam poledenela. Varne za hojo, torej nepoledenele, bi morale biti ne le vse pohodne površine, ampak tudi vsi ostali predmeti, po katerih delavci hodijo ali nanje stopajo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Razlogi, zaradi katerih je toženka zavrnila tožnikov predpravdni zahtevek, za presojo njene odškodninske odgovornosti niso pomembni in se sodišču o njih ni bilo treba izrekati. Bistveno je, kako se je toženka branila in kaj je navajala v pravdi; o tem pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge.

6. Napačna presoja pisnih izjav prič, ki jo sodišču očita pritožba, ne pomeni procesne kršitve. Kvečjemu bi lahko šlo za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Povsem nepomembno je namreč, ali je tožnik med hojo stopil na sporno paleto ali pa je nanjo sestopil z gradbenega odra. Bistveno je, da tožniku spodrsnilo na paleti, kar je sam priznal. Pritožbeni dvom o verodostojnosti prič je zato odveč.

7. Sodišče prve stopnje je vzrok za obravnavano škodo utemeljeno pripisalo samemu tožniku. Če bi bil tožnik pri stopanju na paleto previdnejši, mu na njej ne bi spodrsnilo. Glede na letni čas in nizke temperature, bi tožnik moral računati z možnostjo, da je paleta poledenela in zato spolzka. Predvsem pa bi se stopanju na paleto lahko izognil, če bi si predhodno drugače razporedil pripomočke za delo oziroma bi jih prestavil, če so ga pri hoji ovirali. Tožnik odgovornosti za svojo poškodbo ne more zvračati na svoje sodelavce, češ da so oni razpostavili pripomočke, ki so tožnika ovirali pri dostopu do lepila. Čeprav ni sam ustvaril opisane ovire na pohodni površini, bi se ji ob ustrezni skrbnosti moral prilagoditi.

8. Vsakdo je v prvi vrsti sam odgovoren za svojo varnost, kar velja tudi za delavce pri delu na gradbišču (12. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu; ZVZD-1). Po navedenem zakonskem določilu mora delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje, med drugim pa mora tudi skrbeti, da so njegova sredstva za delo v brezhibnem stanju. Zgrešena je torej pritožbena teza, da bi tožnikov delodajalec moral zagotoviti dovolj široko in nepoledenelo pot. Kot že navedeno, je tožniku spodrsnilo na paleti, zato ni pomembno, ali so bila tla poledenela. Poleg tega ni naloga delodajalca, da neprestano nadzoruje, kje in kako delavci puščajo delovne pripomočke na delovišču. Še manj je dolžan te pripomočke čistiti namesto samih delavcev, zato je pretirana tožnikova zahteva, da bi moral v njegovem primeru delodajalec poskrbeti tudi za suho oziroma nepoledenelo paleto, na katero je tožnik stopil. 9. Sodišče prve stopnje je po navedenem materialnopravno pravilno sklepalo, da toženka oziroma njen zavarovanec nista odgovorna za tožnikovo škodo. Tožnik tehtnih dokazov, ki bi omogočali drugačen zaključek, ni ponudil. Do zahtevanega odškodninskega varstva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičen.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).