Jedro

V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se razlog na obnovo postopka nanaša edino le na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na odločitev pritožbenega sodišča. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, zato mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene delovne zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposliti za ustrezno delovno mesto vratar, to pogodbo pa mu je odpovedala dne 5. 5. 2011 iz poslovnega razloga, skladno z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011. Tožena stranka je namreč delovno mesto vratar ukinila, za tožnika pa ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik in ostalih listin, ki jih je tožnik kot dokaz priložil predlogu za obnovo postopka, ne izhaja, da bi bil tožnik tudi v času, ko mu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi tj. dne 5. 5. 2011, sposoben opravljati delo varnostnika pri toženi stranki, saj ni dokazal, da je delo varnostnika pri toženi stranki enako delu varnostnika iz obrazca DD-1. Iz dopolnilnega mnenja tudi ne izhaja, da so pri tožniku odpadle omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ o njegovi invalidnosti, zaradi katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je zato predlog za obnovo postopka zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

I. Predlog za obnovo postopka se zavrne.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, saj je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 5. 5. 2011 izdala tožena stranka, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da pogodba ostane v veljavi in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, ter mu povrniti nadomestilo plače od odpovedi dalje do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila v 8 dneh (točka II izreka) ter tožniku povrniti stroške postopka, in sicer stroške zastopanja v višini 1.070,13 EUR, stroške izvedenca medicinske stroke v višini 1.977,40 EUR pa nakazati na transakcijski račun sodišča, vse pa v roku 8 dni (točka III izreka). Dne 18. 11. 2013 pa je izdalo še dopolnilni sklep o stroških postopka.

2. Zoper sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbi, ki jima je pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1183/2013 z dne 8. 5. 2014 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2011 in njeno razveljavitev ter na reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške tako postopka na prvi stopnji kot tudi pritožbenega postopka.

3. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 150/2014 z dne 18. 11. 2014 zavrnilo.

4. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložil predlog za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga iz 10. točke prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Navaja, da se je prijavil na razpisano prosto delovno mesto varnostnika pri družbi A., ki je na ZPIZ vložila obrazec DD-1, v katerem je opisala delo, ki bi ga tožnik kot varnostnik opravljal. Tožnik je prejel dne 13. 10. 2016 dopolnilno mnenje ZPIZ z dne 11. 10. 2016, iz katerega izhaja, da predloženi opis dela varnostnik v polnem delovnem času glede na DD-1 z dne 26. 9. 2016 ustreza podanim omejitvam. Tožnikovo zdravstveno stanje se v vmesnem obdobju ni spremenilo, zato dopolnilno mnenje pritrjuje stališču tožnika, da iz odločbe ZPIZ z dne 20. 4. 2009 ne izhaja, da ni zmožen za delo varnostnika nasploh, ampak gre le za omejitev na dnevne izmene. Ker sta se višje in vrhovno sodišče v svojih odločitvah sklicevali izključno na odločbo ZPIZ, bi glede na dopolnilno mnenje z dne 11. 10. 2016 morali biti drugačni. Tožnik tega dokaza brez svoje krivde ni mogel pridobiti pred pravnomočno končanim postopkom v individualnem delovnem sporu, vložil pa ga je v zakonsko določenem 30-dnevnem roku.

5. Tožena stranka je podala odgovor na predlog, v katerem navaja, da nov dokaz, ki ga uveljavlja tožnik, datira daleč po datumu časovnih mej učinkovanja pravnomočnosti tj. 8. 5. 2014 in tako obnova ni dopustna, ta dokaz pa tudi ni in ne more biti vsebinsko pravno pomemben glede na stališče, ki ga je v obravnavani zadevi izpostavilo Vrhovno sodišče RS v tej zadevi.

6. Predlog za obnovo postopka ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je dne 13. 7. 2017 opravilo narok za obnovo postopka, na katerem je prebralo dopolnilno mnenje o ustreznosti delovnega mesta z dne 11. 10. 2016, delovno dokumentacijo o ustreznosti delovnega mesta z dne 26. 9. 2016 in nato v skladu z določbo 401. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) zadevo poslalo pritožbenemu sodišču, da izda odločbo.

8. V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se razlog na obnovo postopka nanaša edino le na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na odločitev pritožbenega sodišča. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka vložen v roku in je dovoljen, ni pa utemeljen.

10. Iz tožnikovega predloga za obnovo postopka izhaja, da je tožnik, kot izhaja iz dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 11. 10. 2016, zmožen opravljati delo varnostnika po opisu na obrazcu DD-1 (priloga A31), kar naj bi pomenilo, da je bil tudi v času, ko mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zmožen opravljati delo varnostnika, ker se njegovo zdravstveno stanje v tem obdobju ni spremenilo.

11. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na podlagi dokončne odločbe ZPIZ z dne z dne 20. 4. 2009 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, zato mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene delovne zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposliti za ustrezno delovno mesto vratar, to pogodbo pa mu je odpovedala dne 5. 5. 2011 iz poslovnega razloga, skladno z mnenjem MDDSZ Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011. Tožena stranka je namreč delovno mesto vratar ukinila, za tožnika pa ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik in ostalih listin, ki jih je tožnik kot dokaz priložil predlogu za obnovo postopka, ne izhaja, da bi bil tožnik tudi v času, ko mu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi tj. dne 5. 5. 2011, sposoben opravljati delo varnostnika pri toženi stranki, saj ni dokazal, da je delo varnostnika pri toženi stranki enako delu varnostnika iz obrazca DD-1. Iz dopolnilnega mnenja tudi ne izhaja, da so pri tožniku odpadle omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ o njegovi invalidnosti, zaradi katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta.

12. Pritožbeno sodišče je zato predlog za obnovo postopka zavrnilo kot neutemeljen (401. člen ZPP).

13. Ker je bil predmet tega pravnomočno končanega spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka skladno s 154. členom ZPP, saj s predlogom za obnovo postopka ni uspel.