Jedro

Sodišče je utemeljeno presodilo, da so navedbe tožene stranke, zakaj je ta štela, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, pavšalne in nezadostne. Pri tem je navedlo, da očitek tožene stranke, da je bil tožnik nekritičen do očitanih kršitev, ne drži. Upoštevaje tudi tožnikove osebne okoliščine (bivanje v samskem domu, bivanje sestrine družine v bližini, h kateri se je tožnik v spornih dneh zatekal, dejstva, da je tožnik čakal na operacijo hrbtenice), so vsekakor okoliščine, zaradi katerih ob ugotovljeni teži tožnikovih kršitev niso utemeljene ugotovitve tožene stranke, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 380,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 8. 9. 2014. Hkrati je ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače za čas do 31. 8. 2015, ko je ugotovilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Tožbeni zahtevek za vrnitev tožnika na delo je zavrnilo in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča tožniku dosodilo denarno povračilo v znesku 5.000,00 EUR in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Ob ugotovitvi, da je tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni z odsotnostjo iz svojega bivališča kršil navodila osebne zdravnice, je presodilo, da nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da zaradi tega ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, glede na vse okoliščine, ni bil podan.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, v nasprotju s sočasno ugotovitvijo sodišča v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, da je bilo zaradi tožnikovih kršitev med strankama utemeljeno porušeno zaupanje, zaradi česar tožnik delovnega razmerja ni mogel nadaljevati. Poleg tega je sodišča neutemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka zgolj pavšalno navajala okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je to ustrezno utemeljila že v sami izredni odpovedi, pa tudi s pravočasnimi navedbami pred sodiščem.

4. V odgovoru je tožnik prerekal revizijske navedbe, v zvezi z ugotovitvami sodišča pa opozoril na svoje življenjske okoliščine v zvezi z očitanimi kršitvami ter predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V čem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje tožena stranka v reviziji ni jasno navedla, tako da te kršitve sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče ob ugotovitvi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena tega zakona kot nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi poleg dejanskega pomena ugotovljenega razloga za razmerje med delavcem in delodajalcem pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Sodišče je utemeljeno presodilo, da so navedbe tožene stranke, zakaj je ta štela, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, pavšalne in nezadostne. Pri tem je navedlo, da očitek tožene stranke, da je bil tožnik nekritičen do očitanih kršitev, ne drži. Upoštevaje tudi tožnikove osebne okoliščine (bivanje v samskem domu, bivanje sestrine družine v bližini, h kateri se je tožnik v spornih dneh zatekal, dejstva, da je tožnik čakal na operacijo hrbtenice), so vsekakor okoliščine, zaradi katerih ob ugotovljeni teži tožnikovih kršitev niso utemeljene ugotovitve tožene stranke, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

9. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da ob sicer ugotovljenih kršitvah dodatni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni bil podan. Ob upoštevanju navedenih okoliščin tudi ne gre za izrecno nasprotje med ugotovitvijo da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih tožnikovega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka siceršnjega odpovednega roka in ugotovitvijo, da so bili ob odločanju sodišča podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 (očitno je v zvezi s tem sodišče upoštevalo tudi, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora po uspešni operaciji uspel zaposliti pri drugem delodajalcu).

10. Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče v okviru določb Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09) odmerilo na 390,00 EUR.