Jedro

Tožnik, ki je imel v spornem času zdravnikovo dovoljenje le za obisk pri zdravniku, je s tem, ko je določenega dne odšel k sestri in se tam zadržal več ur (6 do 7 ur), kršil navodila pristojnega zdravnika. Prav tako tožnika drugega dne, ko ga je obiskala detektivka, ob določeni uri ni bilo doma in je s tem kršil navodila zdravnice, da mora doma počivati in ima dovoljenje le za obisk pri zdravniku. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mota biti izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da prisotnosti tožnika na naslovu, kjer prebiva, niso zaznali sodelavci, niti vratar, ter da glede na te okoliščine ocenjuje, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlogi, ki jih je navedla tožena stranka, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pavšalna navedba, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ne zadostuje, temveč je potrebno navesti tiste okoliščine, ki dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni dokazala, da so obstajale takšne okoliščine, da tožnik ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 9. 2014, temveč je trajalo do 31. 8. 2015, zato je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 9. 9. 2014 do 31. 8. 2015 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te plače plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 5.000,00 EUR in mu po odvodu davka in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 596,10 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno ugodilni del) in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom naslovnega sodišča, da tožnik dne 26. 7. 2014 in 28. 7. 2014 ni kršil navodil zdravnika. Zaključek sodišča je v tem delu pomanjkljiv, neargumentiran in posledično zmoten. Iz obrazložitve napadene sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe in dokazne predloge tožene stranke. Tožena stranka je trdila, da tožnik dne 26. 7. 2014 ni bil le na sprehodu 1-2 uri, temveč je izostal več dni, kar so potrdili sostanovalci na naslovu, kjer prebiva tožnik. Izjavili so, da tožnika niso videli vse od petka 25. 7. 2014. V zvezi s tem je tožena stranka predložila poročilo detektivke. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do tega, da se je prav v tem času zdravstveno stanje tožnika bistveno poslabšalo. Tožniku se je poslabšalo zdravstveno stanje izključno zaradi nespoštovanja navodil zdravnika. Dokazno breme obstoja kršitve je na strani tožene stranke, vendar pa je pri tem potrebo upoštevati, da lahko samo tožnik pove, kje je bil spornega dne. Dejansko stanje glede očitanih kršitev z dne 26. 7. 2014 in 28. 7. 2014 je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom naslovnega sodišča, da je obisk nakupovalnega središča mogoče enačiti s sprehodom v naravi. Sprehodi v naravi so namenjeni sprostitvi in izogibanju stresnim situacijam, ki bi lahko poslabšale zdravstveno stanje pacienta. Bistveno je, da tožnik ni izkazal, da je moral v nakupovalno središče zaradi zadovoljitve življenjskih potreb, saj je sam izpovedal, da se je prehranjeval pri sestri. Z odhodom v nakupovalno središče je tožnik nesporno kršil navodila zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaupanje tožene stranke v tožnika zaradi kršitev pogodbenih obveznosti omajano oziroma porušeno, vendar pa je napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Sodna praksa je že večkrat sprejela stališče, da porušeno medsebojno zaupanje pomeni okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerje ni več mogoče do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je izkazala, da tožniku ne zaupa več in da z njim ne more več sodelovati pod nobenimi pogoji in s tem so izpolnjene okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Nesporno je, da je tožnik najmanj dvakrat kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so opredeljene kot razlog za izredno odpoved. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino denarnega povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi ter meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le tri leta in da tožnik tudi ni izkazal, da je sploh iskal novo zaposlitev. Po mnenju pritožbe bi bilo primerno denarno povračilo 500,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi tožene stranke zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, niti bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožniku je tožena stranka dne 8. 9. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga „zlorabe bolniškega staleža“. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 8. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožena stranka je med trajanjem bolniškega staleža tožnika od 26. 7. 2014 do 14. 8. 2014 opravila kontrole bolniškega staleža. Kontrole je opravila detektivka A.A. dne 26. 7. 2014, 27. 7. 2014, 28. 7. 2014 ter 14. 8. 2014 in v poročilih je zapisala, da tožnika v času obiska ni bilo v sobi in se na trkanje nihče ni odzval. 6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti namenilo skrbni in vestni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar je po vsebini očitek relativne bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo. Upoštevalo je relevantne listinske dokaze, jih ocenilo v povezavi z zaslišanjem tožnika in njegove osebne zdravnice ter pojasnilo, zakaj se je v precejšnji meri oprlo predvsem na izpoved osebne zdravnice. Obveznosti osebnega zdravnika in delavca v času odsotnosti z dela zaradi bolezni urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo), ki v drugem odstavku 233. člena določajo, da morata osebni zdravnik in imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi itd.) in da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu v času zadržanosti zaradi bolezni, poškodbe ali nege. Nadalje Pravila določajo, da je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče, odločilno za pravilno razsojo v predmetni zadevi in tudi v okviru omenjenih materialnih določb ugotavljajo relevantno dejansko stanje.

7. Osebna zdravnica je izpovedala, da je imel tožnik v obdobju od 8. 7. 2014 do 6. 8. 2014 navodila, da lahko v času bolniškega staleža odhaja na sprehode v naravo za 1 do 2 uri. Tožena stranka je dne 26. 7. 2014 ob 13.50 opravila kontrolo bolniškega staleža in detektivka tožnika ni našla na naslovu bivališča. Tožnik je trdil, da je tega dne bil na sprehodu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da očitek tožene stranke, da je tožnik dne 26. 7. 2014 kršil navodila zdravnice, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen odpovedni razlog za kršitve navodil zdravnice dne 28. 7. 2014 ob 10.20 uri, ko je bil tožnik prav tako na sprehodu. Tega dne je tožnik ob 10.00 uri odšel še v trgovski center v B., in sicer v trgovino C. in tudi za odhod tožnika v nakupovalno središče je sodišče ocenilo, da ni bil v nasprotju z danimi navodili zdravnice.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik ni izkazal, da je obiskal trgovski center zaradi nabave prehrambenih potrebščin. Obisk trgovskega centra, kjer se je tožnik zadržal krajši čas vsekakor ne predstavlja kršitve navodil zdravnika, četudi mu je zdravnica dovolila le sprehode v naravi. Krajši obisk trgovskega centra je vsekakor potreben za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potrebščin. Dejstvo, da se je tožnik občasno prehranjeval pri sestri še ne pomeni, da ni imel potrebe po nakupih osnovnih potrebščin v trgovini.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 27. 7. 2014 in 14. 8. 2014 ni spoštoval navodil pristojne zdravnice. Zdravnica je izpovedala, da je tožniku ob kontroli v ambulanti dne 6. 8. 2014, zaradi poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja dala navodilo, da mora počivati doma in da ima dovoljen izhod le za obisk zdravnika in za pregled pri specialistu. Tožnik pa je dne 27. 7. 2014, kot je sam izpovedal, odšel k sestri in se je tam zadržal več ur (6 do 7 ur). Glede na to, da je imel tožnik v spornem času dovoljenje le za obisk pri zdravniku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tega dne kršil navodila pristojnega zdravnika. Prav tako tožnik dne 14. 8. 2014, ko ga je obiskala detektivka ob 15.30, 18.00 in 18.40 uri ni bil doma in je s tem kršil navodila zdravnice. Tožnik je izpovedal, da je tega dne odšel ob 15.00 uri na sprehod, nato se je oglasil pri nečaku na kosilu ter se vrnil ob 19.00 uri. Glede na izrecno navodilo zdravnice, da mora počivati doma ter ima dovoljenje le za obisk pri zdravniku, je tožnik kršil navodila zdravnice.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da mora za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe zapisala, da prisotnosti tožnika na naslovu kjer prebiva niso zaznali sodelavci, niti vratar, ter da glede na te okoliščine ocenjuje, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razlogi, ki jih je navedla tožena stranka ne predstavljajo okoliščin zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da zadostuje zgolj obrazložitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Ne zadostuje zgolj pavšalna navedba, temveč je potrebno navesti tiste okoliščine, ki dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Ker tožena stranka ni dokazala, da so obstajale takšne okoliščine, da tožnik ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku, nezakonita.

11. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper dosojeno denarno povračilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in meni, da ga je sodišče prve stopnje odmerilo v previsokem znesku in bi bil primeren znesek 500,00 EUR, glede na to da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le tri leta in ni izkazal, da je iskal novo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi višine denarnega povračila pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (3 leta), njegov poklic in izobrazbo ter starost 37 let in zaposlitvene možnosti. Ocenilo je, da bo tožnik glede na svojo starost uspel dobiti delo tudi v bodoče v gradbeni dejavnosti, da je primerno denarno povračilo v zameno za vzpostavitev delovnega razmerja v višini petih plač, kot jih je prejemal pri toženi stranki. V presežku (do 13 plač) je sodišče zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarno povračilo, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje v višini petkratnika osnove primerna in ne odstopa od prisojenih denarnih povračil po 118. člena ZDR-1 v podobnih primerih, zato je pritožbo tožene stranke tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.