Jedro

Čeprav je tožnik po tem, ko je (brez veljavnega osebnega dokumenta) prišel v Slovenijo sam odšel na policijsko postajo in zaprosil za mednarodno zaščito, in bi to lahko pomenilo, da ni begosumen in da bo počakal na konec postopka in morebitno izročitev pristojni državi zaradi obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča druge ugotovljene okoliščine pretehtajo presojo glede njegove begosumnosti in opravičujejo omejitev tožnikovega gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep, št. 2142-159/2013/3 (1313-06) z dne 10. 6. 2013, s katerim je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 6. 2013 do dne 7. 9. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Glede obstoja razloga za omejitev gibanja sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Katera država bo obravnavala tožnikovo prošnjo, je stvar posebnega postopka. Čeprav je tožnik sam odšel na policijo, kjer je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pa druge okoliščine kažejo na njegovo begosumnost in na možnost, da ne bo počakal na izročitev Avstriji kot pristojni državi. Ukrep omejitve gibanja na Prostore centra za tujce ni nesorazmeren in tožena stranka je dovolj obrazložila, zakaj z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti tožnikove prisotnosti. Zavrne tudi predlog za zaslišanje priče T. K. 3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ukrep omejitve gibanja bi moral temeljiti tudi na drugih okoliščinah in lastnostih prosilca, iz katerih bi izhajalo, da je takšen ukrep nujno potreben. Poudarja, da ni begosumen, saj je sam takoj po prihodu v Republiko Slovenijo prostovoljno odšel na policijsko postajo, kjer je izrazil željo za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, česar zagotovo ne bi storil, če ne bi imel namena počakati na dokončno odločitev o svoji prošnji. Prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Avstriji, je zamolčal zaradi strahu, da bo ločen od svoje družine, zlasti od svojega sina, rojenega … 2012, ki ga ima s slovensko državljanko T. K., s katero se namerava poročiti in si v Sloveniji ustvariti družino. Res je, da je Avstrijo v letu 2008 samovoljno zapustil, kar pa je glede na to, da gre za ravnanje pred petimi leti in glede na nove okoliščine, nerelevantno. Ne želi biti vrnjen v Avstrijo, kar pa ne pomeni, da bo pobegnil iz Slovenije ali onemogočil predajo v primeru, če bo takšen sklep dokončen in pravnomočen. Opozarja na 15. člen Dublinske uredbe ter na pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Ukrep omejitve gibanja na Prostore centra za tujce je nesorazmeren, saj je zasledovani cilj mogoče doseči tudi z milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar pomeni, da mu lahko omeji gibanje.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožena stranka dne 7. 6. 2013 pridobila rezultat o obstoju tožnikovih prstnih odtisov iz baze EURODAC. Iz baze je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji dne 3. 12. 2008. To dejstvo je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zamolčal, ko pa je bil seznanjen s pridobljenim rezultatom iz baze EURODAC, pa je vztrajal, da leta 2008 ni bil niti v Avstriji niti drugje v Evropi, da ne ve, kako so Avstrijci dobili njegove prstne odtise, in da misli, da je prišlo do pomote.

8. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožena stranka od pristojnega organa Republike Avstrije dne 13. 6. 2013 sprejela odgovor, da je Republika Avstrija v skladu s c. točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica (Evropske unije) za obravnavanje tožnikove prošnje ter da je tožena stranka izdala sklep, št. 2142-159/2013/7 (1313-05) z dne 13. 6. 2013, s katerim je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Samo izpolnjevanje formalnih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je zakonodajalec toženo stranko na podlagi prvega odstavka 59. člena ZMZ pooblastil, da o nastanitvi prosilca do predaje pristojni državi odloča po prostem preudarku. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka in ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu.

10. Čeprav je tožnik po tem, ko je (brez veljavnega osebnega dokumenta) prišel v Slovenijo sam odšel na policijsko postajo in zaprosil za mednarodno zaščito, in bi to lahko pomenilo, da ni begosumen in da bo počakal na konec postopka in morebitno izročitev pristojni državi zaradi obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča druge ugotovljene okoliščine pretehtajo presojo glede njegove begosumnosti in opravičujejo omejitev tožnikovega gibanja.

11. Tožnik je bil že večkrat (tudi ilegalno) v Italiji in tudi drugod po Evropi, saj je v Avstriji leta 2008 zaprosil za mednarodno zaščito (čeprav je to zanikal in pri tem vztrajal tudi še potem, ko so bili pridobljeni podatki iz baze EURODAC); nekajkrat se je po lastnih navedbah vrnil v Nigerijo; v Slovenijo je brez dokumentov vstopil že 31. 5. 2013 (takrat ni zaprosil za mednarodno zaščito) in se nato vrnil v Italijo. Čeprav zatrjuje veliko navezanost na sina (kar naj bi bil tudi eden izmed razlogov, da Slovenije ne bo zapustil), s katerim naj bi imel redne stike, pa je tožnik na glavni obravnavi sam izjavil, da je bil v času sinovega rojstva (... 2012) v Nigeriji, od koder se je vrnil šele marca leta 2013, tako da (vsaj) njegovim navedbam o rednih stikih ne gre verjeti. Prav tako je tožnik sam izjavil, da se v Avstrijo ne želi vrniti. Vse te okoliščine tudi po mnenju Vrhovnega sodišča kažejo na to, da bi tožnik lahko pred morebitno izročitvijo pristojni državi pobegnil, zato je ukrep, kakršen mu je bil izrečen, pravilen in zakonit in v skladu s pooblastilom zakonodajalca.

12. Sklicevanje na humanitarne razloge v smislu prvega odstavka 15. člena Dublinske uredbe (na podlagi te določbe lahko katerakoli država članica, tudi če ni odgovorna po merilih, določenih v tej uredbi, združi družinske člane ter druge nepreskrbljene sorodnike iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih in kulturnih vidikov) je v tem postopku, ki se nanaša na ukrep omejitve gibanja, neutemeljeno. Navedeno dejstvo bi tožnik lahko uveljavljal v postopku, v katerim je bilo odločeno, da Slovenija ni pristojna za odločanje o njegovi prošnji in da bo izročen Republiki Avstriji (sklep tožene stranke, št. 2142-159/2013/7 (1313-05) z dne 13. 6. 2013). V tem upravnem sporu pa se presoja zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji izpodbijane odločbe oziroma v tem primeru tudi z upoštevanjem dejanskega stanja, ugotovljenega na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, zato nove okoliščine, ki jih tožnik navaja šele v pritožbi (predvidena poroka s Slovenko), na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.