Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Avstrije in da je tožnik že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in ker v času izdaje sklepa ni bilo mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Avstrija, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 7. 6. 2013 od 11.45 ure do dne 7. 9. 2013 do 11.45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje je med drugim povedal, da je marca 2013 iz Nigerije odšel z avtom v Libijo, od tam pa v Italijo, kjer je ostal do maja 2013. Iz Italije je odšel proti Sloveniji. V Udinah ga je pobral nek moški in ga odpeljal do prve železniške postaje v Republiki Sloveniji, nato pa je z vlakom odšel do Ljubljane. V Slovenijo je prišel ilegalno zato, ker je potni list z vizo izgubil. Ilegalno je v Slovenijo vstopil tudi že prej in sicer 31. 5. 2013, ko je šel na obisk k sinu. Tožena stranka je preverila prstne odtise tožnika v bazi EURODAC. Iz baze EURODAC je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji dne 3. 12. 2008. Na vprašanje, ali je v kateri drugi državi članici EU zaprosil za mednarodno zaščito, pa je odgovoril, da ne. Rekel je, da leta 2008 ni bil v Evropi, niti v Avstriji in da ne ve, kako so Avstrijci dobili njegove prstne odtise. Meni, da je prišlo do napake.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona med drugim tudi z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (3. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ). Tožnikovi prstni odtisi so bili torej že posredovani v bazo EURODAC s strani Avstrije. Iz pridobljenih rezultatov izhaja, da je tožnik že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, ker pa ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Avstrija, kjer je bil tožnik obravnavan decembra 2008, se je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje zaradi rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Tožena stranka ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Avstrija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Avstriji ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Pri vprašanju, ali je zaprosil za mednarodno zaščito v kateri od držav članic EU, je tožnik navedel, da ni zaprosil, ob ustni naznanitvi omejitve gibanja pa je povedal, da v Avstriji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, da misli, da je prišlo do napake. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da so nedvomno podani razlogi iz 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ko je iz baze EURODAC razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji dne 3. 12. 2008. Tožena stranka je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Avstrija. Iz baze EURODAC je razvidno, da je tožnik leta 2008 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, le-to pa je samovoljno zapustil. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da se je večkrat nahajal v Italiji, leta 2013 pa je ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo. Z ilegalnim prehajanjem meja tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Zaradi vsega navedenega se je tožena stranka odločila za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ki je nujna.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. Določba četrtega odstavka 51. člena določa, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. V konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, da tožniku sklep v smislu četrtega odstavka 51. člena ZMZ oziroma prvega odstavka 63. člena ZMZ ni bil izdan, zato ne more biti razlog za omejitev gibanja. V konkretnem primeru ne more biti dvoma, da Avstrija ni pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka bi namreč morala upoštevati 15. člen Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003, ki določa, da katerakoli država članica, tudi če ni odgovorna po merilih, določenih v tej uredbi, lahko združi družinske člane ter druge nepreskrbljene sorodnike iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj ni upoštevala dejstva, da ima tožnik v Sloveniji mladoletnega sina A.A., ki živi skupaj z materjo B.B.. Tožnik in B.B. se nameravata poročiti. Bilo bi v nasprotju s citirano določbo in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, če bi tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je v konkretnem primeru sprejela zaključek, da je tožnik begosumen, vendar je njena dokazna ocena pomanjkljiva, saj ne temelji na vestni in skrbni presoji vseh relevantnih dejstev, ampak je izredno selektivna in kot taka nezakonita. Tožena stranka sklepa, da tožnik ne bo počakal na izvršitev predaje Avstriji, ker je navedel, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni državi članici EU. Ob ustni naznanitvi omejitve gibanja pa je povedal, da v Avstriji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje se je tožena stranka oprla na dejstvo, da je tožnik Avstrijo samovoljno zapustil ter da se je večkrat nahajal v Italiji. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, ki izhaja iz policijske depeše z dne 5. 6. 2012, da je tožnik takoj po prispetju v Republiko Slovenijo prostovoljno odšel na Policijsko postajo Ljubljana Vič, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar gotovo ne bi storil, če bi iz Slovenije nameraval pobegniti. Da je navedena okoliščina pravno relevantna, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 423/2011 ter sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1352/2011-14. Neprepričljiv je zaključek, da dejstvo, da se je tožnik večkrat nahajal v Italiji, kaže na njegovo begosumnost. Tožena stranka ne upošteva dejstva, da je tožnik v Italijo potoval legalno z vizo in ne ilegalno. Res je to, da tožnik ne želi biti vrnjen v Avstrijo. Tožena stranka ne upošteva dejstva, da ima tožnik v Sloveniji dekle in sina, kar je zadosten razlog, da Slovenije ne namerava samovoljno zapustiti. Ker pri tožniku begosumnost ni podana, je izpodbijani sklep nezakonit. Zgolj podredno pa tožnik ugovarja, da je ukrep o omejitvi gibanja določen na prostore Centra za tujce nesorazmeren, saj je zasledovani cilj mogoče doseči tudi z milejšim ukrepom, kot je ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Dejstvo, ali je tožnik Avstrijo v letu 2008 samovoljno zapustil, za konkretno zadevo ni pravno relevantno, saj tožnika njegovo ravnanje pred petimi leti ne more zaznamovati na način, da to tudi v letu 2013 vodi v sklep, da je begosumen. Tožena stranka tožniku tudi ne dovoli, da bi ob spremstvu policije imel izhod iz Centra za tujce, s tem pa je nesorazmerno poseženo v njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne. Navaja še, da je dne 13. 6. 2013 od pristojnega organa Avstrije prejela odgovor, da je Avstrija v skladu s c. točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prošnje in bo tožnika v naknadno dogovorjenem roku tudi sprejela.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 6. 2013 vpogleda v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je iz Nigerije preko Libije in Italije v Slovenijo potoval nelegalno. Dokumente je izgubil že leta 2008. Od takrat je imel samo potni list, vendar z njim ni potoval, da ga ne bil še enkrat izgubil. Tudi leta 2010 je bil v Italiji in to prav tako nelegalno. B.B. je srečal leta 2011 v Italiji, z njo se pogovarja po internetu, včasih ga obišče. Z njo ima tudi otroka in s tem otrokom ima pogoste stike. Pred tem je tudi že bil v Sloveniji, ne spomni se kdaj, zdi pa se mu, da konec maja. V Avstriji je leta 2008 zaprosil za azil. Tam so mu najprej dali sklep, da je prošnja zavrnjena, potem pa se je pritožil in nato so mu dali dokument z napisom „verboten“, kar pomeni, da če gre iz države, se ne more več vrniti. Na rešitev pritožbe v Avstriji ni počakal. Na Ministrstvu za notranje zadeve je rekel, da ni zaprosil za azil v Avstriji zato, ker so mu tam odvzeli prstne odtise in Dublinska uredba določa, da če so vzeti prstni odtisi, da ga vrnejo v tisto državo. V Avstrijo pa si ne želi vrniti. V Sloveniji je sam od sebe odšel na policijsko postajo. Avstrije ni popolnoma zapustil, še vedno se tja vrača preko Italije. B.B. je njegova zaročenka in se ima namen z njo poročiti. Nigerijo je zapustil leta 2008 oziroma zadnjič jo je zapustil leta 2013. Preden je prišel v Evropsko unijo jo je kar trikrat zapustil. Pri rojstvu svojega sina ni bil prisoten. Tedaj je bil v Nigeriji. Tako pred rojstvom otroka kot do marca 2013 je bil vseskozi v Nigeriji. Ne spomni se datuma, kdaj je prvič videl svojega sina. V Avstrijo se noče vrniti zato, ker si hoče zgraditi družino tukaj. V Slovenijo pa ni že prej prišel zato, ker je to dolg postopek in mu ni uspelo priti. Če bi ga sedaj izpustili iz Centra za tujce, bi ostal v Sloveniji. Ima vse potrebne dokumente za poroko.

7. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, iz katere izhaja, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz prvega odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o nastanitvi prosilca do predaje pristojni državi odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

8. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Avstrije in da je tožnik že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in ker v času izdaje sklepa ni bilo mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali pa je to Avstrija, se je tožena stranka pravilno odločila, da se tožniku omeji gibanje. Tožena stranka je pravilno ocenila, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Avstrija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Tožena stranka je pri svoji odločitvi pravilno upoštevala okoliščine, da je tožnik ob ustni naznanitvi omejitve gibanja povedal, da v Avstriji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, pri svoji odločitvi pa je tudi pravilno upoštevala tožnikovo ilegalno prehajanje meja.

9. Tožnik v tožbi navaja, da mu ni bil izdan sklep o omejitvi gibanja v smislu četrtega odstavka 51. člena ZMZ oziroma prvega odstavka 63. člena ZMZ. S tem v zvezi citira določilo ZMZ, ki določa, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ in da je ta pravna podlaga pravilna. Četrti odstavek 51. člena ZMZ namreč med drugim določa, da omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Iz vsebine tožbe je očitno, da je imela tožeča stranka v mislih 4. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki pa dejansko določa kot razlog za omejitev gibanja v primerih, ko je izdan sklep na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona. Nedvomno tožena stranka svoje odločitve ni oprla na 4. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ampak na četrti odstavek 51. člena ZMZ v povezavi z 3. alinejo 1. odstavka 59. člena ZMZ, kar je pravilna pravna podlaga.

10. Nadalje tožnik v tožbi utemeljuje, zakaj Avstrija ne more biti pristojna za obravnavanje njegove prošnje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se do te tožbene navedbe ne more opredeliti, ker to ni predmet tega postopka. Odločitev o tem, katera država bo obravnavala tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, je stvar posebnega postopka in kot je razvidno iz upravnega spisa, je tožena stranka s tem v zvezi že izdala sklep, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zoper ta sklep je dopusten poseben upravni spor in je zato zakonitost tega sklepa stvar drugega sodnega postopka in ne sodnega varstva v zvezi z omejitvijo gibanja.

11. Nadalje tožnik navaja, da je tožena stranka sicer sprejela zaključek, da je tožnik begosumen, vendar pa da je njena dokazna ocena pomanjkljiva. S tem v zvezi tožnik povzema, kako je tožena stranka utemeljila tožnikovo begosumnost. Sodišče se ne more strinjati, da bi bil izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljivo obrazložen. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je tožnik že leta 2008 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, a je le-to samovoljno zapustil, navedla je, da je razvidno, da se je večkrat nahajal v Italiji ter da je leta 2013 ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo. Navedla je tudi to, da čeprav sam trdi, da nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, pa podatki iz baze EURODAC kažejo drugače, saj je v Avstriji 3. 12. 2008 zaprosil za mednarodno zaščito. S tem v zvezi sodišče meni, da je izpodbijani akt dovolj obrazložen.

12. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je tožnik takoj, ko je prispel v Republiko Slovenijo, prostovoljno odšel na PP Ljubljana Vič, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Res je sicer, da se tožena stranka do tega dejstva ni opredelila, vendar pa sodišče meni, da to ni taka pomanjkljivost, da bi bila zaradi tega sama odločitev napačna in bi bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti. Tudi če se upošteva dejstvo, da je tožnik sam šel na policijsko postajo, pa po drugi strani ostale okoliščine pretehtajo dejstvo, da je sam odšel na policijo. Te okoliščine so: da je Avstrijo zapustil, ne da bi počakal na dokončno rešitev o pritožbi, kot je povedal na zaslišanju, da najprej ni povedal, da je tudi v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, ilegalno prehajanje meja in da je sam izjavil, da se ne želi vrniti v Avstrijo.

13. Tožnik tudi navaja, da je nelogičen in neprepričljiv zaključek, da dejstvo, da se je tožnik večkrat nahajal v Italiji, kaže na njegovo begosumnost ter da iz sklepa ne izhaja, zakaj je temu tako in da tožena stranka ne upošteva dejstva, da je tožnik v Italijo potoval legalno z vizo in ne ilegalno. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je iz Nigerije preko Libije in Italije potoval v Slovenijo nelegalno in da je bil tudi leta 2010 v Italiji nelegalno.

14. To, da se je tožnik bal, da se bo štelo, da se strinja, da se ga vrne v Avstriji, ne more biti opravičljiv razlog, da je povedal, da v Avstriji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Od prosilca za mednarodno zaščito se pričakuje, da po resnici pove vsa dejstva. S tem v zvezi je v tožbi tudi navedeno, da pravno relevantno dejstvo, da je tožnik že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, ne more biti razlog za omejitev gibanja. Vendar sodišče ugotavlja, da to ni edini razlog za omejitev gibanja, temveč so tudi drugi razlogi, ki jih je sodišče navedlo pod tč. 12 te sodbe. Res je sicer, da ima tožnik v Sloveniji dekle in sina, vendar pa to še ni razlog, da ne bi obstajala možnost, da bi Slovenijo vseeno zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Kot je bilo že navedeno v tej sodbi, so podane tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da je odločitev tožene stranke pravilna.

15. Sodišče tudi meni, da ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ni nesorazmeren. Tožena stranka je v obravnavani zadevi dovolj obrazložila, zakaj z milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti prisotnosti tožnika. Navedla je namreč, da bo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, kdo je odgovoren za obravnavanje njegove prošnje. Tožbena navedba, da policija tožniku ne dovoli ob policijskem spremstvu zapustiti Centra za tujce, ne more biti stvar tega postopka, kjer se ugotavlja zgolj to, ali je odločitev o ukrepu omejitve gibanja utemeljena. Sodišče ni sledilo predlogu za zaslišanje priče B.B., ker je ocenilo, da to ni potrebno. Sodišče namreč ne dvomi, da ima tožnik z njo otroka in da se ima namen z njo poročiti, vendar pa je ocenilo, da ta okoliščina ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke, saj obstajajo številni razlogi, zaradi katerih se je tožena stranka pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja in so bili že pojasnjeni v tej sodbi.

16. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.