Jedro

Po 99. členu SPZ v primeru, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika kako drugače ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik zahteva s tožbo da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, vznemirjanje mora biti namreč protipravno, biti torej tako, ko tretji ne izkaže nobene pravice do vznemirjanja. Gre za obrambo tožene stranke, ugovor, ni potrebna nasprotna tožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov na parceli št. 445 k.o. B. in se vzdržati vožnje z osebnimi in drugimi vozili po tej nepremičnini in parkiranja osebnih in drugih vozil na tej nepremičnini. V posledici neuspeha je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge ter hkrati priglaša stroške. Dejstvo je, da tožnika zahtevata, da tožena stranka opusti vznemirjanje njune lastninske pravice in sta tožnika solastnika predmetne nepremičnine, pri kateri ni vpisana nobena služnost. Tožena stranka bi morala, če bi želela uspeti, vložiti nasprotno tožbo, ugovor ne zadošča, tako določa 3. alinea prvega odstavka 183. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker torej tožena stranka v ustreznem postopku ni uspela dokazati, da v njeno korist oziroma v korist nepremičnine v njeni lasti dejansko obstaja stvarna služnost in te služnosti vpisati v zemljiško knjigo, je odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, nepravilna. Nepravilna pa je odločitev še iz nadaljnjih razlogov. Do začetka veljavnosti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini so bila vsa zemljišča družbena lastnina in priposestvovanje ni bilo mogoče, torej do uveljavitve zakona 25.7.1997. Ker je ugotovljeno nasprotovanje tožeče stranke vožnje in drugim manevrom tožene stranke 12.11.2005, do tedaj še ni preteklo 10 let od kar ni sporno zemljišče več družbena lastnina. Priče so povedale, da pravzaprav nobeden ni vedel, čigavo je sporno zemljišče in kje so meje. Tudi to kaže, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Sicer pa tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka začela voziti po njeni nepremičnini na način, ki sedaj vznemirja lastninsko pravico šele po zaključku popotresne obnove v letu 1998, do take vožnje pa prej ni bilo potrebe, nepremičnina tožene stranke je bila namreč zgrajena v drugačnih, manjših gabaritih. V zvezi s tem opozarja na določbo 219. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), služnost je namreč treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje nepremičnino. Opozarja še na navedbe tožene stranke v pravdi zaradi motenja posesti, ki se je vodila pod opr.št. 1, in to glede uporabe nepremičnin v lasti tožnikov v bistveno ožjem obsegu kot sedaj trdi v tej pravdi. Varstvo lastnine zagotavlja 33. člen Ustave Republike Slovenije, opozarja še na člen 1 Prvega protokola Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in svoboščin. Vsak poseg v lastninsko pravico je v nasprotju z zakonom in ne more uživati sodnega varstva, je nedopusten in ničen in v pravnem prometu ne more ustvarjati pravnih posledic. Sodišče, ko obravnava zahtevek za varstvo lastninske pravice, mora na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije zagotoviti učinkovito varstvo že na podlagi te ustavne določbe. Ta pravica se namreč uresničuje in varuje neposredno na podlagi Ustave in navedene mednarodne konvencije.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je tožeča stranka tožila na prenehanje vznemirjanja, zatrjevala je posege tožene stranke na nepremičnino tožnikov. Toženka se je zahtevku upirala z ugovorom, da po delu zemljišča tožeče stranke, kjer naj bi prihajalo do posegov, poteka služnostna pot. Ker je s tem uveljavljala, ob upoštevanju navedb o dolgoletni uporabi te poti, priposestvovanje služnostne pravice, je sodišče moralo ugotavljati, ali so toženka in pravni predniki pot uporabljali že vsaj 20 let, do tedaj, ko je tožeča stranka začela tem posegom nasprotovati, to je bilo v letu 2005. Ker pa je tožeča stranka že v tožbi trdila, da se je obseg uporabe oziroma začetek le-te, spreminjal, tudi zaradi popotresne obnove in s tem povezane narave zemljišča, je sodišče moralo in tudi je ugotavljalo, ali se je trasa poti v tem času spremenila. Vsa ta vprašanja so odločilna. Po 99. členu SPZ v primeru, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika kako drugače ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik zahteva s tožbo da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Ne drži stališče pritožbe, da zadošča, da lastnik dokaže lastništvo in dejstvo vznemirjanja, vznemirjanje mora biti namreč protipravno. To določa že zakon v prvem odstavku 99. člena, vznemirjanje mora biti torej tako, ko tretji ne izkaže nobene pravice do vznemirjanja. Prav to pa je tožena stranka v tej pravdi trdila in dokazala. Gre za obrambo tožene stranke, ugovor, ni potrebna nasprotna tožba, kot to zmotno meni tožeča stranka. Tako na primer SPZ v 92. in 93. členu glede varstva lastninske pravice (vindikacijska tožba) omogoča posestniku ugovore, ko lahko odkloni izročitev stvari lastniku, če ima pravico do posesti, podoben pa je položaj pri predmetni negatorni tožbi. Tako tudi sodna praksa (na primer odločba VS RS opr.št. II Ips 34/2000, odločba VSK I Cp 340/2004 in druge).

ZPP v prvem odstavku 183. člena med drugim določa, da tožena stranka lahko vloži nasprotno tožbo, kar torej pomeni, da vložitev nasprotne tožbe ni obveznost, pač pa pravica toženca. Ima pa toženec po drugi strani pravico do samostojnih ugovorov. Ti so uperjeni proti zahtevku, z njimi toženec, kot v konkretni pravdi, ker se je le-ta izkazal za utemeljenega, izpodbije utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče v pravdi odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), in je seveda od volje strank odvisno, kakšen bo učinek odločitve, ali bo torej podan učinek pravnomočnosti (če je vložena nasprotna tožba ali vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP), ali bo, v posledici le ugovora, podan učinek samo za konkretno pravdo. Toženec se je odločil za ugovor, to pravico ima, ni pa zavezan vložiti nasprotne tožbe.

Pravno zgrešene so tudi trditve o priposestvovanju v družbeni lastnini. Dejstvo je, da je pred uveljavitvijo SPZ, ki je začel veljati 1.1.2003, priposestvovanje stvarne služnosti urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v 54. členu določal, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let in lastnik služnostne stvari temu ni nasprotoval, služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je šlo za zlorabljanje zaupanja lastnika ali posestnika služne stvari ali se je služnost izvrševala s silo ali z zvijačo ali pa je bila dovoljena le do preklica. Po določbi 55. člena pa služnosti ni bilo mogoče priposestvovati le na tistih nepremičninah, ki so bile družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Tako je te določbe razlagala tudi sodna praksa (na primer razlogi na strani 4 odločbe VS RS II Ips 34/2000, objavljene v informatizirani bazi).

Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je tožena stranka ob popotresni rekonstrukciji svojo hišo razširila, tako da je zožala prehod med njeno hišo in javno cesto, in mora sedaj za nemoten dovoz do svoje hiše uporabljati del dvorišča v lasti tožnice. Ko je bil tožnik zaslišan, je med drugim povedal tudi, da se te navedbe nanašajo na drugo popotresno obnovo, kot sedaj opozarja tudi v pritožbi, in sicer zaradi potresa leta 1998. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo dokaze, listine, izpovedbe strank oziroma prič, in zaključilo, da ni prišlo do zatrjevane širitve toženkine hiše, prejšnji gabariti hiše niso bili preseženi. Pritožba taki dokazni oceni, ki je prepričljiva in temelji na vestni in skrbni oceni izvedenih dokazov, ne more uspešno oporekati zgolj z navedbo, da tožeča stranka še vedno vztraja pri drugačnih trditvah. Trditve o drugačnih navedbah v motenjski pravdi, so novote, tega tožeča stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala, niti npr. ob zaslišanju toženke ni tega izpostavila, in tudi ne pove, zakaj tega ni mogla pravočasno zatrjevati v postopku na prvi stopnji, da bi se izognila prekluziji (ZPP, 286. člen).

Pritožbeni razlogi niso podani, tožeča stranka je imela možnost z negatorno tožbo uveljavljati varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, v pravdi pa ni uspela, ker je toženec uspešno uveljavil ugovor, da ima pravico voziti oziroma obračati vozila po delu nepremičnine, po poti, ki poteka prek nepremičnine tožeče stranke. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Glede na dejanske ugotovitve, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, je tožena stranka dokazala, da je služnost priposestvovala, saj so tako tožena stranka kot pravni predniki po poti po parceli tožeče stranke vozili oziroma vozila obračali več kot 20 let (217. člen SPZ, drugi odstavek) in v tem obdobju lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Ustava Republike Slovenije (URS) zagotavlja v 33. členu pravico do zasebne lastnine (tudi prvi člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94), a je to določbo treba razlagati v povezavi s 67. členom URS, na podlagi katerega je pridobivanje in uživanje lastninske pravice zakonsko lahko omejeno zato, da bo zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Služnostna pravica pa je stvarna pravica, ki omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine in je lahko vzrok za omejitve lastninske pravice drugega.

Ker ne uveljavljane in ne uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).