Jedro

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 783,61 EUR stroškov revizijskega odgovora - z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 37.934,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2017 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo navedenega zneska.

3. Tožnica je v skladu s sklepom III DoR 4/2020 z dne 11. 2. 2020 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega in revizijskega postopka tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 4/2020 z dne 11. 2. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanj: – ali predstavlja prenos komunalne infrastrukture (namesto plačila komunalnega prispevka na zemljiščih investitorja) na občino obdavčljiv dogodek, ki ima naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), - ali je v primeru, da prenos komunalne infrastrukture predstavlja z DDV obdavčljiv dogodek, občina dolžna plačati investitorju znesek DDV, ki je obračunan na njej izdanih računih v zvezi s tem prenosom.

**Okvir spora in dejansko stanje zadeve**

6. V revizijskem postopku so pravnorelevantna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišče prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP): – Med družbami A., d.o.o., ki je pravna prednica tožnice (v nadaljevanju tudi investitor 1), B., d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju B. ali investitor 2) in toženo stranko, je bila dne 19. 4. 2017 sklenjena Urbanistična pogodba, s katero se je družba B. namesto plačila komunalnega prispevka zavezala na svojih zemljiščih zgraditi komunalno infrastrukturo v naselju hiš in jo nato brezplačno prenesti v last tožene stranke.

- Po tej pogodbi se je občina, tožena stranka, zavezala, da bo investitorju 2 obračunala komunalni prispevek v skladu z določitvijo povprečnih stroškov komunalne opreme, pri izračunu pa bo upoštevala vlaganja investitorjev v izgradnjo javne infrastrukture, ki je predmet Urbanistične pogodbe. Pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja bo občina investitorju 2 izdala soglasje o poravnanem komunalnem prispevku. V 1. točki 9. člena pogodbe je določeno, da se komunalni prispevek poračuna z vlaganji investitorjev v izgradnjo javne infrastrukture in se tako smatra, da je prispevek iz tega naslova poravnan. Glede obveznosti investitorja je bilo v navedeni pogodbi tudi določeno, da bo izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je opredeljena v Programu opremljanja, v skladu s to pogodbo financiral investitor 2. Investitor 2 bo po zaključku gradnje in pridobitvi uporabnega dovoljenja izgrajeno javno komunalno infrastrukturo brezplačno prenesel v last in upravljanje Občini R., skupaj s potrebno pripadajočo upravno in tehnično dokumentacijo po zahtevah upravljalca dotične javne infrastrukture.

- V letu 2017 je bila med pravdnima strankama in družbo B. sklenjena Pogodba o prenosu komunalne infrastrukture ter o ustanovitvi brezplačne služnostne pravice. Družba B. je skladno z določili te pogodbe (določili III.2 in III.3 Pogodbe) izstavila dva računa, s katerima je bil obračunan DDV v višini 2.647,21 EUR za stavbno zemljišče in DDV v višini 35.287,21 EUR za prometno infrastrukturo in javno razsvetljavo, ki jih toženka uporablja za namene njene neobdavčljive dejavnost. Na obeh računih je bilo navedeno, da gre na podlagi pogodbe za brezplačen prenos in da mora toženka plačati le znesek obračunanega DDV.

- Toženka DDV-ja ni plačala, zato ga je plačala tožnica. V to naj bi bila prisiljena iz ekonomskih razlogov, zahtev stečajne upraviteljice in notarke (zaradi sprostitve zadržanih kupnin za hiše).

7. V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva povračilo zneska 37.934,42 EUR, ki naj bi predstavljal zakonsko obveznost tožene stranke iz naslova plačila DDV. S plačilom naj bi prišlo do premoženjskega prikrajšanja tožeče stranke in do obogatitve oziroma prihranitve brez pravnega temelja na strani tožene stranke.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri presoji, da je zavezanka za plačilo DDV toženka (ker je s sklenjeno pogodbo in primopredajo komunalne infrastrukture prišlo do obdavčene dobave blaga, ki je bila opravljena za plačilo, je skladno z določili ZDDV-1 od prenosa komunalne infrastrukture z investitorja na toženko treba obračunati DDV – investitor je bil dolžan izstaviti račun, toženka pa plačati DDV) je sodišče izhajalo iz določb ZDDV-1, pogodb, priloženega mnenja FURS in mnenja izvedenke davčne stroke. Plačilo je bilo pogoj za vračilo zadržanih varščin in prenos komunalne infrastrukture na toženko, zaradi česar je s plačilom obračunanega DDV prišlo do premoženjskega prikrajšanja na strani tožnice in neutemeljene prihranitve izdatkov toženke.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo drugače. V skladu z zakonsko dikcijo 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 Pogodba o prenosu komunalne infrastrukture ne predstavlja transakcije, ki bi bila v skladu s citiranim zakonskim določilom predmet obdavčitve. Zakon določa, da so predmet DDV tiste dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti za plačilo. Pri zadevni dobavi – prenosu, je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor B., za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila. Nasprotno, s predmetno dobavo je B. v naravi plačal komunalni prispevek, s čemer je poravnal terjatev, ki jo je iz naslova komunalnega prispevka do njega imela toženka. Kot podredni razlog za zavrnitev zahtevka pa je sodišče druge stopnje navedlo, da je, tudi če gre pri pogodbi za dobavo blaga v smislu 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 v zvezi s 6. členom ZDDV-1, torej za obdavčljivo transakcijo, obdavčljiv dogodek opravil B., ki je zavezanec za obračun in plačilo DDV.

**Revizijske navedbe**

10. Revizija izpodbija odločitev sodišča druge stopnje in navaja, da je sodišče preozko razlagalo, kaj pomeni plačilo. Namen izgradnje in prenosa komunalnega prispevka ni zgolj brezplačna prepustitev komunalne infrastrukture občini, temveč izpolnitev zakonske obveznosti plačila komunalnega prispevka. Zato davčni organi prenos komunalne infrastrukture na občino obravnavajo kot obdavčljivo transakcijo. Zakonodajalec je imel očitno namen obdavčiti prenose na občine. Če gre za obdavčljiv dogodek pa mora davčni zavezanec (ki je bil G.) izdati prejemniku račun z DDV. Končna potrošnja je vedno obdavčena z DDV.

11. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je bil dogovor strank ves čas, da se sledi določbam veljavnega Zakona o urejanju prostora oziroma kasneje Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). To pomeni, da je prenos komunalne opreme na občino zanjo brezplačen. Občina namreč brez pobude zasebnega investitorja na takšnih območjih komunalne infrastrukture sploh ne bi gradila, saj ne razpolaga s potrebnimi sredstvi. Zavezanec za plačilo DDV je torej B., ki je tudi končni potrošnik v smislu ZDDV-1. Če ne bi slednji končal v stečaju, bi ga tudi plačal. Na to kaže dejstvo, da je uveljavljal tudi pravico do odbitka DDV. Točno je stališče sodišča druge stopnje, da je šlo za brezplačni prenos in investitor ni prejel plačila, zato transakcija ni stvar obdavčitve z DDV. Če bi bila občina sama v vlogi investitorja, bi prejela plačilo DDV, ki ga v opisanem primeru ne, kar pomeni da je kršeno načelo enakosti. Mnenja FURS niso pravni vir, izvedenca se ne sme postaviti za pravno mnenje. Tudi vsebinski pogoji za predčasno plačilo tožnice niso bili podani.

**Glede neutemeljenosti revizije**

12. Po presoji Vrhovnega sodišča sta obe sodišči po nepotrebnem presojali, ali je občina, tožena stranka, po davčnopravnih predpisih zavezanka za plačilo DDV po izstavljenih računih za prenos zgrajene komunalne infrastrukture. Na podlagi 3., 6., 36., 76., in 76a. člena ZDDV-1 sta presojali, ali gre pri prenosu komunalne infrastrukture na občino za obdavčljivo dobavo blaga in kdo mora v razmerju do države obračunati oziroma plačati DDV, zabeležen na računih, ki jih je G. izstavil toženki.

13. V obravnavanem sporu gre namreč za tožbo investitorja 1, ki naj bi po računu, ki ga je občini (toženki) izstavil investitor 2, iz ekonomskih razlogov plačal DDV namesto toženke. Bistvene za presojo, ali je res prišlo do situacije neupravičene obogatitve, so po stališču Vrhovnega sodišča določbe Urbanistične pogodbe. In iz te po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil namen strank, kot v odgovoru na revizijo poudarja toženka, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina. Kot izhaja iz druge alineje 6. točke obrazložitve te sodbe je bistveno, da so se stranke pogodbe dogovorile, da bo „_izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je opredeljena v Programu opremljanja, v skladu s to pogodbo financiral investitor 2“, da „se komunalni prispevek poračuna z vlaganji investitorjev v izgradnjo javne infrastrukture in se tako smatra, da je prispevek iz tega naslova poravnan“ ter da bo „investitor 2 po zaključku gradnje in pridobitvi uporabnega dovoljenja zgrajeno javno komunalno infrastrukturo brezplačno prenesel v last in upravljanje Občini C._“. Torej občine v medsebojnih razmerjih z investitorjema po takem dogovoru, ne glede na to ali je morebiti plačnik davka v razmerju do države po davčnih predpisih in kakšen je bil temu primeren račun, ne bremeni končni znesek zaračunanega DDV. Logično je, kot poudarja toženka, da je namen občine, da je enako obravnavana v primeru, ko infrastrukturo zgradi sama in s komunalnim prispevkom stroške izgradnje prenese na kupca opremljenega zemljišča, in v primeru, ko investitor infrastrukturo (primarno za lasten interes) zgradi sam in jo v zameno za neplačilo oziroma zmanjšano plačilo komunalnega prispevka prenese na občino. Temu le pritrjuje določba 78. člena1 ZPNačrt po kateri se šteje, da je s stroški izgradnje investitor plačal komunalni prispevek.

14. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je torej, da občina investitorju ni dolžna poravnati DDV-ja, izkazanega na računih, ki jih je izstavil B. Na prvo vprašanje pa Vrhovnemu sodišču glede na navedeno ni bilo treba odgovarjati.

15. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

16. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP toženki povrniti 783,61 EUR stroškov revizijskega odgovora (II. točka izreka). Stroški so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) po vrednosti točke 0,6. Sestavlja jih nagrada po 3. točki tar. št. 21. (1050 točk), materialni stroški po 11. členu OT (20,5 točk) in 22 % priglašenega davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Glasovanje**

17. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 78. člen (pogodba o opremljanju)

(1) S pogodbo o opremljanju se lahko investitorka ali investitor (v nadaljnjem besedilu: investitor) in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, ne glede na to, ali je gradnja te komunalne opreme predvidena v programu opremljanja.

(2) Občina lahko sklene pogodbo o opremljanju z investitorjem, če ima sprejet program opremljanja ali podlage za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine.

(3) Pogodba iz prejšnjih odstavkov vsebuje:

1. opredelitev območja opremljanja s seznamom zemljiških parcel, ki jih bo investitor opremljal,

2. pregled obstoječe komunalne opreme na tem območju,

3. pregled komunalne opreme, ki jo bo zagotovil investitor,

4. navedbo komunalne opreme, na katero bo investitor priključil zgrajeno komunalno opremo iz 3. točke tega odstavka,

5. del komunalnega prispevka iz četrtega odstavka tega člena, ki ga mora investitor še plačati,

6. zagotovilo, da se bo območje opremljalo na osnovi projektne dokumentacije po predpisih ograditvi objektov, s katero soglaša občina,

7. zagotovilo, da bo občina izdala investitorju potrdilo o poravnanih obveznostih iz naslova komunalnega prispevka na podlagi bančne garancije v višini dela komunalnega prispevka iz pete točke tega odstavka in vrednosti popisa del na podlagi projektne dokumentacije iz šeste točke tega odstavka,

8. rok, v katerem bo investitor zgradil manjkajočo komunalno opremo,

9. opredelitev nadzornega organa občine, ki bo izvajal nadzor nad izvedbo ter predajo komunalneopreme,

10. pravice in dolžnosti investitorja, povezane z nepravilnostmi, ugotovljenimi pri občinskem nadzoru,

11. bančno garancijo, s katero se zavaruje predvideni rok in obseg del, in bančno garancijo, s katero se zavaruje dobro izvedbo del in odpravo napak v garancijskem roku,

12. rok, v katerem občina ne bo spreminjala tistega dela prostorskega akta , ki je podlaga zainvesticije po tej pogodbi. V primeru, da občina spremeni prostorski akt v roku iz pogodbe, odgovarja za povzročeno škodo.

(4) **Stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor. Šteje se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Investitor je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, v kolikor bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo investitor priključil komunalno opremo iz 3. točke prejšnjega odstavka.**

(5) Občina je dolžna prevzeti komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, ko je zanjo izdano uporabno dovoljenje.