Jedro

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti.

ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1).

Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarni znesek 37.934,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2017 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 3.191,81,00 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 37.934,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2017 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni poravnati stroške postopka v znesku 1.367,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico v korist tožene stranke, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da v nasprotju z določbo tretjega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni upoštevalo mnenja revizijske hiše R. z dne 29. 5. 2017, ki ga je tožena stranka v spis predložila 6. 2. 2019. Tožena stranka navaja, da je vsebinsko prerekala izvedensko mnenje, za katerega je še vedno mnenja, da je nepotrebno, saj gre v predmetni zadevi za vprašanje uporabe prava, je pa izrecno pojasnila, naj se vse navedbe iz mnenja v skladu z določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP upoštevajo kot del trditvene podlage tožene stranke in slednje pri odločitvi upošteva. Tega sodišče prve stopnje ni napravilo in svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo, zato je po stališču pritožbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo primarno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka zavezanka za plačilo DDV. Meni, da odločitev o tem vprašanju predstavlja pravilno uporabo materialnega prava.

Izpostavlja relevantnost Urbanistične pogodbe in določb v času sklepanja te pogodbe veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), na podlagi katerih je občina obvezo celotne ali dela gradnje infrastrukture prenesla na fizične ali pravne osebe in na zakonsko dolžnost občine, da prevzame komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, ko je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje. Opozarja na dejstvo, da je v obravnavanem primeru šlo za brezplačen prenos. Po prepričanju tožene stranke je obdavčljiv dogodek v smislu določb Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) opravil investitor, družba G. d.o.o. - v stečaju, ki je tudi zavezanec za plačilo DDV.

Tožena stranka zavzema tudi stališče, da Mnenje FURS iz septembra 2015, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje, ni pravni vir, zaradi česar ne more biti podlaga za odločitev o pravno pomembnih vprašanjih. Sodišče mora upoštevati zgolj in samo določbe relevantnih zakonov in podzakonskih predpisov.

Tožena stranka kot napačno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi po sklenjeni urbanistični pogodbi dolžna plačati DDV. V tem pogledu opozarja na pomen namena pogodbenikov, ki se je nedvomno odražal v brezplačnosti prenosa.

Po prepričanju tožene stranke pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Da je bila tožeča stranka prisiljena plačati DDV, ni odgovornost niti krivda tožene stranke, saj tožena stranka, ki je izpolnila vse svoje zaveze in komunalno opremo prevzela, ni imela vpliva na zahteve stečajne upraviteljice družbe G. d.o.o. - v stečaju, ki je postavljala pogoje v zvezi s plačilom DDV. Tožena stranka ni bila obogatena na škodo tožeče stranke, ki je plačala DDV za investitorja, družbo G. d.o.o. - v stečaju in ne za toženo stranko. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi materialno pravo napačno uporabilo, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva povračilo zneska 37.934,42 EUR, ki naj bi predstavljal zakonsko obveznost tožene stranke iz naslova plačila DDV, ki ga tožena stranka ni plačala, tožeča stranka pa je ta znesek plačala sama, čeprav je vedela, da je plačilo obračunanega DDV zakonska obveznost tožene stranke, to pa je storila zato, ker je bila k temu ekonomsko prisiljena. Z opravljenim plačilom je prišlo do premoženjskega prikrajšanja tožeče stranke in do obogatitve oziroma prihranitve brez pravnega temelja na strani tožene stranke. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z obrazložitvijo, da je zavezanec za plačilo DDV tisti udeleženec, ki je opravil obdavčljiv dogodek, to pa je družba G. d.o.o., ki je na podlagi Pogodbe o prenosu komunalne infrastrukture in nepremičnin ter ustanovitve brezplačne služnostne pravice (v nadaljevanju Pogodba o prenosu komunalne infrastrukture) komunalno infrastrukturo, ki jo je izgradila, brezplačno prenesla na toženo stranko in je bila v primeru brezplačnega prenosa dolžna nositi vse stroške, zato tožene stranke ne more bremeniti plačilo davka. Sicer pa je tožeča stranka plačilo izvedla kot poslovodja brez naročila, čeprav ji je tožena stranka sporočila, da DDV ni dolžna plačati.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je s sklenjeno Pogodbo o prenosu komunalne infrastrukture prišlo do obdavčene dobave blaga, ki je bila opravljena za plačilo, zaradi česar je skladno z določili ZDDV-1 od prenosa komunalne infrastrukture na toženo stranko potrebno obračunati DDV, pri čemer je tožena stranka tista, ki mora znesek obračunanega DDV plačati. Sodišče prve stopnje pa je tudi presodilo, da ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da plačilo DDV ni bilo pogoj za vračilo zadržanih varščin in prenos komunalne infrastrukture na toženo stranko, zaradi česar je s plačilom obračunanega DDV prišlo do premoženjskega prikrajšanja na strani tožeče stranke in do obogatitve oziroma neutemeljene prihranitve izdatkov na strani tožene stranke, za kar ni obstajala nobena pravna podlaga, zato tožeča stranka utemeljeno vtožuje vrnitev plačanega zneska od tožene stranke.

8. Tožena stranka v pritožbi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno uveljavlja, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno zmotna.

9. Iz listinske dokumentacije v spisu (priloga A1 - Urbanistična pogodba) je razvidno, da so družbe N. L. M. d.o.o. kot investitor 1, G. d.o.o. kot investitor 2 in Občina R. sklenili Urbanistično pogodbo, s katero so definirali medsebojna razmerja pri pripravi dokumentacije, predvidenih posegih in medsebojnih obveznostih glede financiranja stroškov priprave in izgradnje nove javne gospodarske infrastrukture za potrebe izgradnje Poslovno stanovanjske cone B. - vzhod. Po tej pogodbi se je občina, tožena stranka, zavezala, da bo investitorju 2 obračunala komunalni prispevek v skladu z določitvijo povprečnih stroškov komunalne opreme, pri izračunu pa bo upoštevala vlaganja investitorjev v izgradnjo javne infrastrukture, ki je predmet Urbanistične pogodbe. Pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja bo občina investitorju 2 izdala soglasje o poravnanem komunalnem prispevku. V navedeni pogodbi je bilo tudi določeno, da bo izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je opredeljena v Programu opremljanja, v skladu s to pogodbo financiral investitor 2, to je G. d.o.o.. Pogodbene stranke so dogovorile možnost, da investitor 2 izvede vse postopke pridobitve projektantov izvedbene dokumentacije, pridobitev izvajalcev ter izvedbe gradbeno - montažnih del na svoj račun. V takšnem primeru bo investitor 2 po zaključku gradnje in pridobitvi uporabnega dovoljenja izgrajeno javno komunalno infrastrukturo brezplačno prenesel v last in upravljanje Občini R., skupaj s potrebno pripadajočo upravno in tehnično dokumentacijo po zahtevah upravljalca dotične javne infrastrukture. V letu 2017 je nato med pravdnima strankama in družbo G. d.o.o. - v stečaju bila sklenjena Pogodba o prenosu komunalne infrastrukture (priloga A6 spisa).

10. Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti.

11. Do takšne dejanske situacije je prišlo tudi v obravnavanem primeru, pri čemer se bistvo spora, iz katerega izhaja vtoževana terjatev, nanaša na vprašanje obveznosti iz naslova DDV, ki izvira iz pogodbe, s katero je investitor izgrajeno komunalno infrastrukturo prenesel na občino, kot je to predvidevala relevantna urbanistična zakonodaja in kot je bilo dogovorjeno po Urbanistični pogodbi.

12. Odgovor na sporno vprašanje, kdo je po Pogodbi o prenosu komunalne infrastrukture zavezanec za plačilo DDV, daje materialno pravo, konkretno ZDDV-1. Zato je v tem pogledu v celoti pritrditi pritožbenemu stališču, da gre v predmetni zadevi za vprašanje uporabe prava, to je za uporabo in razlago davčnih predpisov, za kar je pristojno zgolj in le sodišče, zaradi česar sporno vprašanje ne more biti predmet izvedenske presoje, sodba pa se tudi ne more opirati na mnenja in pojasnila FURS-a kot davčnega organa.

13. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Dobava blaga v smislu 6. člena ZDDV-1 pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da bi bil prejemnik lastnik.

14. V skladu z zakonsko dikcijo 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 sodišče druge stopnje primarno meni, da zadevna Pogodba o prenosu komunalne infrastrukture ne predstavlja transakcije, ki bi bila v skladu s citiranim zakonskim določilom predmet obdavčitve. Zakon namreč jasno določa, da so predmet DDV tiste dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti za plačilo. Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila. Nasprotno, s predmetno dobavo je G. d.o.o. - v stečaju v naravi plačal komunalni prispevek, s čemer je poravnal terjatev, ki jo je iz naslova komunalnega prispevka do njega imela Občina R. 15. DDV se obračuna od davčne osnove. Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).

16. V obravnavanem primeru, glede na dejstvo, da dobavitelj za izvršeno dobavo - prenos ne bo prejel nobenega plačila, saj do Občine R., tožene stranke, v korist katere je bil opravljen prenos komunalne infrastrukture, nima nobene terjatve, ni davčne osnove, saj je šlo za ekonomsko nevtralno transakcijo, zaradi česar posledično DDV ne more biti obračunan.

17. Sodišče druge stopnje zato glede na obrazloženo primarno meni, da z zadevnim prenosom komunalne infrastrukture ni prišlo do obdavčljivega dogodka, ki bi imel naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. 18. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da tudi če gre pri Pogodbi o prenosu komunalne infrastrukture za dobavo blaga v smislu 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 v zvezi s 6. členom ZDDV-1 in torej za obdavčljivo transakcijo, je obdavčljiv dogodek opravil G. d.o.o. - v stečaju, ki je zavezanec za obračun in plačilo DDV.

19. ZDDV-1 v 76. členu določa krog oseb, ki morajo plačati DDV. Po 1. točki prvega odstavka tega člena mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV dolžna plačati druga oseba. Po 9. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 pa mora DDV plačati vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.

20. V obravnavanem primeru je investitor, G. d.o.o. - v stečaju, s pogodbo prenesel lastninsko pravico in s tem pravico do razpolaganja s komunalno infrastrukturo, ki jo je sam izgradil, na Občino R., toženo stranko, in s čemer je opravil dobavo blaga v smislu 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 v zvezi s 6. členom ZDDV-1 in s tem obdavčljivo transakcijo oziroma obdavčljiv dogodek. Hkrati je G. d.o.o. - v stečaju v računih, katerih prejemnik je tožena stranka (račun št. 004-2017 z dne 31. 3. 2017 in račun št. 005-2017 z dne 31. 3. 2017 - priloga A8 spisa), izkazal DDV. Temu ustrezno je na podlagi 76. člena ZDDV-1 G. d.o.o. - v stečaju zavezanec za plačilo DDV.

21. Ni namreč mogoče pritrditi zavzemanju in stališču tožeče stranke, da je zavezanec za plačilo DDV po navedeni Pogodbi o prenosu komunalne infrastrukture tožena stranka na podlagi 76.a člena ZDDV-1, po katerem so plačniki DDV prejemniki blaga ali storitev. V obravnavanem primeru namreč predmet dobave ni bila nobena od v tem členu taksativno določenih dobav, pač pa je bil predmet Pogodbe o prenosu komunalne infrastrukture prenos lastninske pravice oziroma pravice razpolaganja na zadevni komunalni infrastrukturi. Hkrati je pri uporabi mehanizma obrnjene davčne obveznosti kupec blaga oziroma prejemnik storitev tisti, ki mora obračunati in plačati DDV. Dobavitelj od opravljene dobave ne obračuna DDV, na računu pa mora navesti, da je dobava blaga ali opravljena storitev predmet obrnjene davčne obveznosti.

22. Kot že obrazloženo je G. d.o.o. - v stečaju na računih št. 004-2017 z dne 31. 3. 2017 in št. 005-2017 z dne 31. 3. 2017 DDV obračunal in na računih tudi ni navedel, da je dobava blaga predmet obrnjene davčne osnove.

23. Obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek, da je, za primer, če gre pri zadevnem prenosu komunalne infrastrukture za obdavčljivo transakcijo, zavezanec za plačilo DDV G. d.o.o. - v stečaju.

24. Upoštevaje takšno ugotovitev to pomeni, da tožeča stranka, ki je plačala DDV po računih, ki jih je G. d.o.o. - v stečaju izstavil toženi stranki, ni plačala obveznosti, ki bi jo po zakonu bila dolžna plačati tožena stranka, zaradi česar ni prišlo do zatrjevane obogatitve oziroma neutemeljene prihranitve izdatka tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato iz obrazloženih razlogov neutemeljen.

25. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in materialnopravno napačno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

26. Spremenjena odločitev o glavni stvari narekuje sodišču druge stopnje, da odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremenjeni odločitvi v postopku v celoti uspela tožena stranka, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki kot potrebne in v skladu z veljavno taksno in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo naslednje pravdne stroške, in sicer za: - odgovor na tožbo (OT, tar. št. 19/1) 900 točk, - prvo pripravljalno vlogo (OT, tar. št. 19/1) 900 točk, - prvi narok za glavno obravnavo (OT, tar. št. 20/1) 900 točk, - narok za glavno obravnavo dne 4. 9. 2018 (OT, tar. št. 20/2) 450 točk, - drugo pripravljalno vlogo (OT, tar. št. 19/2) 675 točk, - narok za glavno obravnavo dne 16. 5. 2019 (OT, tar. št. 20/2) 450 točk, - materialne stroške 2%, - 22% DDV, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR) 3.191,81 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodba sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

27. Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo naslednje stroške: - za pritožbo (OT, tar. št. 21/1) 750 točk, - 2% materialne stroške in - 22% DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR) 559,98 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje , po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

28. Sodišče druge stopnje pa toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko in za pregled listin, saj sta ti postavki zajeti v priglašeni in priznani postavki za sestavo pritožbe.

29. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).