Jedro

Vrsto (in identiteto) začasne odredbe opredeljuje tako vsebinska zahteva, kot tudi način za njeno uresničitev. Zato ugovor pravnomočno razsojene stvari (pravilno pa: litispendence) ni utemeljen, če je bil že zavrnjen tožnikov predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ker je bilo predlagano sredstvo neprimerno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 26. 8. 2009 se zavrne in se potrdi ta sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 5. 11. 2009 se ugodi, ta sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom 26. 8. 2009 zavrnilo izdajo začasne odredbe tožeče stranke, s katero je ta zahtevala, da se toženi stranki pod pretnjo denarne kazni naloži v roku 3 dni umakniti lesene količke in žičnato ograjo s poti na parc. št. 677, k.o. G. v. tako, da bo imela tožeča stranka prost prehod z vso živino in poljedelskimi stroji.

(2) S sklepom 5. 11. 2009 pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke zoper svoj sklep o začasni odredbi z dne 9. 9. 2009, s katerim je začasno (do pravnomočne odločitve o sporu) uredilo razmerje med pravdnima strankama tako, da je toženi stranki naložilo v roku 3 dni umakniti lesene količke in žičnato ograjo s poti na parc. št. 677 k. o. G. v. tako, da bo imela tožeča stranka prost prehod z vso živino in poljedelskimi stroji, sicer bo to na stroške tožene stranke storila tožeča stranka sama.

(3) Zoper sklep z dne 26. 8. 2009 se pritožuje tožeča stranka iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom za spremembo sklepa v smeri ugoditve njenemu predlogu. Meni, da bi jo moralo sodišče pozvati k popravi oziroma dopolnitvi predloga, če je v predlogu manjkalo sredstvo izvršbe, in sicer šele, če dolžnik sam ne bi realiziral sklepa o izdani začasni odredbi. Sklicuje se na to, da je tudi Ustavno sodišče RS večkrat izreklo, da mora sodišče stranko pozvati na dopolnjevanje navedb in predlogov, kljub temu, da ima odvetnika in da sodba zanjo ne sme biti presenečenje. Sicer pa ne gre za nadomestno dejanje, saj bo moral toženec sam presekati svojo ograjo, s katero varuje sadovnjak, in sicer z vrati za prehod. Če bi to storila tožnika sam, bi to le še zaostrilo situacijo.

(4) Zoper sklep z dne 5. 11. 2009 se pritožuje tožena stranka iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep in začasno odredbo razveljavi. Trdi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, in sicer je avgusta 2009 sodišče prve stopnje enako začasno odredbo, temelječo na enakem dejanskem stanju, zavrnilo. V novem enakem predlogu sta tožnika spremenila le sredstvo izvršbe, zato ni res, kar pravi sodišče, da predlog ni vložen na podlagi enakega dejanskega stanja. Tožnika imata dostop do parcele 805/1, ki je pot in vodi do ostalih njunih parcel, po javni cesti. Glede tega sodišče razlaga, da je gonja konj po državni cesti nevarna in prepovedana, po drugi strani pa, da je splošno znano, da je gonja konj po asfaltu nevarna in škodljiva za njihovo zdravje. Ni jasno in ni obrazloženo, na podlagi česa je sodišče prišlo do takih ugotovitev, ki se med seboj lahko celo izključujejo. Sodišče se opira na razloge v zadevi P 25/2008, pri čemer v izreku odločbe v tej zadevi ni ugotovljena posest tožnikov na sporni nepremičnini. Ta odločba tožnikoma torej ne daje nobene pravice. Napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožnika poti po parceli tožencev ne uporabljata redno, v naravi ne gre za pot, slike, ki sta jih tožnika predložila, ne izkazujejo pravega stanja v naravi. Če bi tožnika pot redno uporabljala, bi se to poznalo, pa se ne, kar toženca dokazujeta s svojimi fotografijami, ki so novejše. Ne drži pa tudi, da tožnika nimata dostopa do svojih parcel drugje, kot pa preko parcele 677. Tožnika torej nista posestnika nepremičnine, na kateri zahtevata varstvo pred motenjem posesti, preko parcele 677 nimata nujne poti niti nikakršne služnosti. Zato terjatev ni verjetno izkazana, niti ni drugega pogoja za izdano začasno odredbo, namreč nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Uporaba nepremičnine tožencev je zgolj „priročna“ za tožnika, to pa še ne upravičuje izdane začasne odredbe.

(5) Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

(6) Pritožba tožeče stranke proti sklepu z dne 26. 8. 2009 ni utemeljena, pritožba tožene stranke proti sklepu 5. 11. 2009 pa je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke proti sklepu 26. 8. 2009:

(7) Sklep o izdaji začasne odredbe ima naravo sklepa o izvršbi, zato mora predlog vsebovati tudi sredstvo izvršbe, in to že takoj ob njegovi vložitvi. Po določilu 273. čl. ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Odredbe, ki namena zavarovanja

ne dosežejo, sodišče ne izda. Predlog tožnikov je sredstvo zavarovanja vseboval (zato je sklicevanje na to, da bi ju bilo treba pozivati k popravi oziroma dopolnitvi predloga, brezpredmetno (1)), le da predlagano sredstvo ni bilo ustrezno (primerno), zato je bil predlog neutemeljen in ga je sodišče po načelu ekonomičnosti pravilno zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z ostalimi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. O kakšnem presenečenju tožnikov zato ne more biti govora. Odstranitev lesenih kolov in žičnate ograje, ki preprečuje prehod po poti, ni nekaj, kar bi lahko storila izključno toženca, zato predlagana grožnja z denarno kaznijo, ki naj bi ju k temu silila, ni bila utemeljena. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje, da bi poseg tožnikov (če bi temeljil na sodni odločbi) pomenil samo zaostritev situacije. S predlogom, kot se glasi, pa ni povezano postavljanje vrat v ograjo sadovnjaka. Predlog za izdajo začasne odredbe tožnikov z dne 25. 8. 2009 je bil torej zavrnjen pravilno in zakonito, pritožba poroti taki odločitvi pa je neutemeljena.

(8) Pritožbeni razlogi, na katere se sklicujeta tožnika, torej niso podani. Tudi procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbo tožnikov je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2009. O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 5. 11. 2009:

(9) Prvostopenjsko sodišč je sicer ob izdaji začasne odredbe po predlogu z dne 8. 9. 2009 izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07, 93/07 in 28/09; ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v primeru zavarovanja nedenarnih terjatev. Ob tem je pravilno ugotovilo, da predlagana začasna odredba ne meri na zavarovanje terjatve, pač pa na začasno ureditev razmerja med strankami, za kar se po ustavno skladni razlagi (glede na odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih prvostopenjsko sodišče korektno navaja) zahteva še dodaten pogoj reverzibilnosti. Zaradi varstva toženčevih pravic v postopku je takšna začasna odredba namreč dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

(10) Pritožnika nimata povsem prav, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno (do trenutka izdaje tega sklepa je šlo kvečjemu za vprašanje litispendence), čeprav v tej zvezi opozarjata na deloma napačne razloge prvega sodišča. Enak predlog za izdajo začasne odredbe se res lahko vloži le ob pogoju, da se v teku časa razmere spremenijo in gre tedaj za neko novo dejansko stanje, posledično pa nova zahteva za začasno odredbo, čeprav z isto vsebino, ni več ista. Če ne bi bilo tako, bi lahko prišlo do nedopustne zlorabe instituta začasnih odredb, saj bi upniki nenehno lahko vlagali vlagali identične predloge v zavarovanje svojih terjatev (ali nujnih začasnih ureditev razmerij). Prvo sodišče iz tega sicer izhaja, vendar ne obrazloži, zakaj gre za novo dejansko situacijo, pritožbeno sodišče pa je glede na navedbe strank tudi ne vidi.

(11) Vendar ne gre spregledati, da je upnik v novem predlogu predlagal drugačno izvršilno sredstvo, prvi predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, ki je bil le v prvem delu enak kot sedaj obravnavani, pa je bil zavrnjen le zato, ker je bilo za njegovo uresničitev prelagano neprimerno izvršilno sredstvo in se prvo sodišče z njegovo siceršnjo utemeljenostjo ni ukvarjalo. Dejanje, za katerega tožnika zahtevata, da ga opravita toženca (odstranitev lesenih količkov in žičnate ograje s poti), je dejanje, ki ga po naravi stvari lahko opravi tudi kdo drug, način izvršitve le-tega pa določa zakon (225. čl. ZIZ). Vrsto (in identiteto) začasne odredbe (273. čl. ZIZ) opredeljuje tako vsebinska zahteva, kot tudi način za njeno uresničitev. Zato ugovor pravnomočno razsojene stvari (pravilno pa: litispendence) ni utemeljen.

(12) Vendar pa sklepu prvega sodišča o zavrnitvi ugovora tožencev manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer o tem, zakaj je zaradi očitanega ravnanja tožencev podana nevarnost nastanka škode z visoka stopnja neodpravljivosti. Sklepa se zato ne da v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da nastaja nepopravljiva škoda tožnikoma s tem, ko se njuni konji ne morejo dovolj gibati, ker je tožena stranka popolnoma onemogočila prehod tožnikoma na druge njune parcele. Na podlagi česa tako zaključuje, pa prvo sodišče ne pove, nasprotno. Navaja, da ni pomembno, ali ima tožeča stranka dostop do svoje parcele tudi preko javne poti, češ da bi s tem poseglo že v meritorno odločanje. Takšna ocena je napačna. Prvo sodišče se mora opredeliti do tega ugovora tožencev, namreč do vprašanja neizogibne nujnosti uporabe poti preko parcele tožencev za preprečitev nastanka nenadomestljive škode. Povedano drugače: iz dejstva, da sta toženca na svoji parceli postavila količke in napeljala žico, samo po sebi ne izhaja, da s tem preprečujeta dovolj gibanja tožnikovih konj.

(13) Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožencev proti sklepu z dne 5. 11. 2009 in ta izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje se bo moralo pred ponovno odločitvijo o ugovoru tožencev opredeliti do njunih (ugovornih) navedb. Če bo za presojo njihove resničnosti oziroma za odločitev o njihovi utemeljenosti treba izvajati dokaze, naj prvo sodišče za zagotovitev kontradiktornega postopka za to izvede narok, nato pa v skladu z načelom ekonomičnosti pretehta zlasti, ali je smotrno o predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma o ugovoru ne odločati skupaj z glavno stvarjo, ki je v tem sporu motenje posesti.

(1) Tako tudi M. Šipec et al., Začasne odredbe, GV Založba Ljubljana 2001, str. 224 in 225.