Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, ker je tožnik s tem, ko ni opravil svoje osnovne zadolžitve, to je vnašanja podatkov iz zdravstvenih kartotek v računalnik, naklepno in huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, dodatno pa je svoje obveznosti iz delovnega razmerja kršil tudi s tem, ko je pustil pisarno odklenjeno in nezavarovano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.4.2006, ki jo je tožena stranka podala tožeči, nezakonita in se tako kot neutemeljena razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „administrator – pomožni arhivar“, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov Davčni upravi Republike Slovenije tožniku izplačati plačo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake mesečne plače do plačila.

Sklenilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in najprej poudarja, da je sodišče neupravičeno verjelo pričam N.D., B.D. in A.K.. Vse navedene priče so namreč še naprej zaposlene pri toženi stranki in imajo zagotovo interes za uspeh tožene stranke v tem postopku. V kolikor bi namreč priče zanikale to, kar so v predhodnem postopku potrdile, bi se zagotovo znašle v položaju, ko bi tudi same storile kršitev delovnih obveznosti. Še bolj je neutemeljeno sklicevanje na Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov v zavodu, ki naj bi začel veljati dne 25.3.2006. Tožena stranka je namreč tožniku očitala, da naj bi le ta dne 28.3.2006 imel odklenjeno pisarno in naj bi s tem ogrozil varnost občutljivih osebnih podatkov, pri čemer pa ni izkazala oz. niti zatrjevala, da naj bi bil tožnik s tem pravilnikom ter okrožnico z dne 7.3.2006 tudi dejansko seznanjen. V zvezi z navedenim tožena stranka ni predložila nikakršnega dokaza. Kdaj v obdobju od 25.3. do 28.3.2006 naj bi se tožnik z navedenim pravilnikom seznanil, tožena stranka ne pove. Slednje pa je bistveno za presojo o tem ali je tožnik naklepoma kršil delovne obveznosti. Sodišče je tudi povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z disketami. Tožnik je že tekom postopka navajal, da podatkov, ki bi jih moral vnesti za mesec marec 2006, ob pregledu računalnika s strani nadrejenih tam ni bilo, saj jih je tedaj že prenesel in so se nahajali na disketi, podatke računalnika pa je izbrisal. Podatki bi se torej morali nahajati na disketi, ki je bila predana sodišču. V zvezi z navedenim je potrebno upoštevati, da postavljeni izvedenec ni mogel ugotoviti, kdaj je bila datoteka nazadnje zapisana na disketo, kot tudi ni mogel ugotoviti, na katerem računalniku naj bi bila zapisana. Tudi izvedenec je povedal, da obstaja možnost, da je tožnik na računalniku napisal vsebino datoteke, jo prenesel na disketo, nato pa datoteko zbrisal in na disku računalnika ustvaril novo z istim imenom.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarja, da so neutemeljeni očitki pritožbe o neverodostojnosti zaslišanih prič, saj sta priči N.D. in B.D. podali skladne pisne izjave že v postopku pri toženi stranki, nato pa sta skladno izpovedali tudi kot priči v dokaznem postopku na sodišču. Pri tem nista zasledovali nobenega osebnega interesa, kot jima to neutemeljeno in povsem pavšalno očita pritožba. Tožnik je šele v pritožbi začel trditi, da ni bil seznanjen s Pravilnikom o zavarovanju osebnih podatkov. Ta pravilnik je bil z dnem sprejetja (17.3.2006) objavljen na oglasni deski tožene stranke in se je bil tožnik dolžan z njim seznaniti. Poleg tega pa se je pri svojem predpostavljenem delavcu seznanil z okrožnico direktorja tožene stranke, s katero je bilo naloženo delavcem zaklepanje pisarn v času njihove odsotnosti. Tožeča stranka napačno tolmači izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje se namreč povsem ujema s trditvijo prič N.D. in B.D., da je bila baza podatkov na tožnikovem računalniku kritičnega dne prazna, česar tudi tožnik ne zanika in seveda s trditvijo N.D., da ji je tožnik že prej napovedal, da ne bo več opravljal vnašanja podatkov iz kartotek v računalnik, kar je bila sicer ena izmed njegovih osnovnih zadolžitev. Če bi tožnik takrat res že imel vse podatke, ki naj bi jih po lastnih trditvah vnašal meseca marca 2006 na disketi, bi to disketo nedvomno pokazal svojima predpostavljenima D. in D.N.. Kot je ugotovil izvedenec pa je bila edina datoteka, napisana v okviru aplikacije „Paradox“ v mesecu marcu 2006, nazadnje spremenjena 01.03.2006. To je datoteka z imenom „F.db“, v kateri naj bi bili vneseni podatki iz zdravstvenih kartotek. Tožnik je sam navajal, da se je datoteko, v katero je vnašal podatke iz zdravstvenih kartotek pisalo v programu „Paradox“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravic postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in na katere se pavšalno sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 1. odst.), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 10.4.2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko od 02.3.2006 do 28.3.2006 ni vnašal zdravstvenih kartotek v računalnik, kar je njegova osnovna delovna zadolžitev, izhajajoč iz opisa del in nalog; da je imel dne 28.3.2006 odklenjeno pisarno in naj bi s tem ogrozil varnost občutljivih osebnih podatkov ter da je petkrat nedovoljeno parkiral pred zgradbo tožene stranke. Tožnik je v postopku pri delodajalcu dne 10.4.2006 podal zagovor, v katerem je navajal, da je vodji kadrovske službe najavil, da ne bo več vnašal podatkov in sicer iz razloga, ker mu niso priznali tečajev računalništva, kar bi vplivalo na višino njegove plače. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navedeno zanikal ter obenem, smiselno enako pa tudi v pritožbi zatrjeval, da je dejansko stanje v postopku pri toženi stranki, kasneje pa tudi pred sodiščem prve stopnje popolnoma napačno ugotovljeno. Tožnik naj bi namreč podatke vnašal v računalnik tudi v spornem obdobju, vendar pa je bila ob kontrolnem pregledu dne 28.3.2006 datoteka na računalniku prazna zato, ker je podatke, ki jih je imel shranjene na tej datoteki, že predhodno prenesel na disketo in so bili tako pripravljeni za prenos v centralno bazo podatkov. Na računalniku je podatke izbrisal, saj bi se podatki ob ponovnem vpisu pod določeno številko podvajali, kar bi ustvarilo zmedo, ker aplikacija Paradox ne dopušča podvojenih vpisov.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita, saj je tožnik s tem, ko ni opravil svoje osnovne zadolžitve, to je vnašanja podatkov iz zdravstvenih kartotek v računalnik, naklepno huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, dodatno pa je svoje delovne obveznosti kršil tudi s tem, ko je pustil pisarno odklenjeno in nenadzorovano. Pritožbeno sodišče se z njegovo odločitvijo strinja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je nekritično verjelo pričam N.D., B.D. in A.K., ker so navedene priče še naprej zaposlene pri toženi stranki in imajo interes za uspeh tožene stranke v tem postopku. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da sta pričo B.D. predlagali obe pravdni stranki, pa sta tako priča D. kot priča N.D., kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, skladno izpovedovali glede spornega dogodka kontrolnega pregleda računalnika v arhivu, prav tako pa tudi izpovedba priče K. v ničemer ne nasprotuje ostalima zaslišanima pričama. Tako tudi pritožbeno sodišče nima prav nobenega razloga, da navedenih izpovedb ne bi štelo za verodostojne.

Sodišče prve stopnje tudi ni nepravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z disketami, kot to napačno interpretira pritožba. Tožnik je tekom postopka navajal, da podatkov, ki bi jih moral vnesti za mesec marec 2006, ob pregledu računalnika s strani nadrejenih, tam ni bilo, saj jih je tedaj že prenesel in so se nahajali na disketi, podatke na računalniku pa je izbrisal. Podatki bi se torej morali nahajati na disketi, ki je bila predana sodišču. Sporna disketa je bila predana sodišču, v dokaznem postopku pa je izvedenec računalniške stroke ugotovil, da je bila na disketi samo datoteka F.db, ki je podatkovna zbirka (baza podatkov) v zapisu programa „Paradox“ in je bila ustvarjena 27. februarja 2006 ter nazadnje spremenjena 1. marca 2006 (list. št. 51, 52). Izvedenec je tudi na računalniku poiskal datoteke, ki pripadajo podatkovni zbirki Paradox. Pri tem je našel šest podatkovnih datotek z imenom F.db, v različnim mapah, nazadnje pa je bila uporabljena datoteka F.db na disku C, ki je bila prav tako spremenjena dne 1.3.2006. Tožnik je sam navajal, da se je v datoteko, v katero je vnašal podatke iz zdravstvenih kartotek, pisalo v programu „Paradox“. Tožnik datoteke F.db, kamor so se vpisovali podatki, glede na izvedeniško mnenje, očitno ni spreminjal po 1.3.2006, zato je sodišče na tej podlagi pravilno ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni vnašal podatkov iz kartotek v računalnik, kar je bila sicer njegova osnovna dolžnost. Sodišče glede navedenega še poudarja, da tožnik ni pojasnil, zakaj diskete, v kolikor je bila le ta pravilno in ažurno izpolnjena s podatki oz. pripravljena za prenos v centralno bazo podatkov, kot je to sam navajal, ob kontroli ni predal ne N.D. ne B.D.. Tega, kot izhaja iz dokaznega postopka, ni storil niti, ko je dne 3.4.2006 prišel z dopusta. Tožnik tudi ni imel nobene pripombe k izpovedbi priče B.D., ko je le ta, zaslišan na glavni obravnavi, povedal, da je bil običaj, da mu je tožnik tedensko predajal podatke preko diskete, v spornem obdobju pa tožnik že nekaj časa ni prinesel diskete, kar je bil tudi razlog za kontrolni pregled arhiva.

ZDR je v 31. členu uzakonil temeljno obveznost delavca, ki je v tem, da mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (1. odst. 31. čl. ZDR). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnik ne samo, da ni vestno opravljal osnovne zadolžitve na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč da te zadolžitve v spornem obdobju sploh ni opravljal. Pritožbeno sodišče zato v zvezi z navedenim ugotavlja, da je takšno ravnanje tožnika gotovo šteti za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar pogojuje in upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbe, ko zatrjuje, da tožena stranka ni predložila nikakršnega dokaza, da je bil tožnik dejansko seznanjen s Pravilnikom o zavarovanju osebnih podatkov ter okrožnico z dne 7.3.2006, kar naj bi bilo bistveno za presojo o tem ali je tožnik naklepoma kršil delovne obveznosti. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo varovanje osebnih podatkov pacientov ter premoženja tožene stranke očitno pereč problem v spornem obdobju. Iz tega razloga je direktor tožene stranke izdal okrožnico z dne 7.3.2006 ter Pravilnik z dne 17.3.2006. Oba akta sta bila, kot to izhaja iz dokaznega postopka, javno objavljena v prostorih zavoda. Zatorej ni bistveno, da tožena stranka ni predložila konkretnega dokaza, da je bil tožnik seznanjen s Pravilnikom.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik naklepoma huje kršil delovne obveznosti in ker je bil že večkrat opozorjen zaradi kršitev pogodbenih delovnih obveznosti (prilogi B22, B23) od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).