Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi zaradi opustitve obveznosti ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil opravljanje svoje osnovne delovne naloge vnašanja zdravstvenih kartotek v računalnik, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti (in razveljavitev) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006, reintegracijo in reparacijo ter sklenilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). V izpodbijani odpovedi so bile tožniku očitane naslednje kršitve: 1. da v obdobju od 2. 3. 2006 do 28. 3. 2006 ni vnašal zdravstvenih kartotek v računalnik, 2. da je imel 28. 3. 2006 odklenjeno pisarno in je s tem ogrozil varnost občutljivih osebnih podatkov pacientov ter 3. da je petkrat nedovoljeno parkiral pred zgradbo tožene stranke. V zvezi z zadnjo očitano kršitvijo je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR, zato le-ta ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je zaključilo, da je mogoče očitane kršitve subsumirati pod odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi s prvo očitano kršitvijo je ugotovilo, da tožnik naklepno ni opravljal svoje osnovne delovne zadolžitve (kršitev obveznosti opravljanja dela), glede druge pa, da je prav tako naklepno kršil svoje obveznosti varovanja osebnih podatkov pacientov (kršitev prepovedi škodljivega ravnanja). Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in tehtanju interesov obeh pogodbenih strank je zaključilo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer ob ugotovitvi, da je tožnik huje kršile svoje pogodbene obveznosti, nima razlogov o tem, katere obveznosti tožnika izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu brez pravne podlage samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj iz dejanskega stanu sklepalo na dve kršitvi - tako na kršitev pogodbenih, kot tudi drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje navaja, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter v dokaznem postopku zaslišanim pričam očita neverodostojnost. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje v zvezi s Pravilnikom o zavarovanju osebnih podatkov pri toženi stranki (v nadaljevanju: Pravilnik) ter se s tem v zvezi sklicuje na določbi 154. in 155. člena Ustave. Sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in v okviru tega odpovednega razloga sta jo obravnavali tudi sodišči druge in prve stopnje. Ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o tem, katere obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, so bile prekršene, revident zatrjuje bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje je namreč jasno razvidno, kršitve katerih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je v okviru zatrjevanega odpovednega razloga sodišče presojalo oz. ugotovilo. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da pojem pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v zakonu ni definiran, sodiščema druge in prve stopnje pa tudi ni mogoče utemeljeno očitati, da pri presoji navedenega odpovednega razloga ne bi upoštevali pogodbene narave delovnega razmerja. Tudi sicer revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe o tem, da naj bi sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, iz katerih tožnik prav tako izpeljuje revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, je namreč sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki se je v celoti strinjalo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo niti dopolnilo, zato tega tudi ni moglo storiti v nasprotju z določbami ZPP, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožnik.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev (1), na katero je skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano. Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je kot pravilno sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je tožnik obveznost opravljanja dela kršil v obdobju od 2. 3. 2006 do 28. 3. 2006. Ker mu je tožena stranka iz tega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 10. 4. 2006, je bila odpoved dana v 15 dnevnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, torej pravočasno. Rok za podajo izredne odpovedi v primeru opustitve namreč ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil opravljanje svoje osnovne delovne naloge vnašanja zdravstvenih kartotek v računalnik, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala (2). Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 15 dni od nastanka razloga, tudi ni bistveno, kdaj je tožena stranka za kršitve (opustitve) izvedela.

11. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kar določa drugi odstavek 82. člena ZDR. V povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in po drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved utemeljena.

12. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu administrator – pomožni arhivar, njegova osnovna delovna naloga pa je bila vnašanje podatkov v računalnik. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da v obdobju od 2. 3. 2006 do 28. 3. 2006 tožnik tega dela ni opravljal. Sodišči druge in prve stopnje sta v zvezi s tem zaključili, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. S takšnim zaključkom revizijsko sodišče soglaša. Tožnik ne le, da v spornem obdobju svojega dela ni opravljal vestno, ampak svoje osnovne delovne naloge sploh ni opravljal, zato je huje kršil svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja, to je obveznost opravljanja dela. Navedena obveznost je izrecno določena tako v 31. členu ZDR kot tudi v tožnikovi pogodbi zaposlitvi.

13. Revizijsko sodišča soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča druge in prve stopnje, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, ko je 28. 3. 2006 pustil pisarno odklenjeno in nenadzorovano. S tem je v nasprotju z določbami Pravilnika opustil skrb in nadzor nad nosilci osebnih podatkov med delovnim časom in tako dopustil možnost vpogleda vanje nepooblaščenim osebam, kar, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, predstavlja tudi kršitev prepovedi škodljivega ravnanja, ki izhaja tako iz ZDR (35. člen) kot tudi iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (XVI. točka).

14. Neutemeljene so revizijske navedbe, da v času, ko se tožniku očita kršitev Pravilnika, le-ta še ni veljal oz. glede na določbe 154. člena Ustave ne bi smel veljati. Ustava v prvem odstavku 154. člena res določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, in nadalje, da predpis začne veljati 15. dan po objavi, vendar le v primerih, ko to v samem predpisu ni drugače določeno. Ustava tako dopušča možnost, da je „vacatio legis“, če je tako določeno v samem predpisu, to je rok, po katerem se šteje, da so pravni subjekti, na katere se predpis nanaša, z njim seznanjeni, tudi drugačen, torej daljši ali krajši. Predvsem pa se navedene ustavne določbe izrecno nanašajo le na predpise. Ker Pravilnik ni predpis, zanj slednje ne veljajo. Ob ugotovitvah, da je bil Pravilnik sprejet 17. 3. 2006, javno objavljen v prostorih tožene stranke, veljati pa je začel osmi dan po dnevu sprejema, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno sklepanje, da bil dne 28. 3. 2006 že v veljavi. Na to pravilno ugotovitev sodišča druge in prve stopnje ne morejo vplivati revizijski ugovori, da tožnik v spornem času s Pravilnikom ni bil seznanjen. Rok uveljavitve je namreč objektivni in za vse enak rok, ki teče neodvisno od zatrjevanih okoliščin.

15. Tožniku je bila dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo očitane kršitve in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge in prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je z obravnavanimi kršitvami ter tudi z odnosom do teh kršitev omajal zaupanje tožene stranke, glede na ugotovitev sodišča, da ga je tožena stranka že pred tem opozarjala na izpolnjevanje delovnih obveznosti, pa je logičen tudi zaključek glede obstoja nevarnosti, da bi tožnik kršitve ponavljal. 16. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 448/2006 z dne 10. 4. 2007, VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006 itd. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010.