Jedro

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam po sebi predstavlja protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati. Upoštevaje navedeno je sodišče v konkretnem primeru višino protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljeno določilo na podlagi prostega preudarka, v znesek njenega odvzema pa ni „vštevalo nabavnih stroškov“, ki jih je imel obsojenec z nakupom prepovedane droge, ki jo je kasneje prodal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 5584/2016 z dne 10. 5. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen tri leta in osem mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas odvzema prostosti in pripora. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se obsojencu odvzame premoženjska korist v znesku 138.869,72 EUR, pripadajoči Bitcoin Cash in Bitcoin Gold. Odločilo je še, da se obsojenima A. A. in B. B. odvzame zaseženo prepovedano drogo in da je obsojeni A. A. dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 5584/2016 z dne 14. 2. 2020 pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da se mu dejansko očita ponujanje substanc na prodaj, sodišče pa mu je odvzelo protipravno premoženjsko korist tako, kot da bi bile prepovedane substance dejansko prodane, da sta sodišči višino premoženjske koristi napačno izračunali, ker sta prezrli, da je moral blago plačati, da sodba v delu, ki se nanaša na kraj storitve kaznivega dejanja, nima jasnih razlogov, da je kaznivo dejanje storil v pravni zmoti in da je v izpodbijani pravnomočni sodbi na več mestih podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno odločbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da se je višje sodišče opredelilo do vseh pritožbenih navedb, v določenih delih obrazložitve pa se je utemeljeno sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje, da se vložnik „neutemeljeno zavzema za izračun protipravne premoženjske koristi po prostem preudarku sodišča“, da je sodišče navedlo prepričljive razloge v zvezi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi in se opredelilo do pritožbenih ugovorov v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja in obsojenčeve zavesti o protipravnosti. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je zahteva vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve ter poudaril, da mu Vrhovno državno tožilstvo, v nasprotju s tem, kar je navedel v zahtevi, očita, da se zavzema za izračun protipravno pridobljene premoženjske koristi po prostem preudarku. Ravno nasprotno: v zahtevi je uveljavljal nezakonitost takšnega izračuna protipravno pridobljene premoženjske koristi. Izjavo je sklenil z navedbo, da so v izpodbijani pravnomočni sodbi podane tako hude kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, da sodba „v takšni obliki ne more obstati“.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče obsojencu neutemeljeno in nezakonito odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da se mu je dejansko očitalo, da je prepovedane substance ponujal na prodaj, ne pa tudi prodal. Do pridobitve premoženjske koristi pride šele, ko je predmet dejansko prodan in zanj plačana kupnina, njemu pa se ne očita, da je skupaj z obsojenim B. B. prodal vseh 394.982,00 gramov prepovedane droge. Nadaljuje, da sodišče pri določitvi višine protipravno pridobljene premoženjske koristi ne bi smelo uporabiti prostega preudarka, temveč bi moralo njeno višino določiti le od „konkretno očitanih posamičnih prodaj“. Uveljavljano kršitev zakona v zvezi z odvzemom premoženjske koristi sklene z navedbo, da je sodišče „prekoračilo obtožbo“, ker je prezrlo, da je moral „blago plačati“ in da premoženjska korist pomeni šele razliko med nakupno in prodajno ceno, ki se kaže v obliki njegovega zaslužka.

6. Iz kazenskopravnega očitka obsojencu je razvidno, da je obsojenec v sostorilstvu z B. B. v času od 6. 8. 2013 do 30. 5. 2016 ponujal na prodaj in prodajal substance, ki so razglašene za mamilo. Iz konkretnega dela kazenskopravnega očitka izhaja, da sta obsojenca sicer prodala točno neugotovljeno količino prepovedane droge, pri čemer pa sta številnim kupcem po svetu neupravičeno prodajala 394.982,00 gramov prepovedanih drog in si s tem pridobila protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 306.841,09 EUR.

7. Upoštevaje takšen opis kaznivega dejanja je neutemeljena trditev zahteve, da se je obsojencu očitalo, da je v sostorilstvu z B. B. prepovedane droge le ponujal na prodaj. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je jasno razvidno, da je obsojenec substance, ki so razglašene za mamilo, prodajal različnim odjemalcem in za to dobil plačilo. Za odločitev sodišča, da obsojencu odvzame premoženjsko korist v znesku 138.869,72 EUR je ključno, da se mu očita prodaja točno neugotovljene količine prepovedanih drog, številnim kupcem v različnih delih sveta. Sodišče prve stopnje1, čemur je utemeljeno pritrdilo pritožbeno sodišče, je podrobno pojasnilo, da natančne višine protipravno pridobljene premoženjske koristi ni bilo mogoče ugotoviti, zato je njeno višino določilo na podlagi prostega preudarka po 501. členu ZKP. Nadalje je sodišče pojasnilo, da gre pri odvzemu premoženjske koristi za znesek, ki je bil obsojencu zasežen in izkupiček od prodaje Bitcoinov. Pri tej presoji je bistvena ugotovitev sodišča, da se obsojenec v kritičnem obdobju ni ukvarjal z ničemer drugim kot s spletno trgovino, preko katere je prodajal prepovedane droge, kar pomeni, da ni imel drugih virov prihodkov. Sodišče je tudi utemeljeno zaključilo, da višina odvzete premoženjske koristi v resnici predstavlja minimum pridobljene koristi od prodaje prepovedanih drog, upoštevaje ugotovitve in poročila avstrijskih varnostnih organov, iz katerih je razvidno, da je znašal promet prepovedanih substanc preko spletne strani, s katero sta upravljala obsojenca, najmanj 1,5 milijona evrov.

8. V obravnavanem primeru sodišču tudi ni mogoče očitati, da je obsojencu premoženjsko korist odvzelo arbitrarno. V izreku sodbe je namreč natančno opredeljeno, da sta si obsojenca s prodajo drog pridobila protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 306.841,09 EUR, izkupiček od prodaje drog pa sta si delila. Nestrinjanje vložnika z višino protipravno odvzete premoženjske koristi zato po vsebini ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, temveč nasprotovanje podrobno obrazloženim dokaznim zaključkom sodišča prve in druge stopnje. S tem vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem _bruto principu_ oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam po sebi predstavlja protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati. Upoštevaje navedeno je sodišče v konkretnem primeru višino protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljeno določilo na podlagi prostega preudarka, v znesek njenega odvzema pa ni „vštevalo nabavnih stroškov“, ki jih je imel obsojenec z nakupom prepovedane droge, ki jo je kasneje prodal. 10. Vložnik v zahtevi trdi, da se je pritožbeno sodišče le pavšalno opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja in s tem kršilo načelo _in dubio pro reo_. Kršitev uveljavlja z navedbami, da je že v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče „ni dokazalo, da se je dogovor o prodaji prepovedanih drog izvršil na ozemlju Republike Slovenije“. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da „če bi sodišče zavzelo enako stališče kot obramba v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja, bi to pomenilo, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v tej zadevi na podlagi teritorialne teorije“.

11. Višje sodišče se je do pritožbenih navedb v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja ustrezno opredelilo.3 Najprej je presodilo, da ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o tem podrobne razloge, iz katerih je razvidno, da je kraj storitve kaznivega dejanja opredeljen na podlagi teritorialnega načela in ubikvitetne teorije. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec od avgusta 2013 do avgusta 2015 na naslovu ... preko spleta komuniciral s kupci, sprejemal naročila, jim posredoval podatke o ceni in podatke za izvedbo plačila droge. To pomeni, da je obsojenec več kot dve leti deloval v Sloveniji, za elektronsko komunikacijo je uporabljal telefon s slovensko mobilno številko in slovenski statični IP naslov, prepovedane droge so se nahajale tudi v Sloveniji, pri Factor banki v Ljubljani pa je imel odprt transakcijski račun. Sodišče je tudi utemeljeno presodilo, da ni odločilno iz katere države oziroma v katero državo je bila droga dostavljena, ker je prodaja prepovedane droge izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene, za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja pa se niti ne zahteva, da je bilo blago kupcu izročeno4. Sodišče se je torej z navedenimi razlogi podrobno opredelilo, da je bilo kaznivo dejanje izvrševano v Republiki Sloveniji oziroma je bilo kriminalno ravnanje obsojencev vseskozi koncentrirano v Sloveniji. Okoliščina, da je obsojeni A. A. od avgusta 2015 prebival na Nizozemskem, na kraj storitve kaznivega dejanja ne more vplivati. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je obsojeni A. A. tudi po selitvi na Nizozemsko v Slovenijo še vedno občasno vračal in na ozemlju naše države nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Poleg tega se obsojencu očita, da je kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z obsojenim B. B., ki je ves čas deloval iz Slovenije. Eden od elementov sostorilstva je namreč, da vsi udeleženci kaznivega dejanja štejejo dejanje za svoje, iz česar je prav tako mogoče zaključiti, da se je kriminalna dejavnost, tudi po tem, ko se je obsojenec odselil na Nizozemsko, še vedno izvajala na območju Republike Slovenije.

12. Vložnik s trditvami v zahtevi, da je bil prepričan, da ne deluje v Republiki Sloveniji, v kateri so substance, ki jih je prodajal prepovedane, temveč da je substance prodajal v državah, v katerih je njihov promet dovoljen, nakazuje na obstoj pravne zmote. Sodišču prve in druge stopnje očita, da se do te okoliščine ni ustrezno opredelilo.

13. Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, da način izvršitve kaznivega dejanja ne dopušča dvoma o tem, da je obsojenec kaznivo dejanje hotel storiti, pri tem pa je zanesljivo vedel, da promet s prepovedanimi drogami ni dovoljen.5 Izrecno se je opredelilo tudi do ugovora obrambe v zvezi z obstojem pravne zmote. Presodilo je, da je iz različnih okoliščin (obsojenec se je skušal zavarovati z raznimi opozorili na internetni strani, dajanjem navodil kupcem, da preverijo legalnost nakupa, izdajanjem računov za prodajo rastlinskih ekstraktov oziroma aditivov gume, navajanjem, da je namen nakazil dodatek k fotovoltaiki oziroma, da gre za dodatke, ki so uporabni v kmetijstvu) jasno razvidno, da je obsojenec želel prikriti dejavnost poslovanja s psihoaktivnimi substancami.6 Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje, čemur je utemeljeno pritrdilo pritožbeno sodišče,7 zaključilo, da je obsojenec poznal pravno ureditev in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja, zaradi česar ni mogoče šteti, da je bilo dejanje storjeno v pravni zmoti.

14. Obsojenec na številnih mestih v zahtevi trdi, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma, da se pritožbeno sodišče vsebinsko ni opredelilo do večine pritožbenih navedb, s čimer nakazuje na kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP. Sem sodijo trditve zahteve, da sodišču ni uspelo dokazati, da se je dogovor o prodaji substanc izvršil na ozemlju Republike Slovenije, da okoliščina, da je obsojenec državljan Republike Slovenije, ki je v določenem časovnem obdobju živel v njej, nima nobene dokazne moči, da se v zvezi s prodajo prepovedanih substanc tajnemu policijskemu delavcu pojavlja neujemanje datumov naročil ter količine prepovedane droge, ki jo je tajni policijski delavec prejel, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da je pritožba v tem delu vložena v obsojenčevo škodo, da iz potrdil o zaseženih predmetih ni jasno, na katero naročilo se nanašajo, da je sodišče spregledalo, da je obsojenec več kot stokrat zavrnil naročila v države, kjer je bil promet s temi substancami prepovedan, da je napačna presoja pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ker v izreku ni navedlo novega nakazila, temveč ga je le konkretiziralo in navedlo, da je bila preostala kupnina plačana pred centrom WTC in da je pritožbeno sodišče napačno presodilo, da temeljijo zaključki sodišča prve stopnje tudi na drugih dokazih, ne le na elektronskih sporočilih. Z vsemi temi trditvami v zahtevi obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Točke 193 – 199 razlogov sodbe. 2 Primerjaj npr. sodbi v zadevah I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014 in I Ips 12301/2009 z dne 10. 11. 2011. 3 Točka 15. razlogov sodbe. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 28155/2010. 5 Točka 162. razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 6 Točke 163 – 169 razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 7 10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.