Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem.

Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije.

Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije.

Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženega T.S., obdolženega D.Ž., obdolženega K.V. ter okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi T.S. in obdolženi D.Ž. sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 360,00 EUR.

III. Obdolženega K.V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega T.S., obdolženega D.Ž. in obdolženega K.V. spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po členu 186/I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20/II KZ-1, obdolženega D.Ž. pa tudi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po členu 307/I KZ-1 ter obdolženemu T.S. po členu 186/I KZ-1 izreklo kazen tri leta in osem mesecev zapora ter mu po členu 56/I KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od dne 2. 6. 2016 do 7. 11. 2018 do 11.55 ure. Obdolženemu D.Ž. je po členu 186/I KZ-1 določilo kazen dve leti in osem mesecev zapora, po členu 307/I KZ-1 pa določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu po členu 53/II točka 3 KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po členu 56/I KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 2. 6. 2016 do 7. 11. 2018 do 11.55 ure. Obdolženemu K.V. pa je po členu 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po členu 186/I KZ-1 določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo štirih let. Po členu 56/I KZ-1 mu je v izrečeno kazen za primer preklica pogojne obsodbe vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 26. 6. 2016 do 19. 10. 2018 do 12.30 ure. Po členu 74/II KZ-1 v zvezi s členom 75/I KZ-1 je obdolženemu T.S. in obdolženemu D.Ž. odvzelo premoženjsko korist, in sicer obdolženemu T.S. v znesku 138.869,72 EUR in obdolženemu D.Ž. v znesku 167.971,37 EUR in unovčenim Bitcoinom pripadajoči Bitcoin Cash in Bitcoin Gold. Po členu 186/V KZ-1 je odvzelo zasežene prepovedane droge, in sicer 5,18 g 3-MMC, 4,89 g 3-MMC, 7,23 g 3-MMC, 5,87 g 3-MMC in 5,02 g 2-MMC. Po členu 73/II KZ-1 je obdolženemu D.Ž. odvzelo tudi polavtomatsko pištolo z napisom B 30093 z dvema okvirjema in dušilec poka črne barve dolžine 225 mm in premera 38 mm ter po členu 498 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še 15 nabojev z napisom S & B 7,65. Po členu 95/I ZKP v zvezi s členom 95/III ZKP je obdolženim T.S., D.Ž. in K.V. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka po členu 92/II od 1. do 6. točke ZKP, in sicer T.S. in D.Ž. vsakemu stroškov v višini 3.896,41 EUR in K.V. plačilo stroškov v višini 22,20 EUR, pri čemer pa odločilo, da bo sodna taksa vsakemu od njih odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženi K.V. pa je dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice v višini 37,45 EUR ter nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika, ki so nastali od 26. 1. 2018 dalje in bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo njihova višina znana.

2. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega T.R., obdolženega B.V. in obdolženega J.V. po členu 358 točka 3 ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po členu 186/I KZ-1 in še obdolženega J.V. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po členu 307/I KZ-1. Po členu 498/I ZKP je obdolženemu J.V. odvzelo vadbeni odpustni vžigalnik z dupleksom za vadbeno ročno bombo tip M75. Po členu 96/I ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka po členu 92/II točka 1-5 ZKP v tem delu ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov, proračun.

3. Zoper to sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega D.Ž. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje; - zagovornica obdolženega T.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zoper odločbo o izrečeni kazni ter odvzemu premoženjske koristi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje oziroma jo spremeni; - zagovornik obdolženega K.V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zoper odločbi o izrečeni kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma napadeno sodbo razveljavi ali pa zniža določeno kazen zapora in dolžino preizkusne dobe in - okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v obsodilnem delu sodbe obdolženima T.S. in D.Ž. odvzame premoženjsko korist v višini 922.250,23 EUR, da obdolženemu T.S. izreče kazen deset let zapora, obdolženemu D.Ž. pa enotno kazen devet let in šest mesecev zapora, obdolženemu K.V. pa izreče kazen dve leti in pol zapora, v oprostilnem delu pa sodbo spremeni tako, da obdolženega J.V. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja, opisanega pod I točka 1 ter mu izreče pogojno obsodbo in določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let ali pa v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in sodbo v oprostilnem delu pod točko II in III razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

4. Na pritožbo okrožne državne tožilke je vložil odgovor zagovornik obdolženega K.V., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Zagovornica obdolženega T.S. in zagovornik obdolženega K.V. sta v pritožbah tudi predlagala, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Temu je pritožbeno sodišče ugodilo in je na sejo pritožbenega senata povabilo vse obdolžence, njihove zagovornike in Specializirano državno tožilstvo iz Ljubljane. Na sejo so pristopili specializirana državna tožilka, okrožna državna tožilka, obdolženi T.S., obdolženi D.Ž. in zagovorniki vseh obdolžencev, razen obdolženi T.R., njegov zagovornik, obdolženi K.V., obdolženi B.V. in obdolženi J.V., čeprav so bili o seji pravilno obveščeni. Seja je bila opravljena v skladu z določilom člena 378/IV ZKP.

6. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega D.Ž.:

7. Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 6 ZKP ko trdi, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem, kjer niso na seznamu prepovedanih drog, prav tako nobena transakcija ni bila opravljena v Sloveniji in tako obdolženca nista poslovala v Republiki Sloveniji, temveč na Nizozemskem, Češkem, v Španiji in Avstriji - torej je bil pravni posel sklenjen v tujini, kjer pa je to dovoljeno. Opisana kršitev ni podana in je na te pritožbene pomisleke že odgovorilo ne le prvostopno sodišče, temveč tudi pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče. Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije oziroma je bilo ravnanje obdolžencev vseskozi koncentrirano v Sloveniji, ko je prav obdolženi Ž. ves čas bival na naslovu Ulica E. L. v M., iz Slovenije pa je dve leti neprekinjeno deloval tudi obdolženi S., živeč na L. v M., upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije, ko sta vodstvene naloge opravljala prav Ž. in S. in pri tem vedela, da je droga namenjena tudi slovenskemu tržišču. Okoliščina, ki jo je že pravilno presodilo prvostopno sodišče, iz katere države in v katero državo je bila droga dostavljena, pa ni odločilna, saj je prodaja prepovedane droge izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu (o tem tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28155/2010). Poleg tega so se tudi sredstva od prodaje droge nakazovala na račun v Sloveniji. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo teritorialno načelo in ubikvitetno teorijo, izraženo v členu 19 KZ-1, po kateri je kaznivo dejanje storjeno tam, kjer storilec deluje, kot tam, kjer je nastala prepovedana posledica, pri čemer sta bila obdolženca ves čas dobro seznanjena s tem, da so te substance v Sloveniji prepovedane. Tako ni nobenega dvoma glede stvarne pristojnosti sodišča in zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi ni podana.

8. Naslednjo istovrstno kršitev po členu 371/I točka 8 ZKP uveljavlja zagovornik obdolženega Ž. s tem, ko trdi, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaze, ki bi jih moralo iz spisa izločiti, in sicer tiste, ki so bili pridobljeni v Republiki Avstriji, in sicer od prikritih preiskovalnih dejanj in ukrepov, ki so jih izvajali avstrijski varnostni organi in na teh temelječih vseh nadaljnjih pisnih dokazih, ki so bili pridobljeni v nasprotju z Ustavo RS in zakoni Republike Slovenije. Tudi ta kršitev ni podana in je o predlogu za izločitev navedenih dokazov odločilo že prvostopno sodišče v sklepu dne 29. 12. 2017 in nato pritožbeno sodišče v sklepu V Kp 5584/2016 z dne 25. 1. 2018, ko je pritožbo zagovornika obdolženega D.Ž. zoper prvostopni sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s citiranimi odločitvami in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Opisano pa je sodišče prve stopnje tudi presojalo in obrazložilo v napadeni sodbi, in sicer v točkah od 19 do 28 ter utemeljeno zaključilo, da zbrani dokazi v tujini ne nasprotujejo Ustavi RS in sprejetim mednarodnim pravnim aktom, zato jih je brez pomisleka uporabilo v tem kazenskem postopku. V okviru tega pritožbenega razloga pritožnik še trdi, da je sodišče prve stopnje dokaze, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov hranilo več kot dve leti pred vložitvijo obtožnice. Tudi pri tem se moti. Po določilu člena 154/II ZKP je potrebno uničiti vse podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljena z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU), če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja teh ukrepov, takšne izjave ne poda. Pritožnik pa ob dilemah, ki jih izraža, ne upošteva, da so se v obravnavani zadevi PPU-ji izvajali brez prekinitev od maja 2014 v Avstriji, od novembra 2015 vzporedno tudi v Sloveniji, pri čemer je zadnja izdana odredba v Sloveniji veljala do dne 29. 5. 2016, v Avstriji pa do 31. 5. 2016. Zahteva za preiskavo je bila zoper obdolžence vložena dne 6. 6. 2016, pri čemer sta bila obdolženi Ž. in obdolženi S. dne 2. 6. 2016 pridržana, obtožnica pa je bila vložena dne 25. 11. 2016. Tako opisane trditve zagovornika obdolženca ne držijo in tudi ni podana s tem v zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

9. Zagovornik obdolženega Ž. vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/II ZKP tudi v tem, ko ocenjuje, da obtožnica ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po členu 186 KZ-1, saj kemikalije opredeli kot prepovedano drogo, manjka pa kvalifikacija vsake posamezne substance v povezavi z državo odpošiljanja in državo prejema. Najprej je opozoriti, da pritožnik graja vsebino obtožnice in z opisanim, v kolikor ima v mislih izrek napadene sodbe, meri na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 1 ZKP, saj smiselno trdi, da izrek napadene sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, nato pa se z opisom droge ne strinja in pogreša kvalifikacijo droge v povezavi z državami. Opisana kršitev ni podana, saj iz izreka prvostopne sodbe izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po členu 186/I KZ-1, in sicer od ponujanja na prodaj, do prodaje droge, vrste prepovedane droge in količine, tudi kupci v točkah od I 1/a do h in točki I 2 ter države od kod sta obdolženca drogo pošiljala, prav tako pa so citirani zakon in uredbe, na podlagi katerih so naštete substance razglašene za prepovedano drogo. Ko pa še pritožnik v uvodu tega dela pritožbe trdi, da očitek oziroma izrek prodaje 1500. kupcem ni izkazan, pa je poudariti, da se kaj takega obdolžencu ne očita. Ko pa še ob opisanem v izreku pritožnik pogreša navedbo zakonov posameznih držav, v katerih so substance definirane kot prepovedane droge, pa ne upošteva, da za obravnavano kaznivo dejanje velja slovenska zakonodaja, kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo v zvezi z njegovimi pomisleki glede stvarne pristojnosti, prvostopno sodišče pa v sodbi v točki 171, zato so tudi te pritožbene dileme odveč.

10. Zagovornik obdolženega Ž. v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 2 ZKP ter se pri tem smiselno sklicuje na pravno zmoto, saj trdi, da sta bila obdolženca ves čas prepričana v zakonitost njunega poslovanja, pri tem pa našteva okoliščine in dejstva, ki govorijo v prid takemu prepričanju in še trdi, da jima ni mogoče očitati oziroma dokazati krivdne oblike direktnega naklepa ter tako smiselno zaključuje, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolžencev. Tudi ta kršitev ni podana in je tudi na te dileme pritožbe obširno in tehtno odgovorilo prvostopno sodišče v sodbi v točkah od 162 do 169, tudi glede posameznih okoliščin, ki jih pritožnik izpostavlja, in sicer od delovanja in poslovanja z družbo T.G. do izpovedb prič J.E., A.G. in E.W., zavračanju naročil in plačil, pridobitvijo pravnega mnenja odvetniške pisarne... S tako presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da sta se obdolženca dobro zavedala protipravnosti svojega ravnanja, torej sta dobro vedela, da je prodaja teh substanc v Sloveniji prepovedana in da so te substance opredeljene kot prepovedana droga ter za take zaključke navedlo argumentirane in obširne razloge. Zavest o prepovedanosti takega dejanja v Republiki Sloveniji obdolžence ne razbremenjuje krivde za dejanja, ki sta ga storila v državi, kjer takšno dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, kar je pravilno presodilo prvostopno sodišče in ni sledilo zagovoru obdolženca v smeri pravne zmote. V pravni zmoti je namreč lahko le storilec, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje v nasprotju s pravom (člen 31/I KZ-1), kar pa utemeljeno glede na vse izvedene dokaze pri obdolžencih ni mogoče zaključiti. Zato tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga uveljavlja zagovornik obdolženega Ž., ni podan.

11. Neuspešna pa se pokaže pritožba tudi, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil obravnavana kazniva dejanja. Odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče, ki v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženega D.Ž. dodaja:

12. Bistvo pritožbe tega zagovornika je v trditvah, da vsi izvedeni dokazi kažejo, da sta bila obdolženca prepričana, da delujeta zakonito, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vlogi obdolženega Ž. in obdolženega S., zaključki glede pridobitve protipravne premoženjske koristi v obtožnici pod a - n so napačni, količine prodanih substanc niso dokaze, nikakor pa ne prodaja 1500. kupcem; glede na očitek, da sta obdolženca od 3. 3. 2014 do 29. 4. 2016 vsaj 1500. kupcem v 38 državah sveta prodala prepovedane droge v skupni količini najmanj 272,36 kg in da je konkretizirana le prodaja od a - n v količini 51,57 kg, se je obdolženec lahko zagovarjal le glede te količine; prav tako pa ni ugotovljeno, v katerih 38 držav naj bi drogo prodajala, sicer pa obdolženca nista ničesar prikrivala, saj sta poslovanje prijavila pri FURS-u. 13. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da sta obdolženca dobro vedela, da delujeta nezakonito in zagovorom v tej smeri ni sledilo. Oporo za take zaključke je imelo v številnih dokazih, kot so bančni podatki, analizah Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, v avstrijski in nizozemski dokumentaciji preiskovalnih organov, prestreženih telefonskih pogovorih, SMS sporočilih in drugih elektronskih podatkih ter dokumentaciji družbe T.G. z vsemi računi za dobavljene substance, pregledom spletne strani www., strokovnem mnenju prof. dr. M.S., zaslišanju prič tajnih delavcev in E.W., poročilu Nizozemskega forenzičnega inštituta, poročilih o izvajanju ukrepov tajnega opazovanja in delovanja, zaslišanju kriminalista Š., poročilih SKP PU MB, preiskavi elektronskih podatkov iz elektronskih naprav obdolžencev, potrdil o gotovinskem izplačilu - Bitnik in izpovedbi priče P.T., kar pritožnik očitno prezre, ko se sklicuje na splošne pogoje uporabe substanc objavljene na citirani spletni strani, na izpovedbe prič J. in A. ter W. ter pri tem ne upošteva, da sta obdolženca dobro vedela, kot je to pravilno presodilo prvostopno sodišče, da je "trgovanje" z opisanimi substancami v Sloveniji, od koder sta delovala, prepovedano in kaznivo.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo vlogi obeh obdolžencev ter presojo vlog opisalo v točkah 52, 60, 63, 78, 83, 91, 97 in 98, pri čemer pritožnik spregleda, da obdolženca svoje dejavnosti nista zanikala, temveč sta ji pripisovala legalno naravo, pri čemer pa sta svoje delovanje tudi sama opisala, razvidno pa je tudi iz prestreženih telefonskih pogovorov in izsledkov ukrepa tajnega opazovanja. Sicer pa pritožnik sam na koncu tega dela pritožbe oceni, da delitev vlog med obdolžencema ni ključnega pomena. Ko pa graja še prvostopne zaključke glede višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, pa se, kot je ugotoviti, najprej sklicuje na obtožnico, saj sodba ne vsebuje točk od a - n, količine prodanih drog, ki pa so navedene v izreku sodbe, pa so obdolžencem dokazane, vendar pa ne 1500. kupcem v 38 držav, saj se kaj takega obdolžencem tudi ne očita. Ker je pritožba glede tega nejasna, pritožbeno sodišče takih trditev tudi ni moglo presojati, kar velja tudi za pritožbeno grajo, da sodišče teh 38 držav ni ugotavljalo. Kar pa zadeva obdolženčeve prijave poslovanja FURS-u, pa to dejstvo ne more razbremeniti krivde obdolžencev. Za finančno upravo, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je bil namreč bistven prihodek od dividend in plačani davki od tega, sicer pa ni mogoče šteti, da se je s plačilom davka kasneje ugotovljena prepovedana dejavnost, legalizirala. Tako se pokaže pritožba zagovornika obdolženega Ž., ki tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, v celoti kot neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obdolženega T.S.:

15. Tudi zagovornica obdolženega T.S. v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP, ko trdi, da napadena sodba glede kraja storitve kaznivega dejanja nima jasnih razlogov. Opisana kršitev ni podana. Najprej je ugotoviti, da ima napadena sodba razloge o pogrešanem, in sicer v točkah 171 in 172 ter še 128, 134, 148, 151, 160, 167 in 180. Nato pa se še pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je že podalo v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega Ž., ko je uveljavljal pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 6 ZKP ter še dodaja, da pritožnica ob vseh dilemah, ki jih izraža, očitno spregleda številna dejstva, in sicer da je obdolženi S. deloval v Sloveniji več kot dve leti izključno iz slovenskega IP naslova, da je za elektronsko komunikacijo uporabljal tudi pametni telefon s slovensko mobilno številko in statičen IP naslov B., da so se droge nahajale tudi v Sloveniji (točka f), da je sam obdolženec povedal, da se na Češkem in v Španiji nikoli ni nahajal niti osebno niti poslovno, da ni bil prijavljen za bivanje na Nizozemskem, saj je tam občasno živel in mesečno prihajal domov (list. št. 2094), kar pa je celo v nasprotju s tem, kar trdi njegova zagovornica v pritožbi in še spregleda, da sta tako obdolženi S. kot obdolženi Ž. slovenska državljana, s stalnim prebivališčem v Sloveniji, da sta bančni račun pri Factor banki v Ljubljani (na katerega je bilo nakazanih 895.463,02 EUR) odprla prav obdolženca, ki sta se predstavila kot družbenika družbe C.I.L. in sta to družbo tudi ustanovila, nato ustanovila še novo družbo C.C.. T.T.C. z novim bančnim računom v tujini. Ne upošteva pa tudi, da so bile in so še, vse substance, s katerimi sta obdolženca "trgovala" v Republiki Sloveniji, prepovedane. Sicer pa po stališču pritožnice delovanje po spletu sploh ne more biti inkriminirano, pri čemer ni jasno katero delovanje ima v mislih ter v nadaljevanju trdi, da je kraj storitve kaznivega dejanja tam, kjer je bil sklenjen dogovor o prodaji. Kot že obrazloženo, je prvostopno sodišče kot kraj storitve kaznivega dejanja pravilno sprejelo tako teritorialno načelo kot ubikvitetno teorijo, ki je izražena v določilu člena 19/I KZ-1. Je pa na tovrstne dileme že odgovorilo v svojih odločbah tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in sicer v sklepih z opr. št. I Kr 54132/2018 in I Kr 6830/2017. Ker ima napadena sodba o pogrešanem tehtne in jasne razloge, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

16. Istovrstno kršitev pritožnica uveljavlja pri kaznivem dejanju, opisanem pod I a sodbe, in sicer po členu 371/I točka 11 ZKP, ko v napadeni sodbi v tem delu pogreša razloge o tem, da je obdolženi E.W. prodal vsaj 2500 g substance 3-MMC in da takšna količina obdolžencu ob vrednostih za 3-MMC, ki jih navaja, tudi ni dokazana. Opisana kršitev ni podana, saj ima prvostopna sodba razloge o pogrešanem v točkah od 106 - 108, pri čemer zagovornica ne upošteva, da izrek sodbe pod I 1/a ne vsebuje zneskov, ki jih je W. nakazal, prav tako pa ne upošteva listin, na katere se sodišče prve stopnje v tem delu razlogov sklicuje in opira, pri tem pa količino vsaj 2500 g 3-MMC nedvomno obdolžencu dokaže na podlagi finančnih podatkov, to je skupnem znesku nakazanih kupnin na transakcijski račun pri Factor banki v Ljubljani. Ker ima prvostopna sodba o tem jasne in tehtne razloge, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

17. V nadaljevanju pritožbe zagovornica obdolženega S. tudi navaja, da glede kaznivega dejanja, in sicer prodaje droge tajnemu policijskemu delavcu TD-29 napadena sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so razlogi celo v nasprotju z vsebino listin (člen 371/I točka 11 ZKP). Tudi pri tem ji ni pritrditi, saj ima prvostopna sodba o tej prodaji tehtne razloge, in sicer v točkah 110 do 133, kar celo sama ugotavlja pritožnica, prav tako pa razlogi niso v nasprotju z listinami, ki jih citira pritožba glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko č sodbe, ko je TD-29 prejel več droge, in sicer 7,23 g, pri čemer pa se obdolžencu očita prodaja le 5 g 3-MMC. Tudi te dileme je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo v točki 119 sodbe, poleg tega pa je ugotoviti, da gre v tem delu pritožba v škodo obdolženca. Ko pa še v okviru tega pritožbenega razloga pritožnica opozarja na dovoljenost prometa 3-MMC v Avstriji, in sicer do 60 g, pa ne upošteva, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je 3-MMC v Sloveniji na seznamu prepovedanih drog in da se je kaznivo dejanje izvrševalo iz Slovenije ter je bila slovenska zakonodaja za obdolženca zavezujoča. 18. Pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko f, je po stališču zagovornice obdolženega S. sodišče prve stopnje obtožbo prekoračilo (člen 371/I točka 9 ZKP), ko je obdolženca spoznalo za kriva, da sta dne 23. 10. 2015 prodajala 15 kg prepovedane droge 3-MMC v vrednosti 46.500,00 EUR, kar je bilo tudi poravnano z nakazilom v višini 4.380,00 EUR na ime nalogodajalca R.D., saj obtožnica obdolženemu S. tega ni očitala. Opisana kršitev ni podana, saj pritožnica ne upošteva očitkov, opisanih v modificirani obtožnici pod točko i, še posebej ne očitane skupne količine droge in za dne 23. 10. 2015 višine vrednosti droge, ko je očitno prvostopno sodišče ravnalo v korist obdolžencev in je po izvedbi dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje tudi za R.D. tokrat zgolj kot nalogodajalca z nakazilom v višini 4.380,00 EUR, ki pa ni novo nakazilo, temveč konkretizirano nakazilo. Tako je sodišče prve stopnje spremenilo opis dejanja glede količine prepovedane droge in višine kupnine v korist obdolženca in s tem nikakor ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

19. Obtožbe pa tudi ni prekoračilo s tem, ko je navedlo, da se je preostala kupnina poravnala v gotovini pri WTC centru v Ljubljani, saj je po izvedenih dokazih, opisanih v točki 147 le konkretiziralo, kje je bila plačana še preostala kupnina, oziroma razlika do zneska 46.500,00 EUR. To pa velja tudi za opis glede plačila preostanka kupnine v gotovini pred trgovino I. v Gradcu. Med prejemom plačila v gotovini in prejemom plačila z nakazili je razlika le v fizični oziroma tehnični izvedbi, zato s takim opisom sodišče prve stopnje obtožbe ni prekoračilo ali celo razširilo, kot zmotno trdi pritožba, s tem pa tudi ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

20. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP zagovornica obdolženega S. uveljavlja tudi pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko g, ko trdi, da napadena sodba v tem delu nima razlogov o tem, kako je na podlagi vplačanih kupnin prišlo do izračuna količine prodanega 3-MMC. Tudi ta kršitev ni podana, saj ima napadena sodba o tem razloge, in sicer v točkah od 154 do 158 in to ne samo glede elektronskih sporočil, ki jih izpostavlja pritožba, temveč temeljijo prvostopni zaključki in razlogi tudi na nakazilih in to petkratnih na transakcijski račun družbe C.I.L., odprt pri Factor banki, preko poravnalnega računa NLB Banke Slovenije v skupnem znesku 16.400,00 EUR, na poročilu Urada za preprečevanje pranja denarja in računu, ki je glasil na M., najdenem na računalniku obdolženega S. Prav iz elektronskih sporočil oziroma pošte, ki jih presoja in razlaga prvostopno sodišče v točki 158, nedvomno in jasno izhaja, da je bilo vsakič prodanih najmanj 1 kg 3-MMC, pri čemer pritožnica vsebino teh sporočil presoja drugače kot prvostopno sodišče oziroma jih ne upošteva. Napadena sodba tako glede opisanega kaznivega dejanja ima jasne in tehtne razloge, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

21. Zagovornica obdolženega T.S. v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog "bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 372 točka 1 ZKP in trdi, da obdolženec ni privolil, da se substance ponujajo na prodaj, tudi v državah, kjer so prepovedane, zato ni ravnal z direktnim naklepom in zato ne gre za kaznivo dejanje". Najprej določilo člena 372 ZKP ne govori o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, temveč o kršitvah kazenskega zakona, zagovornica pa s trditvami v tem delu pritožbe, in sicer da je obdolženec dokazal, da ni imel namena ponujati oziroma prodajati prepovedanih substanc v države, kjer je promet z njimi prepovedan, meri na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj smiselno trdi, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni dokazalo naklepnega ravnanja, ki bi ga po njenem stališču bilo potrebno presojati pri vsakem izvršitvenem ravnanju posebej. Tako se pokaže uvodno uveljavljanje citiranih kršitev brez podlage.

22. Ko pa se še pritožba sklicuje na pravno zmoto "in navaja, da je obdolženi S. deloval v pravni zmoti in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih", torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa je ugotoviti, da s takimi trditvami pritožnica smiselno uveljavlja in meri na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 2 ZKP, saj ocenjuje, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca.

23. Ker pa je na te dileme in dvome glede opisanega ravnanja obdolženca pritožbeno sodišče že odgovorilo v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega Ž., se na te ugotovitve in razloge tudi sklicuje. Sicer pa pritožnica v tem delu pritožbe še meni, da bi izkaz pravne zmote moralo sodišče upoštevati obdolžencu kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni, če že tega ni sprejelo kot okoliščine, ki izključuje kazensko odgovornost. Določilo člena 31/III KZ-1 govori o milejšem kaznovanju storilca takrat, če stori kaznivo dejanje v pravni zmoti, ki bi se ji lahko izognil, zato je tudi ta del pritožbe zagovornice obdolženca neupošteven.

24. Ko pa še zagovornica obdolženega S. graja prvostopno dokazno oceno in tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter trdi, da prvostopno sodišče obdolžencu ni uspelo dokazati naklepnega ravnanja, saj so se substance pošiljale le v države, kjer je promet dovoljen, obdolženca pa sta na spletni strani ustvarila zavihek law area, nelegalna naročila sta odklonila, vrnila kupnino in da sta za dobiček, ki sta ga ustvarila, plačevala davke v Republiki Sloveniji, dokazni postopek pa tudi ni pokazal, da je obdolženec vedel, da sta kupca K.V. in T.R. Slovenca in da bosta kupljene substance prodajala naprej v Sloveniji, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na to, kar je v zvezi s tovrstnimi pomisleki že uveljavljal zagovornik obdolženega Ž. in mu je pritožbeno sodišče na te dileme že odgovorilo, prav tako pa jih je presodilo prvostopno sodišče v točkah od 162 do 169 in v točkah 172 ter 179. S tako oceno in zaključki pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje.

25. Kar pa zadeva pritožbenih pomislekov v zvezi s K.V. in T.R., pa je ugotoviti, da sta V. in R. v očitku obdolžencu oziroma opisu kaznivega dejanja navedena le kot nalogodajalca, K.V. pa kot obdolženec v izreku sodbe pod točko I/2. Torej se obdolženemu S. prodaja prepovedanih substanc omenjenima ne očita, zato so tudi te pritožbene dileme odveč.

26. Sodišče prve stopnje je tako tudi glede obdolženega T.S. dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, kot je to že opisano za obdolženega Ž. in pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča glede tega obdolženca ter se v izogib ponavljanja nanjo v celoti sklicuje.

K pritožbi zagovornika obdolženega K.V.:

27. Zagovornik obdolženega K.V. v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP ko trdi, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, da je obdolženec blago prejel oziroma ga prodal naprej. Opisana kršitev ni podana, saj ima o tem prvostopna sodba razloge, in sicer v točkah 175 do 178, prav tako pa v točkah od 143 do 150. Prav količina droge, to je 1 kg, ki jo je obdolženec tudi plačal in kar mu je nedvomno dokazano ter elektronska sporočila in izpisi kažejo, da je bila droga namenjena za nadaljnjo prodajo. Tako je bila prodaja droge dejansko že izvršena, saj je bil sklenjen sporazum med kupcem in prodajalcem glede količine in cene ter se za izvršitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to že obrazloženo, ne zahteva, da bi bilo blago tudi izročeno kupcu (o tem tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 28155/2010, I Ips 246/2006, I Ips 742/2005), zato prejem blaga ne predstavlja odločilne okoliščine in prvostopno sodišče tega ni bilo dolžno posebej presojati.

28. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje glede tega obdolženca ugotovilo pravilno in popolno, kot je to tudi ugotovilo že pritožbeno sodišče za obdolženega Ž. in obdolženega S., zato le še k pritožbenim pomislekom zagovornika obdolženega K.V. dodaja:

29. Zagovornik obdolženca tudi v tem delu pritožbe graja prvostopno dokazno oceno v smeri trditev, da dokazni postopek ni potrdil niti prodaje niti nakupa in tudi ne izročitve droge obdolžencu, soobdolženca pa sta v svojih zagovorih le hotela razbremeniti sebe.

30. S takimi ocenami se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženec zaradi prodaje kupil prepovedano drogo, in sicer 1 kg 3-MMC-ja v vrednosti 4.720,00 EUR. Takih zaključkov pa ni gradilo le na zagovorih soobdolžencev, kot to zmotno ocenjuje pritožba, temveč tudi na citiranih elektronskih sporočilih, ki so kontaktirala spletni naslov www. iz naslova XXX, ki sta ga predstavljala prav obdolženec in njegova partnerka N.B., bančnih podatkov, in sicer bančnem nakazilu na račun družbe C.C.., odprt pri Euro Pacific Bank ter za take zaključke navedlo tehtno in jasno presojo v točkah od 175 do 178, ki ji v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zato se vsi pritožbenimi pomisleki v tem delu pokažejo kot neupoštevni.

31. Po obrazloženem, in ker pritožbe zagovornikov obdolžencev D.Ž., T.S. in K.V. tudi v preostalem ne navajajo nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, so vložene zoper prvostopni krivdni izrek, v celoti neutemeljene.

K pritožbi zagovornice obdolženega T.S. zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi:

32. Zagovornica obdolženega T.S. se obširno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi, tudi za obdolženega Ž. in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obdolženima neutemeljeno in nezakonito odvzelo premoženjsko korist skupaj v višini 306.841,09 EUR, saj jima ni dokazalo prodaje droge v tej višini in si tako obdolženca tudi nista pridobila protipravne premoženjske koristi v taki višini. Najprej je ugotoviti, da se zagovornica obdolženega S. ne more pritoževati tudi za obdolženega Ž., saj zanj nima pooblastila, še ob tem, ko zagovornik obdolženega D.Ž. tega dela sodbe v pritožbi ne graja.

33. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno in zakonito, ko je obdolženemu T.S. po členu 74/II KZ-1 odvzelo premoženjsko korist v taki višini, pri tem pa ravnalo v skladu z določilom člena 501 ZKP, razloge za tako odločitev pa tehtno in argumentirano pojasnilo v točkah od 193 do 199 in s tako presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Prav tako je tudi odgovorilo na pritožbene dileme zagovornice obdolženega S., in sicer v točki 194, pri čemer pa pritožnica ne upošteva ugotovitev in poročil Avstrijskih varnostnih organov o tem, da je znašal promet od prodaje prepovedanih substanc preko že opisane spletne platforme od leta 2013 do oktobra 2015 najmanj 1,5 milijona eurov, pri čemer v tej oceni ni bil zajet bančni račun pri Euro Pacific Bank, na katerem je bil tudi ugotovljen obsežen promet od odprtja računa leta 2014 dalje, zajet pa tudi ni bil bitcoin račun. Če se temu in pravilno ugotovljenemu finančnemu stanju obdolženca (od zasega denarja, vplačane varščine, sredstev na bančnem računu, vnovčenimi BTC, sklepov o začasnem zavarovanju zahtevkov,...) prišteje še dejstvo, da se obdolženec v kritičnem časovnem obdobju ni ukvarjal z drugo dejavnostjo, kot z inkriminirano spletno trgovino, predstavlja odvzeta premoženjska korist v navedenem znesku minimum pridobljene koristi od ugotovljene prodaje prepovedanih drog, kar je pravilno presodilo in zaključilo prvostopno sodišče, zato se pritožba zagovornice obdolženega S. tudi v tem delu pokaže kot nesprejemljiva.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

34. Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 370/I točka 1 ZKP in trdi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo zakonito, ko je iz spisa izločilo številne dokaze, pri tem pa je odločitev temeljila na načinu pridobitve podatkov o lastniku oziroma imetniku IP naslova ......100 ter se pri tem neutemeljeno sklicevalo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Benedik proti Sloveniji. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je iz spisa izločilo dokaze, pridobljene na podlagi zahtevka policije družbi Telemach d.o.o. za ugotovitev identitete imetnika IP naslova ......100 in na podlagi teh dokazov pridobljene dokaze. V napadeni sodbi je tudi odgovorilo stališčem Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT), pri čemer s tako presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče je, da za pridobitev podatkov o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet za IP naslov št. ......100 ni bila izdana sodna odredba. Prikriti preiskovalni ukrep na tem IP naslovu je bil odrejen na podlagi ugotovitev policije po odgovoru družbe Telemach, brez odredbe, ko je policija pridobila podatek o naročniku tega statičnega IP naslova, in sicer E.L. in s tem podatek, da je morebitni potencialni uporabnik, takrat že znani osumljeni Ž., ki je prebival na istem naslovu kot L. Odgovor družbe Telemach policiji v zvezi z identifikacijo uporabnika že navedenega IP naslova je nedvomno, glede na novo sodno prakso, citirano v prvostopni sodbi, pomenil poseg v komunikacijsko zasebnost uporabnika IP naslova, ki jo varuje 37. člen Ustave Republike Slovenije, kot to tudi pravilno zaključuje prvostopno sodišče, zato bi morala biti izdana sodna odredba in se pritožbene dileme v tej smeri pokažejo kot neutemeljene. Sodba ESČP pa v zadevi Benedik proti Sloveniji ni legitimirala pridobivanja uporabnika statičnega IP naslova brez sodne odredbe, kot to zmotno zaključuje pritožnica. IP naslov je namreč, ne glede na to ali gre za statičen ali dinamičen IP naslov, prometni podatek, ki sodi v okvir komunikacijske zasebnosti po členu 37 Ustave Republike Slovenije in ne le v okvir informacijske zasebnosti po členu 38 Ustave Republike Slovenije, kot je to v odločbi kot stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, zato je za pridobitev takega podatka potrebna sodna odredba, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo, zato je sodišče prve stopnje predlogu za izločitev upravičeno ugodilo in iz spisa izločilo dokaze, pridobljene na podlagi zahtevka policije družbi Telemach za ugotovitev identitete navedenega IP naslova in na podlagi teh dokazov pridobljene dokaze, zato se vse pritožbeni pomisleki v tem delu pokažejo kot neupoštevni.

35. Neupoštevni pa tudi v smeri graje prvostopne odločbe o odvzemu premoženjske koristi, in sicer višine, ki jo je ugotovilo prvostopno sodišče, ko je na te dileme pritožbeno sodišče že odgovorilo v zvezi s pritožbo zagovornice obdolženega S. Tudi pritožnica je pri izračunu protipravno pridobljene premoženjske koristi uporabila metodo prostega preudarka, tako kot sodišče prve stopnje, vendar je po izračunu prišla do drugačnega rezultata in sicer zneska 922.250,23 EUR, do katerega se po njenem stališču, sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja nasprotno, da pritožba v tem delu ni povsem jasna, saj ne konkretizira kako je prišla do takega rezultata oziroma izračuna, kar pa je nasprotno pojasnilo prvostopno sodišče v točkah od 193 do 199 sodbe. Ko pa še pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo ves obseg pranja denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja (tudi sredstva posredovana M.D.), pa ne upošteva, da so ta predmet izločenega kazenskega postopka tudi za kaznivo dejanje pranja denarja, zato ne morejo biti predmet obravnave tega pritožbenega postopka. Tako se pokaže pritožba okrožne državne tožilke v tem delu kot neutemeljena, odločitev prvostopnega sodišča pa kot povsem pravilna.

36. Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo tudi zoper oprostilni del prvostopne sodbe, in sicer za obdolženega J.V. Trdi, da gre pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I/1 oprostilnega dela sodbe, za relativno veliko količino droge, ki zadostuje najmanj za 150 odmerkov. Ker je obdolženec brez zaposlitve in prejemnik denarne pomoči, zmogel pa je zbrati sredstva za nakup 150 g droge, to dejstvo kaže na namen nadaljnje prodaje pri obdolžencu, s čemer pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

37. Tudi pri tem ji ni pritrditi, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje za obdolženega J.V. ugotovilo pravilno in popolno, na tej osnovi pa je utemeljeno zaključilo, da ni dovolj zanesljivih dokazov o tem, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, opisano v oprostilnem delu sodbe, zato ga je obtožbe utemeljeno oprostilo. Pravilnosti tega zaključka pritožbene navedbe, v kolikor se pritožnica zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati.

38. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da po izvedenem dokaznem postopku ni zasledilo prav nobenega dokaza ali indica, ki bi potrdil obdolženčev nakup droge z namenom nadaljnje prodaje. Obdolženec je namreč pojasnil, da je imel zaseženo drogo doma za lastno uporabo. Ko je opisanemu prištelo še količino nabavljene droge in dejstvo, da obdolženec ni zabeležen v kazenski evidenci, je pravilno zaključilo, da nakupa droge zaradi nadaljnje prodaje obdolžencu ni bilo mogoče dokazati, zato ga je obtožbe utemeljeno oprostilo, pri čemer pa pritožnica v pritožbi tudi ne navaja dokazov, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje, sklicuje se le na socialno stanje obdolženca. Pri tem pa iz podatkov spisa, in sicer zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2018, ko se je obdolženec zagovarjal, izhaja, da navzoča okrožna državna tožilka obdolžencu ni postavila nobenega vprašanja, ne v smeri očitanega kaznivega dejanja in ne v smeri njegovega premoženjskega stanja.

39. Okrožna državna tožilka vlaga tudi pritožbo zoper istega obdolženca za kazniva dejanja, opisana v oprostilnem delu sodbe pod II in III ter se pri tem sklicuje na pritožbene pomisleke, ki jih je že uveljavljala v zvezi z nepravilno izločitvijo dokazov. Ker je na te pritožbene dileme in trditve pritožbeno sodišče že odgovorilo, se na to presojo in zaključke tudi sklicuje in temu nima kaj dodati.

40. Po obrazloženem se tako pokaže, da je pritožba okrožne državne tožilke, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek, v celoti neutemeljena.

41. Na pritožbe zoper odločbe o izrečenih kazenskih sankcijah, ki so jih vložili zagovornica obdolženega T.S., zagovornik obdolženega K.V. in okrožna državna tožilka ter v skladu z določilom člena 386 ZKP glede pritožbe zagovornika obdolženega D.Ž., je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist ali škodo obdolžencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo težo storjenih kaznivih dejanj, stopnjo krivde obdolžencev, okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine in jim tako po vrsti in višini izreklo ustrezne kazni oziroma kazensko sankcijo, zato so pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obdolženega T.S. in obdolženega K.V. tudi v tem delu neupoštevne.

42. Še zlasti pritožba zagovornice obdolženega T.S., ki trdi, da bi sodišče prve stopnje obdolžencu moralo kot olajševalne okoliščine upoštevati tudi to, da je obdolženec svoje poslovanje selil v skladu s spremembami zakonodaje in tudi zaprl račun, ko je v Republiki Sloveniji postal promet s temi substancami prepovedan in da je v Sloveniji odvajal tudi davščine, poleg tega pa je v priporu preživel maksimalni čas, ves čas postopka pa je podajal svoj zagovor. Opisano ne predstavlja olajševalnih okoliščin, še posebej ne selitve poslovanja in računov tja, kjer naj bi bilo "trgovanje" dovoljeno, kajti ves čas delovanja obdolženca so bile substance v Republiki Sloveniji prepovedane. Čas, ki ga je prebil obdolženec v priporu, je sodišče prve stopnje obdolžencu vštelo v izrečeno zaporno kazen, da pa se je obdolženec ves čas postopka zagovarjal, pa je to njegova pravica in odločitev v skladu z določilom člena 227/II ZKP, kar vse pa ne more vplivati na izrek milejše kazni in ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine. Pritožnica namreč ob vseh pomislekih spregleda obdolženčevo vodilno vlogo, ki jo je imel pri celotni kriminalni dejavnosti, vztrajnost in obseg delovanja, kar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot obteževalne okoliščine, zato se pokaže pritožba tudi v tem delu odveč.

43. Neutemeljena je tudi pritožba zagovornika obdolženega K.V. v tem delu, ko ocenjuje, da je izrečena kazenska sankcija obdolžencu previsoka, saj gre za časovno odmaknjeno dejanje, ko v vmesnem času obdolženec ni storil novega kaznivega dejanja, poleg tega pa je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, ves čas pa je v postopku konstruktivno sodeloval. Skrb za dva mladoletna otroka mu je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalno okoliščino, kar pa zadeva ostalih pritožbenih dvomov, pa pri tem pritožnik ne upošteva, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, da je bil kmalu po storitvi tega kaznivega dejanja obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, zato opisane dileme ne morejo vplivati na izrek milejše kazni, to je nižje določene kazni zapora in krajše preizkusne dobe, kot to neupravičeno predlaga zagovornik obdolženca.

44. Sodišče prve stopnje je tudi obdolženemu D.Ž. za obravnavani kaznivi dejanji določilo primerni posamezni kazni in nato izreklo ustrezno dolgo enotno kazen zapora, pri tem pa utemeljeno ni spregledalo njegove vloge pri storitvi kaznivega dejanja in vztrajnosti, ki se je odražala v dolgotrajnosti delovanja in velikem obsegu prodaje, zato tudi v tem delu ni pogojev za izrek milejše kazni obdolžencu.

45. Zoper odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah pa se pritožuje tudi okrožna državna tožilka, ki pri tem, ko opozarja na obteževalne okoliščine, kot so vztrajnost obdolžencev, dolgotrajnost dejavnosti in količino droge, zanemari, da je te okoliščine obdolžencem sodišče prve stopnje že upoštevalo kot obteževalne okoliščine. Kar pa zadeva ocene, da so obdolženci delovali iz dnevne sobe, odprli račun v karibskih državah, najemali pisarne v tujini, se selili v tujino..., pa ne upošteva da slednje zadeva dejansko stanje oziroma očitke obdolžencem, opisane v izreku sodbe, zato teh okoliščin ni mogoče obdolžencem upoštevati kot obteževalnih okoliščin. Ko pa še graja izrečeno kazen obdolženemu K.R. in jo ocenjuje kot milo, ima očitno v mislih K.V., saj je bil obdolženi T.R. obtožbe oproščen. Trdi, da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo predkaznovanosti obdolženca za dve kaznivi dejanji in sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 534/2015 za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer pa ne upošteva, da je obdolženec oče dveh nedoletnih otrok, da se mu očita le enkraten nakup, kar mu je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo kot olajševalne okoliščine. Da pa je bil obdolženec kmalu po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pa je slednje ugotovilo in upoštevalo tudi prvostopno sodišče, pri čemer mu glede na opisane olajševalne okoliščine ni mogoče izreči kazni dveh let in pol zapora, za kar se v pritožbi neupravičeno zavzema pritožnica, še ob tem, ko je določeno kazen dveh let zapora obdolženec že prestal. 46. Po obrazloženem tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izrečene kazni zapora obdolženemu Ž. in obdolženemu S. ter izrečena kazenska sankcija obdolženemu K.V., primerne, pravične in da bodo v celoti dosegle namen kaznovanja.

47. V skladu z določilom člena 386 ZKP je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi za obdolženega D.Ž., ki se zoper ta del napadene sodbe ni pritožil. Pri tem je ugotovilo, da mu je sodišče prve stopnje to korist utemeljeno odvzelo, razloge za tako odločitev pa navedlo v točkah od 193 do 199 sodbe. S tako presojo soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v celoti nanjo tudi sklicuje.

48. Zagovornik obdolženega K.V. se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka ter se pri tem sklicuje na premoženjske razmere obdolženca in njegove družine. Glede na slednje opisano je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, stroške ki pa so nastali na prvi stopnji, pa je sodišče prve stopnje obdolžencu upravičeno naložilo v plačilo, saj ti znašajo 22,00 EUR za stroške priče, ki je bila zaslišana v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se očita prav obdolžencu, prav tako pa je dolžan plačati stroške postavljene zagovornice oziroma zagovornika v višini 37,45 EUR. Te stroške pa bo obdolženec nedvomno zmogel poravnati glede na podatke v spisu o njegovem premoženjskem stanju.

49. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po členu 383/I ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženega D.Ž., zagovornice obdolženega T.S., zagovornika obdolženega K.V. in okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

50. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženega T.S. obdolženega D.Ž. temelji na določilih člena 95/I ZKP in člena 98/I ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksni tarifi, z upoštevanjem premoženjskih razmer obdolžencev in trajanjem ter zamotanostjo pritožbenega postopka.

51. Obdolženega K.V. pa je pritožbeno sodišče, kot že opisano, plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu z določili člena 95/IV ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP oprostilo, pri tem pa upoštevalo, da je obdolženec že dolžan plačati stroške postopka na prvi stopnji, prav tako pa upoštevalo njegove premoženjske oziroma družinske razmere.

52. Stroški pritožbenega postopka glede oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.