Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki ga uveljavlja tožeča stranka od toženke – nekdanje delavke, ni utemeljen, saj odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče pripisati toženki. Poročilo, ki ga je toženka pripravila, ni bilo vsebinsko popolnoma nekvalitetno in neprimerno za oddajo, škoda pa je tožeči stranki nastala zaradi njenega ravnanja, ker poročila ni posredovala naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji je toženka dolžna plačati 10.856,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2008 do dneva plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki v 15 dneh povrniti znesek 1.545,81 EUR, od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja okoliščine obravnavanega razmerja, ki med pravdnima strankama niti niso bile sporne. Izpostavlja, da je Komisija za strokovni nadzor toženko prosila, da posreduje podatke. Na poziv se toženka ni odzvala. Komisija za strokovni nadzor si je tako ves čas intenzivno prizadevala, da bi toženko vključila v pripravo končnega poročila, za kar slednja ni pokazala nobene pripravljenosti in ni želela sodelovati, s čimer je bistveno otežila urejanje razmerja med tožečo stranko in J.A. in si ni prizadevala zmanjšati škode. Zaključno poročilo ni vsebovalo vseh sestavin. Toženka je ravnala vsaj s hudo malomarnostjo. Zaključno poročilo je bilo nekvalitetno, nepravilno in pomanjkljivo. Slednja bi se morala in mogla zavedati, da zaradi njenega ravnanja lahko nastanejo škodljive posledice za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče Sonje Senica, ki je izpovedala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženki delovno razmerje lahko prenehalo šele, če bo izpolnila vse obveznosti v zvezi s projektom. Po prenehanju mandata je toženka prenehala sodelovati s tožečo stranko. Kot direktorica bi morala izpolnjevati svoje obveznosti z višjo stopnjo skrbnosti. Sodišče prve stopnje je napačno in preozko interpretiralo izpovedbo priče M.B.. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi J.A. v primeru, da zaključno poročilo ne bi imelo formalnih pomanjkljivosti le-tega sprejelo kot ustrezno, je napačen. Poročilo je namreč imelo tako formalne kot tudi vsebinske pomanjkljivosti, ki zaradi ravnanja toženke niso bile odpravljene. Predsednik komisije, ki je za tožečo stranko opravljal notranji nadzor, je bil B.Z., ki je pri A. pristojen za ugotavljanje ustreznosti zaključnega poročila, zato je jasno, da bi bilo predmetno poročilo ocenjeno kot (vsebinsko) neustrezno tudi pri J.A.. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je posledično zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj so bile v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke na podlagi 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožeča stranka je ravnala v skladu z določbo četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), da je škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanj tožene stranke čim bolj zmanjšala. Iz tožničinih ravnanj izhaja, da njen namen ni bil uspešno dokončanje projekta. Projekt je bil poln pomanjkljivosti, saj ni bilo priložene ustrezne dokumentacije, ni bil izdelan ustrezen elaborat, ki bi moral obsegati 20 do 50 strani. Zaključnemu poročilu prav tako ni bil priložen članek, kar je sicer običajno pri tovrstnih projektih. Toženka je oddala neustrezno zaključno poročilo. Izkazalo se je tudi, da nihče od pacientov, ki so bili vključeni v projekt, ni bil pregledan v skladu s prijavo projekta. Navedeno dokazuje, da je toženka ravnala naklepno ali vsaj s hudo malomarnostjo. Način dela ji je bil kot strokovnjakinji gotovo poznan. Zaradi navedenega je jasno, da med ravnanjem toženke in škodo, ki je nastala tožeči stranki, obstoji vzročna zveza. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožeča stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke kot od svoje (sedaj sicer že bivše) delavke zahteva plačilo odškodnine. Toženki očita, da kot vodja ni poskrbela za realizacijo projekta “Vpliv psihotropnih zdravil na EKG”, ki ga je financiralo M.Š.. Zaradi navedenega je tožeča stranka utrpela škodo, v posledici česar v obravnavani zadevi vtožuje odškodnino.

Materialnopravno izhodišče za odločitev v tem sporu je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki v 182. členu določa, da delavec odgovarja za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z njim povzročil delodajalcu namenoma ali iz hude malomarnosti. Ob pogojih iz 182. čl. ZDR morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Subjektivna oz. krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti toženke. Zaključilo je, da je tožeča stranka s tem, ko se je odločila, da zaključnega poročila, ki ga je predložila toženka, ne bo posredovala J.A. za raziskovalno dejavnost RS (v nadaljevanju J.A.), prevzela odgovornost za neizpolnitev svojih pogodbenih obveznosti in morebitno poslovno škodo, zaradi česar odgovornosti, za posledično nastalo škodo, ni mogoče pripisati toženki. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logična in koherentna ter materialnopravno pravilna. K razlogom sodbe pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja (stran 4 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa le še navaja: Tožeča stranka v pritožbi ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje in izpostavlja določene okoliščine, ki naj bi po njenem mnenju vodile do drugačnega zaključka, kot ga je sodišča prve stopnje zavzelo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi, če upoštevamo okoliščine, ki jih tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, ne moremo priti do drugačne odločitve od izpodbijane.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija so namreč, da je toženka 28. 11. 2006 v tajništvo direktorja dostavila zaključno poročilo projekta, neformalno pa ga je posredovala tudi M.B.. J.A. je v zvezi s tako posredovanim končnim poročilom tožečo stranko z dopisom z dne 15. 12. 2006 obvestila, da ima poročilo formalne pomanjkljivosti (manjkal je podpis odgovorne osebe, pisno mnenje sofinancerja projekta, ni bilo v treh izvodih in v vezani obliki). Tožeča stranka formalno popolnega končnega poročila J.A. ni oddala, ker po mnenju tožeče stranke zadeva v strokovnem smislu ni bila ustrezno pripravljena za oddajo (takratni pomočnik strokovnega direktorja za raziskovalno dejavnost B.Z. končnega poročila ni podprl). Zaradi navedenega je J.A. pogodbo o izvajanju in financiranju aplikativnega raziskovalnega projekta z dne 12. 5. 2003 razdrla.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa te dejanske okoliščine utemeljijo zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožeči stranki ne more biti odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo. Strinja se namreč s stališčem sodišča prve stopnje, da s tem, ko tožeča stranka zaključnega poročila J.A. ni posredovala, ni izrabila niti možnosti, da bi bilo poročilo s strani J.A. vendarle sprejeto kot ustrezno, ali da bi bilo dano v vsebinsko dopolnitev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi se lahko zastavilo vprašanje toženkine krivde za vsebinsko slabo, nestrokovno pripravo poročila, zgolj v primeru, če bi J.A. razdrla pogodbo zaradi nekvalitetnega poročila. Sodišče prve stopnje je s pomočjo zaslišane priče M.B. tudi pravilno ugotovilo, da je za oceno zaključnega poročila projekta bila pristojna J.A. in ne tožeča stranka. Zgolj njena ocena je torej bila, da je zaključno poročilo tako vsebinsko nekvalitetno, da ga ne bo posredovala J.A.. Tudi sicer je sodišče prve stopnje izpovedbo navedene priče M.B. pravilno umestilo v svojo dokazno oceno, tako, da v tej smeri podan pritožbeni očitek, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bilo predmetno poročilo vsebinsko popolnoma nekvalitetno in neprimerno za oddajo, kot je to navajala tožeča stranka. Vendarle je treba upoštevati, da so bila vsa vmesna poročila oziroma letna poročila projekta in dotedanje delo na projektu ocenjena z oceno 4 (od najvišje možne ocene 5), pri čemer ni nezanemarljivo dejstvo, da je tudi te ocene pri J.A. podal isti ocenjevalec (B.Z.). Zato je povsem logičen tudi nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da bi v konkretnem primeru utegnila biti smiselna rešitev npr. naložitev dopolnitve poročila.

Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pa potrjujejo tudi ostale okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ministrstvo za zdravje, ki je pri tožeči stranki opravilo upravni nadzor je v svojem poročilu z dne 27. 5. 2008 (B13), v zvezi s predmetnim raziskovalnim projektom, zapisalo, da komisija ne vidi vsebinskih razlogov, zakaj tožeča stranka ne bi poslala zaključnega poročila J.A.. Priča M.B. je pojasnil, da je J.A. popustila pri plačilu zamudnih obresti tožeči stranki, ker je bil projekt v dveh fazah pozitivno ocenjen, le zaključka ni bilo. Toženka pa je izpovedala, da je že delala na podobnih projektih, pa se ji še ni zgodilo, da bi bilo zaključno poročilo s strani J.A. zavrnjeno. Tudi priča M.B. je izpovedal, da je bil do sedaj z medicinskega področja zavrnjen le en projekt. Ker tožeča stranka ni oddala končnega poročila ni ravnala v smeri preprečitve nastanka škode. S takšno odločitvijo pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prevzela odgovornost za neizpolnitev svojih pogodbenih obveznosti, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke tudi materialnopravno pravilna.

Navedenega zaključka sodišča prve stopnje tožeča stranka ne uspe izpodbiti z navajanjem, da toženka ni želela sodelovati s tožečo stranko in da je bilo poročilo pomanjkljivo v formalnem in vsebinskem oziru. Ugotovljenih formalnih pomanjkljivosti s strani J.A. toženka ni mogla odpraviti sama. Druge sestavine, katere bi po mnenju tožeče stranke moralo vsebovati zaključno poročilo (članek, elaborat,..), v obvestilu J.A. tožeči stranki niso bile omenjene, zato so že iz tega razloga njene pritožbene navedbe neutemeljene. Sicer pa tudi sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da je članek običajna in torej ne obvezna sestavina takšnega zaključnega poročila. Tožeča stranka je z opustitvijo posredovanja poročila J.A., ki je bila pristojna za podajo vsebinske ocene končnega poročila, sama onemogočila, da le-to s tega vidika ni bilo obravnavano, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča, v obravnavani zadevi, na podlagi v tej smeri podanih očitkov, ne more uspešno uveljavljati odškodninske odgovornosti zoper toženko. Glede na to, da J.A. s strokovnega vidika ocene končnega poročila ni podala, so nerelevantne pritožbene navedbe, da bi tudi za J.A. podal mnenje B.Z., ki je podal negativno mnenje v okviru tožeče stranke. Poleg tega pa bi bila v tej fazi možna tudi dopolnitev poročila.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi toženka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).