Jedro

Plačilo zavarovalne police kot nagrade za delo tožnice, ki je bila glede na naravo življenjskega zavarovanja razporejena na daljše časovno obdobje petih let, kot so zapadle premije v plačilo, ne nasprotuje prisilnim davčnim predpisom, tako da ni nično. Tožena stranka je bila od takšnega plačila dolžna odvesti davke in prispevke.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana 2. točka izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo obresti za čas od 23.1.2004 do 16.2.2004, posledično pa tudi 1. točka izreka spremenita tako, da se na novo glasita: „1. Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki znesek 8.615,09 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 1. 2004 dalje do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka iz naslova glavnice več, se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki 8.615,09 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 2. 2004 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več iz naslova glavnice in drugače iz naslova neto zneskov in obresti pred 16. 2. 2004, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in posledično odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sklenjeno zavarovalno pogodbo ugotovilo, da je šlo za izplačilo nagrade oziroma stimulacije in ne za zavarovanje delovnega mesta. Vprašanje, ki se sodišču postavlja je, ali ima pogodba učinke med strankama, ker obstaja neskladje med voljo in izjavo o aneksu k pogodbi o zaposlitvi. Simuliran posel je ničen, prikriti pa je lahko veljaven, ker je volja strank glede njega resnična. V predmetni zadevi je po zaključku sodišča prve za izplačilo izrednega prihodka v obliki zavarovalnine. Po oceni sodišča izplačilo ugotovljenega izrednega prihodka ni nedopustno, saj bi bila tožena stranka v vsakem primeru ob izplačilu dolžna plačati ustrezne dajatve. Če torej sodišče prve stopnje zaključuje, da je dogovor o izplačilu izrednega dohodka veljaven, izpostavlja vprašanje, zakaj je tožnici prisodilo zgolj znesek, ki ga je tožena stranka stranka sprejela s strani zavarovalnice in ne celoten znesek dogovorjene nagrade v višini 16.455,66 EUR. Sodišče poudarja, da tožeča stranka zahteva plačilo kot nagrado za opravljeno delo, zato ni jasno, zakaj potem nadaljuje, da lahko tožnica zahteva plačilo le za obdobje zavarovanja, ko je bila zaposlena pri toženi stranki in ne za celotno zavarovalno obdobje. Sodišče je ugotavljalo neskladje med voljo in izjavo k aneksu k pogodbi o zaposlitvi, pa tožnice kot druge stranke pogodbe sploh ni zaslišalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 258. členom ZPP. Nadalje navaja, da je 49. člen takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) določal le, da delavcu za delo pripada dohodek v skladu s predpisi, ki mora biti izplačan najmanj enkrat na mesec. Isti člen določa, da je delavec upravičen do dela dobička in da o prispevki posameznega delavca k dobičku odloča poslovodni organ. ZTPDR v 49. členu ni določal, v kakšni obliki mora biti izplačilo izvršeno in ne določa načina izplačila plače. Nadalje nasprotuje utemeljitvi sodišča, da je tožeča stranka obresti postavljene v podrednem zahtevku zahtevala šele od 16. 2. 2007, zato ji obrestni zahtevek glede na ugovor zastaranja pripada šele od 26. 2. 2004. Tožeča stranka v primarnem zahtevku uveljavlja zakonske zamudne obresti od 24. 1. 2004, v podrednem zahtevku pa obresti vtožuje od zneska 8.386,37 EUR od 30. 12. 2000 dalje, oziroma od zneska 228,72 EUR od 23. 1. 2001 dalje do plačila, to je od datuma, ko je tožena stranka dejansko prejela račun s strani zavarovalnice. Vtoževane zakonske zamudne obresti niso zastarale upoštevaje 361. člen ZOR oziroma 336. člena OZ. Zastaranje je za tožečo stranko začelo teči šele z vročitvijo dopisa Z.M. dne 15. 11. 2006, oziroma 27. 1. 2007. Takrat je tožeča stranka izvedela za predčasen odkup zavarovalne police in zneske, ki so bili iz tega naslova plačani toženi stranki. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prisodi stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče kot nesporno ugotovilo, da sta stranki s pogodbo o sklenitvi življenjskega zavarovanja za primer smrti in doživetja ter aneksa k pogodbi o zaposlitvi dogovorili prenos pravic in obveznosti na tožečo stranko, če za navedeno obstaja poslovni interes. Navedenega poslovnega interesa sodišče ni ugotovilo, zato je posledično navedenemu ugotovilo, da do prenosa pravic in obveznosti ni prišlo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe I.M. menilo, da je bil namen sklenitve pogodbe o zavarovanju v bistvu nagrada za posebne napore in posebna znanja ter nadalje, da je med njimi in delavci potekal določen dogovor, vsebina dogovora pa je bilo življenjsko zavarovanje. Dogovora pravdnih strank glede tega, da naj bi se nekakšna nagrada izplačala v obliki življenjskega zavarovanja, nikoli ni bilo. Nadalje navaja, da ZOR v 1. odstavku 71. člena določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Pogodba, ki je podlaga za zahtevek tožeče stranke, je jasna, in sicer gre za sklenitev življenjskega zavarovanja. Med strankami ob sklenitvi ni bilo nobenega dvoma, da želijo skleniti takšno pogodbo, in sicer zavarovanje za primer bodočega negotovega dejstva, v primeru, če bi bila tožeča stranka še zaposlena pri toženi stranki. Sklenitev življenjskega zavarovanja ni moglo biti del plače, zato je pravni posel ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Pogodba nikakor ni bila simuliran pravni posel, saj sta se stranki izrecno dogovorili glede namena. Če naj bi šlo za navidezen posel, potem bi pravdni stranki morali hoteti, da takšen pravni posel nastane le navidez, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Da bi lahko govorili o navideznem poslu, bi se stranki morali dogovoriti, da s sklenjenimi pogodbami prikrivata izplačilo nagrade, česar pa ni bilo, niti tega dokazni postopek ni izkazal. Po prepričanju tožene stranke je zmotno razlogovanje sodišča glede dopustnosti navideznega pravnega posla, saj sodišče šteje, da je izplačilo nagrade dopustno kljub neplačanemu davku. Takšno stališče je materialnopravno napačno, saj je poseg v javni interes hud in tak pravni posel ne more biti veljaven. Priglaša stroške pritožbe.

Stranki sta tudi podali tudi odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih prerekata navedbe iz pritožb in predlagata njuno zavrnitev. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno je zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice.

Ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice. Njeno zaslišanje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo potrebno, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za sprejem pravilne dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi razlogi. Zato bi bilo izvajanje drugih dokazov (tudi zaslišanje tožnice), nepotrebno in ne bi prispevalo k večji razjasnitvi stvari.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri sklenjenem aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2003 (priloga A5) za izplačilo nagrade oziroma stimulacije in ne za zavarovanje delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tedanjega direktorja tožene stranke I.M., ki je izpovedal, da je bila tožena stranka v lasti banke ... in da se je ukvarjala s posebnimi finančnimi instrumenti (bankomati, kreditne kartice in podobno), to delo pa je pokrivalo več delavcev s specialnim znanjem, ki jih ni bilo mogoče dobiti na trgu. Zato so se zavarovanja sklepala z namenom nagrajevanja delavcev za posebne napore in posebna znanja. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da so bili dogovori med delavci in toženo stranko izvedbeni dokument k pogodbi med Z.M. in toženo stranko. Tako dogovorjen način plačila delavcem, ki ga je s toženo stranko dogovorila tudi tožnica, ni nasprotoval takratni ureditvi v 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 – 42/90), niti ni šlo za ničen sporazum iz razloga, ker naj bi nasprotoval prisilnim davčnim predpisom. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je bila dolžna tožena stranka od takega plačila odvesti davke in prispevke, posledično navedenemu pa je tožnici prisodilo vtoževani znesek v bruto znesku.

V kolikor bi tožena stranka želela skleniti zavarovalno pogodbo za zavarovanje delovnega mesta, kar izvedeni dokazi niso potrdili, ji ne bi bilo potrebno s tožnico skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki v 1. členu določa, da se pogodbeni stranki dogovorita, da bo delodajalec kot zavarovanec sklenil življenjsko zavarovanje za delojemalca kot zavarovanca v skladu z zavarovalnimi pogoji po zavarovalni pogodbi št. .... Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bila sklenjena zavarovalna polica le način, kako tožnico nagraditi, pri čemer je bilo to plačilo zaradi narave življenjskega zavarovanja razporejeno na daljše časovno obdobje petih let, kot so zapadale letne premije v plačilo, oziroma toženi stranki ni bilo potrebno naenkrat izplačati celotnega zneska. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilno dejstvo, da je šlo za dogovorjen (in dopusten) način nagrajevanja delavcev, je v celoti irelevantna in za odločitev nebistvena določba 66. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerji (Ur. l. SFRJ, št. 29/7839/85 in 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki je določal, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena), če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odstavek 66. člena). Aneks št. 1 ni bil simuliran pravni posel, saj iz delovnopravnega vidika določa le način plačila nagrade iz naslova delovnega razmerja, zato tudi ni mogoče govoriti o sankcijah, ki jih je ZOR predvideval za simuliran pravni posel. V celoti neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na določilo 71. člena ZOR, ki je določal, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo (1. odstavek 71. člena), vendar so veljavni sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana (2. odstavek 71. člena) oziroma so veljavni tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank (3. odstavek 71. člena). Navedena določba se ne nanaša na pravo voljo strank, temveč je relevantna le z vidika obličnosti pogodbe, kar pa za obravnavano zadevo ni odločilno, saj bi lahko tožnica vtoževala nagrado tudi v primeru, ko bi dokazala, da je obstajal ustni dogovor z navedeno vsebino.

Glede višine vtoževanega zneska se pritožbeno sodišče sicer strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je bil dogovorjeni znesek življenjskega zavarovanja znan že ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Iz zavarovalne police št. ... (priloga A2) izhaja, da znaša zavarovalna vsota 202.713,00 ATS. Vendar to samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da je tožnica upravičena do celotnega zneska. Kot izhaja iz izpovedbe priče B.R., ki je sklepal zavarovanja za Z.M., je lahko tožena stranka kadarkoli razdrla pogodbo oziroma odstopila od pogodbe (list št. 91). V tem primeru je bil izplačan sorazmerno nižji znesek zavarovalne vsote, glede na trajanje zavarovalne pogodbe. Tožnica ni dokazala, da tožena stranka ne bi smela odstopiti od pogodbe pred pretekom petih let od sklenitve zavarovanja, oziroma da bi bilo to v nasprotju z določili zavarovalnih pogojev. V skladu z 2. členom aneksa pa je lahko tožnica kadarkoli po preteku 5 let od sklenitve zavarovanja zahtevala prenos vseh pravic in obveznosti iz zavarovalne pogodbe, po določilu 3. člena aneksa pa je lahko tožena stranka prenesla na tožnico vse pravice in obveznosti zavarovalca v zvezi z zavarovalno pogodbo v primeru prenehanja delovnega razmerja tudi pred potekom petih let od sklenitve zavarovanja, če za to obstaja poslovni interes, in ob pogoju, da do zavarovalnega primera še ni prišlo. Ne gre spregledati, da je bila pogodba sklenjena z Z.M., ker je edina omogočala zavarovanje delovnega mesta z možnostjo delodajalca, da takšno zavarovanje prenese na drugo osebo. Iz navedenega 3. člena aneksa torej le še dodatno izhaja, da tožnica ni avtomatično upravičena do zavarovalne vsote, saj je lahko prišlo do prenosa pravic in obveznosti pred potekom pet let od sklenitve zavarovanja, ko nedvomno zavarovalna vsota ni mogla doseči zneska iz police, saj še niso bile plačane vse premije. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožnici le tisti znesek, kot je bil toženi stranki izplačan na podlagi zavarovalne pogodbe, ob upoštevanju nespornega zneska, kot je razviden iz dopisa Z.M. z dne 3. 11. 2006 (list. št. 57). V tem obsegu je bila torej pritožba tožnice neutemeljena, saj ni upravičena do višjega zneska od prisojenega.

Pritožba tožnice je utemeljena le v delu, v katerem uveljavlja zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 23. 1. 2004 dalje in ne šele od 16. 2. 2004 dalje do plačila, kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti neutemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti po t.im. podrednemu zahtevku, kot ga je tožnica postavila na naroku dne 16. 2. 2007. Navedeni ugovor se ne nanaša na primarni tožbeni zahtevek, po katerem zahteva tožnica zakonske zamudne obresti od dneva, ko je naslovila na toženo stranko zahtevo za izplačilo zavarovalne vsote po polici št. .... Po določilu 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker med strankama ni sporno, da je tožnica 23. 1. 2004 od tožene stranke zahtevala plačilo zavarovalne vsote (priloga A1), je od tega dne dalje upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbi tožnice delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 4. točko 358. člena ZPP delno spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbo nista uspeli, oziroma je tožnica uspela le v neznatnem delu, zato sami nosita svoje stroške pritožbe, v skladu z drugim odstavkom 165. člena, v povezavi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP.