Jedro

Med strankama je sporna razlaga aneksa oziroma katere so tiste pravice, ki na njegovi podlagi pripadajo tožnici in v kakšnem obsegu (višina nagrade). Z namenom razjasnitve vsebine dogovora med strankama bi zato sodišče moralo upoštevati tožničin dokazni predlog in zaslišati tudi njo, ne pa le zakonite zastopnice tožene stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 8.615,09 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2004 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več iz naslova glavnice, ali drugače iz naslova neto zneska in obresti pred 16. 2. 2004, je zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ocenilo, da življenjsko zavarovanje, ki ga je tožena stranka sklenila za tožnico za zavarovalno dobo 5 let, ni predstavljalo zavarovanja delovnega mesta, temveč je šlo za izplačilo nagrade iz delovnega razmerja oziroma stimulacije delavki. Ker tožnica ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki celotno obdobje tega zavarovanja, tožena stranka pa ji tudi ni imela interesa plačevati zavarovanja za čas po upokojitvi, je tožnica upravičena le do zneska, ki ga je zavarovalnica iz naslova sklenjenega zavarovanja izplačala toženi stranki (8.615,09 EUR bruto). Tožnica je postavila tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti šele na naroku dne 16. 2. 2007, zato ji te glede na utemeljen ugovor zastaranja pripadajo le za čas od 16. 2. 2004 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od 23. 1. 2004 dalje. Ugotovilo je, da ugovor zastaranja obresti ni utemeljen, saj jih je tožnica uveljavljala že v tožbi, zato jih ji je prisodilo od tistega dneva dalje, ko je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo zavarovalne vsote. V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Če sodišče ugotavlja, da je v zvezi s sklenjenim življenjskim zavarovanjem šlo za dopustno nagrado iz naslova delovnega razmerja, da je bilo izplačilo dopustno razporejeno na daljše časovno obdobje in da je bil znesek življenjskega zavarovanja znan ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, potem je obrazložitev izpodbijane sodbe v smislu, da tožnica ni upravičena do celotnega vtoževanega zneska, v nasprotju z obrazložitvijo, da je šlo za dogovorjeno izplačilo nagrade. Z zaključkom, da tožnica ni avtomatično upravičena do zavarovalne vsote, je sodišče kršilo tudi materialno pravo, saj so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svoje obveznosti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Sodišče namreč tolmači 3. člen aneksa drugače kot podpisnik aneksa priča I. M., tožnica kot drugi podpisnik aneksa pa v postopku ni bila zaslišana, s čimer ji je bila kršena pravica do izvedbe dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija zmotno očita, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhajajo med drugim naslednji odločilni razlogi, ki jih izpostavlja tudi tožnica v okviru obravnavanega revizijskega očitka, in ki po svoji naravi predstavljajo dejanske ugotovitve: sklenjeno življenjsko zavarovanje je dejansko predstavljalo izplačilo nagrade tožnici iz delovnega razmerja, znesek življenjskega zavarovanja je bil znan ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, plačilo nagrade je bilo zaradi narave življenjskega zavarovanja razporejeno na daljše časovno obdobje petih let, kot so zapadale letne premije v plačilo oziroma toženi stranki ni bilo potrebni naenkrat izplačati celotnega zneska. Tem dejanskim razlogom naj bi po navedbah revizije nasprotovala drugostopenjska obrazložitev o tem, da tožnica ni upravičena do celotnega vtoževanega zneska (do celotne zavarovalne vsote). Ker ta del izpodbijane sodbe po svoji naravi ne predstavlja dejanske ugotovitve, temveč gre za materialnopravno presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka (torej za pravni razlog), zato ne more biti v nasprotju z zgoraj naštetimi dejanskimi ugotovitvami in predstavljati podlage za v reviziji očitano procesno kršitev nasprotja med odločilnimi razlogi. Nestrinjanje z drugostopenjsko oceno, da je tožbeni zahtevek utemeljen le glede dela vtoževanega zneska, namreč po svoji naravi predstavlja uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

8. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) in s tem kršeno načelo kontradiktornosti, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotesžje med strankama. Utemeljenost revizijskega očitka o kratenju enakega varstva pravic pred sodiščem je potrebno presojati z vidika zakonitosti postopanja sodišča glede odločitve o zaslišanju le ene izmed obeh strank v dokazne namene. Kdaj lahko sodišče odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, določa 258. člen ZPP. V skladu s tem določilom lahko sodišče tako postopa, če se prepriča, da drugi stranki niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (prvi odstavek), in tudi v primeru, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek).

9. Revizija utemeljeno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zaslišalo le toženo stranko, ne pa tudi tožnice. Med strankama je sporna razlaga določil aneksa k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta se dogovorili, da bo tožena stranka sklenila življenjsko zavarovanje za tožnico kot zavarovanko. O tem, kakšne pravice pripadajo tožnici iz tega aneksa, je sodišče odločilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ter zaslišalo priče in zakonito zastopnico tožene stranke. Le delno ugoditev tožbenemu zahtevku je obrazložilo s tem, da je tožena stranka odstopila od zavarovalne pogodbe (kar je lahko storila kadarkoli), zaradi česar ji je bil iz naslova sklenjenega zavarovanja izplačan sorazmerno nižji znesek (8.615,09 EUR) od dogovorjene zavarovalne vsote, v višini navedenega izplačanega zneska pa je sodišče tudi ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnica, ki se ne strinja zgolj z delno prisojeno višino glavnice in uveljavlja, da ji pripada izplačilo nagrade v višini celotnega zneska iz zavarovalne police, v reviziji utemeljeno očita, da bi sodišče moralo za pravilno razlago aneksa in ugotovitev prave volje in namena strank v času sklepanja aneksa zaslišati tudi njo (v tem okviru revizija zlasti izpostavlja, da je sodišče tolmačilo aneks drugače kot podpisnik I. M., ki je bil zaslišan kot priča in je potrdil navedbe tožnice, vendar pa sodišče tožnici ni omogočilo zaslišanja v dokaz njenih lastnih navedb in dogovora, ki je bil sprejet med njo in I. M.). V sklepu VIII Ips 259/2008 z dne 3. 11. 2009 je Vrhovno sodišče RS med drugim zavzelo stališče, da je v primeru, če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, za odločitev bistvena izpoved obeh strank. Tudi v tej zadevi je med strankama sporno prav to: razlaga aneksa oziroma katere so tiste pravice, ki na njegovi podlagi pripadajo tožnici in v kakšnem obsegu (višina nagrade). Z namenom razjasnitve vsebine dogovora med strankama bi zato sodišče moralo upoštevati tožničin dokazni predlog in zaslišati tudi njo, ne pa le zakonite zastopnice tožene stranke.

10. V okviru odločilnih razlogov izpodbijane sodbe o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje tudi navedlo, da tožnica ni dokazala, da tožena stranka ne bi smela odstopiti od pogodbe pred pretekom petih let od sklenitve zavarovanja, oziroma, da bi bilo to v nasprotju z določili zavarovalnih pogojev. Dokazovanje tega dejstva, če ga je sodišče druge stopnje že štelo za odločilnega, tožnici v postopku ni bilo omogočeno. Sodišče prve stopnje je ni zaslišalo, čeprav je tožnica ta dokazni predlog podala, zavrnitve tega dokaza pa tudi ni obrazložilo, čeprav bi bilo to dolžno (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je neizvedbo tega dokaza potrdilo z razlogi pavšalne narave. Drugostopenjska ocena o tem, da tožnica ni dokazala, da tožena stranka ne bi smela predčasno odstopiti od pogodbe, zato temelji na dokaznem postopku, v katerem je bila tožnici kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Ker sta v skladu z obrazloženim nižji sodišči storili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč v zavrnilnem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Le-to bo moralo v novem postopku v zvezi z razlago vsebine aneksa in sklenjenega življenjskega zavarovanja izvesti tudi dokaz z zaslišanjem tožnice. Pri tem bo moralo zlasti ugotoviti, kakšen je bil dogovor strank o obsegu pravic (višini nagrade) tožnice iz naslova sklenjenega življenjskega zavarovanja in pogojih za izplačilo te nagrade, ter nato ponovno odločiti o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).