Jedro

Komisija za pogojni odpust je pri odločanju imela na voljo vse potrebne podatke. Ne glede na pozitivno oceno zavoda, ki izhaja iz poročila, ki ga je komisija pri odločanju upoštevala, pa sta na njeno oceno, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, na podlagi katere je tožnikovo prošnjo za pogojni odpust zavrnila, odločilno vplivali okoliščini predhodne obsojenosti tožnika in teka novega kazenskega postopka zoper tožnika za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi odločbe je navedla, da tožnik prestaja kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. III K 12/2010 z dne 12. 11. 2010, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper. Navaja, da se je 11. 3. 2011 sestala v rednem roku in obravnavala tudi prošnjo tožnika. Komisija je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ter ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Obrazlaga, da je tožnik že bil pogojno kaznovan zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ter da je na Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper njega v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja po členu 228/II-I KZ-1. Zaključuje, da glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1. do 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta predhodna obsojenost tožnika in dejstvo, da se zoper tožnika vodi preiskovalni postopek, edina razloga, zaradi katerih je komisija vlogo tožnika zavrnila. Navedenih okoliščin pa komisija po mnenju tožnika ne bi smela upoštevati. V zvezi z ugotovitvijo o predhodni obsojenosti tožnika ta pojasnjuje, da je komisija imela v mislih sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 96/2007 z dne 28. 4. 2008, ki sicer v času odločanja komisije še ni bila izbrisana, so pa že pred odločanjem komisije o prošnji tožnika za pogojni odpust nastopili pogoji za njen izbris. Pogojna obsodba bi namreč morala biti izbrisana dne 28. 10. 2010 in je komisija pri odločanju ne bi smela upoštevati. Tožnik dodaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v kazenskem postopku, v katerem je bil tožnik obsojen in po sodbi katerega tudi prestaja zaporno kazen, štelo, da je pogojna obsodba že izbrisana (čeprav je bila formalno še vedno evidentirana v kazenski evidenci), in da je tožnik tako neobsojen. S tem ko je komisija kot obteževalno okoliščino upoštevala sodbo, ki bi morala biti že izbrisana, je tožniku kršila njegovo temeljno človekovo pravico (pravico do rehabilitacije in posledično neenakopravno obravnavanje). Tožnik še dodaja, da se obsojenec, katerega obsodba ni bila pravočasno izbrisana iz kazenske evidence, šteje za neutemeljeno obsojenega in ima celo pravico do odškodnine. Prav tako po mnenju tožnika komisija ne bi smela kot oteževalne okoliščine upoštevati, da se zoper tožnika vodi preiskava, kajti preiskava ni kazenski postopek. Nenazadnje se je ravno v omenjeni preiskavi pokazalo, da so bila kazniva dejanja, ki se sumijo tožnika, delo druge osebe, zoper katero je tožnik tudi že vložil kazensko ovadbo, ki jo prilaga sodišču v vednost. Če bi komisija kot okoliščino (obteževalno) upoštevala postopke, v katerih se zbirajo dokazi in na podlagi katerih se bo tožilstvo šele odločilo, ali gre za kaznivo dejanje in ali bo osumljenca sploh preganjalo, potem nobeni prošnji za pogojni odpust obsojencev, ki so obravnavani v preiskavi, nikoli ne bi bilo ugodeno. Tožnik opozarja tudi na tako imenovano domnevo nedolžnosti, ki pravi, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, pri čemer poudarja, da zoper njega obtožnica ni vložena in torej ni obtožen, temveč je vložena zgolj zahteva za preiskavo ter še ta povsem neutemeljeno. Tožnik dalje opozarja tudi na kršitev, in sicer bi komisija morala tožniku pred odločitvijo skladno z določbami KZ-1 v povezavi z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) dati možnost, da se eksplicitno izjasni o njegovem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in da se o tem izreče pred izdajo odločbe, sicer odnosa storilca do kaznivega dejanja ni mogoče dovolj celovito ugotoviti (ta tudi kaže na morebitno povratništvo). Tožnik je na narok komisije, ko je ta odločala o njegovi prošnji, bil vabljen in se ga je tudi udeležil, vendar pa iz odločbe komisije ni razvidno, da bi zavzela stališče do tožnikove (morebitne) izjave o njegovem odnosu do kaznivega dejanja. Glede na to komisija v postopku izdaje izpodbijane odločbe zakonskih določb KZ-1, ki določajo pogoje za pogojni odpust, ni pravilno uporabila, zaradi česar ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, kar je zakonski razlog za izpodbijanje odločbe. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na določbo 85. člena KZ-1 in opozarja tudi na potrebo po upoštevanju načela individualizacije, ki ga je po njegovem mnenju potrebno upoštevati tudi pri odločanju o prošnjah obsojencev za pogojni odpust. Komisija pa je navedbe tožnika iz prošnje za pogojni odpust presojala enostransko, pri tem pa tožniku ni omogočila, da bi se izjasnil o relevantnih dejstvih in okoliščinah, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik meni, da je izpolnil vse pogoje, ki jih za izrek pogojnega odpusta določajo relevantni predpisi (KZ-1, ZIKS-1) in da je komisija napačno presodila dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi tožnikovi prošnji za pogojni odpust nedvomno lahko bilo ugodeno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji tožnika za pogojni odpust ugodi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne držijo tožnikove navedbe, da naj bi že pred odločanjem komisije o njegovi prošnji nastopili pogoji za izbris pogojne obsodbe III K 96/2007, kajti pri tem ne upošteva določbe 2. odstavka 508. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da se pred izdajo odločbe o izbrisu obsodbe opravijo potrebne poizvedbe, zlasti da se zberejo podatki o tem, ali ne teče morda zoper obsojenca kazenski postopek za kakšno kaznivo dejanje, ki ga je storil pred potekom roka, predpisanega za izbris obsodbe. Navaja, da je zoper tožnika v predmetnem času tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. III K 2415/10, kar je bila ovira za izbris pogojne obsodbe, ki je sodišče še ni izbrisalo.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik navaja, da določba 82. člena KZ-1 ureja tako imenovano zakonsko rehabilitacijo obsojencev, ko se iz kazenske evidence izbriše obsodba in prenehajo vse njene pravne posledice in obsojeni velja za neobsojenega, s tem da se pogojna obsodba iz kazenske evidence izbriše v enem letu od takrat, ko je potekla preizkusna doba (ki teče od pravnomočnosti sodbe dalje), če obsojeni v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Po določbi 2. odstavka 508. člena ZKP se še pred izbrisom napravijo poizvedbe, ali ne teče morda zoper obsojenca kazenski postopek za kakšno kaznivo dejanje, ki ga je storil pred potekom roka (torej pred potekom enega leta po poteku preizkusne dobe), predpisanega za izbris obsodbe. Dalje pojasnjuje, da je pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 96/2007 z dne 28. 4. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 868/2008 z dne 28. 10. 2008, postala pravnomočna 28. 10. 2008, preizkusna doba pa se je iztekla dne 28. 10. 2009; eno leto po poteku preizkusne dobe je nastopilo 28. 10. 2010. Dalje pojasnjuje, da je zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem tekel kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj, ki jih je storil pred pravnomočnostjo navedene pogojne obsodbe in ne v času preizkusne dobe ali v enem letu po poteku preizkusne dobe, kot to zahteva zakon, in da je Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. III K 2415/2010 z dne 12. 11. 2010 upoštevalo, da bi morala biti pogojna obsodba že izbrisana in je zato štelo, da tožnik takrat šteje za neobsojenega. KZ-1 v 82. členu ureja tako imenovano zakonsko rehabilitacijo, odločba ali ministrstva ali sodišča pa je zgolj deklaratorne narave, saj se z njo ugotovi izbris iz kazenske evidence, s tem da obsojeni velja za neobsojenega od trenutka, ko so zakonski pogoji za izbris nastali, in ne šele morebiti z dejanskim izbrisom iz kazenske evidence. S tem v zvezi ne drži navedba tožene stranke, da je bil tek kazenskega postopka III K 2415/2010 ovira za izbris pogojne obsodbe ter da je zato sodišče ni izbrisalo, saj je ravno sodišče v tem postopku ravnalo pravilno in zakonito ter ob izreku citirane sodbe dne 12. 11. 2010 pravilno upoštevalo, da učinki zakonske rehabilitacije nastopijo na podlagi samega zakona in da zato pogojne obsodbe ne sme upoštevati, čeprav zaradi neažurnosti ministrstva za pravosodje še ni bila izbrisana iz kazenske evidence (tako tudi komentar ZKP, točka 9 na strani 1069). Ker v času preizkusne dobe enega leta iz pogojne obsodbe III K 96/2007 in roku enega leta po poteku te preizkusne dobe zoper tožnika ni tekel kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki bi ga tožnik storil v tem času (kar bi bila edina ovira, ki bi preprečila izbris pogojne obsodbe) oziroma v tem času tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja in so zato pogoji za izbris navedene pogojne obsodbe nastopili že 28. 10. 2010, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

V naknadni pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da o izbrisu pogojne obsodbe odloča vselej sodišče in ne Ministrstvo za pravosodje. Opozarja pa tudi na nepravilno navajanje izpolnjevanja pogojev za izbris pogojne obsodbe s strani tožnika, ko ta pravi „ni tekel kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki bi ga tožnik storil v tem času“. Besedilo 2. odstavka 508. člena ZKP je namreč drugačno. Nedvomno pa je tožnik kaznivo dejanje, zaradi katerega prestaja kazen zapora, storil pred potekom roka, predpisanega za izbris obsodbe. Tožena stranka še dodaja, da predmetna pogojna obsodba na dan pisanja te vloge (5. 9. 2011) še ni bila izbrisana. Tožena stranka poleg tega navaja, da v zadevi Ministrstvo za pravosodje ni pasivno legitimirano, saj iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da jo je izdala Komisija za pogojne odpuste. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. V naknadni pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je v svoji vlogi z dne 26. 7. 2011 pravilno uporabil določbo 2. odstavka 508. člena ZKP z vnosom podatkov konkretnega primera. Dalje navaja, da navedbe tožene stranke kažejo na to, da ta ni pregledala celotne dokumentacije. Vztraja, da komisija ni imela nobenega razloga, da bi prošnjo tožnika za pogojni odpust zavrnila, saj bi pogojna obsodba morala že biti izbrisana. V zvezi z navedbami tožene stranke o tem, katera oseba je pasivno legitimirana, pa tožeča stranka navaja, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, saj je odločbo izdala komisija, ki deluje v sestavi oziroma pod okriljem tega ministrstva, kar je razvidno tudi iz njenih pisanj. Sicer pa tožnik po pregledu pripravljalne vloge tožene stranke ugotavlja, da ta ni podpisana ter sodišču predlaga, naj je ne upošteva.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila prošnjo tožnika, ki prestaja zaporno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 2415/2010, III K 12/2010 z dne 12. 11. 2010, je komisija oprla na določbe 88. člena KZ-1 ter svoj zaključek, da ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, glede na dejstvi, da je tožnik že bil pogojno kaznovan zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in da je na Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper njega v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja po členu 228/II-I KZ-1. Ali bi navedeni dejstvi komisija pri odločanju o tožnikovi prošnji za pogojni odpust mogla upoštevati, je v obravnavani zadevi sporno.

Po 1. odstavku 88. člena KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/08 do 55/09 odl. US) sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po 5. odstavku citiranega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz uvodoma povzetega razlogovanja v izpodbijani odločbi izhaja, da je komisija svojo presojo, da se tožnika pogojno ne odpusti, oprla na konkretni okoliščini, ki ustrezata zakonskemu dejanskemu stanu citirane določbe 5. odstavka 88. člena KZ-1 (povratništvo, kazenski postopek v teku zaradi kaznivega dejanja, ki ga je tožnik storil pred nastopom kazni zapora).

Vendar pa tožnik meni, da navedeni okoliščini nista bili pravilno ugotovljeni. Navaja, da bi pogojna obsodba, izrečena tožniku s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 96/2007 z dne 28. 4. 2008, že morala biti izbrisana iz kazenske evidence dne 28. 10. 2010, ko so nastopili zakonski pogoji za njen izbris, in bi je tako komisija pri odločanju ne mogla upoštevati, kot je tudi ni upoštevalo sodišče v kazenskem postopku, v katerem je izdalo sodbo opr. št. III K 2415/2010 z dne 12. 11. 2010, s katero je tožnika obsodilo na kazen zapora, ki jo prestaja. Sodišče se v tem s tožnikom ne strinja. Po 82. členu KZ-1 se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (1. odstavek). Za obsodbo velja pravnomočna odločba, kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo (2. odstavek). Pogojna obsodba se izbriše iz kazenske evidence v roku enega leta, od takrat ko je potekla preizkusna doba, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja (3. in 4. odstavek). Po 510. člena ZKP (Uradni list RS, št. 63/94 do 29/10 odl. US) pa izda sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, če pogojna obsodba ni preklicana niti po enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, sklep, s katerim ugotovi njen izbris; ta sklep se vroči obsojencu, državnemu tožilcu, če je tekel postopek na njegovo zahtevo, in ministrstvu, pristojnemu za pravosodje. Ni sporno, da v času odločanja komisije pogojna obsodba, izrečena tožniku s sodbo opr. št. III K 96/2007 z dne 28. 4. 2008, iz kazenske evidence ni bila izbrisana, čeprav bi sicer, glede na podatke, ki jih je o tem navedel tožnik, in ki izhajajo tudi iz tožbi priložene njegove prošnje za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence z dne 8. 4. 2011, ter ki naj bi jo tožnik vložil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (drugačnih podatkov pa o tem tudi navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi), pogoji za izbris iz 510. člena ZKP bili izpolnjeni. Ker pa se po že citirani določbi 3. odstavka 82. člena KZ-1 obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku – roki so določeni v 4. odstavku – (pod pogojem) če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi tožniku, da bi predmetna pogojna obsodba morala biti izbrisana zgolj na podlagi ugotovitve, da je potekel rok iz 2. točke 4. odstavka 82. člena KZ-1, pač pa mora pristojno sodišče pred izdajo sklepa o izbrisu ugotoviti izpolnjevanje še navedenega zakonskega pogoja, določenega v 3. odstavku 82. člena KZ-1, torej da obsojenec v relevantnem roku ni storil novega kaznivega dejanja. Zato je po presoji sodišča okoliščino, da tožnik šteje za že obsojenega, komisija mogla upoštevati pri odločanju, saj je ta okoliščina izhajala iz kazenske evidence, kar ni sporno, in tudi ni sporno, da pristojno sodišče (do tedaj) ni izdalo sklepa o izbrisu predmetne pogojne obsodbe iz kazenske evidence. Tožnik pa se po presoji sodišča tudi ne more z uspehom sklicevati na kazenski postopek, v katerem je bila izdana sodba opr. št. III K 2415/2010 z dne 12. 11. 2010, in v katerem naj bi sodišče štelo, da je tožnik neobsojen. Tudi če je tedaj sodišče štelo, da je tožnik neobsojen (nekaznovan), na navedeno ugotovitev komisija ne more biti vezana, saj je v skladu s svojimi pristojnostmi dolžna samostojno ugotavljati relevantna dejstva, na podlagi katerih lahko oceni, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja (5. odstavek 88. člena KZ-1); po presoji sodišča pa je dejstvo tožnikove predhodne obsojenosti pravilno ugotovila, saj ga potrjuje kazenska evidenca, kar ni sporno, po 1. odstavku 82. člena KZ-1 pa obsojenec velja za neobsojenega (šele) z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence, in šele to mu daje tak položaj, da se ne more več obravnavati kot povratnik.

Sodišče pa tudi ni presodilo kot utemeljene tožbene navedbe, da komisija pri odločanju ne bi mogla upoštevati okoliščine, da je na sodišču zoper tožnika v teku preiskava, ker preiskava po njegovem mnenju ni kazenski postopek, pač pa postopek, v katerem se zbirajo dokazi, na podlagi katerih se bo tožilstvo šele odločilo, ali bo osumljenca sploh preganjalo. Po 1. odstavku 167. člena ZKP se preiskava začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje; po 168. členu ZKP se preiskava opravi na zahtevo državnega tožilca, ki jo ta poda preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča (1. in 2. odstavek). S preiskavo, ki jo opravlja preiskovalni sodnik, se začne sodni kazenski postopek (ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 386), kar pomeni, da preiskava že predstavlja fazo kazenskega postopka (in da ne gre za predkazenski postopek). To pa pomeni, da je komisija okoliščino, da je zoper tožnika v teku preiskava, mogla upoštevati pri odločanju. Pri tem tako meja pooblastila za odločanje po prostem preudarku (7. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 do 40/09) glede na 5. odstavek 188. člena KZ-1 (po katerem med drugim pri presoji upošteva morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora) ni prekoračila. Postopala pa tudi ni v nasprotju z namenom pooblastila za odločanje po prostem preudarku (da tudi na podlagi okoliščine teka novega kazenskega postopka kot ene od primeroma v zakonu naštetih relevantnih okoliščin presodi, ali je tožnika mogoče pogojno odpustiti brez nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, saj je le tak pogojni odpust v javnem interesu), kajti tista okoliščina, ki je temeljni pogoj za to, da se lahko začne preiskava, je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (utemeljen sum pa je podan, če je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, ter izhaja iz konkretnih dejstev, podatkov in dokazov – ZKP s komentarjem, stran 386), kar pomeni, da je pred uvedbo preiskave že moralo biti presojeno, da glede na konkretne okoliščine obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zoper njega podana kazenska ovadba in zahtevana preiskava; tek novega kazenskega postopka pa kaže na ponavljanje kaznivih dejanj in ne utemeljuje pričakovanja, da kaznivo dejanje ne bo še ponovljeno. S predložitvijo kazenske ovadbe z dne 1. 3. 2011 ter njene dopolnitve z dne 15. 4. 2011, ki naj bi jo tožnik vložil pri državnem tožilstvu, in s sklicevanjem na zgolj zatrjevane rezultate preiskave, ki naj bi pokazala, da tožnik ni storil kaznivih dejanj, katerih je osumljen, pa tožnik sodišča tudi ne more prepričati o tem, da je komisija okoliščino vodenja preiskave zoper tožnika neutemeljeno upoštevala pri odločanju. Glede na določbo 5. odstavka 88. člena KZ-1 pa sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na tako imenovano domnevo nedolžnosti.

Po 8. členu ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 22/00 do 40/09) se odločbe, izdane na podlagi (med drugim) 107. člena tega zakona (slednji ureja odločbo, s katero je odločeno o prošnji za pogojni odpust), izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (1. odstavek), organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah 1. odstavka tega člena, pa odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (3. odstavek). Glede na to tožnik brez podlage ugovarja, da se pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je komisija odločila na podlagi poročila zavoda za prestajanja kazni zapora o poteku prestajanja kazni. V spisni dokumentaciji upravnega spisa se navedeno poročilo z dne 1. 3. 2011 nahaja. Iz poročila je razvidno, kako je ocenjeno tožnikovo vedenje med prestajanjem kazni in njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca. Ocena je pozitivna. Poročilo vsebuje tudi podatek o tem, da je bil tožnik predhodno že pogojno kaznovan zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ter podatek, da zoper tožnika teče preiskava na Okrožnem sodišču v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja po členu 228/II KZ-1 (te podatke lahko pridobi zavod za potrebe odločanja o pogojnem odpustu brez soglasja obsojenca – 2. odstavek 106. člena ZIKS-1). To pa pomeni, da je imela komisija pri odločanju na voljo vse potrebne podatke. Ne glede na navedeno pozitivno oceno zavoda, ki izhaja iz poročila, ki ga je komisija pri odločanju, kot iz izpodbijane odločbe izhaja, upoštevala, pa sta na njeno oceno, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, na podlagi katere je tožnikovo prošnjo za pogojni odpust zavrnila, odločilno vplivali okoliščini predhodne obsojenosti tožnika in teka novega kazenskega postopka zoper tožnika za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. V okviru odločanja po prostem preudarku (5. odstavek 88. člena KZ-1) je komisija tako težo navedenima okoliščinama po presoji sodišča mogla dati, okoliščini pa je v pravilno vodenem postopku tudi pravilno ugotovila. Zato sodišče njeni odločitvi kot pravilni in zakoniti pritrjuje ter s tem zavrača kot neutemeljene vse tožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega zakona, nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvah pravil postopka, posledično pa tudi navedbe o kršenju tožniku z ustavo in zakonom zajamčenih pravic obsojencev na prestajanju kazni zapora.

Sodišče še dodaja, da tožba pravilno kot toženo stranko navaja Republiko Slovenijo (5. odstavek 17. člena ZUS-1). Glede te tožbene vsebine je tožba tako pravilna in popolna (1. odstavek 30. člena ZUS-1). Kot organ, ki toženo stranko zastopa, pa je sodišče v skladu s citirano zakonsko določbo štelo komisijo, ki je izpodbijani akt izdala, kar je moglo samo ugotoviti in upoštevati; zato, in glede na že navedene zakonske določbe tožbe kot nepotrebno tožniku ni pošiljalo v odpravo pomanjkljivosti, niti nima podlage za ugotovitev formalne pomanjkljivosti tožbe, ki bi narekovala njeno zavrženje. Na navedbo tožeče stranke, da pripravljalna vloga tožene stranke ni podpisana, pa odgovarja, da je bila sodišču poslana pravilno podpisana vloga.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.