Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Revizija ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.Prav takšno pa je vprašanje razlage določb 82. člena KZ-1 in 510. člena ZKP glede izbrisa pogojne obsodbe iz kazenske evidence, saj je v 510. členu ZKP izrecno predvideno, da o izbrisu pogojne obsodbe vedno odloča sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji in ne Komisija za pogojni odpust. Izvrševanje pravnomočne kazenske obsodbe in posledično prestajanje zaporne kazni samo po sebi še ne predstavlja zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Komisije za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) z dne 11. 3. 2011. Z navedeno odločbo je Komisija zavrnila revidentovo prošnjo za pogojni odpust na podlagi 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker je revident že bil pogojno kaznovan zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in je na Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper njega v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja po členu 228/II-I KZ-1. 3. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

4. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

5. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: ali je Komisija glede vprašanja predhodne obsojenosti res vezana zgolj na izpisek iz kazenske evidence tudi v primeru, če so že nastopili pogoji za izbris pogojne obsodbe in je izbris zgolj deklaratorne narave, s tem, da ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice za stranko (revident je še vedno v zaporu). Navaja, da je odločba, s katero se ugotovi izbris pogojne obsodbe, ugotovitvene narave, sej se obsojeni, ko nastopijo pogoji za izbris, šteje za neobsojenega in so na to okoliščino vezani vsi organi.

6. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno pa je vprašanje razlage določb 82. člena KZ-1 in 510. člena ZKP glede izbrisa pogojne obsodbe iz kazenske evidence.

7. Po prvem odstavku 82. člena KZ-1 se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. O izbrisu pogojne obsodbe glede na določbo 510. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odloča sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, ki izda, če pogojna obsodba ni preklicana niti po enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, sklep, s katerim ugotovi njen izbris. Ta sklep vroči obsojencu, državnemu tožilcu, če je tekel postopek na njegovo zahtevo, in ministrstvu za pravosodje. V 510. členu ZKP je torej izrecno predvideno, da o izbrisu pogojne obsodbe vedno odloča sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji (in ne Komisija), ki mora pred izdajo sklepa o izbrisu tudi ugotoviti izpolnjevanje zakonskega pogoja, da obsojenec ni storil novega kaznivega dejanja. Dokler pa sodba iz kazenske evidence ni izbrisana, pa glede na prvi odstavek 82. člena KZ-1, za obsojenca še ne prenehajo veljati vse njene pravne posledice, torej obsojenec še vedno velja za obsojenega.

8. Ker so citirane določbe jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, zato ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Vprašanje razlage določb 82. KZ-1 ter 510. člena ZKP glede izbrisa pogojne obsodbe iz kazenske evidence zato v tej zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008 z dne 28. 1. 2010, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009, obe z dne 14. 1. 2010 ter ostali).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s svojim navedbami, da ima zavrnitev prošnje za pogojni odpust zanj zelo hude posledice, ker je še vedno v zaporu, ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izvrševanje pravnomočne kazenske obsodbe in posledično nadaljevanje prestajanja zaporne kazni samo po sebi še ne predstavlja zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.