Jedro

Tožnik, ki je dokazal, da je domnevni lastnik stanovanja, ima močnejši pravni naslov od toženke, ki stanovanje zaseda brez pravnega naslova. Toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnika, ki je stanovanje kupil od MB, ki ji ga je prodala toženka s prodajno pogodbo 19.4.2000, za katero je bilo ugotovljeno, da je zaradi navideznosti nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka in 2. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka tožniku vrniti v neposredno posest nepremičnino, del parcele št. 2274, vl. št. 1043, k.o. T., ki v naravi predstavlja stanovanje št. 35 v drugem nadstropju na naslovu S. 3, Ljubljana, v skupni izmeri 51,30 m2, s pripadajočim delom na skupnih delih, napravah in objektih ter funkcionalnem zemljišču (1. točka izreka sodbe). Tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval, da tožena stranka opusti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino, parc. št. 2274, vl. št. 1043, k.o. T., je kot neutemeljen zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 906,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbenemu zahtevku na izročitev nepremičnine je ugodilo na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ). Zahtevek za opustitev nadaljnjih poseganj pa je zavrnilo, ker je ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji 99. člena SPZ.

Zoper ugodilni del se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ima kot neposredna posestnica spornega stanovanja močnejšo pravico od tožnika, ki lastninsko pravico utemeljuje na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28.4.2003, sklenjene s prodajalko M. B., ki nanj ni mogla prenesti lastninske pravice. Kupoprodajna pogodba z dne 19.4.2000, ki je bila sklenjena med toženko in M. B., je bila namreč ugotovljena za nično s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 707/2004, z dne 25.5.2004. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku ne more biti 92. člen SPZ, temveč kvečjemu 98. člen SPZ. Toženka poudarja, da ima močnejši pravni naslov zato, ker je stanovanje pridobila odplačno na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z Mestno občino Ljubljana (MOL) in ga ima tudi v neposredni posesti. Če se kot podlago upošteva 92. člen SPZ, pa tožnik lastništva ni uspel dokazati, ker glede na ničnost pogodbe z dne 19.4.2000, ne more dokazati lastninske pravice svojih prednikov. Dokazati bi moral veljavnost razpolagalnega posla oziroma pridobitnega načina, pri čemer pa kupoprodajna pogodba med toženko in M. B. z dne 19.4.2000 ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Zaradi ugotovljene ničnosti pogodbe je prodajalka M. B. razpolagala z nepremičnino, ki ni bila njena. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 50. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) in je zmotno njegovo stališče, da tožnika, kot tretje poštene osebe, zamudna sodba, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe prodaje nepremičnine M. B., ne veže. Sodišče je bilo vezano na pravnomočno zamudno sodbo, o čemer sodba ne vsebuje razlogov in se je ne da preizkusiti. Pri presoji verige pogodb je nasprotje o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje očitno kot veljaven naslov za pridobitev lastninske pravice upoštevalo tudi pogodbo z dne 19.4.2000, čeprav to ni, in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis VI 3962/2004 in ni navedlo razlogov glede zavrnitve tega dokaznega predloga. Enako velja tudi za zaslišanje M. B., ki je bila predlagana v zvezi z okoliščinami pogodbe, ki jo je sklenil tožnik z M. B.. Sodišče bi se s tem lahko seznanilo s potekom zadeve, kjer je M. B. uveljavljala izpodbojnost oziroma neveljavnost pogodbe, med drugim s sklicevanjem na disenz, misleč, da s tožnikom podpisuje posojilno pogodbo. Navedene trditve je podala tudi v tem postopku, pa jih je sodišče prve stopnje spregledalo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Opredeliti bi se moralo tudi do najemne pogodbe, za katero je trdila, da je ni podpisala in je v ta namen predlagala postavitev izvedenca grafologa, ker je to pomembno za presojo okoliščin sklenitve pogodbe med M. B. in tožnikom, in glede njegove nedobrovernosti. Z vpogledom v pravdni spis P 707/2004 bi se lahko sodišče tudi prepričalo o dejstvu, da sodišče ni neopravičeno zavrnilo tožnikovega predloga z izrednimi pravnimi sredstvi. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje glede datuma sklenitve pogodbe med toženko in MOL, ki ni 19.4.2000, temveč je bila ta pogodba sklenjena že 10.12.2003 (očitno pravilno 20.12.1993 – B3).

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da je tožnik z M. B. sklenil kupoprodajno pogodbo 28.4.2003 za stanovanje št. 35 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka S. 3, Ljubljana; - da je tožnik kupil zasedeno stanovanje; - da je bila najemna pogodba, na podlagi katere je stanovanje zasedala toženka, sklenjena 26.1.2003 za določen čas (eno leto), torej do 26.1.2004; - da je tožnikova prodajalka M. B. pridobila sporno stanovanje v last in posest s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno s toženko 19.4.2000; - da je toženka predmetno stanovanje pridobila s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z MOL 19.4.2000 (pravilno z Občino Ljubljana Center, sklenjeno 20.12.1993 - B3); - da je bila s sodbo P 707/2004 (pravnomočna 16.6.2004) kupoprodajna pogodba z dne 19.4.2000 ugotovljena za nično, ker je šlo za fiktivno pogodbo; - da ima toženka sporno stanovanje v posesti; - da je zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja MOL; - da tožnik razpolaga z verigo izvirnikov pogodb o prenosu lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika (MOL) dalje; - da je toženka skupaj z M. B. v pravdi P 3962/2004 izpodbijala veljavnost kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik z M. B. 28.4.2003, s katero je pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju in je bil njun zahtevek (pravnomočno) zavrnjen, ocenilo, da je tožnik dokazal, da ima lastninsko pravico na predmetnem stanovanju in da ima toženka stanovanje v posesti brez pravnega naslova ter je na podlagi 92. člena SPZ tožbenemu zahtevku ugodilo.

Nobena od pravdnih strank ni (zemljiškoknjižni) lastnik predmetnega stanovanja (zemljiškoknjižni lastnik je MOL), zato toženka upravičeno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločitev oprlo na 92. člen SPZ, čeprav pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo 98. člena SPZ. Ker odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nudijo podlago tudi za ugoditev zahtevku po 98. členu SPZ, je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna.

Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (11. člen SPZ). V predmetni zadevi, ko nobena od strank ni (zemljiškoknjižni) lastnik (zemljiškoknjižni lastnik) je MOL), je tožnik, ki sicer zatrjuje, da je lastnik, lahko le domnevni lastnik, kar pomeni, da mora dokazati, da je dobroverni lastniški posestnik v smislu 43. člena SPZ. Tožnik (domnevno) lastništvo dokazuje ne le s kupoprodajno pogodbo s M. B., temveč tudi z verigo izvirnikov pogodb od zemljiškoknjižnega lastnika dalje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z 212. členom ZPP. Kot domnevni lastnik mora dokazati vse elemente, ki jih mora dokazati dobroverni lastniški posestnik, razen poteka priposestvovalne dobe, torej veljavni pravni naslov, na podlagi katerega je možna pridobitev lastninske pravice; da je stanovanje v dejanski posesti toženke in da ima toženka za stanovanje šibkejši pravni naslov.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik dokazal, da ima veljavni pravni naslov – kupoprodajna pogodba 28.4.2003, sklenjena z M. B.. Toženka neveljavnosti te pogodbe, na katero se je sklicevala v odgovoru na tožbo (3. točka odgovora na tožbo), ni uspela dokazati. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (4. stran obrazložitve), s tožbenim zahtevkom, ki sta ga uveljavljali z M. B. v pravdi V P 3962/2004, s katero sta izpodbijali kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnik kupil predmetno stanovanje, nista uspeli (priloga spisa C7, C8). Nista uspeli dokazati, da bi bila pogodba neveljavna zaradi sile in grožnje tožnika, kot tudi ne, da ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba, temveč posojilna pogodba. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, torej toženki ni uspelo izpodbiti veljavnosti pogodbe, s katero je tožnik pridobil pravico do vpisa lastninske pravice na predmetnem stanovanju na svoje ime. Do pravnomočne rešitve zadeve V P 3962/2004 je sodišče prve stopnje predmetni postopek prekinilo in ga je kljub nasprotovanju toženke (sklep I P 2927/2007 v zvezi s II Cp 2333/2009) po njeni pravnomočnosti nadaljevalo. V zvezi s tem uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (da sodišče ni opravilo vpogleda v spis V P 3962/2004 in da v zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov) ni podana. Sodišče je na podlagi 13. člena ZPP na pravnomočno odločbo o predhodnem vprašanju vezano, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo njene trditve (ponovljene v tem postopku) glede sile in grožnje in disenza pri sklenitvi pogodbe tožnika z M. B.. Zaradi ničnosti pogodbe, sklenjene med toženko in B., ki velja ex tunc, je M. B. res razpolagala s stanovanjem, ki ni bilo njeno (drugačno pravno stališče sodišča prve stopnje je zmotno), kar pa ne pomeni, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice originarno. Pravni posel pridobitve lastninske pravice ima namreč učinek ne glede na to, da prinosnik nima razpolagalne sposobnosti, če je pridobitelj dobroveren, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (10. člen SPZ ob smiselni uporabi 64. člena SPZ). Dobrovernost se domneva, zato bi toženka morala dokazati, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da prodajalka ni bila sposobna razpolagati s predmetnim stanovanjem. To v predmetni zadevi pomeni, da bi moral vedeti, da sta toženka in M.B. sklepali le navidezno kupoprodajno pogodbo, ki je prikrivala posojilno pogodbo (zamudna sodba v zadevi P 707/2004). Toženka ni tega niti trdila, še manj pa dokazovala. Nasprotno pa je tožnik dokazal, da je za zamudno sodbo zvedel šele po njeni pravnomočnosti (pravnomočnost zamudne sodbe je 16.6.2004; pogodba tožnika z M. B. 28.4.2003). V prid dobrovernosti tožnika govori tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je toženka ne prereka, da tožnik razpolaga z izvirniki sklenjenih kupoprodajnih pogodb od zemljiškoknjižnega lastnika – MOL dalje, s čimer se je za neresnično izkazala njena trditev v odgovoru na tožbo (2. točka), da ima izvirnik kupoprodajne pogodbe z dne 20.12.1993, sklenjen z Občino Ljubljana Center. Že na naroku 18.4.2005 je potrdila, da z izvirnikom razpolaga tožnik. Protispisna je pritožbena trditev, da je nedobrovernost tožnika uveljavljala s sklicevanjem na okoliščine sklepanja pogodbe tožnika z M. B., saj se je nanje sklicevala zaradi uveljavljanja neveljavnosti pogodbe, s čimer ni uspela. Tožniku je najemno pogodbo, sklenjeno med toženko in M. B. izročila prodajalka M. B. ob sklepanju kupoprodajne pogodbe z njim, ker je na njeni podlagi toženka (za določen čas do 26.1.2004) takrat zasedala stanovanje. Tožnik jo je predložil v dokaz trditvi, da toženka stanovanje zaseda brez pravnega naslova, toženka pa ji je oporekala s trditvijo, da je ni podpisala in v zvezi s tem predlagala postavitev izvedenca grafologa. Ni trdila, da nepodpis najemne pogodbe dokazuje tožnikovo nedobrovernost. Tudi zaslišanja priče M. B. v zvezi z okoliščinami sklenitve pogodbe s tožnikom ni predlagala glede tožnikove nedobrovernosti, temveč glede razlogov za neveljavnost pogodbe. Zavrnitev njenega zaslišanja, pri kateri toženka v pritožbi vztraja, je torej pravilna. Toženka v pritožbi prvič omenja nedobrovernost tožnika, ne da bi navedla, zakaj brez svoje krivde tega ni storila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik dokazal, da je domnevni lastnik in ima močnejši pravni naslov od toženke, ki stanovanje uporablja brez pravne podlage. Ob dejstvu, da toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnika pri sklepanju pogodbe z M. B., toženka s sklicevanjem, da ima močnejši pravni naslov, ker ima kupoprodajno pogodbo, sklenjeno z MOL, in neposredno posest stanovanja, ne more uspeti. Posledično tudi ni pomembno, da je bila pogodba med toženko in M. B. ugotovljena za nično, kot tudi ne, ali je pogodba, ki jo je toženka sklenila z M. B., vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo ali ne, pri čemer pa toženka v pritožbi prvič trdi, da takega dovolila ni vsebovala.

Stroškovna odločitev, ki jo toženka sicer graja neobrazloženo, je materialnopravno pravilna.

Ker nepravilna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve ni vplivala, drugi uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).