Jedro

Zakon določa dve situaciji, kdaj je bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti: kadar sporne nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino in kadar bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. V tem delu zato ne gre za zahtevo, da morata biti izkazani obe situaciji ali pogoja kumulativno, saj za ugotovitev ovire zadostuje izkaz ene od obeh navedenih situacij.

Za odločitev o reviziji zadostuje že presoja, da bi bila nadomestitev nepremičnine, če bi se že našla ustrezna parcela za novo gradnjo ali stavba za prenovo, povezana z nesorazmernimi stroški. Revizijska graja je v tem delu očitno zgrešena, saj prezre pravilne razloge pritožbenega sodišča, da tudi upoštevanje (sicer neutemeljenega) ugovora v zvezi z dvema naknadno kupljenima parcelama za zagotovitev igrišča pri vrtcu ne pripelje do drugačnega rezultata.

Izrek

Revizija se zavrne.

Predlagateljici morata v 15 dneh povrniti prvi nasprotni udeleženki M. o. L. 1.679,94 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Predlagateljici sta hčerki pokojnega I. A., ki ga je v avgustu 1945 takratno Vojaško sodišče ljubljanskega vojnega področja obsodilo s kazensko sodbo in mu tudi zaplenilo vse premoženje, vendar je bila ta sodba v obnovitvenem postopku v letu 1992 razveljavljena. Zato sta predlagateljici na podlagi določb 145. in naslednjih členov Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) zahtevali vrnitev zaplenjenega premičnega in nepremičnega premoženja (tudi) v nepravdnem postopku. O njuni zahtevi je sodišče večkrat odločalo, izdalo tudi delni sklep glede posameznih sklopov premoženja, nazadnje pa je odločilo še o preostalem premoženju s sklepom s 16. 10. 2008 tako, da je v izreku pod točko 1 drugi nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji naložilo, da mora pokojnemu upravičencu vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine 678.318,25 DEM v valorizirani evrski vrednosti na dan izdaje tega sklepa v obveznicah Republike Slovenije in z v izreku opredeljenimi obrestmi. Navedeni znesek je odškodnina za zaplenjene nepremičnine, ki so danes opredeljene s parc. št. 2152 in 2151 k.o. ..., v naravi pa gre za poslovni objekt na naslovu … (v nadaljevanju vrtec). V izreku pod točko 2 je prvi nasprotni udeleženki Mestni občini ... naložilo, da pokojnemu upravičencu vrne v last in posest dve zaplenjeni umetniški deli akademskega slikarja Ivana Vavpotiča ... V izreku pod točko 3 je odločitev o stroških postopka pridržalo za poseben sklep.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljic, v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjski sklep in odločilo o pritožbenih stroških. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje, da za vrnitev zaplenjenih nepremičnin v naravi obstajajo ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker gre za dejavnost v smislu navedene zakonske določbe, ker zahtevane nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino in ker bi tudi sicer nadomestitev bila povezana z nesorazmernimi stroški.

3. Predlagateljici v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavljata vse revizijske razloge, predlagata pa tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se ugodi njunemu primarnemu predlogu za vračilo zaplenjenega premoženja v naravi, podrejeno pa razveljavitev sklepov obeh sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Poudarjata, da je osnovna oblika vrnitve podržavljenega premoženja vrnitev v naravi, zato je treba izjeme od tega pravila restriktivno tolmačiti, kar velja tudi za 19. člen ZDen. Ni spora, da se zaplenjena nepremičnina uporablja za izvajanje predšolske vzgoje, pač pa, ali je objekt mogoče nadomestiti z drugim objektom oziroma ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. V zvezi s prvim vprašanjem predlagateljici grajata razloge obeh sodišč in se podrobno ukvarjata s pojmom mikrolokacija, ki da si ga je izmislil izvedenec, sodišči pa uporabili pri presoji, da na takem območju ni druge ustrezne možnosti. Res je vprašanje obstoja te možnosti dejansko vprašanje, vendar je pri tem napačno upoštevan pojem mikrolokacije. Razloge pritožbenega sodišča, da neupoštevanje bližine sedanje lokacije ne pomeni nadomestitve v smislu 19. člena ZDen, opredeljujeta kot tavtologijo oziroma neustrezno argumentacijo, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka in onemogoča preizkus tega dela odločbe. V nadaljevanju revizija opredeljuje, da je bil napačno upoštevan kriterij lokacije delovnega mesta staršev otrok. Ker nadomestljivost v ZDen ni podrobneje opredeljena, se revizija sklicuje na področno zakonodajo in na 10. člen Zakona o vrtcih (ZVrt), iz katerega izhaja kot glavni kriterij prebivališče otroka. Zato bi moralo sodišče za vsakega od (140) otrok raziskati, ali ga je mogoče namestiti v tisto območje, v katerega spada, saj prva nasprotna udeleženka ni dolžna zagotoviti mesta v vrtcih za otroke, ki prebivajo izven njenega teritorija. Lokacija delovnega mesta staršev ni pomembna, mikrolokacija sedanjega vrtca kot kriterij nadomestljivosti pa je pomembna le za tiste otroke iz vrtca, ki na tej lokaciji živijo. Končno revizija graja še razloge obeh sodišč o izračunu nesorazmernih stroškov nasprotne udeleženke za nadomestitev zaplenjene nepremičnine, ker sodišče ne bi smelo upoštevati tudi dveh parcel, ki nista bili podržavljeni, pač pa pridobljeni naknadno za potrebe otroškega igrišča. V tem primeru namreč stroški za izgradnjo nadomestnega objekta znašajo za zavezanca le 49,35 % več kot bi znašali stroški upravičenca za izgradnjo drugega objekta namesto zaplenjenega in zato ni podan pogoj nesorazmernosti.

4. Revizija je bila vročena vsem udeležencem postopka. Nanjo je odgovorila prva nasprotna udeleženka in obrazloženo predlagala zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predlagateljici se ne strinjata z vrnitvijo zaplenjenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Republike Slovenije, ker vztrajata pri stališču, da niso podane ovire iz 19. člena ZDen za vrnitev premoženja v naravi. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje določenih dejavnosti, med katerimi so tudi dejavnosti vzgoje in izobraževanja, pa bi bila z vrnitvijo nepremičnine v naravi bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti zato, ker je ni mogoče nadomestiti ali zato, ker bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Zakon torej določa dve situaciji, kdaj je bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti: kadar sporne nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino in kadar bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. V tem delu zato ne gre za zahtevo, da morata biti izkazani obe situaciji ali pogoja kumulativno, saj za ugotovitev ovire zadostuje izkaz ene od obeh navedenih situacij. Če ni mogoča nadomestitev, je načeloma vsaj nelogično ugotavljati stroške te nadomestitve.

7. Kljub temu sta v tej zadevi obe sodišči ugotovili, da na območju ožjega centra mesta, kjer se nahaja vrtec, ni ustreznega prostora ali stavbe za nadomestitev sporne nepremičnine, hkrati pa še, da bi tudi sicer taka nadomestitev terjala nesorazmerne stroške. Revizijsko sodišče glede na razloge iz prejšnje točke ugotavlja, da za odločitev o reviziji zadostuje že presoja, da bi bila nadomestitev nepremičnine, če bi se že našla ustrezna parcela za novo gradnjo ali stavba za prenovo, povezana z nesorazmernimi stroški. Revizijska graja je v tem delu očitno zgrešena, saj prezre pravilne razloge pritožbenega sodišča, da tudi upoštevanje (sicer neutemeljenega) ugovora v zvezi z dvema naknadno kupljenima parcelama za zagotovitev igrišča pri vrtcu ne pripelje do drugačnega rezultata. Kdaj so stroški nesorazmerni, je določeno v tretjem odstavku 19. člena ZDen: če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi želel sporno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem. Pritožbeno sodišče v razlogih svojega sklepa na koncu šeste in na začetku sedme strani povzema izračun izvedenca, da bi tudi ob neupoštevanju površine dveh naknadno pridobljenih parcel za igrišče stroški zavezanca bili višji za 52,74 % od stroškov upravičenca. Presoja o nesorazmernosti stroškov je zato materialnopravno pravilna.

8. Zatrjevana procesna kršitev se nanaša na drugo situacijo, na presojo o nemožnosti nadomestitve in že zato ni pomembna, je pa tudi neutemeljena, saj njen opis izkazuje le nestrinjanje z materialnopravno presojo obeh sodišč. Revizijsko sodišče le na kratko še pojasnjuje, da se strinja z razlogi obeh sodišč, zakaj sta pri presoji o nadomestljivosti upoštevali tako imenovano mikrolokacijo ali ožji center mesta. Novo revizijsko sklicevanje na 10. člen ZVrt je že v izhodišču zmotno zato, ker ta zakonska določba ureja situacijo, kdaj je treba začeti postopek za zagotovitev dodatnih prostih mest v javnem vrtcu. V obravnavani zadevi gre za drugačen primer: mesta v vrtcu že obstajajo, so tudi že zasedena, zaradi vrnitve nepremičnine v naravi pa bi jih bilo treba ukiniti oziroma nadomestiti z drugimi mesti. Ker gre za nadomestitev že obstoječih in tudi zasedenih mest, kriterij otrokovega prebivališča nima takega pomena, kot ga skuša prikazati revizija.

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) zavrnilo revizijo predlagateljic skupaj z njunimi revizijski stroški, o stroških revizijskega odgovora nasprotne udeleženke pa odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je v tej zadevi tako odločeno o revizijskih stroških in o pritožbenih stroških, ni pa še odločeno o stroških postopka na prvi stopnji (primerjaj 3. točko izreka prvostopenjskega sklepa).