Jedro

Dejstvo je, da se sporni objekt, v katerem je vrtec, nahaja v ožjem centru Ljubljane, zato ga lahko nadomesti le objekt, ki se nahaja na njegovem ožjem območju, ker sicer ne moremo govoriti o nadomestitvi z drugo nepremičnino kot določa 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljici sta dolžni v roku 15 dni povrniti nasprotni udeleženki M stroške pritožbenega postopka v znesku 1.399,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom Republiki Sloveniji naložilo, da je dolžna pokojnemu I.A. vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v višini 678.318,25 DEM (za zaplenjene nepremičnine po stanju v času zaplembe: parc. št. 193 in 197/2, v naravi stanovanjski objekt na naslovu B27 v Ljubljani, danes: parc. št. 2152 in 2151, v naravi poslovni objekt na naslovu P29 v Ljubljani) v revalorizirani evrski protivrednosti, na dan izdaje tega sklepa, v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 49/99) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 84/99) z obrestmi od 18.12.1992 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic, do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP (1. točka izreka sklepa). M je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna pokojnemu I.A. vrniti v last in posest dve zaplenjeni umetniški deli akademskega slikarja I. V.: „D“ in „T“, ki se nahajata v poslovnem objektu na naslovu P29 v Ljubljani ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (2. in 3. točka sklepa).

Predlagateljici se pritožujeta zoper odločitev, vsebovano v 1. točki izreka in predlagata spremembo sklepa tako, da se ugodi njunemu predlogu za vračilo zaplenjenega premoženja v naravi oziroma podrejeno predlagata razveljavitev sklepa. Navajata, da v konkretnem primeru ni sporno vprašanje vračila premoženja, ki je bilo z razveljavljeno sodbo vojaškega sodišča zaplenjeno njunemu pravnemu predniku, sporen pa je način vračila z vidika zadržkov, ki jih ZDen predvideva za plačilo premoženja v naravi. Poudarjata, da sta svojo voljo in namero predmetno nepremičnino po končanem postopku oddati v najem zavezanki oziroma prvi nasprotni udeleženki za namen ohranitve vrtca, povsem jasno izrazili. Drži sicer ugotovitev sodišča, da je tovrstna zaveza nezavezujoča, vendar predstavlja del trditvenih podlag predlagateljic, ki jih po naravi stvari drugače ni moč izkazati. Sodišče ne obrazloži, zakaj verjame izjavi M. J. T., po kateri je namen predlagateljic vselitev v predmetno nepremičnino. V konkretnem primeru si nasproti stojita izjavi predlagateljic in njune osebne pooblaščenke, kar pomeni, da bi moralo sodišče presoditi, kakšen pomen ima dejstvo, da je pooblaščenka predlagateljic podala izjavo, ki nasprotuje izjavi predlagateljic in njenih pooblaščencev. Sodišče je z opustitvijo dolžnosti po določbi 214. člena ZPP storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je zagotovo vplivala na zakonitost sklepa. Odločitev o vprašanju, ali sta predlagateljici pripravljeni zagotoviti nadaljevanje obstoječe dejavnosti vrtca je za konkreten primer ključnega pomena, v celoti pa je odvisno od vprašanja o tem, ali gre verjeti notarsko overjeni izjavi predlagateljic ali nasprotujoči izjavi njune pooblaščenke. Tudi z vidika uveljavljane sodne prakse je sprejeto stališče, da oddajanje v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine v najem ne pomeni zadržka za vrnitev v naravi, saj za opravljanje obstoječe dejavnosti ni pomembno, ali ima zavezanka nepremičnino v lasti ali v najemu. Tudi presoja sodišča o tem, da predmetno nepremičnino ni mogoče vrniti v naravi zaradi nezmožnosti zagotoviti nadomestno oziroma novogradnjo, je povsem napačna in neutemeljena. Sodišče uporablja termin mikrolokacija, vendar pri tem ne pojasni, kaj naj bi mikrolokacija predmetne nepremičnine sploh predstavljala. Pritožnici se sprašujeta, zakaj je sploh relevantna mikrolokacija predmetnega vrtca za presojo možnosti njegove nadomestitve. Kot stalno prebivališče otrok ni pogoj za njihov sprejem v vrtec, tudi bližina delovnih mest njihovih staršev ni. V konkretnem primeru je pravni standard možnosti nadomestitve po 19. členu ZDen potrebno presojati širše in ne glede na mikrolokacijo, ki je spričo odprtih kriterijev za sprejem v vrtec povsem nerelevantna. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da „M vrtec“ ni primerna rešitev za preselitev otrok, ki sedaj obiskujejo vrtec. Sodišče v zvezi s tem napačno in preuranjeno ugotovi, da se vrtec ne nahaja na mikrolokaciji, pri tem pa samo presodi, da stavba ne izpolnjuje ustreznih pogojev, čeprav gre za vprašanje, ki zahteva ustreznega izvedenca. Prav okoliščina, da je prva nasprotna udeleženka tekom postopka prodala stavbo M vrtca, še dodatno izkazuje, da nima težav z zagotavljanjem ustreznega prostora za vrtce, sicer do takšne prodaje sploh ne bi prišlo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da bi bila dejavnost vrtca okrnjena, če bi prišlo do prerazporeditve otrok v druge vrtce. Ni jasno, zakaj se sodišče pri presoji vprašanja o kapacitetah ljubljanskih vrtcev zanaša na mnenje izvedenca gradbene stroke, še posebej, ker sodišče pred tem ni opredelilo radija, do katerega bi bilo v smislu določbe 19. člena ZDen dopustno preseliti obstoječ vrtec. Sodišče ni upoštevalo izjav prič M.F. in N.P. v sredstvih javnega obveščanja in zavrnilo dokazni predlog za soočenje navedenih prič. Njuni izjavi se namreč razlikujeta prav o temeljnem vprašanju, to je o možnostih ohranitve obstoječe dejavnosti, ki se izvaja v predmetni nepremičnini, na nadomestni lokaciji. Napačen je tudi zaključek sodišča o možnosti nadomestne gradnje. Takšno vprašanje ne terja izvedenskega mnenja, pač pa bi bilo to moč ugotoviti le na podlagi evidenc nasprotne udeleženke, ki ni predložila kakršnegakoli dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da nepremičnine ni mogoče nadomestiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s predložitvijo seznama nepremičnin, s katerim razpolaga. Splošno je namreč znano, da ima prva nasprotna udeleženka v lasti več nepremičnin, ki bi ustrezale pogojem nadomestitve predmetnega vrtca. Sodišče je vprašanje o stroških nadomestne lokacije reševalo na podlagi izvedeniškega mnenja iz leta 2004. Predlagateljici sta predlagali izdelavo novega mnenja, kar je sodišče zavrnilo. Izdelava novega mnenja, ki bi upoštevalo spremembo (rast) cen nepremičnin v Ljubljani, bi bila bistvenega pomena za popolno ugotovitev dejanskega stanja, to je za presojo stroškovne upravičenosti nadomestne lokacije za obstoječi vrtec. Napačen je izračun sodišča, po katerem naj bi bili stroški za zavezanko za 94,82% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti za nadomestno. Sodišče se pri tem izračunu opira na ugotovitve izvedenca B., ki pa je pri izračunu neutemeljeno upošteval tudi dve zemljišči s parc. št. 195/33 in 194/34, ki nista bili nikoli podržavljeni in torej nista predmet tega postopka. Navedeni parceli sta bili namreč pridobljeni naknadno za potrebe otroškega igrišča, kot sestavnega dela vrtca, torej nista sestavljali zaplenjenega premoženja upravičenca. Ni logično, da bi bil upravičen dolžan trpeti škodljive posledice le zaradi tega, ker je zavezanka v času razpolaganja z zaplenjenim premoženjem pridobila dodatna zemljišča, ki niso predmet tega postopka in s katerimi lahko razpolaga ne glede na izid tega postopka. Upoštevaje navedeno znašajo stroški za izgradnjo nadomestnega objekta za zavezanca 49,35% več,kot bi znašali stroški za izgradnjo enakovrednega objekta, kot ga je upravičenec uporabljal v času zaplembe, torej ni podan niti pogoj nesorazmernosti stroškov za zavezanca za nadomestitev predmetne nepremičnine.

Prva nasprotna udeleženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača se pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o predlogu predlagateljic za vrnitev premoženja, zaplenjenega v kazenskem postopku njunemu pokojnemu očetu I.A. ter sklenilo, da je druga nasprotna udeleženka zaplenjeno premoženje (parc. št. 2152 in 2151, v naravi poslovni objekt na naslovu P29 v Ljubljani) dolžna vrniti zaplenjencu v obliki odškodnine. Da je pokojni I.A. upravičen do vrnitve zaplenjenega premoženja, torej ni sporno, pač pa, ali je mogoča vrnitev stavbe na naslovu P29 v Ljubljani, v naravi ali v obliki odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na določbo 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ugotovilo obstoj ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. ZDen opredeljuje v navedeni določbi sledeče pogoje, ko ni mogoče vrniti nepremičnine, če služijo za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja: vrnitev ni dovoljena, če bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prva toženka dokazala obstoj ovir za vrnitev objekta v naravi. O vprašanju, ali bi bila z vrnitvijo objekta bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti varstva otrok, ker objekta, v katerem je vrtec, ni mogoče nadomestiti z drugim, je v okviru dokaznega postopka izvedensko mnenje izdelal izvedenec gradbene stroke, ki je mnenje večkrat dopolnil in bil tudi zaslišan na glavni obravnavi, o teh okoliščinah pa so kot priče izpovedovale tudi bivša in sedanja načelnica oddelka za predšolsko vzgojo in šport pri prvi nasprotni udeleženki ter ravnateljica vrtca. Sodišče prve stopnje je možnost nadomestitve obstoječih kapacitet vrtca skrbno presojalo in jih obravnavalo z več vidikov. Glede na trditve predlagateljic, da je možna prerazporeditev otrok v druge vrtce oziroma selitev vrtca na drugo lokacijo, je ugotovilo, da vsekakor ni primerna takšna prerazporeditev otrok v sosednje vrtce oziroma razne šolske objekte, da bi se obstoječe skupine razbile; vprašljiva je tudi zagotovitev prostorov v istem vrtcu za bratce in sestrice. Poleg tega je v zadnjem letu prišlo do prostorske stiske v vrtcih. Nadomestitev vrtca z drugim obstoječim objektom v mikrolokaciji ožjega mestnega jedra po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoča, ker ni takšne nadomestne stavbe oziroma bi bili stroški nakupa in prenove enaki ali celo večji kot pri novogradnji, pri čemer bi bila nadomestitev vrtca z novogradnjo povezana z nesorazmernimi stroški (stroški za zavezanko bi bili za 94,82% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca). Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, saj je bila v postopku dokazana upravičenost ohranitve javne funkcije oz. nadaljnjega delovanja otroškega vrtca v zaplenjeni nepremičnini glede na kriterije določbe 19. člena ZDen. Glede ostalih pritožbenih trditev pa sledeče: Pritožba zmotno šteje, da je bistvenega pomena pri ugotavljanju obstoja ovir za vrnitev nepremičnine v naravi dejstvo, da sta predlagateljici povsem jasno izrazili svojo voljo in namero nepremičnino po končanem postopku oddati v najem prvi nasprotni udeleženki za namen ohranitve vrtca. Četudi je ugotovljeno, da sta tako izjavo res podali, pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču, da takšne izjave predlagateljic v ničemer ne zavezujejo, da bi po pravnomočno zaključenem postopku dejansko sklenile ustrezno najemno pogodbo s prvo nasprotno udeleženko, na podlagi katere bi bilo zagotovljeno tudi nadaljnje delovanje vrtca. Ker je v postopku dokazan obstoj ovir za vračanje v naravi, pa takšne izjave predlagateljic res tudi niso pomembne za odločitev, kot trdi nasprotna udeleženka. Zato nima nobenega pomena trditev, da naj bi pooblaščenka predlagateljic podala izjavo, ki nasprotuje izjavi predlagateljic in njenih pooblaščencev. Pritožba se ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. štev. II Ips 265/99 z dne 18.11.1999 in v zvezi z njo očita sodišču prve stopnje neupoštevanje uveljavljane sodne prakse. To ne drži, kajti v navedeni zadevi gre za drugačno dejansko podlago odločitve (zavezanki nista dokazali predpostavk, ki jih za vrnitev v naravi določa 19. člen ZDen). Tudi v obravnavani zadevi razlog za zavrnitev zahteve predlagateljic za vračilo v naravi ni morebitno plačilo najemnine predlagateljicam, saj to ne more biti razlog, ki ga ureja 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Pritožba kot napačno in neutemeljeno šteje presojo sodišča o tem, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi zaradi nezmožnosti zagotoviti nadomestno nepremičnino oziroma novogradnjo. Pomisleki pritožbe glede uporabe termina „mikrolokacija“ so povsem brez podlage. Kaj je šteti kot mikrolokacijo in kaj kot makrolokacijo nadomestne nepremičnine je jasno opredelil izvedenec gradbene stroke v izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah, posebej pa še zaslišan na glavni obravnavi dne 15.11.2007. Izvedenec je na posebno vprašanje sodišča povedal, da gre pri mikrolokaciji za radij 300 do 400 metrov okrog vrtca na P, kot območje makrolokacije pa je opredelil območje strnjenega dela mesta Ljubljane, kar pomeni, da je obe lokaciji prostorsko opredelil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca in prav nobenih razlogov ni, da bi samo še posebej ugotavljalo, kolikšna oddaljenost od lokacije sporne nepremičnine je dopustna za presojo vprašanja lokacije nadomestitve nepremičnine in s tem možnosti vračila v naravi, kot trdi pritožba. Dejstvo je, da se sporni objekt, v katerem je vrtec, nahaja v ožjem centru Ljubljane, zato ga lahko nadomesti le objekt, ki se nahaja na njegovem ožjem območju, ker sicer ne moremo govoriti o nadomestitvi z drugo nepremičnino kot določa 1. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Zakaj M vrtec ni bil primeren objekt v smislu nadomestnega objekta, je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ustrezno obrazložilo, pri čemer je odločilno, da ta objekt ni sodil v območje mikrolokacije. Pritožba nadalje neutemeljeno kritizira ugotovitev sodišča, da bi bila dejavnost vrtca okrnjena, če bi prišlo do prerazporeditve otrok v druge vrtce. V sklepu so navedeni tehtni razlogi, zakaj bi bila prerazporeditev otrok na druge lokacije neprimerna in posledično dejavnost bistveno okrnjena. Pri tem se ni mogoče strinjati s pritožbo, da bi bilo potrebno tudi v tej smeri angažirati izvedenca. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo med ostalim tudi na izpovedi prič N.P. in M. F., ki sta bivša in sedanja načelnica oddelka za predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport pri M. Obe sta pojasnili svoje izjave v sredstvih javnega obveščanja s tem, da je šlo pri predvideni preselitvi otrok le za krizni program, ki so ga bili dolžni narediti leta 2006 glede na takratno odločitev prvostopnega sodišča, da se objekt vrne predlagateljicama. Pritožbeno sodišče zato v izjavah obeh prič medijem glede na takratne razmere in stanje zadeve ne vidi podlage za pritožbene trditve, da sta priči zgolj prilagodili svoje izpovedi interesom tega postopka ter da bi ju moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku soočiti. Res je sodišče prve stopnje zaključek o možnosti nadomestne gradnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B. Izvedenec je obrazložil, zakaj šteje, da takšne nadomestne stavbe na sedanji mikrolokaciji vrtca ni na razpolago. Zato ne drži, da ugotavljanje teh dejstev ne terja izvedenskega mnenja, češ da bi moralo sodišče samo ugotoviti možnost nadomestne gradnje s predložitvijo seznama nepremičnin prve nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog, podan na zadnjem naroku, utemeljeno zavrnilo. Enako velja za dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ažuriral izvedeniško mnenje izvedenca iz leta 2005, upoštevajoč spremembe tržnih vrednosti po letu 2005. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je takšen dokazni predlog nepotreben. Pri izračunu stroškovne upravičenosti nadomestne lokacije za obstoječi vrtec, glede katere je potrebno uporabiti domnevo iz 3. odstavka 19. člena ZDen, gre za ekonomsko ocenjevanje stroškov, ki bi jih imel zavezanec, če bi moral nadomestiti vrnjeno nepremičnino z drugo nepremičnino, da bi zagotovil funkcionalno opravljanje dejavnosti ter na drugi strani stroškov, ki bi jih imeli upravičenki, da bi nadomestili podržavljeno nepremičnino z drugo in jo usposobili za namen, kakršnega je nepremičnina imela ob podržavljenju. Pri takšni primerjavi je odločilno razmerje stroškov za nadomestitev nepremičnine, ne pa dejanska tržna vrednost nepremičnin, ki se je tekom postopka seveda stalno spreminjala. Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo, da bi bili stroški za zavezanko za 94,82% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenki, če bi želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno. Navedena ugotovitev temelji na izvedenskem mnenju izvedenca B, ki pa mu pritožba očita, da je pri izračunu neutemeljeno upošteval tudi dve zemljišči parc. št. 195/33 in 195/34, ki nesporno nista bili podržavljeni, pač pa naknadno pridobljeni za potrebe otroškega igrišča. Pritožbeno sodišče je že v svojem prvem sklepu pojasnilo nelogičnost in nesprejemljivost stališča, da je treba pri stroških nadomestne gradnje vrtca upoštevati zgolj nepremičnino v površini, kot je bila zaplenjena. Če bi moral zavezanec zaradi vrnitve nepremičnine v naravi le-to nadomestiti z drugo nepremičnino, pri kateri se funkcionalnost ne bi smela razlikovati, je jasno, da bi morala prva nasprotna udeleženka zagotoviti tudi ustrezno količino zemljišča okoli zgradbe, kot ga nesporno ima zgradba, ki je predmet tega postopka. Sicer pa je v zadnji dopolnitvi k izvedeniškemu mnenju z dne 30.6.2005 (list. št. spisa 452 – 464) izvedenec podal izračun stroškov za zavezanca in za upravičenca primerjalno tudi za primer, če se odšteje vrednost zgoraj najdenega zemljišča, ki sedaj pripada vrtcu. Ocenil je stroške zavezanca za 52,74% večje, kot za upravičenca. To pomeni, da bi bili tudi v tem primeru stroški za nadomestitev nepremičnine za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenci, kar pomeni, da bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 37 Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.