Jedro

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.

Vendar je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ).

Kadar pa pride le do začasnega odvzema vozila pa bi zaradi pravne napake pogodba med tožnikom in S. H. lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki 2.994,95 EUR in prvemu stranskemu intervenientu 280,91 EUR stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik kot komisionar in toženec kot komitent sta 9. 2. 2006 sklenila pogodbo o komisijski prodaji za osebno vozilo, ki ga je tožnik nato 22. 5. 2006 v svojem imenu in na račun toženca prodal S. H. za 8.804,87 EUR. Vozilo je bilo dne 21. 5. 2008 zaseženo s strani policije, saj je bilo v evidenci šengenskega informacijskega sistema označeno kot ukradeno. Tožnik je s S. H. 4. 7. 2008 sklenil poravnavo, s to tožbo pa od toženca zahteva povrnitev 6.673,00 EUR, ki jih ji je na podlagi poravnave plačal, 1.896,30 EUR za triinštirideset dni uporabe nadomestnega vozila, ki ji ga je od zasega do sklenitve poravnave zagotovil in 1.784,59 EUR za stroške odvetniškega zastopanja pred vložitvijo tožbe ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo zneska 6.673,00 EUR, plačanega na podlagi poravnave, in za povračilo zneska 247,86 EUR, kolikor je tožnik plačal svojemu odvetniku za sestavo listin pred pravdnim postopkom. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnik ravnal razumno, ko je sklenil poravnavo, da pa toženec ni storil dovolj, da bi tožnika razbremenil odgovornosti do končnega kupca.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da zaseg vozila pomeni pravno napako v smislu 488. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je lahko podlaga za razdrtje pogodbe po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 490. člena OZ.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Revizija je bila dopuščena s sklepom II DoR 231/2011 glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je imelo vozilo pravno napako, ker je bilo zaseženo v kazenskem postopku s strani policije, ki je kasneje kupca pozvala k prevzemu vozila, toženec kot komitent pa se je v razmerju do tožnika kot komisionarja skliceval na pravila o pridobitvi lastninske pravice od nelastnika.

5. Toženec je tako vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj reviziji ugodi in bodisi razveljavi obe sodbi ali pa le sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da je imelo vozilo pravno napako, kljub temu da je bilo le začasno zaseženo v kazenskem postopku. Tako je napačno štelo, da je prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu ob upoštevanju 490. člena OZ. Toženec opozarja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali začasni zaseg avtomobila pomeni pravno napako na stvari. Meni, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 387/1995) in višjih sodišč (I Cp 2501/2009) izhaja, da je razdrtje pogodbe po sili zakona možno le pri odvzemu vozila (popolna evikcija), ne pa tudi pri zasegu vozila (začasna evikcija). Opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 23/1997 odločilo, da lahko kupec zahteva varstvo pred evikcijo, če ima kdo tretji pravice na prodani stvari in jih uveljavlja nasproti kupcu, ter so te pravice take, da izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo njegovo pravico. Toženec poudarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za popolno evikcijo, poleg tega pa nasproti S. H. nihče ni uveljavljal niti ni mogel uveljavljati svojih pravic na stvari, saj je na vozilu po določbi drugega odstavka 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobila lastninsko pravico od nelastnika, tudi če je bil avto predhodno nekomu res ukraden. Toženec opozarja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno sklicevalo na novejše sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi kazale na razvoj sodne prakse v smeri, da je tudi delna evikcija pravna napaka, ki ima za posledico razdrtje pogodbe po samem zakonu. Opozarja, da se citirani odločbi II Ips 632/99 in II Ips 492/2001 nanašata na povsem drugačno dejansko stanje, saj je bila v obeh primerih sporna stvar odvzeta in ni bila le zasežena. Toženec poudarja, da je enako napako storilo tudi pritožbeno sodišče, ko se je v obrazložitvi sklicevalo na odločbe II Ips 625/2000, II Ips 542/2003, II Ips 497/2009 in II Ips 689/2003. 6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanji, (1) ali je bila izpolnitev toženca tožniku po komisijski pogodbi obremenjena s pravno napako in (2) ali lahko tožnik od toženca zahteva vračilo zneska, ki ga je na podlagi sklenjene poravnave sam plačal S. H. ter vračilo plačanih stroškov odvetnika, ki naj bi tožniku nastali s sklenitvijo poravnave.

9. Pravilna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Tožnik je kot komisionar s S. H. sklenil pogodbo v svojem imenu, zato ji odgovarja za pravne napake prodanega vozila po prvem odstavku 488. člena OZ. V razmerju med pravdnima strankama pa toženec kot komitent odgovarja tožniku za pravne napake v komisijsko prodajo izročenega vozila, in sicer po drugem odstavku 100. člena OZ. Za njegove obveznosti se v skladu s tretjim odstavkom 100. člena OZ smiselno uporabljajo določbe OZ o odgovornosti prodajalca za pravne napake.

10. Iz odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Tako je Vrhovno sodišče že v zadevi opr. št. II Ips 387/95 zavzelo stališče, da je možno razdrtje pogodbe po samem zakonu le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ). Vrhovno sodišče je opozorilo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova sankcij za pravne napake odvisna tudi od tega, ali je tožnik obvestil toženca o sporu (509. člen ZOR oziroma 489. člen OZ) oziroma od tega, ali je toženec imel na razpolago sredstva, s katerimi bi dosegel zavrnitev zahtevka tretjega.

11. V zadevah II Ips 632/99, II Ips 625/2000, II Ips 492/2001, II Ips 497/2009 in II Ips 497/2009 je Vrhovno sodišče obravnavalo primere, kjer je bilo vozilo popolnoma odvzeto, zato je bilo zahtevku ugodeno na podlagi prvega odstavka 510. člena ZOR. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa v obravnavani zadevi do popolne evikcije ni prišlo. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bila prodajna pogodba zaradi zasega vozila razdrta po samem zakonu. Zaradi pravne napake bi pogodba med tožnikom in S. H. torej lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake(1).

12. To je treba upoštevati tudi pri presoji obveznosti v razmerju med tožnikom in tožencem. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik toženca obvestil o zasegu vozila, ta pa se je skliceval na to, da sta tako on kot S. H. lastninsko pravico na avtomobilu pridobila originarno in je lastninska pravica osebe, ki naj bi ji bil avto ukraden, ugasnila v skladu s četrtim odstavkom 64. člena SPZ. Po drugem odstavku 64. členu SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi tudi, če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet. V četrtem odstavku 64. člena SPZ je določeno, da s pridobitvijo lastninske pravice po določilih prejšnjih odstavkov ugasnejo vse druge pravice na stvari, če je pridobitelj v dobri veri mislil, da te pravice ne obstajajo. Tožnik bi torej lahko S. H. pomagal stvar oprostiti zahteve tretjega in bi tako lahko dosegel vrnitev vozila(2).

13. Tožnik se je odločil, da ne bo ravnal tako, ampak je s S. H. sklenil poravnavo in ji vrnil kupnino zmanjšano za padec vrednosti vozila po izračunu E. Gre za tožnikovo poslovno odločitev, ki ne more obremeniti toženca. Toženec je tožniku namreč dal vse potrebne podatke, da bi lahko avto oprostil zahteve tretjega, zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost. 14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na spremembo prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je moralo Vrhovno sodišče odločiti o stroških celotnega pravdnega postopka. V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora te stroške tožnik povrniti tožencu in prvemu stranskemu intervenientu na strani toženca.

15. Po odmeri sodišča prve stopnje znašajo skupni stroški toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje 1.920,82 EUR, prvega stranskega udeleženec na strani tožene stranke pa 280,91 EUR. Stroški toženca pred sodiščem druge stopnje znašajo 428,69 EUR (500 točk za pritožbo, 10 točk za mat. stroške, od tega 20 % DDV in stroški takse v znesku 147,78 EURNeznani avtor2014-10-27T18:03:37.62Sprva plačana višja taksa a nato odmerjena nižja v višini 147,22 eur, kot razvidno iz list. št. 142.). Stroški toženca v revizijskem postopku pa znašajo 645,45 EUR (200 točk za predlog za dopustitev revizije, 600 točk za revizijo, 16 točk za mat. stroške, od tega 20 % DDV in še stroške sodne takse 196,00 EUR). Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno OT. Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.

16. Tožnik je tako dolžan tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 2.994,95 EUR stroškov celotnega postopka, stranskemu intervenientu na strani toženca pa 280,91 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku zgoraj določenega roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1/2010. Op. št. (2): V teh okoliščinah se obravnavana zadeva tudi razlikuje od zadeve II Ips 542/2003, v kateri pa je bilo ugotovljeno, da kupec ni mogel originarno pridobiti lastninske pravice od nelastnika na podlagi 64. člena SPZ.