Jedro

Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da bi zakoncu neposredne oškodovanke pripadla odškodnina za premoženjsko škodo. Iz tožnikove tožbe izhaja, da je bilo z nedopustnim posegom poškodovalca poseženo ne le v ženino premoženje ampak tudi v njegovo premoženje (bodisi posebno bodisi skupno v smislu določb ZZZDR).

V obravnavani zadevi je bila objekt protipravnega napada tožnikova žena in nerojeni otrok, ki ga je nosila in ki se prav zaradi tega protipravnega posega ni rodil živ. Z nedopustnim posegom poškodovalca je bila tako napaden čustvena povezava med tožnikom in še nerojenim otrokom. Nerazumno bi bilo delati razliko med čustveno povezavo očeta z otrokom tik pred njegovim rojstvom in enako povezavo tik po rojstvu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 10.363,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2008 do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 10.711,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.9.2008 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede uničenega daljinca izpodbija dokazno oceno sodišča, ki je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil daljinec uničen v prometni nezgodi dne 19.9.2005. Ocenilo je, da bi tožnik daljinec, če bi bil res uničen v tej nezgodi, kupil prej kot po 8 mesecih. Pritožnik pa navaja, da je bila žena nepokretna, zato ga ni kupil takoj. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravno določilo 174. člena OZ, ki v ničemer ne izključuje povrnitve materialne škode tudi drugim oškodovancem, ki zaradi nezgode niso utrpeli telesnih poškodb, ampak zgolj materialno škodo. Zahtevek za povračilo materialne škode uveljavlja na podlagi 131. člena OZ. V danem primeru dejansko stanje vsebuje vse potrebne predpostavke za upravičenost zahtevka tožnika, in sicer škodljivo dejstvo, nedopustno škodo ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo. Tožniku je zaradi prometne nezgode, ki jo je povzročil voznik tožene stranke nastala škoda v smislu 132. člena OZ, in sicer navadna škoda s potnimi stroški in parkirninami, nastalimi v zvezi z obiski žene v bolnici, pa tudi v zvezi s potnimi stroški in parkirninami in cestninami nastalimi v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove. Nastala pa mu je tudi škoda zaradi preprečitve povečanja premoženja v obliki izgubljenega dobička. V danem primeru je šlo za neposredno škodo, saj je prometna nezgoda s strani voznika tožene stranke, sprožila drug dogodek, in sicer materialno škodo tožnika. Vzročna zveza med škodo in prometno nesrečo je podana.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Pri presoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi smrti otroka je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Otrok neposredne oškodovanke in tožnika se ni rodil živ. Da nekdo umre, je potrebno, da je ta isti predhodno živ. Nerojen otrok oziroma mrtvorojen otrok, skladno s slovenskim pravom, nima pravne subjektivitete in se ob zakonski fikciji šteje za rojenega le, kadar gre za njegove koristi. Zarodek ali plod (nasciturus) ni otrok in torej pravnega varstva ne uživa. Ker je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku kot očetu nerojenega oziroma mrtvorojenega otroka odškodnino zaradi duševnih bolečin Iz naslova smrti bližnjega, je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da ne gre za pravno priznano škodo, bi moralo zahtevek v celoti zavrniti. Posledično enako velja tudi za stroške pogreba v višini 711,40 EUR. Sodišče tudi ni navedlo ustreznih razlogov, ki bi se nanašali na duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi smrti (mrtvorojenega otroka). Duševne bolečine se pri oškodovancu kažejo kot psihična bolečina. Za ugotovitev teh bolečin pa je potrebno angažirati izvedenca psihiatrične stroke, česar pa tožnik ni predlagal in svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. Prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR iz tega naslova pa je bistveno previsoka. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da otrok še ni bil rojen, da je šlo za pričakovanje otroka in da se tožnik posledično ni mogel navezati zanj. Drži, da pokop mrtvorojenega otroka v naši družbi ni v nasprotju z običaji, kar pa seveda ne pomeni, kot zmotno meni sodišče, da izdatki pogreba predstavljajo pravno priznano škodo. Posredni oškodovanec je do povračila stroškov upravičen zgolj, ko nekdo umre. Ker v konkretnem primeru ni moč govoriti o smrti nerojenega otroka, toženi stranki stroškov pogreba ni moč naložiti.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovora ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo v prometni nesreči, v kateri sicer ni bil udeležen, je pa bila v njej hudo telesno poškodovana njegova žena, ki je poleg tega v nesreči izgubila še nerojenega otroka. Tožnik s tožbo vtožuje iz naslova premoženjske škode stroške uničenega daljinca za uvoz na dvorišče v višini 38,49 EUR, stroške pogreba otroka v višini 711,40 EUR, potne stroške in parkirnino za obiske žene v obdobju od 19.9.2005 do 26.10.2005 v višini 408,73 EUR, potne stroške za prevoze žene v razne zdravstvene ustanove od 27.10.2005 do 31.8.2006 v višini 519,92 EUR ter stroške izgube na dohodku v višini 9.434,82 EUR.

Glede stroškov daljinca za uvoz na dvorišče je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil uničen oziroma, da je izginil ravno v spornem škodnem dogodku. Tožnik razen svoje izpovedi in računa o nakupu novega daljinca, ki pa je bil izvršen osem mesecev po nezgodi, ni ponudil nobenega drugega dokaza. Prav tako ni navedel drugih dokazno pomembnih dejstev (indicev), ki bi kazali, da je ta škoda res nastala. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča po kateri ga tožnik ni uspel prepričati v resničnost te škode, je zato pravilna.

Pravilno pa pritožba tožeče stranke opozarja, da glede povrnitve potnih stroškov in parkirnin, nastalih v zvezi z obiski žene v bolnici, glede potnih stroškov, parkirnin in cestnin, nastalih v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove ter glede tožnikove izgube dohodka ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da tožnik za povrnitev teh stroškov na podlagi določila 1. odstavka 174. člena OZ ni aktivno legitimiran, saj to določilo predvideva le povrnitev škode neposrednega oškodovanca. Besedilo 1. odstavka 174. člena OZ res daje podlago za sklep, da je za uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov v zvezi z zdravljenjem in izgubljenega zaslužka legitimiran le oškodovanec sam. Vendar pa sodna praksa aktivno legitimacijo presoja širše (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 562/94, II Ips 167/2004, II Ips 875/2006). Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da bi zakoncu neposredne oškodovanke pripadla odškodnina za premoženjsko škodo. Po določilu 132. člena OZ je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Po določilu 168. člena OZ ima oškodovanec pravico do povrnitve premoženjske škode, in sicer v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti. Iz tožnikove tožbe izhaja, da je bilo z nedopustnim posegom poškodovalca poseženo ne le v ženino premoženje ampak tudi v njegovo premoženje (bodisi posebno bodisi skupno v smislu določb ZZZDR). Njegov odškodninski zahtevek bi bil utemeljen, če bi uspel dokazati nedopustno škodljivo dejstvo, obstoj škode ter dejstva, ki bi omogočala materialnopravni sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze. Zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjsko sodišče navedenih pogojev odškodninske obveznosti, ni ugotavljalo, zato je ostalo neugotovljeno dejansko stanje v zvezi z materialno škodo zaradi povrnitve potnih stroškov in parkirnin, nastalih v zvezi z obiski žene v bolnici (408,73 EUR) glede potnih stroškov, parkirnin in cestnin, nastalih v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove (519,92 EUR) ter glede tožnikove izgube dohodka (9.434,82 EUR).

Pritožbeno sodišče omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti ne da bi poseglo v ustavno zagotovljeno dvostopenjskost sojenja. Zato se skladu z določilom 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba v zvezi z zgoraj navedeno materialno škodo v točki 2. izreka razveljavi (razen v delu, ki se nanaša na materialno škodo zaradi izgube daljinca 38,49 EUR) in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj odškodninskih predpostavk, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik. Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na materialno škodo zaradi izgubljenega daljinca pa je neutemeljena in se zavrne ter se v tem delu v skladu z določilom 353. člena izpodbijana sodba (točka 2. izreka) potrdi.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi smrti nerojenega otroka dosodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova žena v času prometne nesreče dne 19.9.2005, deset dni pred rokom poroda. Iz izpovedbe tožnika izhaja tudi, da je bila mrtvorojeni otrok punčka, velika 49 cm in težka 2,7 kg. Bila je razvit otrok. Če bi se rodila 10 dni prezgodaj, ne bi bila nedonošenček. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je bila smrt nerojenega otroka izključno posledica prometne nezgode, v kateri je bila poškodovana tožnikova žena. Ugotovilo je tudi, da se je tožnik na nerojenega otroka navezal, se skupaj z otrokoma veselil novega družinskega člana, skupaj so šli na ultrazvočni pregled, poslušali otrokov srček, doma imeli vse pripravljeno za otrokov prihod. Zato je tožnik ob smrti nerojenega otroka doživel šok. Izpovedal je, da je žaloval in žaluje še danes. Z ženo zaradi posledic nezgode dne 19.9.2005 (ženi je bila odstranjena maternica in en jajčnik) ne moreta več imeti otrok. Tožnik trpi bolečine, ko vidi družino s tremi otroci. Ugotovljena dejstva nedvomno dokazujejo, da je tožnikova škoda resnična. Glede na nerojenost otroka pa se je postavilo vprašanje, ali je tudi pravnorelevantna. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je sedes materiae primerov, kot je obravnavani, v določilih 180. člena OZ. Navedeno določilo določa primere, ko objekt protipravnega napada oziroma posega v telesno integriteto ni le ena sama oseba, temveč dvoje ali več oseb, ki so v medsebojni (družinski, ki predpostavlja čustveno vez) povezavi. V obravnavani zadevi je bila objekt protipravnega napada tožnikova žena in nerojeni otrok, ki ga je nosila in ki se prav zaradi tega protipravnega posega ni rodil živ. Z nedopustnim posegom poškodovalca je bila tako napaden čustvena povezava med tožnikom in še nerojenim otrokom. Nerazumno bi bilo delati razliko med čustveno povezavo očeta z otrokom tik pred njegovim rojstvom in enako povezavo tik po rojstvu. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno umestilo to tožnikovo škodo med primere posegov, ki jih določa 180. člen OZ. Tudi že obstoječa sodna praksa se je o tem vprašanju izrekla enako (sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 12/2008, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1790/2003, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1159/94).

Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da tožnik duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega ni dokazal, ker ni predlagal izvedenca psihiatrične stroke. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Da je tožnik za izgubo še nerojene deklice žaloval, trpel in trpi še danes, je tožniku uspelo dokazati s svojo izpovedbo. Postavitev izvedenca psihiatrične stroke zato ni bila potrebna, kot zmotno meni tožena stranka. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevaje načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, višino odškodnine (10 neto plač v času sojenja) odmerilo ustrezno in jo tudi ustrezno umestilo v okvir odškodnin prisojenih zaradi smrti otroka.

Tožena stranka prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev glede stroškov pokopa. Povrnitev pogrebnih stroškov ima materialnopravno podlago v določilu 172. člen OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pokop mrtvorojenega otroka ni v nasprotju z običaji v naši družbi, s čimer se strinja tudi tožena stranka. Zato in ker je nastala škoda resnična ter v vzročni zvezi z poškodovalčevim nedopustnim ravnanjem, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku navedene stroške.

Ker niso podani razlogi, iz katerih tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.