Jedro

Dogovor o valutni klavzuli iz leta 1990 je veljaven. Tudi če se pogodba razdere, je ta dogovor treba upoštevati. V tem primeru ne gredo zakonite zamudne obresti, ampak take kot jih priznavajo poslovne banke za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 8000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, kot jih za vpogledne devizne vloge priznavajo poslovne banke, od 20.5.1990 do plačila, zmanjšana za znesek 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1990 do plačila, kar je bilo priznano v stečaju.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." Pritožba proti sklepu se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 5.000,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 8000,00 DEM po tečaju na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1990 do plačila, kolikor ta presega v stečaju priznani znesek 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1990 do plačila. Odločilo je, da je tožeča strsnka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 24.000,00 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da med strankama ni bila dogovorjena valutna klavzula.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrnilo zahtevo za izločitev predsednice senata.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Pretežni del pritožbe se nanaša na delo predsednice senata, s katero pritožnik ni zadovoljen.

Sicer pa meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati celoten znesek, torej 8000,00 DEM v SIT protivrednosti.

Pritožba proti sodbi je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem okviru je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo. Pri tem je treba pritožniku povedati, da je dolžnost sodišča druge stopnje preizkusiti samo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar so za pritožbeni postopek brezpredmetne trditve, ki se nanašajo na delo predsednice senata. Ker pravni red predpostavlja, da stranka, ki v sporu ni uspela, s sodbo ni zadovoljna, daje taki stranki možnost pritožbe, da se v pritožbenem postopku preizkusi, ali je sodna odločba pravilna. Tako je tudi v obravnavanem primeru, kjer iz spisa kake nekorektnosti ne izhajajo. Predsednik senata je tisti, ki vodi obravnavo in ki odloča, kaj je bistveno in kaj ne ter kaj je treba protokolirati in kaj ne. Taka funkcija predsednika senata izhaja iz določb ZPP. Če pa ima sodnik oz. predsednik senata o stvari pravno mnenje, ki se ne ujema z mnenjem stranke, pa je to seveda njegova pravica in mu tega ni mogoče ne odrekati in ne očitati. Toliko v zvezi s tistim delom pritožbe, ki se nanaša na delo predsednice senata.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vpogledalo listine in na podlagi njih prišlo do ugotovitve, da valutna klavzula med strankami ni bila dogovorjena. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje te listine zmotno presodilo (čl.373 tč. 2 ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo in zahtevku delno ugodilo.

Pogodba z dne 21.5.1990 se izrecno sklicuje na leasing pogoje. Iz izvlečka iz leasing pogojev z dne 18.5.1990 - na izvlečku je pečat tožene stranke -, je izrecno govora o pologu 8000,00 DEM v dinarski protivrednosti na dan dobave. V obvestilu, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki dne 27.8.1990, in kjer tožena stranka ponuja tožeči druge avtomobile, je prav tako govora o DEM. Tako so bili torej cena, polog in obroki vezani na tujo valuto. Plačani znesek 56.000,00 DIN ustreza tedanji protivrednosti 8000,00 DEM. Valutna klavzula tedaj ni bila več prepovedana - Zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l.SFRJ št.85/89, dovoljuje pa jo tudi naš Zakon o deviznem poslovanju, Ur. l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991. Dogovor je tako veljaven. Upoštevati ga je zato treba tudi ob vračanju, ko se pogodba razdere (čl.132 Zakona o obligacijskih razmerjih). Seveda pa v tem primeru ne gredo zakonite zamudne obresti, ki upoštevajo tudi že inflacijo, ampak le zamudne obresti, kot se plačujejo v poslovnih bankah za devizne vloge na vpogled.

Tožnik je postavil dajatveni zahtevek. Zaradi stečaja tožnik takega zahtevka ne more uveljavljati, ampak le ugotovitvenega, kar je torej manj. Kot povedano, mu tudi zakonite zamudne obresti ne gredo, ampak le vpogledne, kot jih priznavajo poslovne banke za devizne vloge.

Odšteti pa je treba torej tudi tisto, kar je bilo tožniku že priznano v stečajnem postopku. V takem obsegu je pritožbeno sodišče zahtevku ugodilo, v presežku pa ga je zavrnilo.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavržen predlog za izločitev predsednice senata, navaja pritožnik, da določbe ZPP ne pridejo v poštev in da je sodnica sodila v njegovo škodo. Zoper njo bi moral biti uveden kazenski postopek.

Pritožba proti sklepu o izločitvi predsednice senata ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zahtevo za izločitev sodnika mogoče podati najkasneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (čl.73/2 ZPP). Ker je bila zahteva podana po koncu glavne obravnave, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zahtevo zavrglo. Pritožbo v tem delu je bilo zato treba zavrniti (čl. 380 tč.2 ZPP).

Tožniku je od zahtevanih stroškov priznalo stroške za avtobusni prevoz, medtem ko ostali stroški niso izkazani.

Odločitev o stroških je utemeljena na določilu čl. 166/2 ZPP.