Jedro

Po določbah 124. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list bivše federacije, št. 84/89) in naslednjih členov navedenega predpisa, lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev zgolj svoje terjatve, ta pa je potem predmet glavnega razdelitvenega naroka, ki se opravi v stečajnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je iztoževal od toženke plačilo tolarske protivrednosti 8.000,00 DEM z obrestmi, zmanjšane za v stečaju priznani znesek 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje pa je s sodbo (naslovljeno tudi še s sklepom, ker je hkrati odločalo o tožnikovi pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za izločitev sodnice, ki je bil vložen po zaključku prvostopnega postopka, torej prepozno, in je tak sklep potrdilo) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev do toženke v tolarski protivrednosti 8.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih za vpogledne devizne vloge priznavajo poslovne banke od 20.5.1990 do plačila, zmanjšane za znesek 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1990 do plačila, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo in priznalo tožniku tudi stroške postopka. Revizijo je vložil tožnik (očitno le zoper sodbo, ker v razlogih piše zgolj o svoji terjatvi do toženke in ničesar o sklepu), ki v razlogih prizadeto pojasnjuje svoj položaj, v katerega je prišel zaradi ravnanja toženke. Ta je od njega prejela dinarsko protivrednost 8.000,00 DEM in meni, da mu je dolžna poravnati še razliko od 56.000,00 SIT pa do vplačane kupnine. Dejansko je prejel iz stečajne mase le 1.700,00 DEM v tolarski protivrednosti, kar pa ne znese niti četrtino pravdnih in drugih stroškov. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje obšli zakone in ni razumljivo, da je prišlo do takih sodb. Uveljavljal je tudi odškodninski zahtevek ali pa valorizacijo plačanega zneska preko Zavoda za statistiko, kar pa ni bilo priznano. V ravnanju toženke gre za kriminal ter opozarja, da obstaja tudi primer, ko je stranka od toženke prejela avtomobil in priznano tolarsko protivrednost 8.000,00 DEM po tečaju na dan plačila. Predlaga, da se opravi revizija celotnega postopka in zadeva posreduje tudi javnemu tožilstvu.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev pobijanih sodb izhaja, da je tožnik vplačal pri toženki dinarsko (tolarsko) protivrednost 8.000,00 DEM za vozilo, ki mu ga toženka pozneje ni dobavila, da se pogodba o tem poslu z dne 21.5.1990 sklicuje na leasing pogoje, da je bila dogovorjena valutna klavzula, da so bili s pogodbo med pravdnima strankama dogovorjeni cena, polog in na tujo valuto vezani obroki ter da plačani znesek 56.000,00 DIN ustreza tedanji protivrednosti 8.000,00 DEM. Na podlagi teh ugotovitev in nadaljnje, da je toženka v stečaju, je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja zoper toženko le ugotovitveni zahtevek ter je zato odločilo, da se ugotovi, da obstoji njegova terjatev do toženke v višini tolarske protivrednosti 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi kot jih za vpogledne devizne vloge priznavajo poslovne banke, od 20.5.1990 do plačila, zmanjšana za znesek 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1990 do plačila (ker je bil ta znesek priznan v stečajnem postopku).

Po oceni revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku, višji v ugotovljeni dejanski podlagi ni imel opore. Kot je razumeti tožnikovo revizijo, s sodbo ni zadovoljen zato, ker naj bi prejel v stečajnem postopku le delček sporne terjatve. Toda te okolnosti, ki zadevajo izterjavo terjatve, ne morejo vplivati na rešitev predmetne pravde, ki je imela za predmet spora zgolj ugotavljanje višine tožnikove terjatve zoper stečajnega dolžnika. Namreč po določbah 124. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list bivše federacije, št. 84/89) in naslednjih členov navedenega predpisa, lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev zgolj svoje terjatve, ta pa je potem predmet glavnega razdelitvenega naroka, ki se opravi v stečajnem postopku.

Ker je s pobijano sodbo ugotovljen obstoj tožnikove terjatve do toženke v vsej uveljavljeni razliki (med v stečajnem postopku priznanim zneskom 56.000,00 SIT z obrestmi in tolarsko protivrednostjo vplačanega zneska 8.000,00 DEM po tečaju na dan plačila z obrestmi), je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku v vsej višini. Zgolj to pa je bilo lahko predmet te pravde in ne tudi realizacija sodbe v stečajnem postopku (kot ne more biti izvršitev sodbe v izvršilnem postopku, kadar ni stečaja). Revizijski razlogi, ki se vsebinsko lahko nanašajo le na stečajni postopek, ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

Ker po presoji revizijskega sodišča na drugi stopnji materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, v okviru uradnega preizkusa po členu 386 ZPP pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je moralo zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).