Jedro

Tožnik s tem, ko svoje (so)lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo in je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ, ni zlorabil pravice do sodnega varstva (kot materialnopravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje), ker vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila njegova dolžnost in tudi ne bi bilo nič drugače, če bi se vpisal v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju namreč prevlada nad pravico do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je do ½ lastnik nepremičnin parc. št. ..., vse k. o. ... in da je izvršba s prodajo teh nepremičnin, na katere je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo izvršbo In 1337/2011, nedopustna. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 45/2015 dopustilo glede vprašanja odreka sodnega varstva v izločitveni pravdi (ob izkazani lastninski pravici v pričakovanju) zaradi zlorabe pravice. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena, navaja, da ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je s tem, ko je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe, zlorabil svojo pravico in da mu zato sodišče sodnega varstva ne sme nuditi. Izpostavlja pravno naravo in značilnosti lastninske pravice: da gre za absolutno pravico, ki učinkuje erga omnes, in da sta zanjo značilni zasledovalna pravica in pravica prioritete. Navaja, da sta mu sodišči odrekli pravno zaščito njegove lastninske pravice iz razloga, ker naj bi bil v njegovem ravnanju podan element zlorabe pravice (ki sta ga oprli le na trditev toženca, da je tožnik v drugem izvršilnem postopku v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da nima rubljivega premoženja), pri tem pa v obrazložitvi svojih odločb nista naredili testa sorazmernosti, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj in katera zaščita prevlada nad zaščito njegove stvarne pravice. Pogoj, da je sploh mogoče govoriti o zlorabi pravice je namreč, da pride do kolizije dveh „enako močnih“ pravic, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Zato zatrjuje kršitev iz 22. in 23. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugemu senatu sodišča druge (ali prve) stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. V tem postopku gre za vprašanje, ali je tožnik zlorabil pravico do sodnega varstva (natančneje pravnega varstva v izločitveni pravdi) s tem, ko je, kot imetnik lastninske pravice v pričakovanju, vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Za zlorabo pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

7. Vrhovno sodišče poudarja, da je temeljna predpostavka dejanskega stanu zlorabe pravice v tem, da nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, to je v obravnavanem primeru vlaganje tožbe za nedopustnost izvršbe, ki ga konkretizira tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. V obravnavanem primeru si stojita nasproti tožnikova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in toženčeva pravica do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku. Poplačilo upnika in s tem učinkovit izvršilni postopek je pomemben del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, vendar v obravnavanem primeru ne gre za razmerje med upnikom (tožencem) in dolžnikom, saj tožnik ni toženčev dolžnik, temveč tretja oseba v smislu 64. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za nedopustnost izvršbe zavrnilo (pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo) s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, pomen zemljiškoknjižnih načel ter na upnikovo dobrovernost in tožnikovo pasivnost, ker (zaradi doloznega ravnanja) ni pravočasno predlagal vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po stališču sodišč prve in druge stopnje ima pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, prednost pred tožnikovo (so)lastninsko pravico v pričakovanju. Vendar je to stališče materialnopravno zmotno in v neskladju s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Po sodni praksi Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovanimi pravicami (glej odločbo Up-591/10 z dne 2. 12. 2010). V skladu z ustaljeno sodno prakso, izoblikovano na primerih nedopustnosti izvršbe, spada med pravice, ki preprečujejo izvršbo na nepremičnino, tudi lastninska pravica v pričakovanju; le-ta pripada osebi, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, čeprav se še ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine (glej odločbe II Ips 385/2008, II Ips 441/2010, II Ips 78/2010 in II Ips 132/2009). Položaj pridobitelja je torej pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v izločitveni pravdi varovan še pred vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da vknjižba lastninske pravice na pridobitelja (tožnika) v teh primerih ni pravno pomembna.

9. Upoštevajoč navedeno tožnik s tem, ko svoje (so)lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo in je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ, ni zlorabil pravice do sodnega varstva (kot materialnopravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje), ker vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila njegova dolžnost in tudi ne bi bilo nič drugače, če bi se vpisal v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju namreč prevlada nad pravico do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje samo tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja (t. i. prisilna zastavna pravica)(1).

10. Glede na navedeno je stališče, na katerem temeljita sodbi sodišča prve in druge stopnje, v neskladju s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Zato ju je Vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).(2) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče trditveno podlago tožbe o obstoju pravic, ki tožencu preprečujejo zavarovanje na spornih nepremičninah, presojati tudi z vidika tožnikove (so)lastninske pravice v pričakovanju, pri čemer svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s 33. členom Ustave.

11. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbi US RS Up-128/03 in VS RS II Ips 135/2012. Op. št. (2): Z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP ni predvidena možnost vrnitve zadeve v novo sojenje drugemu senatu oziroma sodniku (primerjaj z določbo prvega odstavka 379. člena istega zakona).