Jedro

Sodišče prve stopnje svojega zaključka o tožnikovi zlorabi pravice oziroma ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ne utemeljuje na „golem“ dejstvu, da bi slednji na podlagi Sporazuma lahko dosegel vknjižbo svoje lastninske pravice na nepremičninah (a ni), saj to okoliščino ustrezno ovrednoti (oziroma postavi v kontekst) glede na ostalo njegovo (sporno) postopanje.

Brezpredmetno je pritožbeno poudarjanje, da bi lahko vpis v zemljiško knjigo predlagala tudi druga podpisnica Sporazuma, ki pa tega prav tako ni storila. V konkretni zadevi je bila (z vidika presoje, ali je z njegove strani prišlo do zlorabe pravice) relevantna presoja tožnikovega postopanja (oziroma opustitve le-tega), saj je on tisti, ki s trditvami, da je na podlagi Sporazuma na predmetnih nepremičninah pridobil ustrezna stvarno-pravna upravičenja, uveljavlja sodno varstvo (nedopustnost izvršbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19.8.2014: - zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnik do 1/2 lastnik nepremičnin parc. št. 10/0 k.o. X, parc. št. 21/0 k.o. X, parc. št. 34/0 k.o. X, parc. št. 35/0 k.o. X, parc. št. 36/0 k.o. X, parc. št. 49/0 k.o. X, parc. št. 50/0 k.o. X, parc. št. 51/0 k.o. X, parc. št. 52/0 k.o. X, parc. št. 59/0 k.o. X, parc. št. 60/0 k.o. X, parc. št. 61/0 k.o. X, parc. št. 62/0 k.o. X, parc. št. 75/0 k.o. X, parc. št. 76/0 k.o. X, ter da je izvršba z njihovo prodajo (In 1337/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani) nedopustna (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.670,06 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Ocena sodišča, da izvedeni dokazi govorijo v prid presoji, da je tožnik z vložitvijo predmetne tožbe na nedopustnost izvršbe zlorabil pravico (oziroma da je podan dejanski stan zlorabe pravice), zaradi česar mu je odreklo pravno varstvo, je napačna. Sodišče naj bi pri utemeljevanju razlogov, ki kažejo na domnevno zlorabo pravice s strani tožnika, v 28. točki obrazložitve prišlo v nasprotje samo s seboj. Najprej navaja, da tožnik v svoji tožbi ni pojasnil razlogov za svojo pasivnost v zvezi z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, v nadaljevanju iste točke pa, da je za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ključno vprašanje, zakaj do zemljiškoknjižnega vpisa z njegove strani na sporni nepremičnini ni prišlo. Nadalje ni pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnik izjavil, da do pred kratkim ni vedel za sporazum. Tožnik je tako v svoji izpovedbi na naroku dne 7.10.2013 kot tudi na naroku 11.7.2014 navajal, da je vedel za sporazum, vendar ga po razvezi zakonske skupnosti dalj časa ni posedoval, kar je bila tudi bistvena okoliščina, zaradi katere ni predlagal vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pred razvezo zakonske skupnosti tega ni naredil, ker je bil predmetni sporazum sklenjen na pobudo takratne zakonske partnerice V. S., ki je želela zaščititi premoženje, kateremu je grozila izguba zaradi tožnikovih dolgov, izvirajočih iz opravljanja njegove gospodarske dejavnosti. Da je bil to razlog za sklenitev sporazuma, je potrdila tudi priča V. S. v svoji izpovedbi na naroku dne 7.10.2013. Njena izpovedba potrjuje navedbe tožnika, da je po pridobitvi sporazuma želel doseči vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, a je pri notarju dobil pojasnilo, da vpis na podlagi te listine ni mogoč. Ta naj bi namreč naredil napako, ko je sporazum potrdil brez davčne štampiljke. Ugotovitev sodišča, da naj bi bile okoliščine za ne-vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo le na strani tožnika, kar naj bi pomenilo zlorabo pravice, je tako v celoti napačna oziroma protispisna. Pritožnik poudarja, da bi vpis v zemljiško knjigo lahko predlagala tudi druga podpisnica sporazuma V. S., ki pa tega prav tako ni storila. Tožnik je v postopku tudi pojasnil, zakaj je v drugem izvršilnem postopku izpovedal, da nima nobenega nepremičnega in premičnega premoženja, in sicer ker takrat ni posedoval predmetnega sporazumom in ni mogel izkazati lastništva nad nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Nikoli ni izpovedal, da ni vedel za sporazum, kot je to napačno ugotovilo sodišče in na kar je tudi oprlo svoj presojo zlorabe pravice. Trditev, da bi tožnik na podlagi sporazuma lahko dosegel vpis svoje lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te pravde, sama po sebi ne more vplivati na presojo, ali je zlorabil to svojo pravico. Sploh ne ob izkazanem dejstvu, ki ga je potrdila tudi V. S., da predmetna listina (sporazum) zaradi pomanjkljivosti in kasneje zaradi pomanjkljivega zemljiškoknjižnega dovoljenja ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je moč tožnikovo ravnanje opredeliti kot zlorabo pravice (ki ne zasluži oziroma narekuje zavrnitev z njegove strani zahtevanega sodnega varstva), pri tem pa v svojem postopanju (oziroma sami odločitvi) ni zagrešilo nobene kršitve, kot to neutemeljeno očita pritožnik. Pritožbene navedbe v veliki meri predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(1)). V delu, v katerem pritožnik oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, pa je to nasprotovanje pavšalno oziroma neprepričljivo.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je prišlo sodišče prve stopnje (v okviru 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) samo s seboj v nasprotje, zato ker je najprej ugotovilo, da tožnik ni podal pravočasnih trditev o vzrokih za svojo pasivnost v zvezi z realizacijo zemljiško-knjižnega vpisa svojih upravičenj na podlagi Sporazuma o delitvi premoženja v času trajanja zakonske zveze (priloga A3; v nadaljevanju Sporazum), kasneje pa poudarilo, da je za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ključno (ravno) vprašanje, zakaj do tega zemljiškoknjižnega vpisa z njegove strani ni prišlo. V čem naj bi bilo podano nasprotje, ni razvidno (pritožnik pa tega konkretno tudi ne pojasni). Sodišče prve stopnje zgolj izpostavlja okoliščine, ki so bile relevantne za odločitev v predmetni zadevi, in pa dejstvo, da je tožnik glede njih nosil trditveno breme (ki pa mu ni zadostil).(2) Nadalje ne drži pritožbena navedba o nepravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik izpovedal, češ da do pred kratkim ni vedel za Sporazum, ki ga je sklenil s svojo nekdanjo ženo. Iz njegove izpovedbe na naroku za glavno obravnavo dne 7.10.2013 izhaja prav to (iz njegovega drugega in tretjega odgovora podanega na vprašanja sodnice, ki sta zapisana na 3. strani zapisnika,(3) je namreč moč razbrati, da se njegova navedba, da prej pa ga on „ni imel, niti vedel“, nanaša prav na ta dokument – Sporazum). Ta njegova izpovedba pa v obravnavani zadevi seveda ni predstavljala edinega razloga, zaradi katerega je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da njegovo postopanje ustreza dejanskemu stanu zlorabe pravice. Omenjeno sodišče je v okviru 28. – 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo izpostavilo splet različnih okoliščin, ki naj bi tak zaključek potrjevale. Ena od teh je bila prav gotovo okoliščina, da vpisa svoje lastninske pravice na nepremičninah, čeprav je za Sporazum vedel (tako kot v pritožbi trdi sam, v okviru 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa enako zaključuje tudi sodišče prve stopnje), ni opravil. Ustreznega (to je pravočasnega in hkrati prepričljivega) pojasnila za to pa v postopku na prvi stopnji ni podal.(4) Sodišče prve stopnje je namreč v okviru 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo (pritožba pa tej ugotovitvi ne oporeka), da so trditve, ki jih je tožnik podal na naroku za glavno obravnavo 7.10.2013 (in sicer, da je Sporazum prejel šele v zaporu in da je po vrnitvi na prostost želel doseči vknjižbo, a je pri notarju izvedel, da vsebina omenjene listine tega ne omogoča), prepozne in da jih zato (upoštevaje 286. člen ZPP) ni moč upoštevati. Z ozirom na to sklicevanje na (domnevne) razloge za nevknjižbo, ki naj bi bili pojasnjeni v njegovi izpovedbi oziroma izpovedbi priče V. S.,(5) prav tako ne more biti upoštevno (saj ustrezne trditve, ki jih izpovedba ne more nadomestiti, v postopku na prvi stopnji niso bile podane, medtem ko predstavlja omenjanje teh okoliščin šele v pritožbi nedopustno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Novo pa tudi sicer brezpredmetno je pritožbeno poudarjanje, da bi lahko vpis v zemljiško knjigo predlagala tudi druga podpisnica Sporazuma (to je V. S.), ki pa tega prav tako ni storila. V konkretni zadevi je bila (z vidika presoje, ali je z njegove strani prišlo do zlorabe pravice) relevantna presoja tožnikovega postopanja (oziroma opustitve le-tega), saj je on tisti (in ne V. S.), ki s trditvami, da je na podlagi Sporazuma na predmetnih nepremičninah pridobil ustrezna stvarno-pravna upravičenja, uveljavlja sodno varstvo (nedopustnost izvršbe).(6) Neupoštevno je tudi pritožnikovo sklicevanje na svojo izpovedbo (podano na naroku dne 7.10.2013) o tem, zakaj je v drugem postopku navajal, da nima nobenega nepremičnega in premičnega premoženja. Čeprav je toženec že v odgovoru na tožbo izpostavljal omenjeno okoliščino, tožnik tudi v tem oziru v postopku na prvi stopnji pravočasno ni podal nobenih trditev (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) V kolikor tožnika „moti“ vrstni red obeh ugotovitev, pritožbeno sodišče poudarja, da ta predstavlja kvečjemu slogovno, nikakor pa ne vsebinske pomanjkljivosti (v smislu očitane procesne kršitve). (3) L. št. 56

(4) Pri tem sodišče prve stopnje (kot to neutemeljeno očita pritožba) svojega zaključka o tožnikovi zlorabi pravice oziroma ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ne utemeljuje na „golem“ dejstvu, da bi slednji na podlagi Sporazuma lahko dosegel vknjižbo svoje lastninske pravice na nepremičninah (a ni), saj to okoliščino ustrezno ovrednoti (oziroma postavi v kontekst) glede na ostalo njegovo (sporno) postopanje (glej predvsem točke 32 – 34 obrazložitve izpodbijane sodbe).

(5) Izpovedba omenjene priče na naroku dne 7.10.2013 tudi sicer ne potrjuje (kot se to zatrjuje v pritožbi), da naj bi tožnik po pridobitvi Sporazuma želel doseči vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.

(6) Kako in predvsem zakaj naj bi V. S., ki mu je s Sporazumom prepustila vsa upravičenja na predmetnih nepremičninah in mu v zvezi s tem izstavila tudi zemljiškoknjižno dovolilo, predlagala vpis lastninske pravice na tožnikovo ime oziroma v njegovo korist, ni jasno (prav tako pritožnik tega ne pojasni).