Jedro

Toženka je kot najemnica stanovanja po četrtem odstavku 24. člena SZ-1 dolžnica vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe. Ta toženkina obveznost pa ni nastala šele s prejemom računa ali opomina posameznega dobavitelja, pač pa že z dobavo in porabo električne oziroma toplotne energije. Kako je imela toženka v spornem obdobju urejeno dostavo poštnih pošiljk, nima nobenega vpliva na njeno obveznost, zato je odveč njen očitek tožniku, da naj bi ji z odstranitvijo poštnega nabiralnika onemogočil prejemanje računov. Za odločitev o odpovedi najemnega razmerja, ki je posledica toženkinega neplačevanja obratovalnih stroškov, je bistveno, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil kakšen od spornih računov neutemeljeno izdan ali da ga je toženka plačala, preden je to kot subsidiarni dolžnik storil tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 767,14 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, potem ko je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 1.700,40 EUR z obrestmi, razsodilo, da se odpove najemno razmerje, sklenjeno med tožnikovim pravnim prednikom in toženko, za stanovanje v ... nadstropju na K. 5 v ..., vhod levo, v izmeri 100,20 m2. Obenem je toženki naložilo, da mora v 60 dneh izprazniti navedeno stanovanje in ga izročiti v posest tožniku. Nazadnje je sklenilo, da mora tožnik toženki povrniti 6.365,55 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Vztraja, da je plačala vse, tudi sporne račune. Zaradi preplačila na računu je začela s plačevanjem elektrike po stanju na števcu. Tako je 5. 3. 2015 imela na računu še 38,61 EUR. Tožnik je zato brez razloga poravnal znesek 110,19 EUR. Z odstranitvijo poštnega nabiralnika ji je onemogočil pravilno prejemanje računov in s tem ustvaril pogoje za razvezo pogodbe. Čeprav je toženka račune prejemala poštno ležeče, je kakšna pošiljka zanjo vseeno prišla na K. ulico. Dejstvo, da toženka vseh računov ni prejela, je pomembno. Drugačno stališče izpodbijane sodbe pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je toženka v decembru 2020 odprla trajnik in bi račun Energetike za ta mesec morala poravnati banka. Toženka za dolg niti ni vedela, saj računa ni prejela, prav tako ne opomina. Tožnik je račun plačal zgolj za potrebe tega postopka. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da toženke ni dolžan opominjati. Za povrh je bil tožnik tisti, ki je povzročil zaplet s plačevanjem toženkinih računov. Stroške Energetike za maj 2019 pa je toženka plačala, sicer junija 2019 ne bi imela preplačila na računu. Sodišče je napačno uporabilo zakonsko pravilo o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. Upnik namreč lahko od subsidiarnega poroka zahteva plačilo šele, če glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki ga je določil upnik. Ker toženka ni prejela ne računa ne opomina, subsidiarna obveznost tožnika še ni nastopila.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da toženka kljub zagotovilom do danes ni vrnila plačanih stroškov elektrike, niti ni izkazala, da so bili računi neutemeljeno izdani. Obratovalni stroški nastajajo mesečno, zato bi toženka prejem računa zanje morala pričakovati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi ponavlja trditve, na katere ji je celovito in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi sodbe so jasni in neprotislovni. Sodišče prve stopnje pri odločanju in pisanju sodbe ni prezrlo nobenega odločilnega dejstva.

6. Ali je toženka prejela vse sporne račune dobaviteljev električne in toplotne energije, tudi po presoji pritožbenega sodišča za razmerje med pravdnima strankama ni pomembno. Toženka je kot najemnica stanovanja po četrtem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) dolžnica vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe. Ta toženkina obveznost pa ni nastala šele s prejemom računa ali opomina posameznega dobavitelja, pač pa že z dobavo in porabo električne oziroma toplotne energije. Kako je imela toženka v spornem obdobju urejeno dostavo poštnih pošiljk, nima nobenega vpliva na njeno obveznost, zato je odveč njen očitek tožniku, da naj bi ji z odstranitvijo poštnega nabiralnika onemogočil prejemanje računov. Za odločitev o odpovedi najemnega razmerja, ki je posledica toženkinega neplačevanja obratovalnih stroškov, je bistveno, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil kakšen od spornih računov neutemeljeno izdan ali da ga je toženka plačala, preden je to kot subsidiarni dolžnik storil tožnik.

7. Toženka bi ob ustrezni skrbnosti mogla in morala vedeti za svoj dolg do dobaviteljev električne in toplotne energije, zato se ne more uspešno sklicevati na odprt trajni nalog niti na domnevne napake pri dostavi pošte, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Nedokazana je ostala tudi toženkina trditev, da je z njene strani prišlo celo do preplačila obratovalnih stroškov in da je toženka plačala vse, kar je porabila. Znesek izkazanega preplačila za elektriko na dan 5. 3. 2015 po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje očitno ni zadoščal za poplačilo nadaljnjih stroškov za elektriko v obdobju od vključno marca do julija 2015. Tudi izkazano preplačilo za toplotno energijo za mesec junij 2019 ni zanesljiv dokaz o tem, da je bila toženka tista, ki je poravnala dolg za mesec maj 2019. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, utemeljeno podvomilo o toženkinih trditvah. Toženkin očitek tožniku, da je brez razloga poravnal sporne obratovalne stroške namreč nima opore v zbranem dokaznem gradivu.

8. Tožnik kot lastnik tržnega stanovanja za obratovalne stroške najemnika po petem odstavku 24. člena SZ-1 odgovarja subsidiarno. Neumesten je zato pritožbeni očitek tožniku, da je sporne račune plačal zgolj za potrebe tega postopka. Toženka bi se lahko izognila odpovedi najemnega razmerja, če bi sporne obratovalne stroške plačala bodisi dobaviteljem električne in toplotne energije ali tožniku, ki je te stroške poravnal namesto nje. Toženka tega po svoji krivdi ni storila, čeprav jo je tožnik predhodno pisno opozoril, da krši najemno pogodbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za primer, ko med dvema zaporednima kršitvama iste vrste ni preteklo več kot leto dni, pa po četrtem dostavku 103. člena SZ-1 opomin ni bil potreben. Drugačno pritožbeno stališče nima pravne podlage.

9. Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek o napačni uporabi pravila iz petega odstavka 24. člena SZ-1. Ne gre namreč za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, pač pa za njegovo subsidiarno odgovornost za obratovalne stroške najemnika. Ta tožnikova obveznost pa je nastala že takrat, ko toženka ni pravočasno plačala obratovalnih stroškov dobaviteljem. Ni torej pomembno, kdaj je toženka prejela njihov opomin za plačilo. Sicer pa ima tudi pri subsidiarnem poroštvu po prvem odstavku 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ugovor vrstnega reda porok in ne glavni dolžnik. Tožnik je po navedenem upravičeno terjal toženko, naj mu povrne, kar je plačal namesto nje. Ker tega ni storila, se ne more uspešno upirati odpovedi najemnega razmerja ter svoji izselitvi in izpraznitvi tožnikovega stanovanja (4. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1).

10. Toženkini pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama, tožniku pa mora povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (sestavo odgovora) z 22% DDV, ki jih je tožnik priglasil v skladu z Odvetniško tarifo. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo tožniku od zneska stroškov dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in prvim odstavkom 299. člena OZ).