Jedro

V ZSNNPK je sofinanciranje projektov iz državnega proračuna določeno v deležih, saj se v skladu s 3. členom ZSNNPK posamezni projekti iz državnega proračuna sofinancirajo v višini 50% vrednosti, razen če ni pri posameznem programu oziroma projektu določeno drugače. Sofinanciranje v obliki deležev javnih sredstev izhaja tudi iz prvega odstavka 113. člena ZUJIK, po katerem se z odločbo določi, da se posamezen kulturni projekt sprejme v financiranje in določi delež javnih sredstev.

Ker je bilo tožeči stranki s Pogodbo odobreno sofinanciranje s strani tožene v enakem deležu kot s Sklepom (16,64 %), z znižanjem absolutnega zneska na 158.714.991,22 SIT v 1. členu Pogodbe ni šlo za neupravičen poseg v pravico, pridobljeno na podlagi Sklepa. Glede na to je bila navedena določba Pogodbe sklenjena v skladu s Sklepom, zato jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo za nično.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 149.195,91 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 35.753.309,00 SIT od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 149.195,91 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka v višini 4.901,21 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 149.195,91 EUR.

2. Tožena stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je bilo s sklepom III DoR 6/2009 z dne 16. 9. 2009 ugodeno. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja razmerja med sklepom oziroma odločbo in kasnejšo pogodbo v primeru sofinanciranja države na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi (v nadaljevanju ZSNNPK) ter Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

4. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s tistim delom revizije, v katerem nasprotuje stvarni pristojnosti sodišča. 5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: projekt izgradnje in opreme Knjižnice je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo, s sklepom št. ... z dne 24. 5. 2004 je Ministrstvo za kulturo občini D. za investicijo izgradnje knjižnice v letu 2004 odobrilo sredstva v višini 125.324.000,00 SIT in v letu 2005 sredstva v višini 41.076.000,00 SIT, skupaj 166.400.000,00 SIT (v nadaljevanju Sklep), dne 30. 9. 2004 sta tožeča in tožena stranka sklenili Pogodbo o sofinanciranju investicije Novogradnja knjižnice D. (v nadaljevanju Pogodba). V 1. členu Pogodbe sta ugotovili, da je po Prilogi št. 3 ZSNNPK predračunska vrednost investicije 1.000.000.000,00 SIT, delež občine 833.600.000,00 SIT in delež države 166.400.000,00 SIT, izraženo v razmerju občina 83,36 % in država 16,64 %. V skladu z investicijskim programom se je vrednost investicije zmanjšala na 953.816.053,00 SIT.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo ZSNNPK, ker naj bi sodišči napačno presodili, da je obveza države za sofinanciranja projekta izgradnje Knjižnice nastala že z izdajo Sklepa tožene stranke. Meni, da je v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZUJIK odločba iz 113. člena ZUJIK zgolj podlaga za sklepanje Pogodbe. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je država, ki je z zakonom in nato z dokončnim Sklepom sprejela konkretno obveznost napram tožeči stranki, le-to s Pogodbo samovoljno zmanjšala na račun že pridobljene pravice tožeče stranke.

9. Revizijsko sodišče je v sklepu III DoR 6/2009, s katerim je dopustilo revizijo, kot pravno podlago za razsojanje vprašanja razmerja med sklepom oziroma odločbo in kasnejšo pogodbo navedlo ZSNNPK in ZUJIK. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUJIK minister na podlagi poročila strokovne komisije z odločbo zavrne vlogo, ki ne izpolnjuje umetniških, kulturnopolitičnih, strokovnih in drugih kriterijev ter zahtev, ali z odločbo določi, da se posamezen kulturni program ali projekt sprejme v financiranje ter določi delež javnih sredstev, pri čemer se obseg obveznosti in način njihove izpolnitve podrobneje določita s pogodbo iz 93. člena tega zakona. Po drugem odstavku 113. člena ZUJIK pa je odločba podlaga za sklepanje pogodbe o financiranju javnega kulturnega programa oziroma kulturnega projekta.

10. Glede na navedeno revizijsko sodišče v celoti sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožeča stranka do odobrenih sredstev za izgradnjo knjižnice upravičena že na podlagi Sklepa, Pogodba pa je podrobneje ureja dinamiko črpanja teh sredstev. Zato bi se pravice, ki so bile tožeči stranki dodeljene s Sklepom, torej delež odobrenih javnih sredstev za izgradnjo knjižnice, lahko zmanjšale le v primeru, če bi pogodbeni stranki o tem soglašali.

11. Ne strinja pa se z zaključkom izpodbijane sodbe, da se je z izdajo Pogodbe poseglo v že pridobljene pravice tožeče stranke in jih zmanjšalo. Tak zaključek je posledica napačne uporabe določb ZSNNPK in ZUJIK. Sodišče druge stopnje je namreč potrdilo razlago sodišča prve stopnje, da je interpretacij ZSNNPK, ali gre za relativne ali absolutne zneske, lahko več. Zato nejasne določbe ZSNNPK konkretizira Sklep, ki navaja absolutno višino zneska plačil v letih 2004 in 2005, in ne odstotkov od vrednosti projekta. Glede na navedeno je zaključilo, da delež države ostaja 166.400.000,00 SIT, čeprav se je vrednost investicije zmanjšala na 953.816.053,00 SIT. Zato je toženi stranki naložilo plačilo 35.753.309,00 SIT (149.195,91 EUR), kolikor je znašala razlika do celotnega zneska.

12. Nasprotno je revizijsko sodišče presodilo, da je v ZSNNPK sofinanciranje projektov iz državnega proračuna določeno v deležih, saj se v skladu s 3. členom ZSNNPK posamezni projekti iz državnega proračuna sofinancirajo v višini 50% vrednosti, razen če ni pri posameznem programu oziroma projektu določeno drugače. Tako je bil pri sofinanciranju Knjižnice v Prilogi št. 3 določen delež države 166.400.000,00 SIT ter delež občine 833.600.000,00 SIT od predračunske vrednosti projekta v višini 1.000.000.000,00 SIT. Glede na navedeno ne moremo govoriti o absolutnih zneskih, ampak o deležih, ki so sicer določeni v fiksnih zneskih, vendar glede na predračunsko vrednost projekta v višini 1.000.000.000,00 SIT. Zato tožena stranka v reviziji pravilno ugotavlja, da deleža predstavljata razmerje ministrstvo : občina = 16,64 % : 83,36 %. Sofinanciranje v obliki deležev javnih sredstev izhaja tudi iz prvega odstavka 113. člena ZUJIK, po katerem se z odločbo določi, da se posamezen kulturni projekt sprejme v financiranje in določi delež javnih sredstev.

13. Glede na to, da navedena zakonska podlaga obveznost tožene stranke veže na vrednost projekta, bi ta znašala 166.400.000,00 SIT (odobreno v Sklepu) le v primeru, če bi vrednost projekta ostala 1.000.000.000,00 SIT, kar predstavlja delež 16,64%. Ker pa se je vrednosti investicije zmanjšala na 953.816.053,00 SIT, se je zmanjšal tudi absolutni delež obeh sofinancerjev in sicer delež občine na 795.101.061,78 SIT (83,36 %) in delež ministrstva na 158.714.991,22 SIT (16,64 %). To je tudi edino sprejemljivo, saj bi vztrajanje pri razlagi, da gre za absolutne zneske, v katere kljub zmanjšanju vrednosti projekta ne gre posegati, lahko pripeljalo do situacij, ko bi država morala sofinancirati projekt v nespremenjenem znesku tudi v primeru, ko bi se vrednost projekta zmanjšala celo pod ta znesek.

14. Ker je bilo tožeči stranki s Pogodbo odobreno sofinanciranje s strani tožene v enakem deležu kot s Sklepom (16,64 %), z znižanjem absolutnega zneska na 158.714.991,22 SIT v 1. členu Pogodbe ni šlo za neupravičen poseg v pravico, pridobljeno na podlagi Sklepa. Glede na to je bila navedena določba Pogodbe sklenjena v skladu s Sklepom, zato jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo za nično.

Odločitev revizijskega sodišča

15. Po povedanem je bilo treba reviziji ugoditi in odločiti, kot je razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške, in sicer stroške odvetniškega zastopanja, ki so odmerjeni po Odvetniški tarifi, ter stroške sodne takse za odgovor na tožbo, za pritožbo in revizijo, ki so odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah (ZST). Priznani stroški odvetniškega zastopanja vključujejo odgovor na tožbo, prvo in drugo pripravljalno vlogo, zastopanje na naroku za glavno obravnavo, odsotnost iz pisarne (1x), pritožbo in revizijo, vse povečano za materialne stroške. Ostali priglašeni stroški tožene stranke za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).