Jedro

Tožena stranka (zanjo Ministrstvo za kulturo) je sprejela individualni enostranski pravni akt, ki je dokončen, in kot tak ustvarja pravice in obveznosti za pravdni stranki. Na njegovi podlagi so bila tožeči stranki v letu 2004 za investicijo izgradnje knjižnice odobrena sredstva. Dejstvo, da tožena stranka ni hotela skleniti pogodbe pod pogoji iz Sklepa, ne more iti v breme tožeče stranke, ki uveljavlja že pridobljene pravice iz navedenega Sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.048,17 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati znesek 149.195,91 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 35.753.309,00 SIT od 1.1.2006 do 31. 1. 2006 preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 149.195,91 EUR od 1.1.2007 do plačila. Obenem mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 2.533,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Nasprotno, sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (zanjo Ministrstvo za kulturo) sprejela individualni enostranski pravni akt, ki je dokončen, in kot tak ustvarja pravice in obveznosti za pravdni stranki. Na njegovi podlagi so bila tožeči stranki v letu 2004 za investicijo izgradnje knjižnice odobrena sredstva v višini 125.324.000,00 SIT in v letu 2005 sredstva v višini 41.067.000,00 SIT, skupno 166.400.000,00 SIT iz proračuna RS, in sicer so navedena finančna sredstva zagotovljena na proračunski postavki Ministrstva za kulturo 5666 - kulturni tolar - javni zavodi, konto 4300 (primerjaj sklep št. 403-1347/2003/9 z dne 24.5.2004, priloga A2, v nadaljevanju Sklep).

Pritožnica poudarja pomen pisne pogodbe z navedbo, da naj bi bila odločba Ministrstva za kulturo zgolj podlaga za sklepanje pogodbe, na podlagi katere bi šele nastala obveza za proračun RS, Navedeno stališče je pravilno le v tem smislu, da na podlagi odločbe nastane upravičenje za sklenitev pogodbe v skladu s Sklepom. Ni pa mogoče sprejeti stališča tožene stranke v smislu, da lahko država, ki je z zakonom in nato na njegovi podlagi z dokončnim Sklepom (priloga A2) sprejela konkretno obveznost napram tožeči stranki, le-to samovoljno zmanjšuje na račun že pridobljene pravice tožeče stranke, kot je to storila v konkretnem primeru. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil Sklep (priloga A2) sprejet na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur list RS, št. : 96/2002 in nadaljnji) in Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne Programe RS v kulturi (ZSNNPK, Ur. list RS, št. 24/98 in nadaljnji). Vendar sama zakona zaradi splošne ureditve še nista ustvarila konkretne obveze tožene stranke. To se je zgodilo z omenjenim Sklepom, ki ni bil razveljavljen, nasprotno, postal je dokončen, zato iz njega izvirajočih pravic ni mogoče izničiti.

Pritožnica se sklicuje na 50. člen Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. list RS, št. 79/99 in nadaljnji), na osnovi katerega neposredni uporabnik (tožeča stranka) prevzema obveznosti v breme proračuna s pisno pogodbo. Vendar bi morala tožena stranka za udejanjanje tega predpisa pristati na sklenitev pogodbe v skladu s Sklepom (priloga A2). Dejstvo, da tožena stranka ni hotela skleniti pogodbe pod pogoji iz Sklepa, ne more iti v breme tožeče stranke, ki uveljavlja že pridobljene pravice iz navedenega Sklepa.

Pritožnica opozarja, da po 52. členu ZJF neposredni uporabnik (tožeča stranka) uporablja sredstva za plačevanje že opravljenih nabav blaga, storitev in gradbenih del. Dogovarjanje o predplačilih je možno le izjemoma. Pri tem tožena stranka prezre, da so gradbena dela za knjižnico že opravljena, da pa tožena stranka ni izpolnila vseh svojih obveznosti po Sklepu (priloga A2) v zvezi z njimi.

Pritožnica opozarja, da tudi 93. in 113. člen ZUJIK napotujeta na ureditev medsebojnih razmerij s pogodbo. Odločba je podlaga za sklepanje pogodbe o financiranju kulturnega projekta. Toda, če se je tožena stranka neupravičeno izognila sklenitvi pogodbe po Sklepu (priloga A2), to ne pomeni, da se lahko izogne tudi Izpolnitvi prevzetih obveznosti v skladu s Sklepom.

Tudi Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Ur. list RS, št. 96/02 in nadaljnji) toženi stranki ne daje osnove za odstopanje od sprejetega Sklepa (priloga A2). Isto velja za Zakon o izvrševanju proračuna RS (ZIPRS 0405, Ur. list RS, št. 130/2003 in nadaljnji) in Pravilnik o postopku za izvrševanje proračuna RS (Ur. list RS, št. 47/2003). Nasprotno, navedena predpisa omogočata prevzemanje obveznosti iz proračuna tudi na podlagi sodne ali upravne odločbe.

Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnice, da tožene stranke ni silila k sklenitvi pogodbe izven okvira zgoraj navedenega Sklepa (priloga A2), pač pa je zahtevala zgolj spoštovanje določb ZPJ, ZIPR 0405 in ZSNNPK. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obširno obrazložitev sodišča prve stopnje v tej zvezi.

Pritožbeni očitek glede neizkazanosti mnenja Računskega sodišča RS je nerelevanten, saj gre za uporabo materialnega prava, kar je naloga rednega sodišča. Kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških ni podana. Sodba sodišča prve stopnje se sklicuje na specificirani stroškovnik, ki je v spisu, kjer si ga stranki lahko vpogledata in preverita, zato je sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu primerno obrazložena. Konkretnih pripomb glede odmere stroškov pa tožena stranka ni imela. Napak ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa.

Izrecno uveljavljanj pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi mora tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tl so odmerjeni v skladu s specificiranim stroškovnikom na podlagi odvetniške tarife. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.