Jedro

Vsebino pogodbe (tudi pogodbe o zaposlitvi) določijo stranke te pogodbe. Če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, je za odločitev bistvena izpoved obeh strank take pogodbe in tudi tistega, ki je tako pogodbo pripravil. Zato ni mogoče trditi, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že z zaslišanjem le ene od pogodbenih strank.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili stranki 11. 5. 2006, sklenjena za nedoločen čas. Tožnica je bila v letu 2003 imenovana za direktorico Zavoda za turizem B. in je bila 30. 10. 2003 sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Ta pogodba ni vsebovala določitve časa trajanja delovnega razmerja, temveč le opredelitev trajanja mandata oziroma razporeditev na delovno mesto direktorice. V 2. in 12. členu te pogodbe je bilo določeno, da se po poteku mandata tožnica lahko razporedi na ustrezno delovno mesto, oziroma, da se v primeru predčasne razrešitve razporedi na ustrezno delovno mesto. V letu 2006 je prišlo do spojitve Zavoda za turizem B. in Razvojnega centra B., ki sta prenehala obstajati, pravni naslednik obeh zavodov pa je tožena stranka. Tožnici je mandat direktorice prenehal zaradi prenehanja obstoja zavoda 10. 5. 2006 in je z v. d. direktorico tožene stranke 11. 5. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je naveden „zaključek mandata“, kar pa ni razlog, iz katerega je po 52. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) dopustno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v navedem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o zavrženju tožbe se tožnica ni pritožila). Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da je bila individualna pogodba med tožnico in pravnim prednikom tožene stranke z dne 30. 10. 2003 sklenjena za nedoločen čas. Zato ni bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga tožena stranka zatrjuje za sklenitev pogodbe z dne 11. 5. 2006, pri čemer ta pogodba razloga niti ne vsebuje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pritožbi navedla, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, da predlaganih prič ni potrebno zasliševati, ker je dejansko stanje zadosti pojasnjeno. Sodišče druge stopnje je tak očitek le zavrnilo kot neutemeljen. Tako tudi sodba sodišča druge stopnje v zvezi s tem nima nikakršnih razlogov. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj predlagani dokazi niso potrebni oziroma bi moralo biti navedeno, da je določeno dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganim dokazom, v tolikšni meri razjasnjeno, da ga tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi omajala. Pritožbeno sodišče tudi ne pojasni v čem naj bi bila protispisna navedba tožene stranke, da je pogodba iz leta 2006 imela razlog, zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas. V pogodbi je bilo jasno zapisano, da je bila tožnica zaposlena kot direktorica za določen čas in sicer za čas trajanja mandata ter da kot javna uslužbenka nastopi delo po pogodbi za določen čas, s čimer je zadoščeno določilom 2. in 12. člena individualne pogodbe z dne 30. 10. 2003. Morebiti je bilo res nekoliko nerodno postavljena formulacija delovnega razmerja za določen čas, a je bila postavljena in določilo 10. člena ZDR ni bilo kršeno.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Stranke ne morejo z navideznim zatrjevanjem procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Protispisnost (torej neskladje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki) obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve (iz 14. točke 339. člena ZPP), če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Tožena stranka ima sicer prav, da je ugotovitev v izpodbijani sodbi o „protispisnosti pritožbenih navedb tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi z dne 11. 5. 2006 vsebuje razlog zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas“ napačna. Ne samo, da je v očitnem nasprotju s pogodbo samo (priloga A2), temveč je v nasprotju tudi z izrecno drugačno ugotovitvijo sodišča prve stopnje (na 4. strani obrazložitve prvostopne sodbe).

9. Vendar so bile za odločitev bistvene ugotovitve obeh sodišč o tem, ali je bila pogodba o zaposlitvi z dne 30. 10. 2003 sklenjena za določen ali nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo le tožnico in z njene strani predlagano pričo T. H.. Ni pa zaslišalo predlaganih prič B. M. (ki je pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2003 podpisal) in R. M. (ki je po izpovedbi priče T. H. in tožnice to pogodbo pripravil in s katerim se je tožnica o njej pogovarjala).

10. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da njihova izvedba „ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja in je dejansko stanje dovolj razjasnjeno“, pri čemer je upoštevalo tudi „načelo ekonomičnosti postopka“. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje tako obrazložitev štelo za zadostno.

11. Pravica tožene stranke do sodelovanja v dokaznem postopku je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da sodišče dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Ustavno sodišče RS v svojih odločbah (npr. sklepih Up-332/02 z dne 25.11.2003, Up-391/02 z dne 29.1.2004, Up-77/01 z dne 4.3.2004) poudarja načelno dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi.

12. ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar obenem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek istega člena) in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo.

13. Vsebino pogodbe, tudi pogodbe o zaposlitvi, določijo stranke te pogodbe. Če je sporna vsebina ali razlaga pogodbe, je za odločitev bistvena izpoved obeh strank take pogodbe in tudi tistega, ki je tako pogodbo pripravil. Zato ni mogoče trditi, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že z zaslišanjem le ene od pogodbenih strank (zaslišana direktorica pravne naslednice ni bila zaslišana kot zastopnica prejšnje pogodbene stranke). Tožena stranka z revizijo tako utemeljeno uveljavila kršitev določb postopka, do katere je prišlo zaradi neizvedenega pomembnega dokaza, ker se je sodišče druge stopnje zadovoljilo že z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki pa ni temeljil na celovito izvedenem dokaznem postopku.

14. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je sodišče lahko razsodilo, ne zadošča. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

15. Ker je pravno relevantno dejstvo (o trajanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2003) ostalo nedokazano in ker predlagani dokazi niso taki, da bi bili očitno neprimerni ali da bi dokazovali nekaj, kar bi bilo že dokazano, bi ju moralo sodišče prve stopnje izvesti (ali pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti). Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku izvesti tudi s strani tožene stranke predlagane dokaze o vsebini pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2003 in nato o tožbenem zahtevku iz točke I. prvostopne sodbe ponovno odločiti.

17. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.