Jedro

Zgolj dejstvo, da je bila s tožnico sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi za opravljanje funkcije direktorice (ki je vezana na mandat), še ne dokazuje, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas. Veljavna delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da bi delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z delavcem, ki bo opravljal funkcijo direktorja. Če pa jo sklene za določen čas (za čas mandata), mora biti to v pogodbi o zaposlitvi jasno in nedvoumno navedeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi številka ZŽB-2/06 z dne 11.5.2006, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, sklenjena za nedoločen čas. V II. odstavku izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem bo določena osnovna plača tožnice v denarni enoti RS, pri čemer znaša vrednost enega količnika 334,76 EUR, ki se spreminja v skladu z izhodiščno plačo v negospodarstvu. V III. odstavku izreka izpodbijane sodbe (pravilno sklepa), ki ni pod pritožbo, je zavrglo del tožničine tožbe v zvezi z delom njenega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti določbe drugega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi številka ZŽB-2/06 z dne 11.5.2006, ki se glasi: "Delodajalec lahko v skladu z določili Zakona o javnih uslužbencih posamezne sestavine pogodbe o zaposlitvi enostransko spreminja." V IV. odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 931,85 EUR, v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun pooblaščenca tožnice. V V. odstavku izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in glede odločitve o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ga zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje individualno pogodbo o zaposlitvi iz leta 2003 zmotno opredelilo. V tej pogodbi zares ni bilo časovno določeno, do kdaj traja mandat tožnici, vendar to niti ni bilo potrebno. Člen 72 ZDR določa, da je moč med strankami urediti pogoje in omejitve delovnega razmerja za določen čas in to je bilo tudi storjeno. 2. člen individualne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na to, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas. Tožena stranka je takšno pogodbo lahko sklenila za določen čas, saj to dopušča ZDR. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, še posebej R.M., ki je s tožnico usklajeval individualno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke izpodbijana sodba tudi nima obrazložitve. Razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz leta 2006 so v tej pogodbi navedeni in te razloge je tožnica potrdila s podpisom. Potrdila je dejstvo sklepanja individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sodišče pa je vseeno štelo, da pogodba iz leta 2003 ni bila sklenjena za določen čas. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v razmerja, za katera se od sodišča tega niti ni zahtevalo. Poseglo je v pogodbo, za katero se ni nikoli zahteval status delovnega razmerja za nedoločen čas. V tovrstnih sojenjih je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da delodajalec ni vedno v nadrejenem položaju in da delojemalec ni vedno oseba, ki se ne bi zavedala svojih pravic in položaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, v katerem je uveljavljala, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena dne 11.5.2006 za obdobje od 11.5.2006 do 1.11.2007 (A2), sklenjena za nedoločen čas. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je bila prva pogodba o zaposlitvi, ki sta jo tožnica in pravni prednik tožene stranke sklenila 30.10.2003 (B1-individualna pogodba o zaposlitvi), sklenjena za nedoločen čas, saj ta pogodba določitve časa trajanja delovnega razmerja ni vsebovala. Tožnica pa je s toženo stranko dne 11.5.2006 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za že omenjeno obdobje (od 11.5.2006 do 1.11.2007 - A2), v kateri pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni bilo napisanega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila glede na navedeno sporna pogodba o zaposlitvi z dne 11.5.2006 sklenjena v nasprotju z zakonom (saj ni vsebovala razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas), je zaključilo, da je sporna pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Po stališču prvostopenjskega sodišča tožnici s toženo stranko sicer pogodbe o zaposlitvi v letu 2006 niti ni bilo potrebno sklepati, saj je tožnica prišla na delo k toženi stranki v letu 2006 zaradi spremembe delodajalca, kar opredeljuje 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR sklepanje novih pogodb o zaposlitvi med delavci in delodajalcem prevzemnikom sploh ni potrebno. Razen tega je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da pri toženi stranki obstoji možnost zaposlitve tožnice tudi po novembru 2007. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami, v pretežni meri pa tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, utemeljeno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 11.5.2006 številka ZŽB-2/06 (A2) sklenjena v nasprotju z zakonom. Posledično je na podlagi 54. člena ZDR pravilno ugotovilo, da se šteje, da je citirana pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica izpolnila pogoje za sodno varstvo, saj je pred vložitvijo tožbe (v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki) postopala po prvem odstavku 204. člena ZDR in od tožene stranke dne 19.12.2006 pisno zahtevala odpravo zatrjevanih kršitev (A3). Ker tožena stranka tej njeni zahtevi ni ugodila (dopis z dne 28.12.2006 - A4), je tožnica v roku 30 dni zahtevala sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena 16.1.2007. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 11.5.2006 (A2) sklenjena zato, ker je bila za določen čas sklenjena že individualna pogodba o zaposlitvi z dne 30.10.2003 (B1). 1. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 11.5.2006 se je namreč skliceval tudi na individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 30.10.2003. Pogodbo iz leta 2003 je tožnica sklenila s pravnim prednikom tožene stranke, z Zavodom za turizem Občine X. Ta zavod je na podlagi 28. člena Odloka o ustanovitvi tožene stranke (B2) in sprememb tega odloka (B2) prenehal obstajati (enako kot Razvojni center X), premoženje obeh zavodov je prešlo na toženo stranko, s tem pa tudi vse obveznosti in pravice ter redno zaposleni delavci. Glede na to je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, za kakšno obdobje je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi z dne 30.10.2003. Po vpogledu v citirano pogodbo o zaposlitvi, po zaslišanju tožnice in priče T.H. je prišlo do ugotovitve, da ta pogodba ni vsebovala določbe o času trajanja delovnega razmerja tožnice pri pravnem predniku tožene stranke. Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je bila ta individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas mandata direktorja, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj omenjenih izvedenih dokazov (in tudi glede na vsebino 2. in 12. člena te pogodbe) utemeljeno zaključilo, da je potrebno šteti, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. V prid takšni ugotovitvi je tudi člen 10/2 ZDR, ki določa, da se domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že iz samega dejstva, da je bila individualna pogodba o zaposlitvi (B1) sklenjena s tožnico za opravljanje funkcije direktorja pravnega prednika tožene stranke (ta funkcija pa je bila vezana na mandat), razvidno, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Veljavna delovnopravna zakonodaja namreč ne prepoveduje, da bi delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi z delavcem, ki bo opravljal funkcijo direktorja za čas trajanja tega mandata. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 72. člen ZDR. Citirana določba sicer zares dopušča drugačno ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti v pogodbi o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene s poslovodno osebo, vendar pa mora biti takšna ureditev v pogodbi o zaposlitvi jasno in nedvoumno opredeljena. To pomeni, da se lahko pogodba o zaposlitvi sklene s poslovodno osebo tudi za določen čas (kar omogoča tudi 5. alinea prvega odstavka 52. člena ZDR), vendar pa morata biti tako razlog za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi kot tudi obdobje, za katero je sklenjena, v tej pogodbi navedena. Individualna pogodba o zaposlitvi (B1) pa določbe, v kateri bi bilo navedeno, da se sklepa za določen čas in za katero obdobje, ni vsebovala.

V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 11.5.2005 sklenjena za določen čas prav zato, ker je tožena stranka štela, da je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 30.10.2003 sklenjena za določen čas (za čas trajanja mandata direktorja pravnega prednika tožene stranke - izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke). Ker ta razlog ob dejstvu, da je bila individualna pogodba o zaposlitvi z dne 30.10.2003 sklenjena za nedoločen čas, ni bil podan in ker sporna pogodba o zaposlitvi z dne 11.5.2006 niti ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da je bila podana situacija, ki jo predvideva 54. člen ZDR in ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 11.5.2006 sklenjena za nedoločen čas. V zvezi s tem so protispisne pritožbene navedbe tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi z dne 11.5.2006 vsebuje razlog, zaradi katerega je bila sklenjena za določen čas.

V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na določbo 73. člena ZDR pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru spremembe delodajalca delavcem ni treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, ker že na podlagi zakona preidejo pogodbene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je potrebno pri razlagi citiranega člena upoštevati specifično situacijo v primerih pravnega prenosa podjetja, ko preide k delodajalcu prevzemniku tudi direktor delodajalca prenosnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč direktor delodajalca prenosnika ne bi mogel avtomatično, na podlagi zakona, nadaljevati funkcije direktorja pri delodajalcu prevzemniku. To pa pomeni, da bi moral direktor delodajalca prenosnika z delodajalcem prevzemnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi, s katero bi se dogovorila o izvrševanju medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo predlaganih prič, vključno s predlagano pričo R.M.. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v izvedbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 2) izhaja, da sodišče prve stopnje preostalih predlaganih dokazov tožene stranke ni izvedlo zato, ker je ocenilo (s takšno oceno pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ta individualni delovni spor se uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 3/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ob upoštevanju citirane določbe je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.