Jedro

Ugotavljanje močnejše pravice pri konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe sodišča in upravnega organa.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba: v izreku pod točko 1 tako s p r e m e n i, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3, vl. št. 423 k.o. K., in je zato dolžna glede te parcele tožena stranka izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, zavrne, ter v odločbi o stroških tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 106,30 EUR, v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka; sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, ter mora toženi stranki povrniti 433,97 EUR pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugodilo je primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožeča stranka izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3 - gozd v izmeri 13 a 63 m2, ki je vpisana v vl. št. 423 k.o. K., ter je zato tožena stranka tožeči stranki dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino (prvi toženec do 2/3 in drugi toženec do 1/3), ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba, v 15-ih dneh pod izvršbo (tč. 1. izreka). Ugodilo je tudi podrednemu zahtevku glede ugotovitve lastninske pravice tožeče stranke na delu parcele s parc. št. 180/6 (tč. 2 izreka), ugotovilo, da je tožeča stranka izključni lastnik vzhodnega dela parcele št. 180/6 k.o. K., to je tistega dela, ki ne vključuje dela bivše parcele št. 180/1 k.o. K. v izmeri 30 x 8 m, označenega z rožnato barvo na skici izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 v prilogi 10, ter jo zato tožena stranka glede enakih deležev dolžna dopustiti geodetsko odmero (parcelacijo) tega dela nepremičnine, ki je v prilogi prikazan v beli barvi in po izvršeni parcelaciji izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri novo nastali parceli (zgoraj navedenem vzhodnem delu parcele 180/6 k.o. K., označenem v navedeni prilogi mnenja izvedenke z belo barvo) vknjižila izključna lastninska pravica na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako listino in dovoljenje nadomestila pravnomočna sodba, vse pa v 15-ih dneh, pod izvršbo. Pod točko 3 pa je zavrnilo primarni zahtevek glede ugotovitve izključne lastnine nepremičnine s parc. št. 197 k.o. K. in izstavitve zemljiškoknjižne listine, ter glede izključne lastnine - torej celotne parc. št. 180/6.S vl. št. 423 k.o. K., ter podredni tožbeni zahtevek glede dela nepremičnine s parc. št. 202/3 k.o. K. in v zvezi s tem povezano zahtevo za izdajo zemljiškoknjižne listine. Priloga 10 izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 je sestavni del sodbe. Tožencema je še naložilo, da solidarno plačata tožeči stranki 1.116.843,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Obe v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge ter priglašata pritožbene stroške.

Tožeča stranka uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, po njenem mnenju ima namreč sodba take pomanjkljivosti, da sodbe ni mogoče v celoti preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni oz. so med seboj v nasprotju oz. sodba o vseh odločilnih dejstvih razlogov nima. Izrek je nejasen in obstoji neskladje med izrekom in razlogi. Če je sodišče priznalo tožeči stranki lastninsko pravico na celotni parceli št. 202/3 k.o. K., ni bilo podlage za odločitev o podrejenem zahtevku, ko je le tega, glede te iste nepremičnine, zavrnilo. Gre za očitno pomoto sodišča, kar pa je seveda vplivalo na uspeh. Tudi ni jasno zakaj niso tožeči stranki priznane zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov. Nerazumljiva je sodba, ko sodišče zavrne višji tožbeni zahtevek. Glede parc. št. 197 k.o. K. obstoji ista dejanska in pravna podlaga kot glede parcele 202/3 k.o. K.. Če bi sodišče natančno pregledalo zemljiško katastrsko stanje, in spremembe po nacionalizaciji, bi ugotovilo, da je prišlo do spremembe mejne črte in površine obeh nepremičnin. Tako se je parc. št. 197 povečala na račun parc. št. 202/3. Zakaj je zavrnjen višji tožbeni zahtevek glede parcele št. 180/6 k.o. K. ni jasno, saj sodba nima vseh razlogov. Sodišče najprej ugotovi, da je šlo v stečajnem postopku istega sodišča opr. št. St za nakup pravne osebe, pravnega prednika sedanje tožeče stranke, torej nakup celotnega premoženja in ne posameznih parcel in stavb, tudi višina kupnine ni merodajna. Ne drži pa, kar je zaključilo sodišče, da je kupec z nakupom pravne osebe kot take pridobil le slednjo in ne njenih nepremičnin. Ti razlogi so nejasni in nerazumljivi. Jasno je, da je tožnik v času stečajnega postopka imel v lasti in posesti vse tri nepremičnine, ki so sedaj predmet te pravde (parc. št. 180/6, 202/3 in 197 k.o. K.). Ne prepriča niti stališče, da sodišče ne more posegati v pravnomočni stečajni in denacionalizacijski postopek, ko je zato moralo zavrniti zahtevek glede dela parcele št. 180/6 k.o. K. v velikosti 30 x 8 m2 . Iz vseh dokaznih listin je jasno, da je bil stečajni tožnik lastnik celotne parcele 180/6, ki je bila tudi v celoti ocenjena po izvedencu in je kupec G. d.o.o. K. v stečajnem postopku plačal celotno kupnino, torej tudi za celotno parcelo št. 180/6 k.o. K.. Ni zato osnove, da se katerikoli del te parcele izloča iz prodajne pogodbe. Sodišče pravilno ugotavlja, da je stečajni postopek bil uveden že leta 1990, ter je Zakon o denacionalizaciji (ZDen) začel veljati šele konec leta 1991 ter je zato stečajni postopek predstavljal oviro za vrnitev denacionalizacijskega premoženja v naravi, kar bi moralo upoštevati tudi sodišče in odločitev ustrezno obrazložiti, lahko pa se je tudi z ogledom prepričalo, da je del parcele št. 180/6 k.o. K. v izmeri 30 x 8 m2 v naravi neopredeljen. Tudi ni jasno kaj v naravi predstavlja rožnati del na skici izvedenke. Nepopolno in zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Če bi sodišče vpogledalo listine, ki jih je tožeča stranka predložila, bi ugotovilo, da je bila lastnica. Že Višje sodišče v K. je pojasnilo, da vknjižba lastninske pravice ni bila pomembna iz razloga, ker je šlo za družbeno lastnino. Tožeča stranka je po zaključku glavne obravnave ugotovila povsem nova dejstva slučajno, ko je pregledovala zemljiškoknjižno stanje, prišlo je do napake v zemljiški knjigi, ko se je izvedlo vknjižbo na podlagi odločbe OLO N. z dne 10.10.1962. Nepremičnine, ki so predmet te pravde, bi se morale namreč na podlagi navedene odločbe vknjižiti na pravnega prednika tožeče stranke. Iz sklepa Občinskega sodišča v N. z dne 28.4.1971 (ta se nahaja v zbirki listin pod Dn. št.) pa izhaja, da je bila lastninska pravica pomotoma vknjižena na Občino N.. Ta napaka je imela za tožečo stranko hude posledice, saj je temu pripisati tudi nepravilnosti v stečajnem in denacionalizacijskem postopku, kjer tožeči stranki sploh ni bil priznan status stranskega udeleženca, da bi se lahko aktivno udeležila postopka. Glede navedene listinske dokumentacije pa se pokaže, da je bil pravni prednik, torej tožeča stranka, izključni lastnik teh nepremičnin. Zgrešene so tudi ugotovitve sodišča glede parc. št. 197 k.o. K., ta je bila že najmanj od 10.10.1962 v lasti in posesti pravnega prednika tožeče stranke. Glede parc. št. 197 je zagotovo mogoče trditi, da tudi v stečajnem postopku ni bila predmet izločitve, nepomembno je tudi, če je tožeča stranka oz. njen pravni prednik na tej nepremičnini karkoli gradila oz. jo uporabljala. Podobna ugotovitev velja za tisti del parcele št. 180/6, glede katerega je zavrnjen tožbeni zahtevek. Nepravilno je posledično uporabljeno tudi materialno pravo. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče bi moralo tožeči stranki, glede na zgoraj povzeto, saj je napačna odločitev v zavrnilnem delu, priznati vse stroške, vključno s plačilom zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v pritožbi vloženi po odvetniški družbi navaja, da se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodba ni pravilna. Listine v spisu izkazujejo, da je tožena stranka pridobila nepremičnine v last na originaren način v denacionalizacijskem postopku. Gre za obe parceli, ki sta predmet izpodbijane sodbe, ki sta bili nacionalizirani v celoti in zatem v postopku denacionalizacije vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem. Prva nacionalizacijska odločba je bila izdana 7.10.1960. Navaja historiat zemljiškoknjižnih oz. katastrskih sprememb. Dejstvo je, da so bile po nacionalizaciji nepremičnine vpisane kot družbena lastnina v uporabi Občine N.. Določno navaja listine, ki to izkazujejo. Stečajni postopek je res začel pred začetkom veljavnosti ZDen. Toda iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila družba OGP K. p.o. s strani stečajnega upravitelja prodana kupcu G. d.o.o. s prodajno pogodbo 17.7.1992, aneks pa datira dne 9.5.1994, ključno za pravilno uporabo materialnega prava v tem postopku pa je nadaljnje dejstvo, kar prav tako izhaja iz podatkov spisa, da je v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe denacionalizacijski upravičenec že vložil zahtevo za vrnitev nacionaliziranega premoženja vključno s spornima parcelama št. 180/6 in 202/3 k.o. K.. Po 2. odst. 88. člena ZDen pa so bili vsi pravni posli in enostranske izjave volje v nasprotju s 1. odst. tega člena nični. 1. odst. pa je določal, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da gre za nično kupoprodajno pogodbo v delu, ki se nanaša na to premoženje. Že zato je treba sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče, čeprav trdi, da temu ni tako, dejansko poseglo v pristojnost upravnega organa v postopku denacionalizacije. Sodišče ne more presojati katero premoženje je lahko predmet denacionalizacijske postopka, ko razlaga, da gre dejansko za parceli, ki sta bili last oz. je na njih imela pravico uporabe tožeča stranka. To je bil pristojen presojati upravni organ. Tožena stranka pa je lastnino pridobila na teh parcelah na originaren način v postopku, ki je določen z zakonom. Sodišče ne more presojati pravilnosti odločitve upravnega organa, to ni njegova pristojnost. Ne more torej zavzeti razloga, da denacionalizacija na določenem premoženju ni mogoča. Ne gre ob tem spregledati, da bo lahko tožeča stranka svoje interese uveljavljala v upravnem postopku, saj so bile odločbe, izdane v upravnem postopku, kjer ni uspela, razveljavljene na podlagi ustavne pritožbe. Razveljavljena je torej odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka o denacionalizaciji, le tega pa je tožeča stranka vložila prav zaradi domnevne nezmožnosti sodelovanja v postopku. O morebitnih zahtevah oz. ugovorih tožeče stranke glede vračila nacionaliziranega premoženja torej ni mogoče odločati v tem pravdnem postopku. Tudi ni mogoče v tem postopku zatrjevati uspešne zmote upravnih organov in sodišč v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka sedaj vlaga v spis tudi odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 12.8.2006, saj je glede na dan nastanka ni mogla predložiti pred vložitvijo pritožbe in je iz slednje razvidno, da je upravni organ tudi v ponovljenem postopku dokončno odločil glede utemeljenosti predloga za obnovo. Sicer pa je napačen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je vpis pravice uporabe nepremičnine v družbeni lastnini v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja. Sodišče sicer zapiše (glej stališče VS), a ne pove, na katero stališče VS opira tak zaključek in je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče tudi spregleda pomen vpisa v zemljiško knjigo, načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ker je bila vpisana kot nosilec pravice uporabe spornih nepremični Občina G., je ta v denacionalizacijskem postopku tudi nastopala kot zavezanec k vrnitvi. Nenazadnje pa je na parc. št. 202/3 in 197 bila zabeležena pravica uporabe S. g. g. in S. k. z. RS, ki sta zato tudi nastopala kot zavezanca v upravnem postopku. Sicer pa je v denacionalizacijskem postopku sodeloval tudi stečajni upravitelj pravnega prednika tožeče stranke, ki tem dejstvom ni nasprotoval in ni imel pripomb na postopek oz. predmet denacionalizacije. Edina ugotovitev s katero se lahko delno strinja tožena stranka, v izpodbijani sodbi je, da sodišče v stečajnem postopku ni natančno vedelo, kaj posamezna parcela predstavlja v naravi. To pa glede na vse navedeno niti ni bistveno. Sicer pa sklep izdan v stečajnem postopku z dne 22.1.1992 jasno potrjuje to, kar je razvidno tudi iz drugih dokazov v stečajnem spisu in sicer, da je stečajno sodišče zaradi pomanjkljive in napačne listinske dokumentacije menilo, da celoten pravno poslovni objekt na naslovu G. 21, K. s celotnim dvoriščem stoji na parc. št. 180/6. Stečajno sodišče namreč ni pribavilo ustreznih geodetskih meritev, iz katerih bi bilo razvidno, da na tej parceli stoji le stara stavba, ki je bila nacionalizirana denacionalizacijskem upravičencu, nova stavba pa stoji na parc. št. 187/1 in 187/3, ki tudi nista bili predmet nacionalizacije in tudi ne denacionalizacijskega postopka. To izhaja šele iz navedb toženca od začetka postopka dalje in tudi z izvedenskega mnenja M. K. z dne 6.1.2006. Sicer pa je iz sklepa z dne 22.1.1992 jasno razvidno, da se je v stečajnem postopku iz stečajne mase izločalo zemljišče, ki je v naravi predstavljalo staro hišo, ki pa nesporno stoji na parc. št. 180/6 ter dvorišče med to hišo in cesto. Vendar je dejstvo, da sodišče takrat ni razpolagalo z ustreznimi geodetskimi izmerami. Predstavo o tem, kaj je predmet izločitve iz stečajne mase, pa je gradilo na mapni kopiji, ki ni bila nikoli veljavna in zato to ne more imeti vpliva na pravico do denacionalizacije. V stečajnem postopku je bila torej dejansko prodana parcela številka 187/3 in 187/1 torej novi objekt z dvoriščem, za katera se je zmotno mislilo, da predstavljata ta del parc. št. 180/6 v izmeri 700 m2. Seveda pa sodišče v tem postopku ne more izhajati iz napačne predstave sodišča v stečajnem postopku. Iz listinske dokumentacije v spisu je tudi jasno, da parc. št. 202/3 in 197 nikoli nista bili v uporabi pravnega prednika tožeče stranke in v zemljiški knjigi pravica le tega nikoli ni bila vpisana. Plačana kupnina je bila tudi kupnina za parc. št. 187/3 in 187/1 in še nekatere druge nepremičnine, ne pa za parc. št. 180/6. Po izločitvi premoženja, ki je bilo denacionalizirano, v vrednosti 1.863.017,00 tedanjih SIT je kupec plačal le še 1.730.000,00 SIT, prej pa je vrednost nepremičnin znašala 3.593.017,00 SIT. Neutemeljeni so zaključki prvostopenjskega sodišča o pridobitvi lastninske pravice s strani tožeče stranke na celotni parceli št. 202/3 zato, ker naj bi na tej parceli zgradila manjši prizidek. Ta prizidek je prizidan glavnemu objektu, ki je last toženih strank, jasno je, da je k njemu funkcionalno prirasel. Ta ugotovitev bi v skrajnem primeru lahko pripeljala le do zaključkov o priznanju lastninske pravice na prizidku s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, čeprav današnja zakonodaja tudi tega pojma več ne pozna. Poudarja še, da je pravni prednik tožencev v denacionalizacijskem postopku prejel zgolj tisto premoženje, ki mu je bilo odtujeno v postopku nacionalizacije in niti kvadratnega metra več. Napačno je presojen tudi uspeh v pravdi, po kvadraturi posameznih parcel. Tožeča stranka je propadla v delu, ki se nanaša na objekt na parceli št. 180/6, glede celotne parcele 197 k.o. K. in bi sodišče to moralo upoštevati pri oceni uspeha v pravdi. Ne more se namreč enačiti uspeha glede na kvadratni meter gozda in stavbišča. Sicer pa razlogi glede uspeha v pravdi niti jasni niso. Prav bi bilo, če bi sodišče naložilo vsaki stranki plačilo svojih stroškov.

V pritožbi, ki jo je za toženo stranko vložila odvetnica mag. P. S. Z., tožena stranka prav tako opozarja na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe z dne 13.7.1993, ki je postala pravnomočna dne 1.9.1993 in zemljiškoknjižno izvedena ter sta toženca solastnika teh nepremičnin ter je dne 1.9.1993 prišlo do pridobitve lastninske pravice na podlagi Zakona o denacionalizaciji, torej originarno. Dejstvo je in je to že pritožbeno sodišče napisalo, da ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc) in upravičenci s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji originarno pridobijo lastninsko pravico. Če pa bi tožeča stranka imela pravico uporabe na nepremičninah in zemljišča sama pozidala (kar se je izkazalo na neresnično) bi to bila ovira za vrnitev nepremičnin naravi v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana. Bistvo spora je namreč poskus, da se razveljavijo učinki pravnomočne denacionalizacijske odločbe. To pa sodi v pristojnost upravnega organa, ne pa sodišča. Sicer samo na koncu v obrazložitvi zapiše, da ni pristojno spuščati se v presojo zakonitosti denacionalizacijskega (in stečajnega) postopka, v resnici pa sodba brez podlage posega v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo in zanika tožencema originarno pridobitev lastninske pravice. Gre za bistveno postopkovno kršitev (3. točka 2. odst. 339. člena ZPP), tožbo bi bilo treba že davno zavreči kot nedopustno. Pravnomočno denacionalizacijsko odločbo je mogoče "spraviti s sveta" le z izrednimi pravnimi sredstvi. Lastninska pravica tožencev tudi izvira iz materialnega publicitetnega načela zemljiške knjige in pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in za materialno pravnomočne pravne akte velja načelo res iudicata pro veritate habetur. Tisto kar je zapisano v tem aktu je neizpodbojno resnično. Tožena stranka je prejela v denacionalizacijskem postopku vse tri nepremičnine in plačala ob nacionalizaciji prejeto odškodnino in vrednost vlaganj v skupnem znesku tedaj približno 13.000 DEM Občini N.. Po izpodbijani sodbi pa naj bi sodišče razveljavilo denacionalizacijsko odločbo v delu, v katerem so bile te parcele vrnjene v last toženi stranki, čeprav je slednja morala po odločbi še plačati za vsa vlaganja. Če sodišče ugotovi, da je tožeča stranka pridobila nepremičnine z odločbama OLO K. z dne 7.10.1960 in OLO N. z dne 10.10.1962 in na podlagi teh odločb zgradila poslovne objekte, to ne drži, saj te odločbe niso dajale pravice graditi, kar izhaja tudi iz odločbe SO N. opr. št. 351-17/64-3-P/š z dne 17.2.1964, ki jo je tožeča stranka predložila v spis, a jo je sodišče očitno spregledalo, kar je bistvena kršitev postopka in je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. S to odločbo je bilo namreč prepovedano na teh zemljiščih toženi stranki objekte graditi. Ponavlja določene trditve, ki sta jih toženca navedla že v drugi pritožbi, opozarja na poseg sodišča v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, opozarja, da parcela št. 202/3 ni bila ocenjena v stečajnem postopku, ker je izvedenec Š. ni ocenil, ker je ni štel za del premoženja stečajnega dolžnika, kar je razvidno iz cenitve z dne 24.4.1991 in ta parcela tudi ni bila predmet prodajne pogodbe pri prodaji dolžnika kot pravne osebe z dne 17.7.1992 in aneksa z dne 9.5.1994. Oporeka sodišču, da ni vpogledalo odločbe upravnega organa z dne 22.2.1996 (odločba UE N. opr. št. 351-318/92-D-7) v kateri upravni organ natančno in kronološko analizira pravni in dejanski status parcele 180/6 k.o. K.. To odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor dne 12.8.2006 potrdilo in zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Tožene stranke so po pooblaščenki iz stečajnega postopka izločale celo parcelo št. 180/6 k.o. K. v izmeri 1329 m2. Že v sami prijavi izločitvene pravice in skozi cel stečajni postopek pa se izpostavlja predvsem del te parcele, ki je nastal iz stare parcele 180/1, saj je predstavljal del stavbe (izmere 30 x 8 m2), ki jo je takrat stečajni dolžnik uporabljal kot del svojih poslovnih prostorov. Preostali del pa je nastal iz stare parcele št. 188, ki je bila prav tako podržavljena toženim strankam, ki ni bil pozidan in ni bilo nobene ovire za vrnitev v denacionalizacijskem postopku v naravi. Tožena stranka je torej izločevala iz stečaja celotno parcelo 180/6, kar je razvidno iz obrazložitve predloga in nato sklepa stečajnega senata ter poročila stečajnega upravitelja, v denacionalizacijskem postopku pa tudi ne bi bilo možno vrniti le objekta brez funkcionalnega zemljišča - dvorišča na tej parceli. Razlog za delno nejasno stanje v stečajnem postopku je bilo napačno razumljeno katastrsko stanje. V stečajnem postopku se je zahtevala in tudi odredila izločitev celotne parcele, v naravi je šlo za del stare nacionalizirane parcele št. 180/1 v izmeri 240 m2 (južni del stare stavbe v izmeri 30 x 8 m2, ki se danes nahaja na parc. št. 180/6 in del stare nacionalizirane parcele št. 188 k.o. K. (danes dvorišče kot del parcele 180/6). Napačno je stališče sodišča zato, da se toženi stranki v denacionalizaciji ne more vrniti cela parcela v izmeri 1329 m2, ker naj bi s tem dobila dvakrat več kot ji je bilo odvzeto s parcelo 180/1 v izmeri 600 m2. Dejstvo pa je, da je bila iz stečajnega postopka izločena celotna parcela 180/6 k.o. K.. To izhaja iz listin v spisu, ravnanja takratnih organov, to je izjavil tudi predsednik stečajnega senata na zaslišanju dne 19.10.2001 in to izhaja iz uradnega zaznamka telefonskega pogovora med stečajnim sodnikom in uradno osebo v denacionalizacijskem postopku in tudi iz poročila stečajnega upravitelja g. K. z dne 24.8.1992 je razvidno, da so mora stečajni upravitelj v imenu tožene stranke dogovoriti s toženo za uporabo dvorišča in pomožnih prostorov na G. 21, ki so bili izločeni iz stečajne mase in iz prodaje, ker je bil nad tem delom podan zahtevek za denacionalizacijo. Iz navedenih razlogov je sodba v ugodilnem delu napačna. Sodišče tudi ne navede materialne podlage, ne pove niti, kako naj bi se družbena lastnina lastninila, zato sodbe niti preizkusiti ni mogoče. Ob tem toženca še poudarita, da sta po zakonu lastnika teh parcel že od leta 1993 dalje, a se morata zaradi neučinkovitosti in pomanjkanja avtoritete sodišča 13 let pravdati s tožečo stranko in dokazovati svojo lastnino, ki jo je ista država priznala s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo že leta 1993 in ne moreta izvrševati svojih lastninskih upravičenj na teh parcelah, saj nimata posesti, ne moreta niti razpolagati z zemljišči, itd. in je za toženo nastala ogromna materialna škoda, za to škodo pa je v končni fazi odgovorna država. Zato naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi, tožba naj se zavrže, stroški postopka pa naložijo v plačilo tožeči stranki.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Meni, da ni utemeljena. Opozarja, da sodišče ne more poseči v pravnomočno končana postopka, torej stečajni postopek nad tožečo in denacionalizacijski nad toženo stranko. Opozarja, da tožeča stranka ni nikoli pridobila pravico uporabe na teh nepremičninah. Po pravilnem pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku pa so bile vrnjene v last in posest toženi stranki, ki je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona. Ustava ne dovoljuje, da se pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpravijo, razveljavijo, spremenijo, razen v primerih in po postopku določenem v zakonu. Opozarja na navedbe, ki jih je podalo že v pritožbi, ko je tožena stranka že vložila predloge z izrednimi pravnimi sredstvi pri pristojnem upravnem organu, a ni uspela. Glede trditev o napačnih zemljiškoknjižnih vpisih s strani tožeče stranke pa opozarja, da je na voljo institut, izbrisna tožba. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi zaradi delno podobnih razlogov obravnavalo skupno. Sodba razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev ima, tudi ni med razlogi in ne v izreku nasprotij, kot to posplošeno uvodoma v pritožbi trdi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je nad tožečo stranko oz. njenim pravnim prednikom, O. g. p. K. p.o. začel stečaj s sklepom sodišča St. z dne 23.10.1990 po določilih tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji z leta 1989, in je bil stečajni dolžnik v tem stečaju prodan kot pravna oseba. Pravilno je zato poudarilo, da po zaključenem stečaju ni prenehal obstajati kot pravna oseba, ampak se je tekom te pravde le statusno preoblikoval v sedanjo tožečo stranko. Ugotavljalo je, ali so bile nepremičnine v času stečajnega postopka in ob njegovem zaključku v lasti tožeče stranke oz., če je takrat stečajni dolžnik na njih imel pravico uporabe. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bil v stečajnem postopku del parc. št. 180/6 k.o. K. v velikosti 30 x 8 m2 izločen in izročen Občini N.. Gre za del parcele 180/6, ki je v prilogi izvedenskega mnenja 10 M. K. označen z rožnato barvo, ta del dejansko meri 30 x 8 m2 in je del bivše parcele 180/1, ki pa je sedaj zajet v parcelo 180/6. Tožena stranka je, kar poudarja tudi v pritožbi, uveljavljala izločitveno parcelo na celotni parceli 180/6. Sklep o izročitvi nepremičnine - parc. št. 180/6, vpisane v vložek št. 34 k.o. K. v naravi stavbna parcela v izmeri 30 x 8 m2 (prej oštevilčena kot parc. št. 180/1 iste k.o.), pa je stečajni senat oz. predsednik sprejel dne 2.6.1993 in je odločba tudi pravnomočna. Sodišče druge stopnje v tem delu soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča. Le to je namreč zaključilo, da je bil le del te parcele izročen Občini N., iz izreka sklepa je to določno razvidno tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne držijo trditve tožene stranke v pritožbi, da je dokazni postopek pokazal, da temu ni tako, kot že rečeno, to izhaja že iz izreka odločbe, tudi ni tako izjavil predsednik stečajnega senata, nasprotno, E. Š. je kot priča pojasnil, da je nastopal v vlogi predsednika stečajnega senata v stečajnem postopku OGP K., in povedal, da je bil del parcele s sklepom z dne 2.6.1993 vrnjen občini in to le del parcele 180/6 v izmeri 30 x 8 m2, ki je v naravi predstavljal ruševino, ki je bila potem nadzidana (3. odst. list. št. 55 spisa). Na naroku dne 24.4.2006 pa je še pojasnil, da so tako odločili, ker bi sicer morali na novo delati odmero parcele, ki se izloča, sicer pa se takrat točno vedelo kaj je predstavljala bivša parcela 180/1, in sicer del, ki je v prilogi 10 mnenja izvedenke M. K. označen z roza barvo (list. št. 280 in 281 spisa). Očitek sodišču, da se ni ukvarjalo z razlogi upravne odločbe z dne 22.2.2006, pa je neutemeljen že zato, ker to ni njegova dolžnost, vezano je lahko le na samo odločitev, sprejeto v drugem postopku (izrek). Kaj je bilo iz stečajne mase izločeno, jasno izhaja iz navedenega sklepa stečajnega sodišča. Ker je bil torej del nepremičnin stečajnega dolžnika v stečajnem postopku izločen in izročen Občini N., ni ovir, da bi bil ta del nepremičnine predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu namreč ne more biti nepremičnina, ki je z dnem uvedbe stečajnega postopka in še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase, razen seveda, če gre za del parcele, ki je bil iz stečajne mase izvzet in s tem tudi prenehal biti premoženje stečajnega dolžnika. Zato se tožeča stranka neutemeljeno pritožuje zoper tisti del odločitve, kolikor ni ugodeno zahtevku za vrnitev celotne parcele 180/6, torej tistega dela v izmeri 30 x 8 m2, ki je bil izločen iz stečajne mase z navedenim sklepom stečajnega senata. Po drugi strani pa ni utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o preostalem delu parcele 180/6. Že po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1989, je bila uvedba stečajnega postopka ovira (prim. 18. čl. Zden) za vrnitev nepremičnin, predmet vrnitve v last denacionalizacijskem upravičencu zato ni mogla biti nepremičnina, kot že prej poudarjeno, ki je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase (tako tudi pravno mnenje št. 1/96 stran 11, Vrhovnega sodišča RS). Zato so trditve tožene stranke o ničnosti sklepov stečajnega sodišča, ker naj bi bili ti sprejeti po začetku denacionalizacijskega postopka, neutemeljene, predvsem pa je prišlo do posledic stečajnega postopka z dnem, ko je bil oklic o začetku nabit na oglasno desko sodišča, ena od posledic je tudi oblikovanje stečajne mase, do tega pa je prišlo, kot je ugotovljeno, pred začetkom postopka denacionalizacije. Tožena stranka se sklicuje sicer na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, s trditvijo, da v zemljiški knjigi tožeča stranka ni bila nikoli vpisana kot imetnik kake pravice, hkrati pa trdi, da je v denacionalizacijskem postopku izločala celotno parcelo 180/6, torej vedela, da je ta parcela predmet stečajnega postopka. To, da je prišlo v stečajnem postopku do prodaje dolžnika kot pravne osebe, v postopku ni bilo sporno, to je ugotovljeno in to izkazujejo tudi listine v spisu, ter je bila ta parcela tudi ocenjena, ter tudi predmet prodaje (prodajna pogodba z dne 17.7.1992 v zvezi s sklepom St. z dne 8.1.1996 o izročitvi O. g. p. K. p.o. kot pravne osebe kupcu G. d.o.o., kjer so določno opredeljene tudi nepremičnine, med drugimi tudi parcela 180/6 vl. št. 34 k.o. K., razen dela, ki se nanaša na bivšo parc. št. 180/1 iste k.o.). Šlo je torej za nakup te nepremičnine v stečajnem postopku, gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Da je pomembno, kaj je v taki kupni pogodbi zaobseženo, je v odločbi - sodbi II Ips 516/2001 z dne 6.6.2002 poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS. Poudarilo je tudi, da je ena od pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka oblikovanje stečajne mase, v katero pride običajno vse dolžnikovo premoženje, v primeru spora pa daje zakon upravičencu možnost izločanja. Če se ob tem upošteva tudi dejstvo, da je, kot sama tožena stranka še v pritožbi trdi, v postopku denacionalizacije vedela, da je parc. št. 180/6 predmet stečajnega postopka (po izločitvi del le te), in dejstvo, da si konkurirata pridobitev v stečaju in pridobitev v denacionalizaciji, ter okoliščina, da je tožeča stranka originarno pridobila oz. je bil kot premoženje tožeče stranke prodan tudi del parc. št. 180/6 v stečaju, dejstvo, da je sedaj tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica, ne more pretehtati, nenazadnje gre za stečajni postopek, ki je javen in prav tako predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice (če je bila tožeča stranka imetnica pravice uporabe, je lastninsko pravico pridobila po določbi 3. čl. v povezavi s 1. odst.1. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Okoliščina, da je zatem tožena stranka to premoženje pridobila v denacionalizacijskem postopku in dosegla vknjižbo, ne more glede na povzeto pomeniti, da ima več pravic, kot jih je pred tem pridobila tožeča stranka. Gre le za razmerje med pridobljenimi pravicami v obeh predhodnih, zaključenih postopkih, in s strani sodišča prve stopnje opravljeno presojo, katera (originarno pridobljena stvarna pravica) je močnejša, saj so tožencema v enem, tožeči stranki pa v drugem, glede dela parcele 180/6, ki ni bil iz stečajne mase izvzet, v obeh postopkih bile priznane stvarne pravice. Ne gre zato za poseg v pravnomočne odločbe, zato tudi pritožbi, katerih izhodiščna teza je sicer pravilna (nedopustnost posega v odločbo, izdano v drugem postopku), po nepotrebnem opozarjata na tek in morebitne napake v stečajnem in upravnem postopku. Zato tudi ne drži, kar trdita toženca, da bi moralo sodišče tožbo zavreči. Zato je tožbenemu zahtevku glede preostalega dela parcele št. 180/6 pravilno ugodeno. V tem delu ima sodba tudi razloge in ne drži navedba tožeče stranke, da razlogov, zakaj je v delu glede parcele št. 180/6 zahtevku ugodeno in zakaj v delu ne, ni.

Utemeljeno pa pritožba tožene stranke opozarja, da je nepravilna odločitev, ko je zahtevku ugodeno tudi glede parcele 202/3. Kot že poudarjeno ne ta in tudi ne parcela s parc. št. 197 nista bili predmet pogodbe v zvezi s sklepom o izročitvi v stečajnem postopku, tudi ne ocenjeni, kot je ugotovljeno, tudi (čeprav gre res le za deklaratornost vpisa - tako tudi sodna praksa, npr. odločbe II Ips 220/2004, I Up 445/2002 in druge Vrhovnega sodišča RS) nikoli v zemljiški knjigi pravice tožeče stranke niso bile vpisane, tudi njenega pravnega prednika ne, nenazadnje gre pri parc. št. 197, kot to pravilno opozarja pritožba, celo za, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige, predhodno vpis pravice v korist S. g. g., tožena stranka pa je lastninsko pravico pridobila originarno v postopku denacionalizacije, kar pomeni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na pravice, pridobljene v stečajnem postopku, kot je to zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Iz navedenih razlogov je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede parcele 197 k.o. K. pravilna, glede ugoditve zahtevka glede parc. št. 202/3 pa ne (razloge glede odločitve o obeh parcelah sodba ima, a so delno zmotni) in je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo tako spremenilo, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Glede na navedeno vprašanje, ali je bila tožeča stranka vpisana kot imetnik pravice uporabe oz. lastnik, ni odločilno, pomembno je, kaj je bilo kot del stečajne mase prodano oz. izročeno kupcu kot pravna oseba v stečajnem postopku oz. v po drugi strani vrnjeno v postopku denacionalizacije. Zato tudi vprašanje ali je imela tožeča stranka oz. njen pravni prednik po odločbi iz leta 1964 pravico graditi ali ne, ni relevantno (sicer pa te odločbe v spisu ni in gre za nedopustne pritožbene novote - 337. člen ZPP). Tudi ni ob povedanem odločilno, kaj dejansko v naravi predstavlja parc. št. 180/6 oz. del s prejšnjo št. 180/1, saj sami pritožniki ugotavljajo, da sodišče v pravnomočne odločbe, izdane v stečajnem oz. denacionalizacijskem postopku ne more posegati, le tehtalo je, saj gre za konkurenco pridobitve pravic v stečajnem postopku oz. v denacionalizacijskem postopku, katera ima prednost. Zato tudi trditve, da sodišče za odločitev o postavljenem zahtevku ni pristojno, ne držijo. Tožeča stranka opozarja še na postopkovno kršitev, sodišče naj bi namreč nepravilno odločilo, ko je ugodilo zahtevku glede celotne parcele 202/3, zavrnilo pa podredni zahtevek glede dela te parcele. Za odločanje o podrednem zahtevku res ni bilo podlage (3. odst. 182. čl. ZPP), vendar pa je po spremenjeni sodbi zahtevek glede izključne lastnine tožnikov na parc. št. 202/3, zavrnjen, glede na to kako je tožeča stranka zastavila tožbo s tožbenimi zahtevki, pa je posledično zavrnjen tudi podredni zahtevek glede priznanja lastninske pravice na delu te parcele. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. člena ZPP), ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, delno pa ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo glede parc. št. 202/3 (točka 1 izreka) spremenilo tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, saj so odločilna dejstva ugotovljena, le materialno pravo je zmotno uporabljeno, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem ugodilnem izpodbijanem a nespremenjenem delu (glede dela parcele 180/6) potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (4. točka 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločbe o stroških. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tožeče stranke na 1.590.097,00 SIT, tožene pa na 564.000,00 SIT. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožeče stranke, ki je postavila zahtevek za priznanje lastninske pravice na treh nepremičninah uspela pa le delno, glede dela ene parcele, po oceni pritožbenega sodišča četrtinski. 1/4 odmerjenih stroškov tožeče stranke znaša 397.524,00 SIT. 3/4 stroškov tožene stranke pa 423.000,00 SIT. Po opravljenem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v znesku 25.476,00 SIT oz. sedaj 106,30 EUR, v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora pritožbene stroške trpeti sama, tudi tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo (165. člen, 154. in 155. člen ZPP). Ker je tožena stranka delno, približno do polovice uspela s pritožbo, je upravičena do povrnitve polovice pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni glede na Odvetniško in Taksno tarifo na 867,95 EUR, kar predstavlja 344,25. EUR za sestavo pritožbe, 22,95 EUR za končno poročilo strankam, 8,35 EUR za materialne stroške, povečano za 20 % DDV ter 417,29 EUR za sodno takso. Do stroškov za pregled dokumentacije in posvet s strankami ni upravičena, gre za opravilo, že zajeto v sestavi pritožbe. Polovico tega zneska - 433,97 EUR mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka.