Jedro

Ker je tožnik na podlagi odločbe OLO in dejanskega izvrševanja pravice uporabe pridobil lastninsko pravico na določenih nepremičninah, sledi, da odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na tožečo stranko v tej pravdi (ki predstavlja matično področje glede odločanja o lastninski pravici), kateri sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in katera ni imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3, vl.št. ... k.o. ... in da je zato dolžna glede te parcele tožena stranka izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožeča stranka izključni lastnik nepremičnine s parc. št.202/3 - gozd v izmeri 13 a 63 m2, ki je vpisana v vl.št. ... k.o. ..., ter je zato tožena stranka tožeči dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino (prvi toženec do 2/3 in drugi toženec do 1/3), ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba, v 15-ih dneh pod izvršbo (tč.1 izreka). Ugodilo je tudi podrednemu zahtevku glede ugotovitve lastninske pravice tožeče stranke na delu parcele s parc. št. 180/6 (tč.2 izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka izključni lastnik vzhodnega dela parcele št. 180/6 k.o. ..., to je tistega dela, ki ne vključuje dela bivše parcele št. 180/1 k.o. ... v izmeri 30 x 8 m, označenega z rožnato barvo na skici izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 v prilogi 10, ter je zato tožena stranka glede enakih deležev dolžna dopustiti geodetsko odmero (parcelacijo) tega dela nepremičnine, ki je v prilogi prikazan v beli barvi, in po izvršeni parcelaciji izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri novo nastali parceli (zgoraj navedenemu vzhodnem delu parcele 180/6 k.o. ..., označenem v navedeni prilogi mnenja izvedenke z belo barvo) vknjižila izključna lastninska pravica na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako listino in dovoljenje nadomestila pravnomočna sodba, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Pod točko 3 izreka pa je sodišče zavrnilo primarni zahtevek glede ugotovitve izključne lastnine nepremičnine s parc. št. 197 in parc št. 180/6, vl.št. ... k.o. ..., ter podredni tožbeni zahtevek glede dela nepremičnine s parc. št. 202/3 k.o. ... in v zvezi s tem povezano zahtevo za izdajo zemljiškoknjižne listine. Priloga 10 izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 je postala sestavni del sodbe. Sodišče je tožencema naložilo še solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izreku pod točko 1 tako spremenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc.št. 202/3, vl. št. ... k.o. ..., in je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 106,3 EUR v 15 -ih dneh. Sicer je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Revizijo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (URS), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz obširnih revizijskih navedb je kot bistvene izpostaviti naslednje revizijske očitke. Sodišči prve in druge stopnje se nista (ustrezno) izjavili o trditvah tožeče stranke, kar po mnenju revidenta predstavlja kršitev ustavne pravice do izvajanja dokazov in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba pritožbenega sodišča je v delu, v katerem je delno spremenjen izrek prvostopenjske sodbe, neobrazložena, v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi in v nasprotju s prepričljivimi navedbami tožeče stranke, podprtimi s številnimi dokazi. Revident je že v pritožbi opozoril, da ima prvostopenjska sodba v zavrnilnem delu takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče v celoti preizkusiti ter da soba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se do njegovih očitkov ni (ustrezno) opredelilo, obe sodišči pa sta prezrli tudi določbo 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku glede parc. št. 202/3 k.o. ... ne bi smelo odločiti, saj je v celoti ugodilo primarnemu, kar bi moralo upoštevati tudi pri stroškovnem delu odločbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za parc. št. 202/3 k.o. ... s povsem nejasnimi in nerazumljivimi razlogi. Ker je bil izrek prvostopenjske sodbe spremenjen le pod točko 1, je nerazumljiv tisti del izreka, kjer je sodišče odločalo o pravdnih stroških. Revident očita pritožbenemu sodišču napačno odločitev glede parc. št. 202/3 k.o. ..., ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi, obrazložitev pa je nejasna in sama s seboj v nasprotju, saj iz stečajnega spisa jasno izhaja, da je bil predmet prodaje OGP ... p.o. kot pravna oseba z vsem svojim premoženjem, razen nepremičnine, ki je bila s sklepom izločena, kar podkrepi z navedbo nekaterih listin. Ugotovitev pritožbenega sodišča v drugem odstavku na strani 9 sodbe, ko ugotavlja, da parc. št. 202/3 in 197 nista bili nikoli ocenjeni, je protispisna in zmotno je njegovo stališče, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na pravice, pridobljene v stečajnem postopku, ker naj bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico originarno v denacionalizacijskem postopku. Pritožbeno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu kot ključno izpostavilo vprašanje, kaj je bilo dejansko izločeno iz stečajne mase in izročeno občini in kaj je bilo v stečajni masi dolžnika ob začetku stečaja in ob prodaji. Na svoja zavzeta stališča pa bi moralo biti pritožbeno sodišče vezano in zato ni bilo nobenih razlogov za spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče se ni seznanilo z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem izvedenca Š., zaradi česar je prišlo do napačnih ugotovitev in neustrezne obrazložitve. Revident ponovno izpostavlja svoje naziranje, da je bila tožeča stranka v stečajnem postopku prodana kot pravna oseba z vsem svojim premoženjem, vsebino odločbe OLO ... z dne 10.10.1962 in vsebino zemljiškoknjižnega sklepa z dne 28.4.1971. Navaja, da je zemljiškoknjižno sodišče naredilo napako, ker je vknjižilo družbeno lastnino v uporabi Občine ..., namesto v uporabi pravnega prednika tožeče stranke. Na podlagi navedenega je jasno, kaj je bil predmet stečajnega postopka, zato je nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča glede parc.št. 197 k.o. ... ter drugostopenjskega sodišča glede parc.št. 202/3 k.o. ... Pritožbeno sodišče tudi ni zavzelo stališča do navedbe, da se je spremenila mejna črta med določenimi parcelami, zaradi česar se je parc.št. 202/3 k.o. ... ustrezno zmanjšala. Bistvena kršitev s približno istimi razlogi pa je podana tudi glede zavrnilnega dela zahtevka v zvezi s parc.št. 180/6, saj pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb, da ni bilo razlogov, da se je del te parcelne številke izločal iz stečajne mase, saj pozidani del te nepremičnine predstavlja harmonično celoto. Revident našteva več zakonov, katerih določbe je, po njegovem mnenju, sodišče napačno uporabilo, kar pa naj bi vplivalo tudi na pravilnost odločitve o stroških. Predlaga, da Vrhovno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženi stranki sta vložili reviziji po dveh pooblaščencih in revizijsko sodišče ju bo v nadaljevanju obravnavalo enotno. Prvo revizijo je revident vložil iz "vseh revizijskih razlogov". V drugi točki izreka je sodišče s tem, ko je tožeči stranki delno ugodilo, delno spremenilo pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, za kar pa ni pristojno. Predmetna tožba je torej nedopustna in bi jo moralo sodišče zavreči. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo učinke prodaje pravne osebe v stečaju. V nadaljevanju revident pojasni svoje materialnopravno naziranje posledic prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe. Revizija še navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka zatrjevala v pritožbi. Glede odločitve o parc. št. 180/6 je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, ker sodišče na eni strani ugotavlja, da glavni objekt tožnika na tej parc. št. sploh ne stoji, na drugi strani pa utemeljuje pridobitev lastninske pravice tožeče stranke pred začetkom stečajnega postopka z gradnjo objektov na tem delu zemljišča. Prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo materialnega predpisa, na katerega bi bila oprta sodba glede pridobitve lastninske pravice tožene (pravilno tožeče) stranke, zaradi česar sodbe ni moč preizkusiti, kar je toženo stranko omejilo tudi v njeni ustavni pravici do pritožbe. Nenavajanje pravnih podlag v drugostopenjski sodbi pa toženi stranki onemogoča, da bi v pritožbi zahtevala popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja za zatrjevano materialno podlago, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident je že v pritožbi zatrjeval nasprotje med dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem glede izločanja celotne parc. št. 180/6 k.o. ... iz stečajnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do nasprotnih dokazov, da je bila iz stečaja izločena celotna parcela (točka 4. pritožbe). Ker sodišče ni opravilo skrbne dokazne presoje, je podana relativna bistvena kršitev po 6. členu ZPP. Glede tega vprašanja obstajajo tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o tem, kar je navedeno v listinah (poročilo stečajnega upravitelja K.) ter zapisnikih o zaslišanju (stečajnega sodnika E. Š.). Do teh dokazov o ključnih dejstvih pa se sodišči nista opredelili. Procesno kršitev pa predstavlja tudi izrek prvostopenjske sodbe pod točko 2., ki je nerazumljiv in nejasen, posledično pa neizvršljiv, saj ni podana ne kvadratura ne delež, do katerega naj bi se tožeči stranki priznala lastninska pravica. V drugi reviziji tožena stranka najprej utemeljuje dovoljenost revizije zoper 2. točko izreka drugostopenjske sodbe, s katero je sodišče zavrnilo njeno pritožbo. V nadaljevanju poudarja, da je bila iz stečajne mase izločena celotna parcela 180/6, kar naj bi izhajalo iz citiranih sklepov sodišča in izpovedbe sodnika Š., ki pa je kasneje sicer izpovedal drugače. Ker sodišče njegovega razhajanja v izpovedovanju ni obrazložilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revident se ne strinja s stališčem sodišča, da v denacionalizacijskem postopku ni mogel pridobiti nepremičnin, ki so bile (domnevno) del stečajne mase in zatrjuje, da je tretja oseba lastninsko pravico izgubila z dnem, ko sta toženi stranki le-to pridobili na podlagi denacionalizacijske odločbe. Poleg tega pa je za pravilno uporabo materialnega prava bistveno dejstvo, da je v trenutku, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je kupec pridobil sporno nepremičnino, revident že vložili zahtevo za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Iz navedenega sledi, da je sodišče napačno uporabilo 88. člen ZDen, saj je bilo sporno nepremičnino mogoče vrniti v naravi in je zato omenjena prodajna pogodba nična, na kar pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ne more poseči v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo in ker tožeča stranka ni poskrbela za izvedbo vpisa v zemljiško knjigo, mora nositi posledice te opustitve sama. Revident se tud i ne strinja s stališčem sodišča, da je bila tožeča stranka imetnica pravice uporabe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožeča stranka kadarkoli vpisana kot imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini in posledično ne pride v poštev uporaba 3. člena ZLNDL. Revident s sklicevanjem na del obrazložitve sodišča prve stopnje (str.6) kot sporno izpostavlja sklicevanje pritožbenega sodišča na sklep, izdan v stečajnem postopku, s katerim se je del premoženja izločil iz stečajne mase in se zavzema za stališče, da je bila iz stečajne mase izvzeta celotna parcela št. 180/6, kar podkrepi z navajanjem in tolmačenjem nekaterih listin. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z obrestmi.

4. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa je neutemeljena.

5. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi moralo sodišče tožbo zavreči ter da se je s sodbo poseglo v pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek. Zakon o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu (1. člen ZDen). V denacionalizacijskih postopkih se torej (praviloma) v upravnem postopku (glej 54., 56., 57. in 59. člen ZDen) odloča o vrnitvi premoženja, ki je bilo razlaščeno oziroma ekspropriirano med in po II. svetovni vojni. Sporni predmet tega pravdnega postopka pa ni vračanje podržavljenega premoženja, ampak ugotovitev obstoja lastninske pravice tožeče stranke (in izstavitev ustrezne ZK listine). Nobenega dvoma ne more biti, da poteka odločanje o sporu, ki izvira iz stvarnopravnega, torej premoženjskega razmerja, po pravilih civilnega pravdnega postopka (1. člen ZPP).

6. Upoštevaje pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS št. 1/96, da predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopenjske denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase, je neutemeljeno toženčevo sklicevanje na določbo 88. člena ZDen.

7. V obravnavani zadevi je bil v stečajnem postopku stečajni dolžnik prodan kot pravna oseba. Predmet prodaje je bilo torej premoženje, organizirano v pravnoorganizacijski obliki pravne osebe. Kupec postane lastnik celotnega premoženja prodane pravne osebe. To premoženje pa ohrani tudi zunanjo organizacijsko obliko prejšnje pravne osebe - stečajnega dolžnika. S prodajo v stečajnem postopku je namreč OGP ... ostal ista pravna oseba, samo z drugim (sedaj znanim) lastnikom. Sprememba lastništva pravne osebe pa ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe, prav tako ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe njena organizacijska sprememba. Zato revizija tožene stranke pravilno opozarja, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih nepremičninah ni dobila originarno v stečajnem postopku.

8. Jedro spora v zadevi se nanaša na vprašanje obsega premoženja, prodanega v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo v navedenem stečajnem postopku zavzeto zmotno prepričanje, da vsi objekti stečajnega dolžnika na območju spornih nepremičnin ležijo na aktualni parceli št.180/6 k.o. ..., čeprav dejansko ni tako in ni bilo tako niti v času stečajnega postopka. Dejansko je takrat in tudi sedaj na parc. št. 180/6 stal v smeri jugozahod-severozahod del pritličnega objekta z rumeno vzhodno fasado in dvema prizidkoma bele barve na vzhodni strani, na parc.št. 202/3 je prizidek nepravilne oblike k objektu na prej navedeni parceli, na parc. št. 197 pa ni objektov. Sodišče je tudi ugotovilo (četrti odstavek na strani 6 obrazložitve sodbe), da so bile kot premoženje stečajnega dolžnika v stečajnem postopku ocenjene vse stavbe, kot zemljišče pa le parc. št. 180/6. Stečajni senat je dne 11.2.1992 izdal sklep, s katerim je prekinil stečajni postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnino - parc. št.180/6 v k.o. ... (v naravi stavbna parcela v izmeri 30x8m, prej oštevilčena kot parc. št.180/1). Dne 17.7.1992 pa je bila sklenjena pogodba, s katero je družba G. d.o.o. kupila OGP ... p.o. - v stečaju, kot pravno osebo z vsem premičnim in nepremičnim premoženjem, razen premičnin in nepremičnin, navedenih v sklepih Temeljnega sodišča ... v zvezi s cenitvijo z dne 25.5.1991, v kateri so prodane premičnine označene kot "prodano" in stanovanja prodanega s kupoprodajno pogodbo z dne 18.11.1991 N. Š. Aneks k prodajni pogodbi z dne 17.7.1992 med drugim navaja, da so upravni in poslovni prostori ... parc. št.180/6 k.o. ..., predmet prodajne pogodbe.

9. Sodišče druge stopnje pa je dejansko stanje glede parc. št.202/3 ugotovilo drugače in je zato v tem delu revizija tožeče stranke utemeljena. Iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča na strani 9 izhaja, da parc. št. 202/3 (in 197) nista bili ne ocenjeni (za potrebe prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe) in nista predstavljali predmeta pogodbe v zvezi s sklepom o izročitvi v stečajnem postopku, kar je v popolnem nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje (prvi odstavek na strani 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tako je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo 358. člena ZPP, ker je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je drugače ugotovilo dejansko stanje. Vsled navedenega je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v tem delu (kot to izhaja iz izreka) sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je tudi vprašanje, ali je imela tožeča stranka oz. njen pravni prednik na podlagi odločbe pravico graditi ali ne, zmotno označilo za nerelevantno in (zmotno) navedlo, da te odločbe v spisu ni in gre za nedopustne pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta odločba predmet tožbenih navedb in v spis predložena kot priloga A 17. Vprašanje pravice uporabe (in gradnje) pa je v obravnavani zadevi ključno. V ponovnem postopku bo moralo sodišče druge stopnje presoditi, ali je na parc.št.202/3 obstajala pravica uporabe tožnika, ali je bila ta pravica tudi dejansko izvršena ter odgovoriti na vprašanje, ali je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključiti, da je bil tožnik lastnik omenjene parcele.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča - Uradni list SRS, št. 42/66). Bivši OGP ... p.o. (stečajni dolžnik) je pravico uporabe na zemljiščih (parc št. 180/1 - 600 m2, 185/1 in 188 - 1476 m2 ter 500m2, 185/3 670m2), na katerih je zgradil svoje objekte, pridobil na podlagi odločbe OLO ..., št. ... z dne 7.10.1960 (A17). Z odločbo OLO ... št. ... z dne 10.10.1962 (A18) pa je OLO na zaprosilo F. B. popravil prvotno odločbo tako, da se upošteva dejansko stanje odvzetega zemljišča iz posesti, kakor je razvidno iz naznanilnega lista Katasterskega urada ... z dne 8.6.1961 - da so predmet odločbe parcel.št. 180/6, 202/3 in 197 - 3184m2. Z omenjenima odločbama je bila pravica uporabe proti odškodnini prenesena na pravnega prednika tožeče stranke, ki je v določbi 3. člena Odločbe z dne 10.10.1962 imel vso podlago za vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi. Tudi vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da tožena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Uradni list RS, št. 44/97). Po tej določbi namreč nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Z zgraditvijo objektov je OGP ... na parcelah, ki so mu bile dane v uporabo z namenom "da si na teh zemljiščih uredi delavnico cementnih izdelkov in skladišče gradbenega material" (tako izhaja iz odločbe A17) udejanjil pravico uporabe, za kar vpis v zemljiško knjigo ni bil odločilen. Velja opozoriti, da je teorija družbene lastnine odklanjala izenačevanje družbene lastnine ter pravic upravljanja, uporabe in razpolaganja z njo s stvarnimi pravicami lastninskega prava; zato tudi po ustaljeni sodni praksi vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave(1). Za družbeno lastnino se niso uporabljala določila Občnega državljanskega zakonika (ODZ iz leta 1811) in kasneje sprejetega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ker slednji ureja samo lastninsko pravico, temveč drugi predpisi, ki so urejali prehod družbene lastnine z enega nosilca pravice uporabe na drugega. Takrat veljavni Zakon o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76, 42/86) je namreč določal, da na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon. To pomeni, da je treba obstoj lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah vezati na obstoj njene pravice uporabe na teh prostorih v času stečajnega postopka.

11. Pravilna pa je pravnomočna odločitev glede parc. št.197 k.o. ... Družbena lastnina ni bila lastninskopravna kategorija, ki bi temeljila na prilaščanju na lastninski podlagi, temveč na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanju medsebojnih delovnih razmerij(2). Res je po uveljavitvi URS postopoma prišlo do lastninjenja, saj je zakonodajalec za to sprejel razne zakone, toda ti so temeljili na dejanski pravici do družbene lastnine. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da se na tej parceli ne nahajajo nobeni objekti in da tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi kdajkoli na tej parceli postavila kakšne objekte ali jo kakorkoli uporabljala, pa tudi sicer njena konfiguracija (z gozdom poraščena brežina nad reko ...) izključuje uporabo te parcele za gospodarsko dejavnost. Zgolj dejstvo, da je bila tudi ta parcela z Odločbo dodeljena tožniku v (namensko) uporabo, ne daje podlage za pridobitev lastninske pravice po zakonu. Bistvena je dejanska ugotovitev, da tožnik parcele dejansko ni nikoli uporabljal in je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik na tej parceli lastninske pravice ni pridobil. Prejšnji Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l. SRS 27/72) je celo izrecno določal, da se pravice uporabe družbene pravne osebe na nezazidanem stavbnem zemljišču prenese na občino, če le-ta zemljišča ne uporablja za opravljanje dejavnosti oz. ne izvrši gradbena dela v skladu z ustrezno pogodbo. Sledi, da ta parcela tudi ni predstavljala dela njegovega premoženje. Pojasniti velja tudi, da je neutemeljeno sklicevanje revidenta, da so se meje parc. št. 197 in 202/3 spreminjale, zaradi česar se je parc. št 197 povečala, parc. št.202/3 pa zmanjšala. Navedene spremembe so bile izvedene na podlagi odločb pristojnih organov, zoper katere pa se tožeča stranka ni pritožila in zato ugovorov v zvezi z omenjenimi spremembami ne more reševati v tem postopku.

12. Glede pravnomočne odločitve o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na parc. št. 180/6, je bistvena dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da se sklep stečajnega senata z dne 2.6.1993 nanaša na del parc. št. 180/6 (kot to opisno izhaja iz izreka sklepa) in ne na celotno parc. št. 180/6. Neupoštevne so zato tiste revizijske trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo oziroma relativizirajo. Zaključka glede vprašanja, ali je bil predmet sklepa z dne 2.6.1993 del parcele ali celotna parc. št. 180/6, ne spremeni neuspešno zavzemanje tožene stranke v reviziji, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativna kršitev 6. člena ZPP. Nasprotje med ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazi ne obstaja, sodišče se je opredelilo do vseh dokazov, dokazni oceni pa neskrbnosti ter nelogičnosti ni moč očitati. Tožena stranka navaja listinske dokaze, iz katerih naj bi izhajal drugačen materialnopravni zaključek, s čimer v bistvu nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) graja sprejeto dokazno oceno sodišča. Sodišči prve in druge stopnje sta ključne listinske dokaze upoštevali in po prepričanju revizijskega sodišča dokaze skrbno pretehtali in dokazno oceno ustrezno obrazložili. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe na strani 8 natančno izhaja, zakaj sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja in njegova opredelitev do izpovedb E. Š. Drugačnega zaključka ne terja niti sklicevanje revidenta na poročilo stečajnega upravitelja K. z dne 24.8.1992, saj dogovor o uporabnini ne more biti prejudicialen glede vprašanja lastninske pravice na sporni nepremičnini. Vsebina uradnega zaznamaka z dne 3.9.1992 (razgovor s sodnikom E. Š.) pa je prav tako podvržena vprašanju, na kaj se nanaša sklicevanje sodnika na parc. št.180/6, glede česar pa je sodišče sprejelo dokazno oceno, na katero je revizijsko sodišče vezano (da se je iz stečajnega postopka izločal le del navedene parc. št.) Tudi iz višine kupnine ni mogoče sklepati na vprašanje predmeta pogodbe, kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje na str.9 obrazložitve sodbe. Neutemeljena je revizija tudi v delu, ko navaja, da sodišče ni ugotovilo, da na tej parc. št. stojijo objekti, kar naj bi izključevalo nadaljnje ugotavljanje lastninske pravice tožnika na tej nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da vsi objekti tožeče stranke ne obstajajo na tej nepremičnini. Iz drugega odstavka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 6 natančno izhaja, kateri objekti tožeče stranke se nahajajo na parc.št.180/6. Kot parcialno se izkaže tudi sklicevanje revidenta na Sklep Občinskega sodišča ... z dne 28.4.1971, s katerim je sodišče dovolilo odpis parc. št.180/6, 202/3 in 197 in prispis k vl. št. 34 te k.o. Iz te odločbe izhaja potek delitve parc. št.180/1, vendar je pri tem treba upoštevati tudi, da iz odločbe (A17) izhaja, da se je tožniku dal v uporabo le del parc. št. 180/1, druga odločba (A18) pa se že nanaša na parc. št. 180/6. V zvezi s tem je pomembna ugotovitev izvedenke za geodezijo M. K. (l. št.227), da je parc. št.180/6 na podlagi naznanilnega lista št.20/61 nastala le iz južnega dela parcele 180/1, kar pomeni, da parc. št. 180/1 (v delu, ki je bil tožeči stranki dan v uporabo) ob začetku stečajnega postopka ni merila več, kot je bilo sedaj priznanega toženima strankama. Pri tem je še dodati, da je izrek pravnomočne sodbe pod točko 2 izvršljiv, saj je opis spornega dela zemljišča dovolj jasen in določen (sklicujoč se na del izvedenskega mnenja), da bo na njegovi podlagi možna odmera (parcelacija) v ustreznem postopku.

13. Neutemeljena pa je tudi revizija tožnika v delu, ki se nanaša na parc. št.180/6, da ni bilo pogojev (razloga), da se je del parcele iz stečajnega postopka izločil. Upoštevati je treba načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.6.1996, da je mogoče uveljavljati morebitne nepravilnosti pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, kar velja tudi za prodajo dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL (Uradni list RS, št.67/93). Tožnik takšne tožbe ni vložil, zato morebitno nepravilno ravnanje stečajnega senata tekom stečajnega postopka ne more imeti za posledico sojenja v nasprotju z zakonskimi določbami. Glede na vsebino postavljenega tožbenega zahtevka (v delu, ki se nanaša na parc. št.180/6) tožnika, je neutemeljen revizijski očitek, da dela parcele 180/6 ni mogoče izločiti, ker naj bi predstavljal harmonično celoto s preostankom tožnikove poslovne zgradbe. Glede na 18. člen Stvarnopravnega zakonika je nepremičnina odmerjen del zemeljske površine. To pomeni, da je predmet lastninske pravice na nepremičnini lahko vsak odmerjen del zemeljske površine. Sodišči prve in druge stopnje sta s sklicevanjem na del izvedenskega mnenja opisno opredelili del parcele, na kateri je tožeči stranki priznati lastninsko pravico in v ustreznem postopku se bo na podlagi takšnega izreka sodišča lahko opravila tudi potrebna parcelacija.

14. Ker gre v tej zadevi za lastninski spor, sme in mora o njem odločiti sodišče, pa čeprav se tožena stranka sklicuje na pravnomočno upravno odločbo kot podlago za zemljiškoknjižni vpis. V takšnem primeru ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb (razlog iz prvega odstavka 13. člena ZPP), ker gre tu za vprašanje lastninske pravice v sporu med fizično in pravno osebo. Ustava RS (Uradni list RS, št. 33/91, s spremembami - URS) namreč utemeljuje pravico do sodnega varstva tako, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča sodišče (prvi odstavek 23. člena). Pravico do zasebne lastnine uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (33. člen URS). Za varovanje takšne pravice in svoboščine zagotavlja ne le sodno varstvo, marveč tudi odpravo posledic, če so te kršene (četrti odstavek 15. člena URS), takšne pravice in svoboščine pa se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek tega člena). Na podlagi teh ustavnih načel in zagotovil je tako sodišče poseglo s svojo odločbo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje(3), s tem da mora toženka izročiti lastniku za zemljiško vknjižbo primerno listino, s katero bo vzpostavljeno lastninsko razmerje, kot je nastalo na podlagi odločbe pristojnega organa (A17) in dejanskega izvajanja pravice uporabe. Ker je tožnik na podlagi Odločbe (A17) in dejanskega izvrševanja pravice uporabe pridobil lastninsko pravico na določenih nepremičninah, odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na tožečo stranko v tej pravdi (ki predstavlja matično področje glede odločanja o lastninski pravici), kateri sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in katera ni imela možnosti pritožbe v upravnem postopku. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št.80/99 s spremembami in dopolnitvami) o izrednih pravnih sredstvih pa je toženima strankama na voljo pot za varstvo njunih pravic.

15. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi (glede revizije tožene stranke v celoti, glede revizije tožeče stranke pa le v delu) niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo v celoti, tožnikovo pa v delu, na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

.Op. št. (1): Tako tudi II Ips 52/2002 in II Ips 664/2001.Op. št. (2): A.Finžgar: Družbena lastnina, ČZ Uradni list, Ljubljana 1979, str.10 in 11. Op. št. (3): Podobno tudi VS RS II Ips 260/00 z dne 23.11.2000.