Jedro

Pri odmeri starostne pokojnine ni bil upoštevan del plače iz naslova nadurnega dela. Podatki so obstajali že v času upokojevanja tožnika, vendar pa jih tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala (ker zanje ni vedela). Če bi ti podatki vplivali na odmero pokojnine, bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju postopati po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 in odločbo, s katero je bila tožniku že pravnomočno priznana in odmerjena pokojnina, razveljaviti ali spremeniti in mu priznati višjo pokojnino. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da se v primerih, ko stranka naknadno predloži podatke o plači, pokojnina lahko (za naprej) ponovno odmeri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2014 in odločbo št. ... z dne 29. 5. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bila z izdano odločbo z dne 9. 9. 2008 kršena materialna določba zakona in sicer določba 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(1). Zaključilo je, da so podani pogoji za uporabo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) , saj pri odmeri starostne pokojnine z odločbo št. ... z dne 9. 9. 2008 ni bil upoštevan del plač iz naslova nadurnega dela. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. Dejstvo je namreč, da je bil tožnik upokojen z odločbo št. ... z dne 5. 11. 2007. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožniku je bila na podlagi njegove zahteve dne 1. 8. 2008 starostna pokojnina z odločbo z dne 9. 9. 2008 ponovno odmerjena in sicer zaradi naknadno pridobljenega podatka o plači za leto 1975, ki pri prvotni odmeri pokojnine ni bil upoštevan. Tudi ta odločba je postala pravnomočna. Tožnik neupoštevanja nadurnega dela ni uveljavljal niti v času upokojevanja niti pri ponovni odmeri pokojnine v letu 2008. Šele 3. 2. 2014 je vložil vlogo, kjer je uveljavljal ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem nadurnega dela. Skliceval se je na finančno dokumentacijo, ki jo je dobil iz arhiva podjetja A.. Tožnik je tako vedel, da je opravljal nadurno delo, vendar ga ni uveljavljal in ga niti ni zatrjeval v času upokojevanja, niti ni izpodbijal odločbe o upokojitvi niti odločbe o ponovni odmeri pokojnine. Uporaba določbe 183. člena ZPIZ-2 v tem primeru ne pride v poštev in takšnemu primeru tudi ni namenjena, saj bi tožnik spremembo odločbe z dne 9. 9. 2008 lahko dosegel v okviru rednih pravnih sredstev. Pri ponovni odmeri pokojnine z odločbo z dne 9. 9. 2008 tudi ni prišlo do nobene napake, saj so bili skladno z 203. členom ZPIZ-1 v postopku upoštevana vsa dejstva, ki so bila znana toženi stranki. Upoštevani so bili podatki, kot jih je sporočil tedanji delodajalec v matično evidenco zavarovancev. Upoštevani so bili tudi podatki o delu preko polnega delovnega časa in sicer za obdobje od leta 1990 dalje, ki jih je prav tako sporočil tožnikov delodajalec. V letu 2008 pa je tožena stranka upoštevala naknadno sporočen podatek o plači za leto 1975, ki ga je prav tako sporočil tožnikov delodajalec na obrazcu M8. Ponovna odmera tožnikove pokojnine v letu 2008 ni bila opravljena zaradi upoštevanja nadur, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. V postopku odločanja pri toženi stranki niti tožnik niti njegov delodajalec za obdobje od leta 1976 do 1989 nista uveljavljala nadurnega dela. Tožena stranka tako pri odločanju o pokojnini v ničemer ni kršila materialnega prava, saj je takrat upoštevala podatke oziroma dejstva, ki so bila sporočena v matično evidenco zavarovancev. Na podlagi teh podatkov in dejstev pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnik je šele z novo zahtevo dne 3. 2. 2014 toženo stranko seznanil o opravljanju dela preko polnega delovnega časa in je s tem v zvezi tudi predložil potrdilo. Gre za kopije ur in nadur, ki pa še vedno ne dokazujejo, da je tožnik v navedenih letih opravljal nadurno delo kot poseben delovni pogoj. Finančna dokumentacija pomeni naknadno sporočeno dejstvo, ki pravno dokazuje, da ob ponovni odmeri tožnikove pokojnine v letu 2008 dejansko stanje ni bilo očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnika niti ni bila kršena nobena materialna določba zakona. Sodišče tudi ne bi smelo vsebinsko odločati o tožnikovi zahtevi z dne 3. 2. 2014, saj tožnikova predložena dokumentacija ne dokazuje, da je v spornem obdobju opravljal nadurno delo kot poseben delovni pogoj. Sodišče vsega tega tudi ni ugotavljalo, temveč je kar predpostavljalo, da je tožnik v spornih letih opravljal nadurno delo kot poseben delovni pogoj in da so izpolnjeni pogoji za vštetje nadurnega dela v pokojninsko osnovo. Ker odločitev po vsebini ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da sta oba zatrjevana pritožbena razloga s strani tožene stranke v celoti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Potrebno je namreč upoštevati, da je v priloženih plačilnih listah za leta 1976, 1977, 1978, 1981 in 1982 izrecno navedeno nadurno delo oziroma podaljšan delovni čas. Slednji nedvomno izkazuje, da je izpolnjen tudi t.i. posebni delovni pogoj. Če ne bi šlo za nadurno delo, le-to tudi ne bi bilo izrecno navedeno v plačilnih listah. Še dodatno pa navedeno dejstvo potrjuje ravnanje tožene stranke same, ko je na podlagi naknadno pridobljenega podatka o plači za leto 1975, in sicer podatka o nadurnem delu, tožniku ponovno odmerila pokojnino z odločbo z dne 9. 9. 2008. Sodišče je tudi glede uporabe 183. člena ZPIZ-2 pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč z izdano odločbo z dne 9. 9. 2008 kršila materialno določbo, in sicer v zvezi z izračunom pokojninske osnove. Glede pritožbenih navedb, da bi moral tožnik neupoštevanje nadurnega dela uveljavljati že v okviru rednih pravnih sredstev, pa tožnik navaja, da vse do takrat, dokler ni pridobil dodatne dokumentacije in sicer evidence ur in čistih osebnih dohodkov za sporno obdobje, ni vedel in ni mogel vedeti, da v odločbi tožene stranke ni upoštevano njegovo nadurno delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine.

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 5. 11. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 573,75 EUR na mesec od 6. 10. 2007 dalje. Z odločbo št. ... z dne 9. 9. 2008 mu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena tako, da od 1. 9. 2008 dalje znaša 607,19 EUR na mesec. Ponovna odmera starostne pokojnine je bila narejena zaradi naknadno pridobljenih podatkov o plači za leto 1975. Tožnik je dne 3. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Skliceval se je na določbo 183. člena ZPIZ-2. 8. V zadevi je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za t.i. nepravo obnovo postopka, kot je urejena v 183. členu ZPIZ-2. Šele če so izpolnjeni ti pogoji, se določeni zneski lahko upoštevajo pri ponovni odmeri pokojnine.

9. ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba iz prvega odstavka 183. člena se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Odločba pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek 183. člena).

10. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(4) zavzelo stališče, da navedena določba omogoča, da se v takih primerih kot je tudi predmetni, lahko pravnomočna odločba z izrednim pravnim sredstvom (nepravo obnovo postopka) razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v tretjem odstavku 183. člena, prizna pravica oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot je bil priznan s pravnomočno odločbo. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS(5) izhaja, da je v zakonodajnem gradivu (Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012) pri obrazložitvi predloga 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka) pojasnjeno, da naj bi predlagano posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, omogočalo odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic, saj so napake lahko velike in imajo velik vpliv na višino priznane pravice. Podobno izredno pravno sredstvo je poznal že ZPIZ/92, ne pa tudi ZPIZ-1. 11. Tožena stranka je pri odmeri pokojnine upoštevala razpoložljive podatke, razvidne iz matične evidence zavarovancev. Naknadno so ji bili sporočeni podatki za leto 1975 in tožena stranka je dne 9. 9. 2008 z novo odločbo tožniku ponovno odmerila pokojnino. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da dejansko stanje ob izdaji prve odločbe o pravici do pokojnine ni bilo ustrezno razčiščeno. Potem, ko je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine, s tem da je tudi predložil nove podatke, s katerimi tožena stranka očitno ob odločanju o višini pokojnine ni razpolagala, je bila dolžna ugotoviti, ali so ti podatki takšni, da bi lahko vplivali na odmero pokojnine. Določba 183. člena ZPIZ-2 namreč omogoča, da se tudi v takih primerih, ko stranka naknadno predloži podatke, lahko pokojnina ponovno odmeri. Nenazadnje ta določba omogoča, da lahko zavarovanci učinkovito uveljavijo pravice iz obveznega zavarovanja. Skladno z drugim odstavkom 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, z izjemo dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom. Pravic iz obveznega zavarovanja tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Za odločitev je torej bistvena ugotovitev, ali bi na novo sporočeni podatki, ki so sicer obstajali že v času upokojevanja tožnika, vendar pa jih tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala (ker zanje ni vedela) vplivali na odmero pokojnine. Če bi ti podatki vplivali, potem bo morala tožena stranka postopati po določbi prvega odstavka 183. člena in odločbo, s katero je bila tožniku že pravnomočno priznana in odmerjena pokojnina, razveljaviti ali spremeniti in tožniku priznati višjo pokojnino upoštevaje tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, od kdaj naprej učinkuje nova odločba.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje že samo vsebinsko odločalo o tožnikovi zahtevi za vštetje nadurnega dela v pokojninsko osnovo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni odločilo o pravici, temveč je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Pravnomočen pa postane le izrek sodbe, ne pa njegova obrazložitev.

13. V zvezi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 pritožbeno sodišče še opozarja na odločbo Ustavnega sodišča(6) , kjer gre za podobno dejansko stanje. Ustavno sodišče je namreč toženi stranki naložilo, da določenim zavarovancem, ki jim pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane delnice za notranji odkup, izda nove odločbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče pri tem obrazlaga, da ker je razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva opredeljen zelo široko, ni mogoče pritrditi stališču Državnega zbora in Vlade, da v primeru (torej ko je šlo za neupoštevanje delnic za notranji odkup pri odmeri pokojnine), na njegovi podlagi ponovna odmera pokojnine ne bi bila mogoča. Ker gre tako pri neupoštevanju vrednostnih papirjev kot tudi pri neupoštevanju dohodkov prejetih za delo preko polnega delovnega časa za podobno situacijo, je potrebna tudi enakopravna obravnava zavarovancev, pri katerih je lahko prišlo do napačne odmere pokojnine zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(7). Po tarifni št. 3210 je priznalo nagrado za postopek v višini 225,60 EUR, ter po tarifni št. 6002 materialne stroške v višini 20,00 EUR in po tarifni št. 6007 še davek na dodano vrednost v višini 54,03 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(4) Glej Psp 188/2016 z dne 1. 9. 2016. (5) Glej sodba VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015. (6) Glej U-I-239/14, UP-1169/12 z dne 26. 3. 2015. (7) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.