Jedro

Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je storilec vozil po regionalni cesti v naselju in pri tem najvišjo dovoljeno hitrost prekoračil za 31 km/h, s čimer je ravnal v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1, vsebuje vse znake prekrška po določbi točke d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje prekršena določba točke d) sedmega odstavka v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1, na način iz 1. točke 156. člena ZP-1.

Obrazložitev

A. 1. B.H. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 15.5.2007 spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ker je dne 16.8.2005 ob 15.10 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti v naselju I., iz smeri P. proti B. in pri tem prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za 31 kilometrov na uro, s čimer je ravnal v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 500,75 EUR in stranska sankcija 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Višje sodišče v Celju je v pritožbenem postopku sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec mag. A.F., in sicer zaradi kršitve prvega v zvezi s sedmim odstavkom 32. člena ZVCP-1 glede vprašanja, ali ima dejanje, opisano v tenorju prvostopenjske sodbe, znake prekrška (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1 oziroma 1. točka 156. člena ZP-1). Navaja, da je v izreku sodbe zapisano, da je bila hitrost v naselju prekoračena za 31 km/h in da je v tenor izrecno vključena določba 1. alineje prvega odstavka 32. člena ZVCP-1, iz česar je razvidna okoliščina, da je dovoljena hitrost znašala 50 km/h. Meni, da je zato izvršitveno dejanje pravilno in zadostno označeno ter da je odveč del obrazložitve drugostopenjske sodbe, ki se sklicuje na možnost dovoljene hitrosti 70 km/h, saj se ta nanaša na drugi odstavek 32. člena ZVCP-1 in ne na 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi uveljavljano kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Višje sodišče v Celju je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim zapisalo, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nima vseh elementov, kot jih določa predpis o prekršku, torej dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, zaradi česar naj bi bila podana „okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku“ po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Ker so v 32. členu ZVCP-1 predpisane različne najvišje dovoljene hitrosti vožnje v naselju, bi po stališču višjega sodišča moralo biti že iz izreka sodbe razvidno, katera od najvišjih dovoljenih hitrosti je bila prekoračena ali vsaj, s kolikšno hitrostjo je voznik vozil, ne pa zgolj višina prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti, saj sicer takšnega izreka ni mogoče preizkusiti.

5. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da povzeto stališče višjega sodišča ni pravilno. Prekršek po določbi točke d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 stori voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je opisano, da je storilec B.H. vozil po regionalni cesti v naselju (I.) in pri tem najvišjo dovoljeno hitrost prekoračil za 31 km/h, s čimer je ravnal v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 (ki omejuje hitrost na cestah v naselju na 50 km/h). Takšen opis vsebuje vse znake prekrška po navedeni določbi ZVCP-1, za katerega je odločilno predvsem, ali je bila za določeno vrednost (več kot 30 km/h) prekoračena najvišja dovoljena hitrost v naselju. Sodišče druge stopnje nima prav, da ni mogoče „z gotovostjo ugotoviti“ prekoračitve, če v izreku sodbe nista navedeni najvišja dovoljena hitrost in dejanska hitrost, s katero je voznik vozil. Ta znak prekrška je namreč v opisu povsem jasno (31 km/h) zapisan, okoliščine, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje, kakršno izhaja iz izreka, pa so stvar razlogov sodbe. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo tako najvišjo dovoljeno hitrost (50 km/h), kakor tudi hitrost vožnje storilca, zato prvostopenjska sodba vsebuje vse, kar je potrebno, da se lahko preizkusi. Tudi sicer pa se izrek prvostopenjske sodbe (kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec) izrecno sklicuje na 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 (to je prometno pravilo, ki omejuje največjo dovoljeno hitrost na cestah v naselju na 50 km/h), medtem ko v konkretni zadevi ne omenja določbe drugega odstavka 32. člena ZVCP-1, po kateri največja dovoljena hitrost na posameznih cestah v naselju res lahko znaša do 70 km/h, vendar le, če je tako določeno s predpisanim prometnim znakom.

6. Glede na navedeno je višje sodišče s tem, ko je ustavilo postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 (ker dejanje ni prekršek), prekršilo določbo točke d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 uveljavljano kršitev le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.