Jedro

Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca (v obravnavanem primeru na kateri par tožencev) se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Tožena stranka nepravilni navedbi vrednosti spornega predmeta tudi ni ugovarjala, ampak je nanjo izrecno pristala. Vse to pa pomeni, da si tožena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. 1., 3., 4., 5., 6., 9., 10., 11., 12. in 13. tožena stranka so dolžne tožniku v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je dedič po pok. A. A., ki je upravičenec v denacionalizacijskem postopku za vračilo posestva in graščine B. V denacionalizacijskem postopku pravni nasledniki upravičenca zahtevajo vračilo v naravi parcele, ki se je v času podržavljenja vodila kot parc. št. 585/2, takrat pri Občini E. (pozneje k. o. B). Del te parcele danes predstavljajo parcele, ki so se ob uvedbi denacionalizacijskega postopka vodile pod parc. št. 585/31, 585/32, 585/33, vse k. o. B. Občina B. (prva toženka) je s prodajno pogodbo z dne 4. 11. 2005 te nepremičnine prodala družbi C., d. o. o. (drugi toženki). C., d. o. o., je te nepremičnine parc. št. 585/31, 585/32, 585/33, vse k. o. B., razdelila tako, da so iz njih nastale parc. št. 585/104, 585/105, 585/106, 585/107, 585/108, 585/109, 585/110, 585/111 in 585/112, vse k. o. B. Tako razdeljene parcele je s posameznimi prodajnimi pogodbami nato prodala 3. do 13. toženi stranki. V tej pravdi je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 4. 11. 2005, ki je bila sklenjena med Občino B. in družbo C., d. o. o., in ničnost vseh ostalih prodajnih pogodb, s katerimi je družba C., d. o. o., posamezne nepremičnine prodala 3. do 13. toženi stranki. Posledično je zahteval še ugotovitev neveljavnosti vknjižb v zemljiški knjigi v korist 2. do 13. tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vpis lastninske pravice v korist Občine B.). Zahtevke je utemeljeval na trditvi, da je denacionalizacijski zavezanec Občina B. s prodajo spornih nepremičnin družbi C., d. o. o., kršila prepoved razpolaganja iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji, po katerem ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, zato je ta prodajna pogodba nična. Ker so bile nadaljnje prodajne pogodbe, s katerimi je družba C., d. o. o., sporne nepremičnine prodala 3. do 13. toženi stranki, sklenjene na podlagi neveljavnega pravnega posla, so nične tudi te pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Obe sodišči sta odločili tudi o stroških postopka.

3. Revizijo vlagajo 1., 3., 4., 5., 6., 9., 10., 11., 12. in 13. tožena stranka po pooblaščencu.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da revizija ni dovoljena, ker je vrednost spora označena enotno za vse zahtevke zoper vse tožence, zato ni mogoče ugotoviti vrednosti spora posameznega izpodbijanega zahtevka, in primarno predlaga njeno zavrženje. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnik je kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedel znesek 300 EUR. Tožene stranke so v odgovoru na tožbo ugovarjale tako določeni vrednosti spornega predmeta kot prenizki in navajale, da iz prodajne pogodbe z dne 4. 11. 2005 izhaja, da so bile sporne nepremičnine parc. št. 585/31, 585/32, 585/33, vse k. o. B., prodane za kupnino 64.873,31 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 151/2010 z dne 16. 4. 2013 vrednost spornega predmeta za celotni tožbeni zahtevek popravilo na 64.873,31 EUR. Tožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, v kateri je (med drugim) uveljavljal, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker vrednosti predmeta spora ni določilo za vsak posamezni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti posamezne prodajne pogodbe. Vsaka tožena stranka je v okviru izpodbijanega pravnega posla samostojna pravdna stranka, za katero je treba določiti samostojno vrednost spora. Poleg tega bi moralo sodišče, če je ocenilo, da je tožnik v tožbi navedel prenizko vrednost spornega predmeta, tožnika pozvati, da pravilno označi vrednost spora, česar pa sodišče ni storilo. V odgovoru na pritožbo so toženci po pooblaščencu, ki sedaj za njih vlaga revizijo, navedli, da upoštevajoč sodno prakso (sklep II Ips 323/2009) velja, da mora tožnik, če v tožbi uveljavlja nedenarni tožbeni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Navedeno pravilo tako terja od tožeče stranke ločeno označbo vrednosti spornega predmeta v primeru kumulacije tožbenih zahtevkov, razen pri enotnem sosporništvu, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ima po ustaljeni praksi enake posledice kot izostanek take navedbe, torej nedovoljenost revizije. Zaključujejo, da v obravnavanem primeru sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, saj je tudi tožeča stranka določila skupno vrednost spora za vse izpodbijane pogodbe. Sodišče druge stopnje je s sklepom Cp 504/2013 z dne 30. 10. 2013 pritožbo tožnika zavrnilo. Pojasnilo je, da je po tožbenih trditvah prvi (in ključen) nezakonit pogodbeni odnos med prvo in drugo toženo stranko, saj je bila šele nato izvedena parcelacija in sklenjene nadaljnje prodajne pogodbe, zaradi česar tožeča stranka posledično uveljavlja tudi ničnost nadalje sklenjenih prodajnih pogodb. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o vrednosti spornega predmeta uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP in določiti vrednost spornega predmeta za vsako toženo stranko posebej oziroma glede na vsako posamezno prodajno pogodbo posebej. Sodišče prve stopnje pa tudi ni bilo dolžno pozvati tožeče stranke na pravilno označbo vrednosti spornega predmeta, saj je to svojo pravico že izkoristila v tožbi.

7. Drugi odstavek 41. člena ZPP določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V obravnavanem primeru so na pasivni strani tožene stranke kot pogodbene stranke sedmih različnih prodajnih pogodb. Toženci kot pogodbene stranke vsake posamezne prodajne pogodbe so sicer enotni sosporniki, niso pa vse tožene stranke v razmerju enotnih sospornikov. Gre za sedem parov tožencev in en par tožencev proti drugemu je v razmerju navadnih (formalnih) sospornikov v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj se zahtevki zoper vsakega od parov tožencev opirajo samo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Dejansko gre za sedem pravd, ki same po sebi niso odvisne ena od druge in se lahko končajo različno. Določba drugega odstavka 41. člena ZPP je zato terjala od tožnika, da navede vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek na ugotovitev ničnosti posamezne prodajne pogodbe. Tega tožnik ni storil in tudi ne sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta. Tožnik je na to kršitev opozoril v pritožbi, toženci pa so v odgovoru navajali, da ne gre za kršitev in da ima navedba enotne vrednosti predmeta spora v konkretnem primeru za posledico, da revizija ne bo dovoljena. Sedaj vlagajo revizijo ravno toženci in v njej navajajo, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR.

8. Drži, da s strani sodišča prve stopnje ocenjena enotna vrednost spora presega 40.000 EUR. Vendar gre v obravnavanem primeru (tudi) za subjektivno kumulacijo nedenarnih tožbenih zahtevkov na pasivni strani. Po drugem odstavku 41. člena ZPP je v primeru zahtevkov zoper več tožencev za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Tožencem tudi ne koristi, da odločitev o zahtevkih temelji na skupnih razlogih v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, saj po ustaljeni sodni praksi tega sodišča v ureditev 41. člena ZPP o ločenem navajanju vrednosti spornega predmeta v primeru subjektivne kumulacije peti odstavek 367. člena ZPP ne posega in pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov ne povzroči seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov.1 Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.

9. Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca (v obravnavanem primeru na kateri par tožencev) se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. Tožena stranka nepravilni navedbi vrednosti spornega predmeta tudi ni ugovarjala, ampak je nanjo izrecno pristala. Vse to pa pomeni, da si tožena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

10. Ker toženci z revizijo niso uspeli, sami krijejo svoje revizijske stroške (odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrženjem njihove revizije). Tožniku, ki je dovoljenosti vložene revizije v odgovoru na revizijo izrecno nasprotoval, pa so dolžni vložniki revizije, 1., 3., 4., 5., 6., 9., 10., 11., 12. in 13. tožena stranka, povrniti stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče je tožniku priznalo skupaj 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tar. št. 3300, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 22 % DDV po tar. št. 6007, vse Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). 1., 3., 4., 5., 6., 9., 10., 11., 12. in 13. tožena stranka so dolžne svojo obveznost plačila pravdnih stroškov izpolniti v 15 dnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Glej sklep VS RS II Ips 104/2013 z dne 23. 4. 2015 in v njem navedene sodne odločbe.