Jedro

Ob posledicah odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila (odprava učinkuje za nazaj), je prenehala tudi pravna podlaga za zavarovanje in prijavo na podlagi 22. člena ZPIZ-1. Podlaga za zavarovanje na tej podlagi je namreč poleg statusa brezposelne osebe tudi prejemanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Pravnomočna sodba o tem, da tožniku delovno razmerje pri takratnem delodajalcu ni prenehalo, predstavlja obenem tudi podlago za obvezno zavarovanje. Z vzpostavitvijo delovnega razmerja je bilo namreč vzpostavljeno razmerje, ki je podlaga za zavarovalno razmerje po drugem odstavku 45. člena ZMEPIZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 252,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke št. 24 4134421 z dne 23. 2. 2007 in št. 4134421 z dne 8. 6. 2007 ter ugotovilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri S. d.d. po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, ZPIZ-1) od 1. 4. 2002 dalje. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

Ugotovilo je, da iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 1168/2004 z dne 4. 5. 2005 izhaja, da je sodišče razveljavilo sklep tožnikovega delodajalca z dne 8. 4. 2002 in odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 3. 2002. Ugotovilo je, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in tožnikovemu delodajalcu naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 1. 4. 2002 dalje in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, vse zmanjšano za prejeta nadomestila s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) za čas brezposelnosti po 1. 4. 2002. Tožniku je Zavod z odločbo z dne 10. 5. 2002 priznal pravico do denarnega nadomestila za čas od 1. 4. 2002 do 30. 9. 2003, vendar je ob ugotovitvi, da na podlagi pravnomočne sodbe II Pd 1168/2004 tožniku delovno razmerje ni prenehalo, uvedel obnovo postopka in z odločbo z dne 13. 10. 2006 odpravil odločbo o priznanju denarnega nadomestila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da je naknadno odpadla podlaga za prijavo v obvezno pokojninsko zavarovanje za čas po 1. 4. 2002 na podlagi prejemanja denarnega nadomestila oziroma, da je citirana sodba podlaga za obstoj delovnega razmerja in za obvezno zavarovanje na tej podlagi v spornem obdobju.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke v zavrnilnem delu, zavrnilo. Ugotovilo je, da za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, ZMEPIZ) ni bil izpolnjen nobeden od taksativno naštetih pogojev. Na podlagi sodbe II Pd 1168/2004 bi se za obdobje od 1. 4. 2002 dalje ugotavljala lastnost zavarovanca le v primeru, če tožnik ne bi bil v tem obdobju že prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1. Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnika vse čas takšnega zavarovanja tudi vse pravne učinke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh razlogov“, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, in sicer da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 49. člena ZMEPIZ. Glede na to, da sta bili skladno s pravili postopka odpravljeni odločbi o priznanju pravice do denarnega nadomestila, je odpadla tudi podlaga za zavarovanje tožnika. Tožnik je bil v obdobju od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 zavarovan kot brezposelna oseba, vendar pa mu je bila ta pravica (pravilno) odvzeta oziroma odpravljena tako, da v tem obdobju ni vključen v zavarovanje. V tem obdobju bi moral biti v zavarovanje vključen iz naslova delovnega razmerja, kot izhaja tudi iz pravnomočne sodbe II Pd 1168/2004. Prišlo je torej do situaciji iz prve alineje 49. člena ZMEPIZ, saj prijava v zavarovanje ni bila vložena (zavarovanje iz naslova brezposelnosti je bilo odpravljeno), vzpostavljeno pa je bilo delovno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje. Meni tudi, da se pritožbeno sodišče nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 265/2007. Opozarja na določbo 25. člena ZPIZ-1 in navaja, da je pravna podlaga za zavarovanje iz naslova delovnega razmerja prva in primarna podlaga, ki ima prednost pred drugimi podlagami.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere se uvodoma in smiselno sklicuje, tožnik v reviziji ne konkretizira, saj za to opredelitev ne zadošča le povsem splošno sklicevanje na to, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, oziroma da je o odločilnih dejstvih podano nasprotje v razlogih sodbe med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Zato teh kršitev revizijsko sodišče ni preverjalo.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je bil v spornem obdobju od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 brezposeln. Pri Zavodu za zaposlovanje je pridobil pravico do denarnega nadomestila in prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 v času prejemanja denarnega nadomestila. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča II Pd 1168/2004 je bilo odločeno, da mu delovno razmerje pri takratnem delodajalcu ni prenehalo 31. 3. 2002 in ga je ta dolžan pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 1. 4. 2002. Tožnik je za sporno obdobje uveljavlja ugotovitev lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja, čemur tožena stranka za čas prejemanja nadomestila pri Zavodu ni ugodila, saj naj bi bilo za sporno obdobje že izkazano pravno razmerje (22. člen ZPIZ-1), na podlagi katerega je bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. Vendar pa za odločitev ni pomembno le to, da je bil tožnik zavarovan kot brezposelna oseba in je prejemal nadomestilo. Zavod za zaposlovanje je namreč po pravnomočni sodbi II Pd 1168/2004, s sklicevanjem na Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), uvedel obnovo postopka in 13. 10. 2006 odločil (dokončno in pravnomočno), da se odpravi odločba z dne 10. 5. 2002 o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Revizijsko sodišče se ne opredeljuje do pravilnosti in zakonitosti takšne odločitve, saj ni predmet tega spora (in je pravnomočna). Ob tej ugotovitvi oziroma posledicah odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila (odprava učinkuje za nazaj), pa je prenehala tudi pravna podlaga za zavarovanje in prijavo na podlagi 22. člen ZPIZ-1. Podlaga za zavarovanje na tej podlagi je namreč poleg statusa brezposelne osebe tudi prejemanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, v kar pa je za nazaj posegla odločba Zavoda.

10. V nastali situaciji je zato pravilno tudi stališče revidenta, da zaradi neprimerljivosti ni ustrezno sklicevanje sodišča druge stopnje na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008. V obravnavani zadevi namreč ne gre za vprašanje spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej - z izdajo ustrezne odločbe, saj iz naknadne odločbe Zavoda izhaja, da je pravna podlaga zavarovanja za nazaj odpadla. Zato je napačno sklicevanje sodišča druge stopnje na določbe ZMEPIZ v zvezi z odločanjem o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage in o veljavnosti spremembe.

11. Glede na navedeno pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča II Pd 1168/2004 z dne 4. 5. 2005 predstavlja obenem tudi podlago za obvezno zavarovanje (1). Z vzpostavitvijo delovnega razmerja je bilo vzpostavljeno razmerje, ki je podlaga za zavarovalno razmerje po drugem odstavku 45. člena ZMEPIZ, v povezavi z 2. členom Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96).

12. Ob takšnem stališču je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo to sodbo.

13. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu pripadajo tudi revizijski stroški, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/003 in nadalj.). Iz tega naslova mu v skladu s 5. točko tarifne številke 15 in 13. členom OT ter prištetjem DDV pripada skupaj 252,83 EUR. Od prisojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti v trajanju 15 dni, do plačila.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo sodbi VIII Ips 156/2009 z dne 11. 1. 2011.